Ecclesiastes (Slovene)

1

1:1b.ECC.001.001 Besede Propovednika, sinu Davidovega, kralja v Jeruzalemu.

1:2b.ECC.001.002 Ničemurnost nečimurna! pravi Propovednik; ničemurnost ničemurna, vse je ničemurno!

1:3b.ECC.001.003 Kaj ima dobička človek od vsega truda svojega, s katerim se trudi pod solncem?

1:4b.ECC.001.004 Rod mineva, rod prihaja, a zemlja vedno ostaja.

1:5b.ECC.001.005 In solnce vzhaja in solnce zahaja in hiti k mestu svojemu, odkoder izhaja.

1:6b.ECC.001.006 Veter gre proti poldnevu in se obrača proti polnoči in kroži in kroži, in krožitve svoje vedno ponavlja veter.

1:7b.ECC.001.007 Vse reke teko v morje, in morje se ne prepolni; v kraj, kamor teko reke, tja vedno in vedno teko.

1:8b.ECC.001.008 Vse stvari so trudapolne: človek ne more tega dopovedati; oko se ne nasiti gledanja, ne uho poslušanja.

1:9b.ECC.001.009 Kar je bilo, bode zopet, in kar se je storilo, se bo zopet storilo, in nič novega ni pod solncem.

1:10b.ECC.001.010 Je li kaj, o čemer pravijo: Glej, to je novo? Zdavnaj je že bilo v vekih, ki so bili pred nami.

1:11b.ECC.001.011 Ni spomina prejšnjih rodov, in prihodnjim, ki še bodo, tudi ne bo spomina pri tistih, ki pozneje nastanejo.

1:12b.ECC.001.012 Jaz, Propovednik, sem bil kralj nad Izraelom v Jeruzalemu.

1:13b.ECC.001.013 In obrnil sem srce svoje v to, da bi z modrostjo preiskoval in zasledoval vse, kar se godi pod nebom: težko opravilo, ki ga je naložil Bog sinom človeškim, da se ž njim ukvarjajo.

1:14b.ECC.001.014 Videl sem vse dejanje, ki se godi pod solncem, in glej, vse je ničemurnost in lovljenje vetra.

1:15b.ECC.001.015 Kar je krivo, se ne more zravnati, in česar ni, se ne more šteti.

1:16b.ECC.001.016 Govoril sem v srcu svojem in rekel: Glej, dobil sem veliko modrost in prekosil vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu, in srce moje je videlo obilost modrosti in spoznanja.

1:17b.ECC.001.017 In obrnil sem srce svoje v to, da spoznam modrost in da spoznam nespamet in neumnost: spoznal sem, da je tudi to lovljenje vetra.Zakaj pri mnogi modrosti je mnogo nejevolje, in kdor množi znanje, množi bolečino.

1:18b.ECC.001.018 Zakaj pri mnogi modrosti je mnogo nejevolje, in kdor množi znanje, množi bolečino.

2

2:1b.ECC.002.001 Rekel sem v srcu svojem: Daj le, da te izkusim z veseljem; uživaj, kar je dobro! A glej, tudi to je ničemurnost.

2:2b.ECC.002.002 Smehu sem dejal, da je nespamet, in veselju, kaj pač napravi?

2:3b.ECC.002.003 Namenil sem se v srcu, streči telesu svojemu z vinom, a vodi naj me pri tem z modrostjo srce moje, in se poprijeti nespameti, dokler spoznam, kaj bi bilo dobro sinovom človeškim delati vse svoje žive dni.

2:4b.ECC.002.004 Lotil sem se velikih del: zidal sem si hiše, zasajal si vinograde,

2:5b.ECC.002.005 napravljal sem si vrte in nasade in v njih zasajal vsakršno sadno drevje;

2:6b.ECC.002.006 naredil sem si vodnjake, da bi iz njih namakal gozd rastočega drevja.

2:7b.ECC.002.007 Kupil sem si hlapcev in dekel in imel doma rojene hlapce; tudi sem imel velike črede govedi in drobnice, več nego vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu.

2:8b.ECC.002.008 Nakopičil sem si tudi srebra in zlata in dragotin, lastnih kraljem in deželam; oskrbel sem si pevcev in pevk in kar je sinom človeškim v veselje: ženo in žene.

2:9b.ECC.002.009 Tako sem postal velik in sem prekosil vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu; tudi modrost moja je ostala pri meni.

2:10b.ECC.002.010 In karkoli so želele moje oči, nisem jim odrekel; srcu svojemu nisem zabranil nobenega veselja, kajti srce moje se je veselilo ob vsem trudu mojem, in to je bil moj delež od vsega truda mojega.

2:11b.ECC.002.011 Potem sem se ozrl po vseh delih svojih, ki so jih storile roke moje, in po trudu, ki sem si ga prizadel, da bi bil vse dovršil; in glej, vse je bilo ničemurnost in lovljenje vetra, in dobička ni pod solncem nobenega.

2:12b.ECC.002.012 In obrnil sem se, da bi gledal modrost in nespamet in budalost. Ker kaj more delati človek, ki pride za kraljem? To, kar so oddavnaj delali.

2:13b.ECC.002.013 In videl sem, da je boljša modrost nego budalost, prav kakor je boljša svetloba od teme.

2:14b.ECC.002.014 Modri ima oči v glavi, bedak pa hodi po temi. A hkrati sem tudi zaznal, da se jim vsem godi po isti naključbi.

2:15b.ECC.002.015 Tedaj sem dejal v srcu svojem: Kakor se godi bedaku, se naključi tudi meni, in čemu sem potem tolikanj moder? In rekel sem v srcu svojem, da je ničemurnost tudi to.

2:16b.ECC.002.016 Zakaj modremu in enako bedaku ne bode večnega spomina, ker v prihodnjih dneh bode že vse pozabljeno. Ah, kako da mora umreti modrec takisto kakor bedak!

2:17b.ECC.002.017 Tedaj sem sovražil življenje, ker mi ni ugajalo dejanje, ki se godi pod solncem; kajti vse je ničemurnost in lovljenje vetra.

2:18b.ECC.002.018 In zasovražil sem ves trud svoj, s katerim sem se trudil pod solncem, zato ker ga moram zapustiti človeku, ki bode za menoj.

2:19b.ECC.002.019 In kdo ve, bode li moder ali nespameten? Pa vendar bo vladal vsemu, kar sem s težkim trudom in z modrostjo pridobil pod solncem. Ničemurnost je tudi to.

2:20b.ECC.002.020 Tedaj sem se obrnil, da bi izročil srce obupu nad vsem trudom, s katerim sem se trudil pod solncem.

2:21b.ECC.002.021 Kar si je namreč kdo težko pridobil z modrostjo in z znanjem in s spretnostjo, to mora zapustiti v delež človeku, ki se ni trudil za to. Tudi to je ničemurnost in veliko zlo.

2:22b.ECC.002.022 Ker kaj ima človek pri vsem trudu svojem in pri srca svojega teženju, s katerim se trudi pod solncem?

2:23b.ECC.002.023 Kajti vse dni svoje trpi bolečine in nejevoljo pri opravilu svojem, celo po noči ni počitka njegovemu srcu. Tudi to je ničemurnost.

2:24b.ECC.002.024 Nič ni boljšega za človeka, nego da bi jedel in pil in dal duši svoji uživati dobro v trudu svojem. A videl sem, da je tudi to iz roke Božje.

2:25b.ECC.002.025 Kajti kdo more jesti in kdo more uživati kaj brez Njega?Človeku namreč, ki Mu ugaja, daje Bog modrost, spoznanje in veselje; ali grešniku daje težavo, da spravlja in kopiči, pa vse zapusti njemu, ki Bogu ugaja. Tudi to je ničemurnost in lovljenje vetra.

2:26b.ECC.002.026 Človeku namreč, ki Mu ugaja, daje Bog modrost, spoznanje in veselje; ali grešniku daje težavo, da spravlja in kopiči, pa vse zapusti njemu, ki Bogu ugaja. Tudi to je ničemurnost in lovljenje vetra.

3

3:1b.ECC.003.001 Vse ima svoj določeni čas in vsako početje pod nebom svojo dobo.

3:2b.ECC.003.002 Je čas rojenja in je čas smrti; je čas, da se sadi, in čas, da se vsajeno izruje;

3:3b.ECC.003.003 je čas morjenja in čas ozdravljanja, čas podiranja in čas zidanja,

3:4b.ECC.003.004 čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja,

3:5b.ECC.003.005 čas razmetavanja kamenov in čas zbiranja kamenov, čas objemanja in čas, zdrževati se objemanja,

3:6b.ECC.003.006 čas iskanja in čas izgubljanja, čas spravljanja in čas zametanja,

3:7b.ECC.003.007 čas, da se raztrga, in čas, da se sešije, čas molčanja in čas govorjenja,

3:8b.ECC.003.008 čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru.

3:9b.ECC.003.009 Kaj ima koristi, kdor karkoli dela, od tega, s čimer se trudi?

3:10b.ECC.003.010 Videl sem trudno opravilo, ki ga je Bog dal otrokom človeškim, da se ž njim ukvarjajo.

3:11b.ECC.003.011 On je vse storil, da je lepo ob svojem času; tudi večnost jim je položil v srce, samo da ne more človek doumeti dela, ki ga je Bog napravil, od začetka do konca.

3:12b.ECC.003.012 Spoznal sem, da ni nič boljšega med njimi, nego da se veselé in delajo dobro v življenju svojem;

3:13b.ECC.003.013 pa tudi, ko človek jé in pije in uživa dobro pri vsem trudu svojem, da je to vsakemu dar Božji.

3:14b.ECC.003.014 Spoznal sem, da bode vse, kar Bog dela, za večno: nič se temu ne more prideti, nič od tega vzeti; in Bog je to storil, da se ga boje.

3:15b.ECC.003.015 Kar je, je bilo že preje, in kar bode, je bilo zdavnaj, in Bog gleda, da pride na svetlo, kar je minilo.

3:16b.ECC.003.016 Dalje sem videl pod solncem: na mestu sodbe je bila nepravda in na mestu pravičnosti je bila brezbožnost.

3:17b.ECC.003.017 Rekel sem v srcu svojem: Bog bo sodil pravičnega in brezbožnega, zakaj on je določil čas vsakemu počenjanju in vsakemu delu.

3:18b.ECC.003.018 Rekel sem v srcu svojem: Zaradi otrok človeških se tako godi, da jih Bog izkusi in da vidijo, da sami ob sebi so kakor živina.

3:19b.ECC.003.019 Kajti kar se naključi otrokom človeškim in kar se naključi živalim, je ista naključba: kakor te umrjo, umrjo tudi oni, in enak dih imajo vsi, in človek nima prednosti proti živini; zakaj vse je ničemurnost.

3:20b.ECC.003.020 Vse gre na eno mesto; vse je postalo iz prahu in vse se vrača zopet v prah.

3:21b.ECC.003.021 Kdo pozna dih otrok človeških, če gre navzgor, in dih živine, če gre navzdol k zemlji?Tako sem videl, da ni nič boljšega, nego da se človek veseli del svojih, zakaj to je delež njegov. Kajti kdo ga privede nazaj, da bi videl, kaj bode za njim?

3:22b.ECC.003.022 Tako sem videl, da ni nič boljšega, nego da se človek veseli del svojih, zakaj to je delež njegov. Kajti kdo ga privede nazaj, da bi videl, kaj bode za njim?

4

4:1b.ECC.004.001 In obrnil sem se in sem videl vse stiskanje, kar se ga godi pod solncem; in glej, solze stiskanih, in niso imeli tolažitelja; in na strani njih tlačiteljev je bila moč in ni jim bilo tolažitelja.

4:2b.ECC.004.002 Zato sem blagroval mrtve, ki so bili davno umrli, bolj nego žive, ki so še v življenju;

4:3b.ECC.004.003 in za srečnejšega nego oboje sem štel njega, ki ga še ni bilo, ki še ni videl zlega dejanja, ki se godi pod solncem.

4:4b.ECC.004.004 Tedaj sem videl ves trud in ves uspeh v delu, da zaradi tega zavidajo drug drugemu. Tudi to je ničemurnost in lovljenje vetra!

4:5b.ECC.004.005 Bedak sklepa roke in jé svoje lastno meso.

4:6b.ECC.004.006 Boljša je peščica s pokojem nego dve pesti, polni truda in lovljenja vetra.

4:7b.ECC.004.007 In obrnil sem se in sem videl ničemurnost pod solncem:

4:8b.ECC.004.008 Samec je in nima druga, tudi nima sina, ne brata, a mnogemu trudu njegovemu ni konca; pri vsem tem se ne nasitijo bogastva oči njegove. Ne misli: Za koga se trudim in kratim duši svoji dobro? Tudi to je ničemurnost in prehudo opravilo.

4:9b.ECC.004.009 Bolje je dvema nego enemu, ker imata dobro plačilo za svoj trud.

4:10b.ECC.004.010 Zakaj če padeta, vzdigne tovariš tovariša; ali gorje samemu, ko pade in nima druga, da bi ga vzdignil!

4:11b.ECC.004.011 Tudi kadar dva vkup ležita, se grejeta; a kako se hoče kdo zgreti, ko je sam?

4:12b.ECC.004.012 In če enega siloma napadejo, se dva v bran postavita; in trojna vrvica se ne raztrga lahko.

4:13b.ECC.004.013 Boljši ubog in moder deček nego star in bedast kralj, ki nima več toliko uma, da bi se dal posvariti.

4:14b.ECC.004.014 Zakaj iz jetnišnice je prišel deček, da bi kraljeval, čeprav se je ubog rodil v kraljestvu njegovem.

4:15b.ECC.004.015 Videl sem vse živeče, ki hodijo pod solncem, da so bili pri dečku, drugem, ki je imel stopiti na onega mesto;ni bilo konca vsemu tistemu ljudstvu, ki mu je bil na čelu; a potomci se ga ne bodo veselili. Res, tudi to je ničemurnost in lovljenje vetra.

4:16b.ECC.004.016 ni bilo konca vsemu tistemu ljudstvu, ki mu je bil na čelu; a potomci se ga ne bodo veselili. Res, tudi to je ničemurnost in lovljenje vetra.

5

5:1b.ECC.005.001 Pazi na nogo svojo, kadar greš v hišo Božjo! Kajti bližati se, da poslušaš, je bolje nego darovati bedakov daritve; nimajo namreč spoznanja, da delajo hudo.

5:2b.ECC.005.002 Ne bodi nagel s svojimi usti in srcu svojemu ne daj hiteti, da izreče besedo pred Bogom; zakaj Bog je v nebesih, ti pa si na zemlji: zato bodi tvojih besed malo.

5:3b.ECC.005.003 Kajti sanje prihajajo po mnogem trudu in bedak se oglaša z mnogimi besedami.

5:4b.ECC.005.004 Kadar storiš obljubo Bogu, je ne odlašaj izpolniti; kajti Njemu ne ugajajo bedaki. Kar obljubiš, izpolni!

5:5b.ECC.005.005 Bolje, da ne obljubiš, nego da obljubiš, a ne izpolniš.

5:6b.ECC.005.006 Ne dopusti ustom svojim, da v greh zapeljejo meso tvoje, in ne govóri pred poslancem Božjim: Bila je pomota! Čemu naj bi se jezil Bog nad glasom tvojim in uničil rok tvojih delo?

5:7b.ECC.005.007 Zakaj pri mnogih sanjah in besedah je tudi mnogo ničemurnosti. Le Boga se boj!

5:8b.ECC.005.008 Kadar vidiš, da stiskajo uboge ter da siloma dero sodbo in pravičnost v deželi, ne čudi se tej reči; kajti visok čuva nad visokim, a nad njima je še višji.

5:9b.ECC.005.009 A kralj, ki služi poljedelstvu, je vsekakor deželi v prid.

5:10b.ECC.005.010 Kdor ljubi srebro, ne bo nikoli srebra sit, in kdor ljubi bogastvo, ne dobi nikdar dosti. Tudi to je ničemurnost.

5:11b.ECC.005.011 Ko se množi imovina, se množe tudi tisti, ki jo uživajo; in kakšen užitek ima posestnik, nego da jo z očmi gleda?

5:12b.ECC.005.012 Delavcu je spanje sladko, če je jedel veliko ali malo; bogatinu pa sitost ne da mirno spati.

5:13b.ECC.005.013 Je hudo zlo, ki sem ga videl pod solncem: bogastvo, ki si ga hrani njega posestnik sebi v nesrečo.

5:14b.ECC.005.014 Ker tako bogastvo se izgubi po zli nezgodi, in sinu, ki ga je rodil, ga ne ostane nič v roki.

5:15b.ECC.005.015 Kakor je prišel nag iz telesa matere svoje, prav tako zopet odide in za trud svoj ne vzame še kaj malega ne, kar bi v roki odnesel s seboj.

5:16b.ECC.005.016 Pa tudi to je hudo zlo, da mora oditi prav tako, kakor je prišel; in kaj ima dobička od tega, da se trudi za veter?

5:17b.ECC.005.017 Vrhutega mora vse svoje dni jesti v temi in ima dosti nejevolje, bolezni in jeze.

5:18b.ECC.005.018 Glej, kar sem spoznal za dobro in za lepo: da človek jé in pije in uživa dobro pri vsem trudu svojem, s katerim se trudi pod solncem, vse dni svojega življenja, kar mu jih je Bog dal; kajti to je delež njegov.

5:19b.ECC.005.019 Saj vsakemu človeku, ki mu je Bog dal bogastvo in zaklade in ga je pooblastil, da to uživa in vzame delež svoj in se veseli pri trudu svojem, prav to je dar Božji.Kajti ne bo se veliko spominjal dni življenja svojega; ker mu Bog odgovarja v veselju srca njegovega.

5:20b.ECC.005.020 Kajti ne bo se veliko spominjal dni življenja svojega; ker mu Bog odgovarja v veselju srca njegovega.

6

6:1b.ECC.006.001 Je zlo, ki sem ga videl pod solncem, in težko tlači ljudi:

6:2b.ECC.006.002 Bog podeli komu bogastva in zakladov in časti, da ne manjka duši njegovi ničesar, karkoli bi si želel: a Bog mu ne da oblasti, da bi to užival, ampak tujec bo užil! To je ničemurnost in huda bolečina.

6:3b.ECC.006.003 Ako bi kdo rodil sto otrok in živel mnogo let, kakorkoli veliko bi bilo let njegovih število, a duša njegova bi se ne nasitila dobrega in nazadnje bi mu ne napravili pogreba, tedaj rečem: Izpovitek je srečnejši od njega!

6:4b.ECC.006.004 Ker ta pride v ničevosti in se odpravi v temi in njegovo ime ostane skrito v temi;

6:5b.ECC.006.005 solnca tudi ni videl, ne česa spoznal. Ta počiva bolje nego on.

6:6b.ECC.006.006 In ako bi bil tudi dvakrat tisoč let živel, pa ne videl nič dobrega: ne gre li vse v en kraj?

6:7b.ECC.006.007 Ves trud človekov je za usta njegova, a duša se mu vendar ne nasiti!

6:8b.ECC.006.008 Ker kaj ima modri več nego bedak? kaj ubožec, ki se ume vesti pred živečimi?

6:9b.ECC.006.009 Bolje, da oči kaj vidijo, nego da želje okoli tavajo. Tudi to je ničemurnost in lovljenje vetra.

6:10b.ECC.006.010 Kar je postalo, je bilo že zdavnaj imenovano. In Bogu je znano, kaj bode človek, in ta se ne more pravdati z Onim, ki je močnejši od njega.

6:11b.ECC.006.011 In ker je mnogo besed, ki pomnožujejo ničemurnost, kaj ima dobička človek od tega?Kajti kdo ve, kaj je dobro človeku v življenju, vse dni ničemurnega življenja njegovega, ki jih preživi kakor senca? Kajti kdo more povedati človeku, kaj bode za njim pod solncem?

6:12b.ECC.006.012 Kajti kdo ve, kaj je dobro človeku v življenju, vse dni ničemurnega življenja njegovega, ki jih preživi kakor senca? Kajti kdo more povedati človeku, kaj bode za njim pod solncem?

7

7:1b.ECC.007.001 Dobro ime je boljše nego dišeče mazilo in dan smrti boljši nego dan rojstva.

7:2b.ECC.007.002 Bolje je iti v hišo žalosti nego v hišo pojedine, ker v oni se vidi konec vseh ljudi, in živeči si to vtisne v srce.

7:3b.ECC.007.003 Boljša je žalost nego smeh, kajti po otožnem obličju se poboljšava srce.

7:4b.ECC.007.004 Srce modrih je v hiši žalosti, bedakov srce pa v hiši veselja.

7:5b.ECC.007.005 Bolje je poslušati karanje modrega nego petje bedakov.

7:6b.ECC.007.006 Kajti smeh bedakov je kakor prasketanje trnja, gorečega pod loncem. Tudi to je ničemurnost.

7:7b.ECC.007.007 Res, nasilstvo omami modrega in podkupilo uniči razum.

7:8b.ECC.007.008 Boljši je konec reči nego njen začetek; boljši je potrpežljivi nego ošabni.

7:9b.ECC.007.009 Ne bodi prenaglega duha za jezo, kajti jeza počiva v nedrjih bedakov.

7:10b.ECC.007.010 Ne govóri: Kako da so bili prejšnji dnevi boljši nego sedanji? Kajti tega ne vprašuješ v modrosti.

7:11b.ECC.007.011 Modrost je enako dobra kakor dediščina in še boljša njim, ki gledajo solnce.

7:12b.ECC.007.012 Kajti modrost je obrana in denar je obrana, toda prednost znanja je ta, da modrost ohrani v življenju njega, kdor jo ima.

7:13b.ECC.007.013 Glej delo Božje! Kajti kdo more zravnati, kar je on skrivil?

7:14b.ECC.007.014 Ob dnevi blagostanja bodi vesel, a ob dnevi nesreče pomisli: Tudi ta dan je Bog naredil z onim vred, da človek ne iznajde, kar bode za njim.

7:15b.ECC.007.015 Marsikaj sem videl v dnevih ničemurnosti svoje: je pravičnik, ki gine v pravičnosti svoji, in je brezbožnik, ki podaljša življenje svoje v hudobnosti svoji.

7:16b.ECC.007.016 Ne bodi prepravičen in ne kaži se modrega čez mero: zakaj bi se pogubljal?

7:17b.ECC.007.017 Ne bodi preveč brezbožen in ne bodi bedast: zakaj bi umrl, preden pride tvoj čas?

7:18b.ECC.007.018 Dobro je, da se oprimeš tega, pa tudi onega ne izpustiš iz roke, zakaj kdor se boji Boga, uide vsem tem skrajnostim.

7:19b.ECC.007.019 Modrost jači modrega bolj nego deset mogotcev, ki so v mestu.

7:20b.ECC.007.020 Res, na zemlji ni pravičnega človeka, ki dela dobro in ne greši.

7:21b.ECC.007.021 Naj ti tudi ne sega do srca vse, kar se govori, da ne boš moral slišati, kako te hlapec tvoj preklinja;

7:22b.ECC.007.022 kajti mnogoterikrat, tvoje srce ve, si tudi ti druge klel.

7:23b.ECC.007.023 Vse to sem preizkušal v modrosti. Dejal sem: Hočem biti moder, a daleč je ostala od mene modrost.

7:24b.ECC.007.024 Daleč je, kar je, in pregloboko: kdo more to doseči?

7:25b.ECC.007.025 Obrnil sem se in srce mi je bilo namenjeno, spoznavati in zasledovati in iskati modrost in pravi razsodek, da bi spoznal, kako je brezbožnost neumna in nespamet besna.

7:26b.ECC.007.026 In našel sem, kar je grenkejše nego smrt: ženo, čije srce se mreže in zadrge in roke njene spone. Kdor je ugoden Bogu, ji ubeži, grešnika pa ulovi.

7:27b.ECC.007.027 Poglej, to sem našel, pravi Propovednik, ko sem zlagal drugo z drugim, da bi dobil pravi razsodek:

7:28b.ECC.007.028 Česar duša moja še vedno išče, pa nisem našel, je to: enega moža iz tisoč sem našel, ali žene med temi vsemi nisem našel nobene.Poglej, samo to sem našel, da je Bog ustvaril človeka poštenega, oni pa iščejo veliko spletk!

7:29b.ECC.007.029 Poglej, samo to sem našel, da je Bog ustvaril človeka poštenega, oni pa iščejo veliko spletk!

8

8:1b.ECC.008.001 Kdo je kakor modrijan? in kdo zna razlago stvari? Modrost razsvetljuje človeku obraz, in trma z lica njegovega izgine.

8:2b.ECC.008.002 Jaz ti svetujem: Ukaz kraljev spoštuj, in to z ozirom na prisego Božjo.

8:3b.ECC.008.003 Ne prenagli se, da greš izpred obličja njegovega, in ne vtikaj se v hudo reč! Zakaj on stori vse, kar hoče,

8:4b.ECC.008.004 ker beseda kraljeva ima moč, in kdo mu more reči: Kaj delaš?

8:5b.ECC.008.005 Kdor izpolnjuje zapoved, se ne ozira na nič hudega; in srce modrega razpoznava čas in pravo sodbo.

8:6b.ECC.008.006 Zakaj za vsako početje je čas in sodba; kajti težko obremenja človeka zlo.

8:7b.ECC.008.007 Zakaj on ne ve, kaj se zgodi; ker kdo mu oznani, kako se zgodi?

8:8b.ECC.008.008 Noben človek ni vladar duhu, da bi zadržal duha; in nihče nima vlade nad dnevom smrti; in v vojski ni nobenega oproščenja; in brezbožnost ne reši tistega, ki ji je vdan.

8:9b.ECC.008.009 Vse to sem videl, in obrnil sem srce svoje k vsemu dejanju, ki se godi pod solncem, ob času, ko človek vlada ljudem v njih nesrečo.

8:10b.ECC.008.010 In tako sem videl brezbožne, da so jih pokopavali in so prišli v grob; tisti pa, ki so prav ravnali, so morali oditi iz svetega kraja in so jih pozabili v mestu. Tudi to je ničemurnost.

8:11b.ECC.008.011 Ker se hitro ne izvrši sodni izrek proti hudemu dejanju, zato je srce otrok človeških polno smelosti, da delajo hudo.

8:12b.ECC.008.012 Čeprav grešnik stokrat stori hudo in se mu daljšajo dnevi, vendar vem za gotovo, da se bo njim, ki se Boga boje, dobro godilo, ker se ga boje;

8:13b.ECC.008.013 ali brezbožniku se ne bo dobro godilo, tudi ne podaljša dni svojih, ki so kakor senca, ker se Boga ne boji.

8:14b.ECC.008.014 Je ničemurnost, ki se dogaja na zemlji: da so pravični, katerim se godi po delih brezbožnikov, in so brezbožni, katerim se godi po delih pravičnikov. Rekel sem, da tudi to je ničemurnost.

8:15b.ECC.008.015 Tedaj sem hvalil veselje, ker ni nič boljšega človeku pod solncem, nego da jé in pije in se veseli, in to naj pri njem ostane ob trudu njegovem vse njegove žive dni, kar mu jih je dal Bog pod solncem.

8:16b.ECC.008.016 Ko sem obrnil srce svoje v to, da bi spoznaval modrost in ogledoval počenjanje, ki se godi na zemlji (saj tudi ne okusi človek ne po dne, ne po noči spanja s svojimi očmi):tedaj sem videl glede vsega dela Božjega, da človek ne more doumeti dela, ki se godi pod solncem; kakorkoli se napenja, da ga izsledi, ga z umom ne doseže; in čeprav bi modrijan menil, da ga razume, ga vendar ne bo mogel doseči.

8:17b.ECC.008.017 tedaj sem videl glede vsega dela Božjega, da človek ne more doumeti dela, ki se godi pod solncem; kakorkoli se napenja, da ga izsledi, ga z umom ne doseže; in čeprav bi modrijan menil, da ga razume, ga vendar ne bo mogel doseči.

9

9:1b.ECC.009.001 Kajti vse to sem premišljeval v srcu, da bi vse to preizkusil: da so pravični in modri in njih dela v roki Božji; bodisi ljubezen ali sovraštvo, človek tega vnaprej ne pozna; vse je pred njimi v prihodnosti skrito.

9:2b.ECC.009.002 Vse je enako vsem, eno naključje za pravičnega in brezbožnega, za dobrega in čistega in nečistega, za njega, ki daruje, in za njega, ki ne daruje; enako dobremu kakor grešniku, enako njemu, ki prisega, kakor njemu, ki se prisege boji.

9:3b.ECC.009.003 To je zlo v vsem, kar se godi pod solncem, da eno naključje zadeva vse, pa tudi srce otrok človeških je polno zlobe in blaznosti, dokler žive, in potem gredo k mrtvim.

9:4b.ECC.009.004 Zakaj njemu, ki je združen z vsemi živečimi, je še upanje; ker tudi živečemu psu je bolje nego mrtvemu levu.

9:5b.ECC.009.005 Kajti živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo ter nimajo plačila več, ker je njih spomin pozabljen.

9:6b.ECC.009.006 Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila, in nimajo več deleža vekomaj na vsem, kar se godi pod solncem.

9:7b.ECC.009.007 Pojdi, jej z veseljem kruh svoj in pij vino svoje z blagim srcem; kajti Bog je že zdavnaj odobril dejanje tvoje.

9:8b.ECC.009.008 Ob vsakem času naj bodo čista oblačila tvoja in olja naj ne manjka na glavi tvoji!

9:9b.ECC.009.009 Uživaj življenje z ženo, ki jo ljubiš, vse dni svojega ničemurnega življenja, ki ga ti je dal pod solncem, vse dni ničemurnosti svoje; kajti to je tvoj delež v življenju in v trudu, s katerim se trudiš pod solncem.

9:10b.ECC.009.010 Čvrsto se poprimi vsega, kar ti pride pod roko, da storiš z močjo svojo; kajti ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti, kamor greš.

9:11b.ECC.009.011 Obrnil sem se, in videl sem pod solncem, da ni hitrim zagotovljen tek, ne junakom zmaga, tudi ne modrim kruh, a tudi ne razumnim bogastvo, in tudi ne veščakom priljubljenost, kajti čas in razmere naklanjajo vse.

9:12b.ECC.009.012 Kajti tudi svojega časa ne ve človek; kakor ribe, ki se ujamejo v pogubno mrežo, in kakor ptice, ki se zadrgnejo v zanko, tako se zapleto otroci človeški v mrežo ob času nesreče, ko jih nenadoma zadene.

9:13b.ECC.009.013 Tudi to sem videl kot modrost pod solncem, in zdelo se mi je veliko:

9:14b.ECC.009.014 Bilo je majhno mesto in malo ljudi v njem, in prišel je zoper njega velik kralj in ga obkolil in zgradil obležne nasipe proti njemu.

9:15b.ECC.009.015 A živel je v njem ubog, pa moder mož, ki je rešil mesto po modrosti svoji; ali nihče se ni spomnil tega ubogega človeka.

9:16b.ECC.009.016 Tedaj sem rekel: Modrost je boljša nego moč; toda modrost ubožčevo zaničujejo in besed njegovih ne poslušajo.

9:17b.ECC.009.017 Besede modrih, ki jih slišimo na tihem, so boljše nego vpitje vladarja med bedaki.Modrost je boljša nego vojno orožje, ali eden grešnik pokazi mnogo dobrega.

9:18b.ECC.009.018 Modrost je boljša nego vojno orožje, ali eden grešnik pokazi mnogo dobrega.

10

10:1b.ECC.010.001 Mrtve muhe napravijo, da se mazilarju mazilo skazi in usmradi: enako malo neumnosti lahko prevlada modrost in slavo.

10:2b.ECC.010.002 Modrega srce je na pravi strani njegovi, a bedakovo na napačni.

10:3b.ECC.010.003 Saj tudi ko po poti gre, manjka bedaku razuma in vsakemu pove, da je bedak.

10:4b.ECC.010.004 Ako se vzdigne vladarjeva jeza zoper tebe, ne zapusti mesta svojega; kajti krotkost zabrani velike pregrehe.

10:5b.ECC.010.005 Je zlo, ki sem ga videl pod solncem, pomota namreč, ki jo povzroča vladar:

10:6b.ECC.010.006 neumnost posajajo na najvišja mesta in bogatini morajo sedeti na nizkih.

10:7b.ECC.010.007 Videl sem hlapce na konjih, knezi pa so šli peš kakor hlapci.

10:8b.ECC.010.008 Kdor koplje jamo, lahko pade vanjo, in kdor predira ograjo, ga piči gad.

10:9b.ECC.010.009 Kdor lomi kamenje, se lahko ž njim poškoduje, in kdor kolje drva, je v nevarnosti od njih.

10:10b.ECC.010.010 Kadar se železo skrha in ostrine kdo ne nabrusi, tedaj mora človek bolj napenjati svojo moč; ali modrost je koristna, da dosežeš uspeh.

10:11b.ECC.010.011 Če kača piči, preden jo zakolne, nima nič dobička zaklinjalec.

10:12b.ECC.010.012 Besede iz ust modrega moža so milobne, ustnice bedakove pa njega samega pogoltnejo.

10:13b.ECC.010.013 Začetek besed ust njegovih je neumnost in konec govorjenja njegovega je zlobna blaznost.

10:14b.ECC.010.014 Bedak rad govori veliko besed; toda človek ne ve, kaj bode, in kar pride za njim, kdo mu oznani?

10:15b.ECC.010.015 Trud bedaka izmozgava, ker niti ne ve, kako bi šel v mesto.

10:16b.ECC.010.016 Gorje ti, o dežela, ako je tvoj kralj otrok in tvoji knezi se gosté že zjutraj!

10:17b.ECC.010.017 Srečna si, o dežela, če je tvoj kralj sin plemenitnikov in tvoji knezi jedo o pravem času v okrepčavo in ne iz požrešnosti!

10:18b.ECC.010.018 Vsled lenobe gnije streha in po zanikarnosti kaplje v hišo.

10:19b.ECC.010.019 Gostí se napravljajo v razveseljevanje in vino razvedruje življenje, denar pa zagotovi vse.Ne preklinjaj kralja, še v svojih mislih ne, in v svoji spalnici ne kolni bogatina, kajti ptice nebeške bi odnesle glas in krilatci bi oznanil besedo.

10:20b.ECC.010.020 Ne preklinjaj kralja, še v svojih mislih ne, in v svoji spalnici ne kolni bogatina, kajti ptice nebeške bi odnesle glas in krilatci bi oznanil besedo.

11

11:1b.ECC.011.001 Meči kruh svoj po vodi, kajti po mnogih dneh ga najdeš.

11:2b.ECC.011.002 Daj po kosu sedmerim, tudi osmerim; zakaj ne veš, kaka nesreča se utegne pripetiti na zemlji.

11:3b.ECC.011.003 Kadar so oblaki polni dežja, se izpraznjujejo na zemljo; in ko pade drevo proti jugu ali proti severu, na kateri kraj pade, tam obleži.

11:4b.ECC.011.004 Kdor pazi na veter, ne bo sejal, in kdor gleda na oblake, ne bo žel.

11:5b.ECC.011.005 Kakor ne veš, po kateri poti hodi veter in kako rasto kosti v materinem telesu, tako ne veš za delo Božje, ki dela vse.

11:6b.ECC.011.006 Zjutraj sej seme svoje in zvečer ne daj počivati roki svoji; zakaj ne veš, katero bo raslo, ali to ali ono, in ako oboje hkratu zraste, tem bolje!

11:7b.ECC.011.007 Res, sladka je svetloba in dobro de očem gledati solnce.

11:8b.ECC.011.008 Zatorej če živi človek veliko let, naj se veseli v njih vseh, a pomni naj dni teme, da jih bode mnogo. Vse, kar prihaja, je ničemurnost.

11:9b.ECC.011.009 Veseli se, o mladenič, v mladosti svoji in srce ti bodi dobre volje v dnevih mladosti tvoje, in hodi po potih, ki jih voli srce tvoje in jih gledajo oči tvoje, ali vedi, da te za to vse Bog privede na sodbo!Zato odpravi nevoljo iz srca svojega in odstrani hudo od telesa svojega; kajti mladost in jutro življenja je ničemurnost.

11:10b.ECC.011.010 Zato odpravi nevoljo iz srca svojega in odstrani hudo od telesa svojega; kajti mladost in jutro življenja je ničemurnost.

12

12:1b.ECC.012.001 In spominjaj se Stvarnika svojega v dnevih mladosti svoje, preden pridejo hudi dnevi in se približajo leta, o katerih porečeš: Niso mi všeč!

12:2b.ECC.012.002 preden otemni solnce in svetloba in mesec in zvezde ter se oblaki povrnejo po dežju,

12:3b.ECC.012.003 ob dnevi, ko bodo trepetali hišni varuhi in se močni možje skrivé in bodo mlinarji praznovali, ker jih je že malo, in se omračijo, ki skozi okna gledajo,

12:4b.ECC.012.004 in se duri proti ulicam zapro; ko potihne mlina klopotanje in človek vztrepeče ob glasu ptička in se zamolklo glasé vse hčere petja;

12:5b.ECC.012.005 ko se tudi bojí višine in strahote vidi na poti, in ko mandljevec cvete in se kobilica težko vzdigne in jed ne diši več; kajti človek odhaja v večno domovje svoje in žalujoči pohajajo po ulicah –

12:6b.ECC.012.006 preden se utrga vrvica srebrna in se razbije zlata oljenica in se razpoči vedro pri studencu in se razdere črpalno kolo nad vodnjakom,

12:7b.ECC.012.007 in prah se povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.

12:8b.ECC.012.008 Ničemurnost ničemurna! pravi Propovednik; vse je ničemurnost!

12:9b.ECC.012.009 In ne samo moder je bil Propovednik, tudi ljudstvo je učil spoznanja, in globoko je premišljal in izpraševal, tudi je sestavil mnogo pregovorov.

12:10b.ECC.012.010 Propovednik si je prizadeval, da najde prijetnih besed; in napisano je bilo, kar je pošteno, besede resnice.

12:11b.ECC.012.011 Besede modrih so kakor ostni in kakor globoko zabiti žeblji so zbrani izreki; in izdal jih je eden pastir.

12:12b.ECC.012.012 Sicer pa, sin moj, daj se posvariti: sestavljanje mnogih knjig nima konca, in mnogo učenja utruja telo.

12:13b.ECC.012.013 Poslušajmo konec vse propovedi: Boga se boj in zapovedi njegove izpolnjuj, kajti to je vsa dolžnost človekova.Zakaj Bog privede vsako delo, bodisi dobro ali hudo, na sodbo o vsem skritem.

12:14b.ECC.012.014 Zakaj Bog privede vsako delo, bodisi dobro ali hudo, na sodbo o vsem skritem.