Simon Peter, hlapec in apostol Jezusa Kristusa, njim, ki so zadobili z nami enako dragoceno vero po pravičnosti Boga našega in Zveličarja Jezusa Kristusa:

Milost vam in mir naj se pomnoži v spoznanju Boga in Jezusa Gospoda našega;

kakor nam je Božja moč njegova podarila vse, kar služi v življenje in pobožnost, po spoznanju njega, ki nas je poklical po lastni slavi in kreposti,

po čemer nam je podaril dragocene in največje obljube, da postanete po njih deležniki Božje narave, ko ste ubežali pogubi, ki jo na svetu provzroča poželenje.

Prav zato si prizadevajte z vso gorečnostjo ter kažite v veri svoji krepost, v kreposti pa spoznanje, v spoznanju pa zmernost,

v zmernosti pa stanovitnost, v stanovitnosti pa pobožnost,

v pobožnosti pa bratoljubje, v bratoljubju pa ljubezen do vseh.

Kajti če so te čednosti v vas in se množe, napravljajo, da niste nedelavni in nerodovitni v spoznanju Gospoda našega Jezusa Kristusa.

Kdor namreč nima teh, je slep, kratkoviden, ker je pozabil, da je bil očiščen starih grehov svojih.

Zato se, bratje, tem bolj trudite, da utrdite poklic svoj in izvoljenje; kajti če tako delate, ne spotaknete se nikdar.

Tako namreč vam bo dan zmagoslaven vhod v večno kraljestvo Gospoda našega in Zveličarja Jezusa Kristusa.

Zato ne bom vnemar pustil, vedno vas spominjati tega, dasi to veste in ste utrjeni v dani vam resnici.

Menim pa, da je prav, dokler sem v tej koči, da vas izpodbujam, kličoč vam to v spomin,

ker vem, da moram skoraj odložiti kočo svojo, kakor mi je tudi Gospod naš Jezus Kristus naznanil.

Potrudim se pa, da se morete tudi vsak čas po mojem odhodu spominjati tega.

Kajti nismo se držali izmišljenih basni, ko smo vam oznanili Gospoda našega Jezusa Kristusa moč in prihod, marveč sami smo videli in bili priče njegovega veličastva.

Prejel je namreč od Boga Očeta čast in slavo, ko mu je prišel tak glas od veličastne slave: Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji;

in ta glas smo mi slišali, da je prišel z neba, ko smo bili ž njim na sveti gori.

In imamo besedo proroško tem trdnejšo; in prav delate, da pazite nanjo kakor na svetilnico, ki sveti v temnem kraju, dokler ne prisije dan in danica vzide v srcih vaših;

to najprej spoznavajoč, da se nobeno prorokovanje pisma ne godi po lastnem razlaganju.Zakaj prorokovanje ni nikdar prišlo po volji človeški, temuč od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil sveti Duh.

Zakaj prorokovanje ni nikdar prišlo po volji človeški, temuč od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil sveti Duh.

Nastopili so pa tudi lažnivi proroki v ljudstvu, kakor bodo tudi med vami lažnivi učitelji, ki bodo vtihotapljali pogubne krive nauke in zatajevali celo Gospoda, ki jih je odkupil, in s tem si pripravljali naglo pogubo.

In mnogo jih bo hodilo za njih razuzdanostmi, zavoljo katerih se bo preklinjala pot resnice.

In v lakomnosti vas bodo izkoriščali z izmišljenimi besedami; katerim sodba že zdavnaj ne odlaša, in poguba njih ne dremlje.

Kajti Bog ni prizanesel angelom, ki so grešili, temuč jih je z verigami teme pahnil v brezno in jih dal hraniti za sodbo;

in prvemu svetu ni prizanesel, temuč je kot osmega ohranil Noeta, glasnika pravičnosti, ko je poslal potop čez svet brezbožnih;

in mesti Sodomo in Gomoro je obsodil v razpad ter ju upepelil, s čimer ju je za zgled postavil tistim, ki bodo brezbožno živeli;

in pravičnega Lota, trpečega od razuzdanega vedenja krivičnikov, je otel

(kajti s pogledom in sluhom je ta pravičnik dan na dan mučil pravično dušo svojo ž njih nepostavnimi deli, prebivajoč med njimi).

Gospod ve pobožne rešiti iz izkušnjave, krivične pa za dan sodbe hraniti v kaznovanje,

najbolj pa nje, ki hodijo za mesom v poželenju oskrumbe in zaničujejo gospostvo. Predrzneži, svojevoljneži, ne boje se preklinjati veličanstev,

ko vendar angeli, po krepkosti in moči večji, ne izrekajo zoper nje pred Gospodom preklinjajoče sodbe.

Ti pa kakor nespametne živali, po naravi rojene za lov in klanje, ker preklinjajo, česar ne poznajo, se bodo pogubili v pogubi svoji,

prejemši krivice plačilo. Njim se veselje zdi požrešnost po dnevi, nesnage so in grdobe, razkošno žive v sleparstvih svojih in se goste z vami,

oči imajo polne prešeštvovanja in nikdar ne sitih greha, vabijo duše neutrjene, imajo srce vajeno v lakomnosti in so prokletstva otroci;

zapustili so ravno pot ter tavali in hodili po poti Balaama, sina Bosorjevega, ki je ljubil krivice plačilo,

a prejel posvarilo za lastno nepostavnost: brezglasno vprežno živinče je izpregovorilo s človeškim glasom ter zabranilo prorokovo nespamet.

Ti so studenci brez vode in megle, ki jih goni vihar, ki jim je shranjen mrak večne teme.

Kajti prešerno in ničemurno govoreč, vabijo s poželenjem mesa, z razuzdanostmi one, ki so komaj ubežali njim, ki hodijo v zmotnjavi,

obetajoč jim svobodo, ko so sami sužnji pogube; zakaj od kogar je kdo premagan, tistemu je postal suženj.

Če se namreč taki, ki so ubežali oskrumbam sveta po spoznanju Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, zopet zapleto vanje in so premagani, je postalo njih poslednje hujše od prvega.

Kajti bolje bi jim bilo, da bi ne bili spoznali pota pravičnosti, nego pa da so se po spoznanju obrnili zopet od dane jim svete zapovedi.Prigodilo se jim je pa po resničnem pregovoru: Pes se vrne k temu, kar je izbljuval, in svinja omita v lužo blatno.

Prigodilo se jim je pa po resničnem pregovoru: Pes se vrne k temu, kar je izbljuval, in svinja omita v lužo blatno.

Tu vam, ljubljeni, pišem že drugi list in v obeh zbujam z opominom vaše čisto mišljenje,

da se spominjate prej govorjenih besed svetih prorokov in zapovedi Gospoda in Zveličarja, ki ste jo prejeli od svojih apostolov,

to najprej vedoč, da pridejo v zadnjih dneh posmehovalci z zasmehovanjem, ki žive po lastnih svojih poželenjih

in govoré: Kje je obljuba prihoda njegovega? Saj odkar so zaspali očetje, je vse, kakor je bilo od začetka stvaritve.

Hotoma namreč ne vedo tega, da so bila od nekdaj nebesa in zemlja, ki je postala iz vode in z vodo po besedi Božji,

po kateri je tedanji svet poginil z vodo potopljen;

sedanja nebesa pa in zemlja so bila po isti besedi shranjena za ogenj in se vzdržujejo za dan sodbe in pogube brezbožnih ljudi.

To eno pa vam ne bodi skrito, ljubljeni, da je en dan pred Gospodom kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan.

Gospod ne odlaša obljube, kar imajo nekateri za odlašanje; temuč potrpežljiv je z vami, ker noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do izpokorjenja.

Pride pa dan Gospodov kakor tat, v katerem preidejo nebesa z velikim ropotom in prvine razpadejo v požaru in zemlja in vsa dela na njej zgore.

Ker ima torej vse to razpasti, koliki morate biti vi v svetem življenju in pobožnosti,

ki čakate in pospešujete prihod dneva Božjega, spričo katerega razpadejo nebesa v ognju in se prvine goreč raztope.

Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po obljubi njegovi, v katerih prebiva pravičnost.

Zato, ljubljeni, trudite se, tega čakajoč, da se pokažete brez madeža in brez hibe pred njim v miru.

In potrpežljivost Gospoda našega imejte za zveličanje; kakor vam je tudi ljubljeni brat naš Pavel pisal po dani mu modrosti,

kakor i v vseh listih svojih, govoreč v njih o teh rečeh; ki je v njih nekaj težko umljivega, kar nevedni in neutrjeni zavijajo, kakor tudi druga pisma, v lastno pogubo svojo.

Vi torej, ljubljeni, ki to naprej veste, pazite, da vas pregrešnih zmota ne potegne za seboj in ne padete iz lastnega trdnega stanja,temuč rastite v milosti in spoznanju Gospoda našega in Zveličarja Jezusa Kristusa. Njemu slava i sedaj i na dan večnosti!

temuč rastite v milosti in spoznanju Gospoda našega in Zveličarja Jezusa Kristusa. Njemu slava i sedaj i na dan večnosti!