Potem ko je Bog nekdaj mnogokrat in na razne načine govoril očetom po prorokih,

nam je v teh zadnjih dneh govoril po Sinu, ki ga je postavil za dediča vseh stvari, ki je po njem naredil tudi svetove,

ki je odsvit slave in podoba bitja njegovega in vzdržuje vse z besedo moči svoje; ki je, potem ko je po sebi izvršil očiščenje grehov naših, sedel na desnico veličastva v višavah

in je tolikanj višji postal od angelov, kolikor odličnejše ime je podedoval mimo njih.

Kajti kateremu izmed angelov je kdaj rekel: „Sin moj si ti, jaz sem te danes rodil“, in zopet: „Jaz mu bodem za očeta in on mi bode za sina“?

In ko bo prvorojenca zopet vpeljal v svet, pravi: „In molijo naj ga vsi angeli Božji“.

In o angelih sicer pravi: „On dela angele svoje za vetrove in služabnike svoje za ognja plamen“,

o Sinu pa: „Prestol tvoj, o Bog, na veka vek. Pravičnosti žezlo je kraljestva tvojega žezlo.

Ljubil si pravico in sovražil krivico. Zato te je pomazilil Bog, Bog tvoj, z oljem veselja bolj nego sodeležnike tvoje“.

In: „Ti si v začetku, Gospod, ustanovil zemljo, in rok tvojih dela so nebesa;

njih bode konec, ti pa ostaneš; in vsa se bodo postarala kakor obleka,

in kakor plašč jih boš zvil, in izpremenila se bodo; ti pa si isti, in let tvojih ne bode konec“.

Kateremu izmed angelov pa je kdaj rekel: „Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih za podnožje nogam tvojim“?Niso li vsi služabni duhovi, v službo pošiljani zaradi njih, ki imajo podedovati zveličanje?

Niso li vsi služabni duhovi, v službo pošiljani zaradi njih, ki imajo podedovati zveličanje?

Zato nam treba tolikanj bolj paziti na to, kar smo slišali, da ne zgrešimo zveličanja.

Če je namreč beseda, po angelih govorjena, postala trdna in je vsak prestopek in neposluh dobil pravično plačilo,

kako uidemo mi, pustivši vnemar toliko zveličanje? ki ga je iz početka oznanjal Gospod, in oni, ki so čuli, so nam ga potrdili,

pri čemer je tudi Bog ž njimi vred pričal z znamenji in čudeži in mnogoterimi močmi in s podeljevanjem svetega Duha po volji svoji.

Kajti angelom ni podložil sveta prihodnjega, o katerem govorimo.

Pričal pa je nekdo nekje, govoreč: „Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ?

Za malo časa si ga ponižal pod angele; s slavo in častjo si ga venčal in postavil si ga nad dela rok svojih;

vse si podložil pod noge njegove.“ Ker mu je pa vse podložil, torej ni pustil ničesar njemu nepodloženega. Sedaj pa ne vidimo še, da bi mu bilo vse podloženo;

vidimo pa Jezusa, ki je bil za malo časa ponižan pod angele, zaradi trpljenja smrti venčanega s slavo in častjo, da po milosti Božji okusi smrt za vsakega.

Kajti spodobilo se je njemu, za katerega je vse in po katerem je vse, ko je mnogo sinov peljal v slavo, začetnika njih zveličanja popolnega storiti po trpljenju.

Kajti i ta, ki posvečuje, i oni, ki se posvečujejo, vsi so iz enega; iz tega vzroka se ne sramuje imenovati jih brate, govoreč:

„Oznanjal bom ime tvoje bratom svojim, sredi zbora ti bom peval hvalo“.

In zopet: „Nanj naslonim upanje svoje“, in zopet: „Glej, jaz in otročiči, katere mi je dal Bog“.

Ker so torej otročiči deležni mesa in krvi, se je tudi on tega podobno udeležil, da bi s svojo smrtjo uničil njega, ki ima smrti oblast, to je: hudiča,

in osvobodil tiste, ki so v strahu smrti vse življenje bili v sponah sužnosti.

Saj se pač ne poteza za angele, ampak za seme Abrahamovo se poteza.

Zato se je moral v vsem enakega storiti bratom, da postane usmiljen in zvest veliki duhovnik pred Bogom, da poravna ljudstva grehe.Kajti v kolikor je sam trpel in izkušan bil, v toliko tudi more pomagati izkušanim.

Kajti v kolikor je sam trpel in izkušan bil, v toliko tudi more pomagati izkušanim.

Zatorej, bratje sveti, poklica nebeškega deležni, pazljivo glejte na poslanca in velikega duhovnika naše veroizpovedi, Jezusa,

ki je zvest njemu, ki ga je naredil, kakor je bil tudi Mojzes zvest v vsej hiši njegovi.

Večje slave namreč je bil ta za vrednega spoznan od Mojzesa, v kolikor ima večjo čast od hiše tisti, ki jo je napravil.

Kajti vsako hišo napravi kdo; on pa, ki je vse napravil, je Bog.

In Mojzes je bil zvest v vsej hiši njegovi kakor služabnik, v pričanje tistega, kar se je imelo pozneje oznanjati;

Kristus pa je zvest kakor sin, vladajoč hiši svoji; čigar hiša smo mi, ako srčno zaupnost in hvalo upanja ohranimo trdno do konca.

Zatorej, kakor govori sveti Duh: „Danes, ko začujete glas njegov,

ne zakrknite src svojih, kakor v razdražbi ob dnevi izkušnjave v puščavi,

kjer so me izkušali očetje vaši s preizkušanjem in gledali dela moja štirideset let.

Zato sem se razsrdil nad tem rodom in rekel: Vedno tavajo v srcu; ali oni niso spoznali potov mojih,

tako da sem prisegel v jezi svoji: Ne pridejo v pokoj moj!“

Glejte, bratje, da ne bode v kom izmed vas hudobnega srca nevere, ki odpade od Boga živega:

marveč opominjate se vsak dan, dokler se še kliče „danes“, da ne zakrkne kdo izmed vas vsled prevare greha.

Kajti postali smo sodeležniki Kristusa, ako le začetek zaupanja trdno ohranimo do konca;

dokler se pravi: „Danes, ko začujete glas njegov, ne zakrknite src svojih kakor v razdražbi“.

Kajti kdo so bili tisti, ki so slišali in napravili razdražbo? Ne li pa vsi, ki so izšli iz Egipta po Mojzesu?

Nad katerimi pa se je srdil štirideset let? Mar ne nad njimi, ki so bili grešili, ki so jim telesa popadala v puščavi?

Katerim pa je prisegel, da ne pridejo v pokoj njegov, če ne njim, ki so bili nepokorni?In vidimo, da niso mogli priti vanj zaradi nevere.

In vidimo, da niso mogli priti vanj zaradi nevere.

Bojmo se torej, da se, ko še ostaja obljuba, da pridemo v pokoj njegov, ne vidi, da je kdo izmed vas zaostal.

Kajti blagovestje smo prejeli mi kakor tudi oni; ali onim ni koristila slišana beseda, ker ni bila združena z vero njih, ki so jo slišali.

Kajti v pokoj prihajamo mi, ki smo vero sprejeli; kakor je rekel: „V jezi svoji sem prisegel: Ne pridejo v pokoj moj!“ In vendar so bila dela Božja končana od ustanovitve sveta;

saj je rekel nekje o sedmem dne tako: „In počival je Bog sedmi dan od vseh del svojih“.

In tukaj zopet: „Ne pridejo v pokoj moj“.

Ker je torej še pričakovati, da pridejo nekateri vanj, in oni, kateri so najprvo prejeli blagovestje, niso prišli vanj zaradi nepokorščine,

določa zopet neki dan, ko pravi v Davidu „danes“ čez toliko časa, kakor je prej rečeno: „Danes, ko začujete glas njegov, ne zakrknite src svojih“.

Kajti ako bi jih bil Jozue vpeljal v pokoj, ne bi potem Bog govoril o drugem dnevu.

Torej ostaja še sobotni počitek ljudstvu Božjemu.

Kajti kdor je prišel v pokoj njegov, počiva tudi sam od svojih del kakor Bog od lastnih.

Prizadenimo si torej, da pridemo v oni pokoj, da ne pade kdo po enakem zgledu nepokorščine.

Živa je namreč beseda Božja in krepka in ostrejša nego vsak dvorezen meč, in prodira prav do ločitve duše in duha, členovja in mozga, in je sodnik naklepov in misli srca;

in stvari ni skrite pred njim, temuč vse je golo in razodeto očem njega, ki imamo ž njim opravek.

Ker imamo torej tako vzvišenega velikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Sinu Božjega, držimo se svoje veroizpovedi!

Kajti nimamo velikega duhovnika, ki bi ne mogel z nami čutiti slabosti naših, ampak izkušan je v vsem kakor mi, a brez greha.Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč.

Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč.

Kajti vsak veliki duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v to, kar zadeva Boga, da prinaša darila in žrtve za grehe;

ki more potrpljenje imeti z nevednimi in tavajočimi, ker je tudi sam obdan s slabostjo,

in zaradi te mora kakor za ljudstvo tako tudi zase darovati za grehe.

In sam si nihče ne prisvaja te časti, nego kdor je poklican od Boga, kakor tudi Aron.

Tako tudi Kristus ni sam sebe počastil, da bi postal veliki duhovnik, nego on, ki mu je govoril: „Sin moj si ti, jaz sem te danes rodil“.

Kakor tudi drugje pravi: „Ti si duhovnik na vek po redu Melhizedekovem“.

On je v dneh mesa svojega prinašal prošnje in molitve s silnim vpitjem in s solzami k onemu, ki ga je mogel oteti smrti, in je bil uslišan zavoljo svoje vdanosti Bogu,

in se je, dasi Sin, učil po trpljenju pokorščine.

In tako je postal popoln in večnega zveličanja ustanovitelj njim vsem, ki so mu poslušni,

in Bog ga proglasil za velikega duhovnika po redu Melhizedekovem.

O tem bi nam bilo mnogo govoriti, a je težko pojasniti, ker ste počasni postali na sluhu.

Zakaj po času bi morali biti že učitelji, pa je treba, da vas kdo zopet uči, katere so začetne prvine izrekov Božjih, in postali ste mleka potrebni in ne močne hrane.

Kajti vsak, kdor dobiva mleka, je nevešč besedi pravičnosti, ker je dete.Popolnim pa se daje močna hrana, namreč njim, ki imajo po izkušnji vajene čute, da razločujejo dobro in hudo.

Popolnim pa se daje močna hrana, namreč njim, ki imajo po izkušnji vajene čute, da razločujejo dobro in hudo.

Zato se, pustivši začetek besede Kristusove, obrnimo k popolnosti, da ne polagamo zopet temelja z izpreobrnjenjem od mrtvih del in z vero v Boga,

z naukom o krstih in o pokladanju rok in o vstajenju mrtvih in o večni sodbi.

In to bomo storili, ako le Bog privoli.

Kajti nemogoče je take, ki so bili enkrat razsvetljeni in so okusili dar nebeški in so postali deležni svetega Duha

in okusili dobro besedo Božjo in prihodnjega sveta moči,

in so odpadli, zopet obnoviti v izpokorjenje, ker sami zase iznova križajo Sina Božjega in ga očitno sramote.

Kajti zemlja, katera pije dež, ki često nanjo pada, in rodi koristno zelišče tistim, zaradi katerih se tudi obdeluje, dobiva blagoslov od Boga.

Ako pa rodi trnje in osat, je zavržena in blizu prokletja, ki mu je konec požig.

Prepričani pa smo o vas, ljubljeni, da ste v boljšem stanju, ki pospešuje vaše zveličanje, čeprav tako govorimo.

Kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega s tem, da ste služili svetim in še služite.

Želimo pa, da vsak izmed vas kaže isto gorečnost, da ohrani popolno gotovost upanja do konca:

da se ne polenite, temuč postanete posnemalci njih, ki so po veri in stanovitnosti podedovali obljube.

Kajti ko je Bog dal Abrahamu obljubo, je prisegel pri samem sebi, ker ni imel pri kom večjem priseči,

govoreč: „Resnično, blagoslavljaje te bom blagoslovil in množeč te bom množil“.

In tako je Abraham, stanovitno čakajoč, dosegel izpolnitev obljube.

Ljudje namreč prisegajo pri kom večjem, in vsakega njih prepira konec je prisega v potrditev.

Zato je tudi Bog, hoteč tolikanj obilneje pokazati dedičem obljube neizpremenljivost sklepa svojega, porabil za sredstvo prisego,

da bi po teh dveh neizpremenljivih rečeh, v katerih ni mogoče, da bi Bog lagal, imeli krepko tolažilo mi, ki smo pribežali oprijet se ponujenega nam upanja,

ki ga imamo kakor sidro duše, ki je zanesljivo in trdno in prodira v notranje svetišče za pregrinjalo,kamor je kot predhodnik za nas vstopil Jezus, postavši po redu Melhizedekovem veliki duhovnik na vekomaj.

kamor je kot predhodnik za nas vstopil Jezus, postavši po redu Melhizedekovem veliki duhovnik na vekomaj.

Ta Melhizedek namreč, kralj v Salemu, duhovnik Boga Najvišjega, ki je bil naproti prišel Abrahamu, vračajočemu se s poboja kraljev, in ga blagoslovil,

ki mu je tudi Abraham podelil desetino od vsega, (njegovo ime se najprej tolmači: ‚kralj pravičnosti‘, potem pa tudi kralj Salema, to je: ‚kralj miru‘,

brez očeta je, brez matere, brez rodopisa, nima niti začetka dni niti življenja konca, prispodobljen pa je Sinu Božjemu), ostaja duhovnik za vedno.

Preudarite pa, kako velik je bil ta, ki mu je Abraham očak dal desetino od najboljšega plena.

In tisti sinovi Levijevi, ki prejemajo duhovništvo, imajo zapoved, odesetiniti ljudstvo po postavi, to je: brate svoje, dasi so ti tudi izšli iz Abrahamovega ledja;

on pa, ki ni iz njih rodu, je odesetinil Abrahama in blagoslovil njega, ki je imel obljube.

A brez vsakega ugovora blagoslavlja večji manjšega.

In tukaj jemljejo desetine umrjoči ljudje, tam pa on, o katerem se priča, da živi.

In takorekoč po Abrahamu je bil sem Levi, ki prejema desetine, odesetinjen;

kajti bil je še v očetovih ledjih, ko mu je prišel Melhizedek naproti.

Ako se je torej dosegla popolnost po Levijem duhovništvu (na podlagi tega je namreč ljudstvo prejelo postavo), kaka potreba je bila še, da se postavi drugačen duhovnik „po redu Melhizedekovem“ in se ne imenuje po redu Aronovem?

Kajti če se premeni duhovništvo, nastane neogibno tudi izpremena postave.

Ta namreč, ki se o njem to pravi, je iz drugega rodu, iz katerega ni nihče služil oltarju.

Kajti znano je, da se je rodil Gospod naš iz Jude, kateremu rodu ni Mojzes ničesar govoril zastran duhovništva.

In ta premena se še jasneje vidi, če je po podobi Melhizedekovi postavljen drugačen duhovnik,

ki ni postal duhovnik po pravilu mesene zapovedi, temuč po moči neminljivega življenja;

kajti priča se o njem: „Ti si duhovnik na vekomaj po redu Melhizedekovem“.

S tem je torej odpravljena prejšnja zapoved, ker je bila slabotna in nekoristna,

(kajti postava ni storila ničesar popolnega), vpeljano pa je boljše upanje, po katerem se bližamo Bogu.

In v kolikor to ni brez prisege

(oni namreč so postali duhovniki brez prisege, ta pa s prisego po njem, ki je rekel: „Prisegel je Gospod in ne bo se kesal: Ti si duhovnik na vek po redu Melhizedekovem“),

toliko boljše zaveze porok je postal Jezus.

In onih je mnogo postalo duhovnikov, ker je smrt branila enemu vedno ostati;

ta pa, ker ostane na vekomaj, ima duhovništvo nepremenljivo.

Zato more tudi popolnoma rešiti tiste, ki se po njem bližajo Bogu, ker vedno živi, da se poteguje zanje.

Kajti tak velik duhovnik se nam je tudi spodobil: svet, nedolžen, brezmadežen, ločen od grešnikov in vzvišen nad nebesa;

ki mu ni vsak dan potreba, kakor onim velikim duhovnikom, darovati žrtve najprej za svoje, potem za ljudstva grehe: kajti to je storil enkrat za vselej, ko je samega sebe daroval.Postava namreč postavlja za velike duhovnike ljudi, podvržene slabostim, beseda prisege, storjene šele po postavi, pa Sina, popolnoma dovršenega za vekomaj.

Postava namreč postavlja za velike duhovnike ljudi, podvržene slabostim, beseda prisege, storjene šele po postavi, pa Sina, popolnoma dovršenega za vekomaj.

Poglavitno pa pri tem, o čemer govorimo, je to: takega imamo velikega duhovnika, ki je sedel na desnico prestola veličastva v nebesih

in je oskrbnik svetišča in šatora pravega, ki ga je postavil Gospod in ne človek.

Kajti vsak veliki duhovnik je postavljen, da prinaša dari in žrtve; zato je potreba, da ima tudi ta kaj, kar bi prinašal.

Ako bi bil namreč na zemlji, bi še duhovnik ne bil, ker so tu duhovniki, ki dari prinašajo po postavi.

Oni služijo podobi in senci stvari nebeških; kakor je bilo Mojzesu ukazano, ko je napravljal šator; kajti: „Glej“, veli, „da narediš vse po zgledu, pokazanem ti na gori“.

Sedaj pa je Jezus dobil tem odličnejšo službo, kolikor boljša je zaveza, ki je njen srednik, ki je zakonito ustanovljena tudi na boljših obljubah.

Ako bi namreč ona prva zaveza bila brez pogreška, ne bi se iskalo mesto drugi.

Kajti grajajoč jim pravi: „Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, in s hišo Izraelovo in s hišo Judovo sklenem novo zavezo;

ne po zavezi, ki sem jo storil ž njih očeti, ko sem jih prijel za roko, da bi jih izpeljal iz zemlje Egiptovske; ker oni niso ostali v zavezi moji, in jaz sem jih vnemar pustil, govori Gospod.

Kajti to je zaveza, ki jo sklenem s hišo Izraelovo po tistih dneh, govori Gospod: Postave svoje dam v njih misli in v njih srca jih napišem, in bodem jim za Boga, in oni mi bodo za ljudstvo.

In naj ne uče vsak svojega bližnjega in vsak svojega brata, rekoč: Spoznaj Gospoda! zakaj poznali me bodo vsi, od njih malega do njih velikega.

Kajti milosten bodem njih krivicam in njih grehov in pregreškov se ne bom spominjal več“.Ko pravi: „novo zavezo“, je proglasil prvo za staro; kar pa se stara in je zastarelo, se bliža koncu.

Ko pravi: „novo zavezo“, je proglasil prvo za staro; kar pa se stara in je zastarelo, se bliža koncu.

Imela je pač tudi prva zaveza predpise za službo božjo in pozemeljsko svetišče.

Šator namreč je bil napravljen – prvi [Ali: sprednji.], v katerem so bili svečnik in miza in razpostava kruhov; ta se imenuje Sveto [Ali: svetišče.].

Za drugim zagrinjalom pa je bil šator, imenovan Najsvetejše,

imajoč zlato kadilnico in skrinjo zaveze, od vseh strani z zlatom okovano, v kateri je bil zlati vrč z mano in zeleneča palica Aronova in plošči zaveze,

nad njo pa keruba slave, obsenčujoča pokrov sprave..., o čemer sedaj ni govoriti podrobno.

Ker je torej to tako napravljeno, hodijo v prvi šator vedno duhovniki opravljat službo,

v drugi šator pa enkrat na leto sam veliki duhovnik, a ne brez krvi, ki jo prinaša zase in za grehe nevednosti ljudstva.

S tem sveti Duh kaže, da pot do svetišča ni še razodeta, dokler stoji prvi šator,

ki je podoba za sedanjo dobo; v katerem se darujejo darovi in žrtve, ki ne morejo v vesti popolnoma pomiriti [Dobesedno: popolnega storiti.] tistega, ki opravlja službo,

ker so samo mesene naredbe (z jedili in pijačami ter z različnim umivanjem vred) naložene do časa poprave.

Kristus pa je nastopil kot veliki duhovnik prihodnjih dobrot in je šel skozi večji in popolnejši šator, ki ni z roko narejen, to je, ki ni tega stvarjenja,

tudi ne po krvi kozlov in telet, ampak po svoji lastni krvi, enkrat za vselej v svetišče, ko je bil pridobil večno rešitev.

Kajti če bikov in kozlov kri in junice pepel, ki pokropi onečiščene, posvečuje za čistost mesa,

kolikanj bolj bo kri Kristusa, ki je po Duhu večnem daroval samega sebe brez madeža Bogu, očistila vest vašo mrtvih del, da služite Bogu živemu!

In zato je nove zaveze srednik: da dobé, ko se je smrt zgodila za odrešenje prestopkov, storjenih za prve zaveze, obljubo večne dediščine tisti, ki so poklicani.

Kajti kjer je oporoka [Grška beseda pomeni zavezo in tudi oporoko (testament).], je treba, da nastopi oporočnikova smrt;

zakaj oporoka je šele pri mrtvih veljavna, ker nikdar nima moči, dokler živi oporočnik.

Zato tudi prva zaveza ni bila posvečena brez krvi.

Ko je bil namreč Mojzes vsako zapoved po postavi oznanil vsemu ljudstvu, je vzel kri telet in kozlov z vodo in škrlatno volno in z izopom ter je pokropil knjigo samo in vse ljudstvo, govoreč:

„To je kri zaveze, ki jo je vam Bog zapovedal“.

In tudi šator in vse orodje službe božje je enako pokropil s krvjo.

In s krvjo se skoraj vse očišča po postavi, in brez prelitja krvi se ne zgodi odpuščenje.

Potrebno je torej bilo, da se ‚podobe nebeških stvari‘ očiščajo s takimi, nebeške stvari same pa z boljšimi žrtvami mimo teh.

Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas;

tudi ni šel samega sebe večkrat darovat, kakor veliki duhovnik prihaja v svetišče vsako leto s tujo krvjo

(sicer bi bil moral mnogokrat trpeti od ustanovitve sveta): sedaj pa na konci vekov se je enkrat prikazal v izbrisanje greha po žrtvi svoji.

In kakor je človeku namenjeno enkrat umreti, potem pa sodba,tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da bi odvzel mnogih grehe, v drugič pa se prikaže ne zaradi greha, temuč v zveličanje njim, ki ga pričakujejo.

tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da bi odvzel mnogih grehe, v drugič pa se prikaže ne zaradi greha, temuč v zveličanje njim, ki ga pričakujejo.

Kajti ker ima postava le senco prihodnjih dobrot, ne prave podobe stvari, ne more vsako leto z istimi žrtvami, ki jih neprenehoma darujejo, nikdar popolne storiti teh, ki ž njimi pristopajo.

Ali bi jih sicer ne nehali darovati, ker bi službo opravljajoči, enkrat očiščeni, več ne imeli zavesti grehov?

A prav s temi žrtvami se obnovi spomin grehov vsako leto.

Nemogoče je namreč, da bi kri bikov in kozlov odvzemala grehe.

Zato govori Kristus, prihajajoč na svet: „Žrtve in daru nisi hotel, telo pa si mi pripravil;

žgalne daritve in daritve za grehe ti niso bile po volji,

tedaj sem rekel: Glej, prihajam (na čelu knjige je pisano o meni), da izpolnim, o Bog, voljo tvojo“.

Govoreč prej: „Žrtev in darov in žgalnih daritev in daritev za greh“ (ki se vendar darujejo po postavi) „nisi hotel in ti niso bile po volji“,

je rekel dalje: „Glej, prihajam, da izpolnim voljo tvojo“. Prvo odpravlja, da postavi drugo.

Na podlagi te volje smo posvečeni po daritvi telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej.

In vsak duhovnik stoji vsak dan v službi in daruje večkrat iste žrtve, ki nikdar ne morejo odvzeti grehov;

on pa je potem, ko je daroval eno samo žrtev za grehe, sedel za večno na desnico Božjo

in čaka odslej, da bodo sovražniki njegovi položeni za podnožje nogam njegovim.

Kajti z eno daritvijo je za večno popolne storil tiste, ki se posvečujejo.

Izpričuje nam pa to tudi sveti Duh; ko je bil namreč rekel:

„To je zaveza, ki jo bom sklenil ž njim po tistih dneh“, govori Gospod: „Postave svoje dam v njih srca in v njih misli jih zapišem

in njih grehov in pregreškov se ne bom spominjal več“.

Kjer je pa odpuščenje teh, ni več daritve za grehe.

Ker imamo torej, bratje, trdno zaupanje, da nam je prost vhod v svetišče po krvi Jezusovi,

kateri vhod nam je posvetil kakor novo in živo pot skozi zagrinjalo, to je meso svoje,

in ker imamo duhovnika velikega čez hišo Božjo:

pristopimo z resničnim srcem, v popolni gotovosti vere, v srcih pokropljeni in očiščeni slabe vesti

in po telesu umiti s čisto vodo. Držimo se izpovedi svojega upanja neomahljivo; kajti zvest je on, ki je obljubil.

In opazujmo se med seboj, da se izpodbujamo k ljubezni in k dobrim delom;

in ne opuščajmo zbora svojega, kakor je nekaterim navada, marveč opominjajmo drug drugega, in to tolikanj bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan Gospodov.

Ako namreč prostovoljno grešimo, potem ko smo prejeli spoznanje resnice, ni nobene žrtve več za grehe,

ampak neko strašno pričakovanje sodbe in gorečnost ognja, ki bo ugonabljal nasprotnike.

Kdor prelomi postavo Mojzesovo, umre brez usmiljenja po izpovedbi dveh ali treh prič:

koliko hujšo kazen, menite, zasluži, kdor je Sina Božjega teptal in zaničeval kri zaveze, ki je bil ž njo posvečen, in grdil Duha milosti?

Poznamo namreč njega, ki je rekel: „Moje je maščevanje, jaz bom povračal, govori Gospod“; in zopet: „Gospod bo sodil ljudstvo svoje“.

Strašno je pasti v roke živega Boga!

Spominjajte se pa prejšnjih dni, v katerih ste, potem ko ste bili razsvetljeni, prestali mnogi boj trpljenja,

zdaj v sramoti in stiski na ogled postavljeni, zdaj tesno združeni ž njimi, ki se jim je enako godilo.

Kajti tudi z jetniki ste imeli sočutje in rop imetja svojega ste z veseljem trpeli, vedoč, da imate boljše imetje in stalno v nebesih.

Ne mečite torej od sebe srčne zaupnosti svoje, ki ima veliko plačilo.

Stanovitnosti vam je namreč potreba, da dobite obljubo, storivši voljo Božjo.

Kajti „malo, malo še, in pride on, ki ima priti, in ne bo se mudil.

Pravičnik moj bo pa živel iz vere“, in: „Ako se umakne, duši moji ne bode po volji“.Mi pa nismo izmed onih, ki se umikajo in se pogube, temuč ki verujejo in ohranijo dušo.

Mi pa nismo izmed onih, ki se umikajo in se pogube, temuč ki verujejo in ohranijo dušo.

Vera pa je trdno pričakovanje tistega, kar upamo, uverjenje o stvareh, ki jih ne vidimo.

Po njej so namreč predniki prejeli pričanje.

Po veri umemo, da so bili svetovi osnovani po besedi Božji, tako da ni iz prikazujočega se postalo, kar je sedaj vidno.

Po veri je daroval Abel Bogu boljšo žrtev mimo Kajna; po njej je bil izpričan za pravičnega, ker je Bog sam pričal o njegovih darovih, in po njej govori še, dasi je umrl.

Po veri je bil Enoh umaknjen, da ni videl smrti, in „ni ga bilo najti, ker ga je Bog umaknil“; kajti preden je bil umaknjen, je dobil pričanje, da „je Bogu po volji“.

Brez vere pa je nemogoče biti Bogu po volji; kajti kdor se bliža Bogu, mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga iščejo.

Po veri je prejel Noe vest po tem, kar se še ni videlo, in boječ se, je napravil barko v rešenje hiše svoje; po njej je obsodil svet in postal dedič pravičnosti, ki je po veri.

Po veri je slušal Abraham, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki ga je imel dobiti v dediščino, in odšel je, ne vedoč, kam pride.

Po veri se je preselil v deželo obljube kakor v tujino in stanoval v šatorih z Izakom in Jakobom, sodedičema iste obljube;

čakal je namreč mesta, stoječega na trdnih temeljih, katerega zidar in stvarnik je Bog.

Po veri je tudi sama Sara zadobila moč, ustanoviti zarod, in je rodila zunaj prave dobe starosti, ker je za zvestega imela njega, ki je bil obljubil.

Zato se jih je tudi od enega, in to takega, čigar telo je bilo omrtvelo, rodilo mnogo kakor zvezd na nebu in brez števila kakor peska ob morskem bregu.

V veri so umrli ti vsi in niso prejeli izpolnitve obljub, temuč so jih od daleč gledali, jih pozdravljali in pripoznavali, da so tujci in priseljenci na zemlji.

Kateri namreč tako govore, kažejo, da iščejo domovine.

In ko bi se bili spominjali tiste, iz katere so bili izšli, bi bili imeli časa povrniti se.

Sedaj pa hrepene po boljši, to je po nebeški domovini. Zato se jih Bog ne sramuje, imenovati se njih Boga; zakaj pripravil jim je mesto.

Po veri je daroval Abraham Izaka, ko je bil izkušan, in edinorojenca je daroval on, ki je bil sprejel obljube,

kateremu se je govorilo: „V Izaku se ti bo imenovalo seme“,

ker je pomislil, da more Bog zbujati tudi iz mrtvih; zaradi tega ga je tudi prejel kakor od mrtvih obujenega [Ali: odkoder ga je tudi prejel v priliki.].

Po veri je blagoslovil Izak Jakoba in Ezava tudi za prihodnjost.

Po veri je Jakob umiraje blagoslovil obadva sinova Jožefova in „je molil, sklonjen ob vrh palice svoje“.

Po veri je Jožef na smrtni postelji spominjal na izhod sinov Izraelovih in je naročal za kosti svoje.

Po veri so Mojzesa, ko je bil rojen, njegovi roditelji skrivali tri mesece, ker so videli, da je dete zalo, in niso se bali ukaza kraljevega.

Po veri se je Mojzes, ko je bil odrastel, branil imenovan biti sin hčere Faraonove,

ker je rajši hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim nego imeti začasen užitek od greha,

in je imel sramoto Kristusovo za večje bogastvo nad zaklade egiptovske: kajti gledal je na povračilo.

Po veri je zapustil Egipt, ne boječ se jeze kraljeve; stanoviten je bil namreč, kakor da bi videl Nevidnega.

Po veri je napravil velikonočno jagnje in škropljenje s krvjo, da bi se moritelj ne dotaknil njih prvorojencev.

Po veri so Izraelci prešli Rdeče morje kakor po suhem; Egipčani pa so bili, poskusivši to, pogoltnjeni.

Po veri je padlo zidovje Jeriha po sedemdnevnem obkroževanju.

Po veri nečistnica Rahab ni poginila z nevernimi, ker je sprejela oglednike v miru.

In kaj bi še govoril? Časa namreč mi bo primanjkalo, ko bi pripovedoval o Gideonu, Baraku in Samsonu in Jefteju, Davidu in Samuelu in prorokih,

ki so po veri premagovali kraljestva, izvrševali pravičnost, dobivali obljube, mašili levom žrela,

gasili ognja moč, ubežavali osti meča, v slabosti prejemali moč, junaki postajali v vojski, odbijali napade tujcev;

žene so dobivale mrtve svoje od mrtvih obujene; drugi pa so bili mučeni in niso marali oproščenja, da zadobe boljše vstajenje;

drugi pa so trpeli zasramovanje in bičanje, vrhu tega pa spone in ječe;

bili so kamenani, izkušani, razrezani, umrli so smrti z mečem; hodili so v ovčjih in kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah

(njih ni bil svet vreden!), po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemeljskih jamah.

In vsi ti, dobivši pričanje po veri, niso prejeli izpolnitve obljube,ker je bil Bog nekaj boljšega določil za nas, da bi oni ne dosegli popolnosti brez nas.

ker je bil Bog nekaj boljšega določil za nas, da bi oni ne dosegli popolnosti brez nas.

Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh, ki nas lahko oklene, in tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju,

ozirajoč se v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa, ki je za namenjeno mu veselje pretrpel križ, ne meneč se za sramoto, in je sedel na desnico Božjega prestola.

Pomislite vendar nanj, ki je prestal od grešnikov toliko nasprotovanja proti sebi, da ne omagate, pešajoč v dušah svojih.

Niste se še do krvi ustavljali v boju z grehom,

in pozabili ste tolažbe, ki govori z vami kakor s sinovi: „Sin moj, ne preziraj strahovanja Gospodovega in ne omaguj, ko te kara.

Kogar namreč ljubi Gospod, tega strahuje in tepe vsakega sina, katerega sprejema“.

Ako trpite, je vam v odgojo. Bog se vam kaže kakor otrokom; kajti kje je sin, ki ga ne bi strahoval oče?

Ako ste pa brez strahovanja, ki so ga deležni postali vsi, torej ste nezakonski otroci in ne sinovi.

Dalje, ako smo imeli telesne roditelje, ki so nas strahovali, in smo se jih bali, ali se ne bomo mnogo bolj pokorili Očetu duhov, da bomo živeli?

Oni so nas namreč strahovali za malo dni, kakor se jim je prav zdelo, ta pa nam v korist, da bodemo deležni svetosti njegove.

Vsako strahovanje seveda se nam za sedaj ne zdi veselje, ampak žalost, pozneje pa daje njim, ki jih je vadilo, miru poln sad pravičnosti.

Zato „dvignite omagujoče roke in šibeča se kolena“,

in „ravne tire delajte svojim nogam“, da se hromo še bolj ne pohabi, temuč ozdravi.

Iščite miru z vsemi in posvečenja, brez katerega ne bo nihče videl Gospoda;

pazite, da se kdo ne odvrne od milosti Božje in da ne požene kaka korenina bridkosti in ne dela napotja in jih mnogo ne skruni;

da ne bode kdo nečistnik ali skrunilec svetega kakor Ezav, ki je za eno jed prodal prvorojenstvo svoje.

Kajti veste, da je bil tudi, ko je hotel pozneje zadobiti blagoslov, zavržen (ni dosegel namreč izpremene misli), dasi ga je želel s solzami.

Kajti niste pristopili k dotakljivi gori in h gorečemu ognju in k oblačju in temi in nevihti

in k trombe donenju in glasu besed, katerega poslušalci so prosili, da se jim nobena beseda več ne govori

(niso namreč mogli prenesti ukaza: „Tudi če se žival dotakne gore, bodi s kamenjem pobita“,

in tako strašna je bila prikazen, da je Mojzes rekel: V strahu sem in trepetu):

temuč pristopili ste h gori Sionu in k mestu Boga živega, Jeruzalemu nebeškemu, k nebrojni množici angelov,

k velikemu zborovanju in cerkvi prvorojencev, zapisanih v nebesih, in k Bogu, sodniku vseh, in k duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost,

in k sredniku nove zaveze, Jezusu, in h krvi pokropljenja, ki govori boljše kakor Abelova.

Glejte, da se ne branite govorečega; kajti če niso ubežali kazni oni, ki so se branili njega, ki je oznanjal Božje ukaze na zemlji, veliko manj ubežimo mi, ako se obračamo od njega, ki govori z nebes.

Glas njegov je potresel zemljo tedaj, sedaj pa je obljubil, govoreč: „Še enkrat potresem ne samo zemlje, ampak tudi nebo“.

To: „še enkrat“ pomeni premembo tistega, kar je bilo potreseno kakor kaj narejenega, da ostane, kar je nepotreseno.

Zato, ker prejemamo kraljestvo nepotresljivo, imejmo milost, po kateri služimo po volji Bogu, s svetim strahom in grozo;kajti tudi „naš Bog je ogenj, ki uničuje“.

kajti tudi „naš Bog je ogenj, ki uničuje“.

Bratoljubje ostani med vami.

Gostoljubnosti ne pozabite: ž njo so namreč nevedoma nekateri vzeli pod streho angele.

Spominjajte se jetnikov, kakor da ste sojetniki, teh, ki se jim krivica godi, kakor da tudi sami še živite v telesu.

Častit bodi zakon pri vseh in postelja neoskrunjena; kajti nečistnike in prešeštnike bo sodil Bog.

Življenje bodi brez lakomnosti; zadovoljni bodite s tem, kar imate; kajti on je rekel: „Ne odtegnem se ti in ne zapustim te“.

Tako da lahko smelo govorimo: „Gospod mi je pomočnik, ne bom se bal; kaj mi bo storil človek?“

Spominjajte se vodnikov svojih, ki so vam oznanjali besedo Božjo; ozirajoč se v izhod njih življenja, posnemajte njih vero.

Jezus Kristus je isti včeraj in danes in na veke.

Mnogoterim in tujim naukom se ne dajte motiti; kajti dobro je, da se srce utrjuje z milostjo, ne z jedmi, od katerih niso imeli koristi, ki so se ž njimi pečali.

Imamo oltar, ki ž njega ne smejo jesti, kateri služijo šatoru.

Kajti katerih živali kri nosi veliki duhovnik za grehe v svetišče, tistih trupla se sežigajo zunaj šatorišča;

zato je tudi Jezus, da bi z lastno krvjo posvetil ljudstvo, trpel zunaj vrat.

Zatorej izidimo k njemu ven za šatorišče, noseč sramoto njegovo!

Nimamo namreč tu mesta stalnega, temuč iščemo prihodnjega.

Po njem torej prinašajmo vedno hvalno daritev Bogu, to je „sad ustnic“, ki proslavljajo ime njegovo.

Dobrodelnosti pa in podeljevanja ne zabite: take daritve namreč so Bogu po volji.

Slušajte voditelje svoje in hodite za njimi, oni namreč so čuvaji dušam vašim kot taki, ki bodo odgovor dajali, da to veseli opravljajo in ne zdihujoč; kajti to bi vam bilo nekoristno.

Molite za nas; kajti prepričani smo, da imamo dobro vest, ker hočemo pošteno živeti in ravnati v vsem.

Tolikanj bolj pa vas prosim, da delate to, da vam bom tem hitreje povrnjen.

Bog miru pa, on, ki je od mrtvih nazaj pripeljal velikega pastirja ovac po krvi večne zaveze, Gospoda našega Jezusa,

stori vas popolne v slehernem dobrem delu, da izpolnite voljo njegovo, in delaj v vas, kar je prijetno njemu, po Jezusu Kristusu, ki mu bodi slava na vekov veke! Amen.

Prosim pa vas, bratje, sprejmite blagovoljno to besedo opominjanja; kajti ob kratkem sem vam pisal.

Vedite, da je brat Timotej oproščen, s katerim, ako skoraj pride, vas bova videla.

Pozdravite vse vodnike svoje in vse svete! Pozdravljajo vas oni iz Italije.Milost z vami vsemi! Amen.

Milost z vami vsemi! Amen.