Pavel, hlapec Jezusa Kristusa, poklican apostol, odločen za evangelij Božji,

ki ga je Bog prej obljubil po prorokih svojih v svetih pismih

o svojem Sinu, rojenem iz semena Davidovega po mesu,

postavljenem [Drugi prelagajo: izkazanem, ali: določenem.] za Sina Božjega v moči po duhu svetosti na podlagi vstajenja od mrtvih, o Jezusu Kristusu, Gospodu našem.

Po njem smo prejeli milost in apostolstvo, da se razširi poslušnost veri med vsemi narodi zaradi imena njegovega,

ki ste med njimi tudi vi, poklicani Jezusa Kristusa;

vsem, ki so v Rimu, ljubljencem Božjim, poklicanim svetim: Milost vam bodi in mir od Boga Očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa.

Najprej zahvaljujem Boga svojega po Jezusu Kristusu za vse vas, da se o veri vaši oznanja po vsem svetu.

Kajti priča mi je Bog, ki mu služim v duhu svojem v evangeliju Sina njegovega, kako se vas neprenehoma spominjam, vsekdar v svojih molitvah proseč,

da bi se mi kako že posrečilo po volji Božji priti k vam.

Zakaj močno vas želim videti, da bi vam podelil kak duhovni dar v potrjenje vaše;

a to je, da se sredi vas porazveselim z vami vred, po skupni, vaši in svoji veri.

Nočem pa, bratje, da bi ne vedeli, da sem se mnogokrat namenil priti k vam (pa sem bil zadržan do sedaj), da bi kaj sadu dobil tudi med vami, enako kakor med drugimi pogani.

Dolžnik sem enako vsem: Grkom in divjakom, modrim in neumnim.

Tako torej, kar se mene tiče, sem voljan oznanjati evangelij tudi vam, ki ste v Rimu.

Kajti ne sramujem se evangelija, ker je moč Božja v zveličanje vsakemu, ki veruje, Judu najprej, pa tudi Grku.

Zakaj pravičnost Božja se v njem razodeva iz vere v vero, kakor je pisano: „A pravičnik bo živel iz vere“.

Razodeva se namreč jeza Božja z neba nad vsako brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki zadržujejo resnico v krivici,

ker to, kar more biti znano o Bogu, je v njih vesti očitno; Bog jim je to namreč razodel.

Kajti kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo izgovarjati.

Ker vkljub temu, da so spoznali Boga, ga niso slavili kot Boga, niti se mu zahvalili, temuč so zabredli v ničeve misli in njih nerazumno srce je potemnelo.

Izdajajoč se za modre, so postali nespametni

in zamenili so slavo netrohljivega Boga s podobo obraza trohljivega človeka in ptic in četveronogih živali in lazečih zveri.

Zato jih je tudi izročil Bog, v željah njih src, v nečistost, da se skrunijo njih telesa med njimi samimi;

ki so zamenili resnico Božjo z lažjo in so izkazali večjo čast in službo stvoru nego Stvarniku, ki je hvaljen na veke. Amen.

Zato jih je izročil Bog v sramotne strasti: kajti njih ženske so premenile naravno upotrebljevanje v protinaravno,

a enako so tudi moški zavrgli naravno upotrebljevanje ženske in se vneli v svoji želji drug za drugega ter počenjali nesramnosti moški z moškimi. In tako so prejemali zasluženo plačilo svoje zmote sami na sebi.

In kakor niso marali Boga imeti v spoznanju, tako jih je Bog izročil popačeni pameti, da so delali, kar ni spodobno,

ter so bili napolnjeni vsakršne krivice, malopridnosti, lakomnosti, hudobnosti, polni zavisti, ubojstva, prepira, zvijače, zlobnosti;

prišeptavalci, obrekovalci, sovražni Bogu, grozovitniki, ošabneži, bahači, izmišljevalci hudega, roditeljem nepokorni,

nerazumni, verolomni, brez ljubezni, neusmiljeni,ki, čeprav dobro poznajo pravno naredbo Božjo, da so vredni smrti, kateri tako delajo, takisto ne samo počenjajo, ampak tudi še hvalijo te, ki tako delajo.

ki, čeprav dobro poznajo pravno naredbo Božjo, da so vredni smrti, kateri tako delajo, takisto ne samo počenjajo, ampak tudi še hvalijo te, ki tako delajo.

Zato se ne moreš zagovarjati, o človek, kdorkoli si, ki sodiš; kajti v čemer sodiš drugega, obsojaš samega sebe; ker ti, ki sodiš, delaš isto.

Vemo pa, da sodba Božja zadeva po resnici te, ki delajo taka dela.

Ali pač misliš to, o človek, ki sodiš tiste, ki delajo taka dela, a isto delaš, da ti ubežiš sodbi Božji?

Ali pa zaničuješ bogastvo njegove dobrote in prizanesljivosti in potrpljivosti, ne vedoč, da te dobrota Božja vodi na izpokorjenje?

Temuč s svojo trdovratnostjo in z neizpokorljivim srcem sam sebi spravljaš jezo za dan jeze in razodetja pravične sodbe Boga,

ki poplača vsakemu po njegovih delih:

tistim, ki s stanovitnostjo v dobrem delu iščejo slave in časti in nestrohljivosti, dá večno življenje,

a sebičnim in resnici nepokornim, krivici pa pokornim, srd in jezo.

Stiska in nadloga pride na dušo vsakega človeka, ki dela hudo, najprej na Juda, pa tudi na Grka;

a slava in čast in mir vsakemu, ki dela dobro, najprej Judu, pa tudi Grku;

ker Bog ne gleda, kdo je kdo.

Katerikoli so namreč brez postave grešili, tudi brez postave poginejo; in katerikoli so grešili, imajoč postavo, bodo po postavi sojeni.

Zakaj kateri postavo poslušajo, niso pravični pred Bogom, temuč kateri po postavi delajo, bodo šteti za pravične.

Kadar namreč pogani, ki nimajo postave, delajo po naravi, kar zahteva postava, ti so, ne imajoč postave, sami sebi postava;

saj sami kažejo, da je zahteva [Dobesedno: delo.] postave zapisana v njih srcih, ker jim to izpričujejo njih vest ter misli, ko se med seboj tožijo ali tudi zagovarjajo; -

v dan, ko bo sodil Bog skrivnosti ljudi, po mojem evangeliju, po Jezusu Kristusu.

Če pa se ti imenuješ Jud in se naslanjaš na postavo in se hvališ z Bogom,

in poznaš voljo njegovo in presojaš, kaj je boljše, ker si naučen iz postave,

in zaupaš sebi, da si vodnik slepih, svetlost tistim, ki so v temi,

gojitelj nerazumnih, učitelj nedoraslih, ker imaš obrazec znanja in resnice v postavi:

ki torej učiš drugega, sebe li ne učiš? ki oznanjaš, naj se ne krade, kradeš?

ki govoriš, naj se ne prešeštvuje, prešeštvuješ? ki so ti mrzki maliki, pleniš svetišče?

ki se hvališ s postavo, s prestopanjem postave Bogu delaš nečast?

Kajti „zavoljo vas se ime Božje preklinja med pogani“, kakor je pisano.

Obreza je resda koristna, če izpolnjuješ postavo; ako pa si prestopnik postave, je tvoja obreza postala neobreza.

Če torej neobrezanec izpolnjuje pravične predpise postave, se li ne bo njegova neobreza štela za obrezo?

In ne obsodi li neobrezanec po naravi, ki izpolnjuje postavo, tebe, ki si prestopnik postave, čeprav imaš črko in obrezo?

Ni namreč Jud, ki je po zunanjem Jud, tudi ni obreza, ki je zunaj na mesu,marveč ta je Jud, ki je znotraj Jud, in prava obreza je obreza srca v duhu, ne v črki; čigar hvala ni od ljudi, ampak od Boga.

marveč ta je Jud, ki je znotraj Jud, in prava obreza je obreza srca v duhu, ne v črki; čigar hvala ni od ljudi, ampak od Boga.

Kaj so torej Judje na boljšem? ali kaj hasni obreza?

Mnogo vsekakor. Najprvo, da so se jim zaupali izreki Božji.

Pa kaj, če niso verovali nekateri? Odpravi li njih nevera zvestost Božjo?

Nikakor ne! Temuč Bog naj se izkaže resničnega, a vsak človek lažnivca, kakor je pisano: „Da se opravičiš v svojih besedah in zmagaš, ko te bodo sodili“.

Če pa naša krivičnost potrjuje Božjo pravičnost, kaj porečemo? Da je Bog nepravičen, ko kaznuje v jezi? (po človeško govorim).

Nikakor ne! kajti kako bo sicer Bog sodil svet?

Če se je namreč resnica Božja po moji laži povečala v njegovo slavo, zakaj bi bil še tudi jaz sojen kot grešnik?

In ne smemo li govoriti, kakor nas nekateri obrekujejo in pravijo, da govorimo: Delajmo hudo, da pride iz tega dobro? Tehle čaka pravična sodba.

Kaj torej? Ali so Judje boljši? Nikakor ne. Kajti prej smo obtožili i Jude i Grke, da so vsi pod grehom,

kakor je pisano: „Ni pravičnega ne enega;

ni ga, ki bi bil razumen, ni ga, ki bi iskal Boga;

vsi so zašli s pota, vsi skup so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga še enega ne.

Odprt grob je njih grlo, s svojimi jeziki varajo; kačji strup je pod njih ustnicami.

Njih usta so polna kletve in grenkobe.

Hitre so njih noge, da kri prelijó.

Pokončevanje in nadloga je na njih potih,

in poti miru niso spoznali.

Ni strahu Božjega pred njih očmi“.

Vemo pa, karkoli govori postava, govori tem, ki so pod postavo, da se vsaka usta zamaše in ves svet zapade sodbi Božji.

Kajti iz del postave ne bo opravičeno nobeno meso pred njim; zakaj po postavi prihaja spoznanje greha.

Sedaj pa se je brez postave razodela pravičnost Božja, izpričevana od postave in prorokov,

pravičnost namreč Božja po veri v Jezusa Kristusa vsem in za vse, ki verujejo. Kajti ni nobenega razločka:

zakaj vsi so se pregrešili ter nimajo slave Božje

in dobivajo opravičenje daroma ž njegovo milostjo po odkupu, ki je v Kristusu Jezusu;

ki ga je predstavil Bog kot sprave daritev po veri v njegovi krvi, da pokaže svojo pravičnost zaradi prizanašanja prejšnjim grehom

v času potrpljenja Božjega, z ozirom na dokaz svoje pravičnosti v sedanjem času, da bi bil Bog sam pravičen in opravičitelj tega, ki je iz vere Jezusove.

Kje je torej naša hvala? Izključena je. Po kakšni postavi? po postavi del? Ne, ampak po postavi vere.

Sodimo namreč, da se z vero opravičuje človek, brez del postave.

Ali je Bog samo Bog Judov? ni li tudi poganov? Da, tudi poganov,

ker je le eden Bog, ki opraviči obrezo iz vere in neobrezo po veri.Ali torej postavo odpravljamo po veri? Nikakor ne, temuč postavo postavljamo.

Ali torej postavo odpravljamo po veri? Nikakor ne, temuč postavo postavljamo.

Kaj torej porečemo, da je dosegel Abraham, naš prednik, po mesu?

Kajti če je bil Abraham opravičen iz del, se ima s čim hvaliti, ali ne pri Bogu.

Ker kaj pravi pismo? „Veroval pa je Abraham Bogu, in zaračunilo se mu je za pravičnost“.

A tistemu, ki opravlja dela, se ne računi plačilo po milosti, temuč po dolžnosti.

Tistemu pa, ki ne opravlja del, a veruje v tega, ki opravičuje brezbožnega, se računi njegova vera za pravičnost.

Kakor tudi David pravi, da je blagor človeku, ki mu Bog računi pravičnost brez del:

„Blagor jim, ki so se jim odpustile nepostavnosti in ki so jim grehi prikriti.

Blagor možu, ki mu Gospod nič več ne računi greha“.

Blagrovanje torej to velja li za obrezo ali tudi za neobrezo? Kajti pravimo: Abrahamu se je vera zaračunila za pravičnost.

Kako pa se mu je zaračunila? ko je bil v obrezi ali še v neobrezi? Ne v obrezi, ampak v neobrezi.

In znamenje obreze je prejel kot pečat pravičnosti vere, ki jo je imel v neobrezi, da bi bil oče vsem, ki verujejo v neobrezi, da bi se njim zaračunila pravičnost,

in da bi bil oče obreze tistim, ki so ne samo obrezani, ampak tudi hodijo po stopinjah vere očeta našega Abrahama, ki jo je imel v neobrezi.

Kajti ni se dala po postavi obljuba Abrahamu ali njegovemu semenu, da bode dedič sveta, ampak po pravičnosti vere.

Zakaj če so dediči ti, ki se drže postave, ničeva je vera in brez veljave obljuba.

Postava namreč napravlja jezo; kjer pa ni postave, tudi ni prestopka.

Zato je dediščina iz vere, da bode po milosti, da bi bila obljuba trdna vsemu semenu, ne samo temu, ki je iz postave, ampak tudi temu, ki je iz vere Abrahamove; ta je oče vseh nas

(kakor je pisano: „Za očeta mnogih narodov sem te postavil“) pred obličjem Boga, kateremu je veroval, ki oživlja mrtve in kliče to, česar ni, kakor da je.

On je veroval v upanje, kjer ni bilo ničesar upati, da postane oče mnogih narodov, kakor mu je bilo rečeno: Tako bode seme tvoje.

In ne oslabevši v veri, ni gledal na svoje že omrtvelo telo, ker je imel blizu sto let, niti na odrevenelo maternico Sarino;

glede na obljubo Božjo pa ni dvomil v nejeveri, temuč ojačil se je v veri, in davši čast Bogu,

je bil popolnoma prepričan, da ima moč tudi storiti, kar je obljubil.

Zato se mu je tudi zaračunilo za pravičnost.

Ni pa napisano samo zaradi njega, da se mu je zaračunilo,

ampak tudi zaradi nas, katerim ima biti zaračunjeno, ki verujemo v tistega, ki je obudil Jezusa, Gospoda našega, iz mrtvih;ta je bil dan v smrt za grehe naše in je bil obujen za opravičenje naše.

ta je bil dan v smrt za grehe naše in je bil obujen za opravičenje naše.

Ker smo torej opravičeni po veri, imamo mir z Bogom po Gospodu našem Jezusu Kristusu,

po katerem smo tudi dobili v veri pristop v to milost, ki stojimo v njej, in hvalimo se z upanjem slave Božje.

Pa ne samo to, temuč hvalimo se tudi v stiskah, vedoč, da stiska rodi potrpežljivost,

a potrpežljivost izkušenost, izkušenost pa upanje;

a upanje ne osramočuje, ker je ljubezen Božja izlita v srcih naših po svetem Duhu, ki nam je dan.

Kajti Kristus je svoj čas, ko smo mi bili še slabi, umrl za brezbožne;

saj težko da umre kdo za pravičnega, dasi se za dobrega morda kdo odloči umreti.

Dokazuje pa Bog svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.

Koliko bolj bomo torej, ko smo zdaj opravičeni v krvi njegovi, po njem rešeni jeze božje.

Kajti če smo bili spravljeni z Bogom s smrtjo njegovega Sina, ko smo bili še sovražniki, tem bolj bomo zdaj, ko smo spravljeni, zveličani po življenju njegovem.

Pa ne samo to, marveč hvalimo se tudi z Bogom po Gospodu svojem Jezusu Kristusu, po katerem smo sedaj dobili spravo.

Zatorej, kakor je po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt, zato ker so vsi grešili –;

kajti greh je bil že pred postavo na svetu, toda greh se ne računi, dokler ni postave.

Vendar pa je kraljevala smrt od Adama do Mojzesa tudi nad temi, ki niso grešili enako kakor Adam v svojem prestopku; Adam pa je podoba tega, ki je imel priti.

Ni pa prav enako z darom milosti kakor s pregreho: zakaj če so po pregrehi enega umrli mnogi, veliko bolj se je za mnoge pomnožila milost Božja in dar po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa.

In z darom ni kakor z obsodbo po enem, ki se je pregrešil: zakaj sodba je prišla iz enega v pogubljenje, dar milosti pa vodi iz mnogih pregreh v opravičenje.

Kajti če je po pregrehi enega smrt kraljevala po tem enem, veliko bolj bodo tisti, ki prejemajo obilost milosti in dar pravičnosti, v življenju kraljevali po enem, Jezusu Kristusu.

Kakor je torej po pregrehi enega prišla obsodba na vse ljudi, tako je tudi po pravičnem delu enega prišlo na vse ljudi opravičenje življenja.

Kajti kakor so po neposlušnosti enega človeka grešni postali mnogi, tako bodo tudi po poslušnosti enega pravični postali mnogi.

A postava je pristopila zraven, da se pomnoži pregreha. Kjer pa se je pomnožil greh, tam se je še veliko bolj pomnožila milost,da bi tako, kakor je greh kraljeval v smrti, kraljevala tudi milost po pravičnosti za večno življenje po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.

da bi tako, kakor je greh kraljeval v smrti, kraljevala tudi milost po pravičnosti za večno življenje po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.

Kaj torej porečemo? Bomo li ostali v grehu, da se milost pomnoži?

Nikakor ne! Mi, ki smo umrli grehu, kako bomo še živeli v njem?

Ali pa ne veste, da smo se, katerikoli smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krstili v smrt njegovo?

Pokopani smo torej bili ž njim vred po krstu v smrt, da naj tako, kakor je vstal Kristus iz mrtvih po Očetovi slavi, hodimo tudi mi v novem življenju.

Kajti če smo ž njim združeni po podobnosti njegove smrti, bomo tudi po podobnosti njegovega vstajenja,

vedoč to, da je bil stari naš človek ž njim na križ razpet, da se zatare telo greha, da bi več ne sužnjevali grehu.

Zakaj kdor je umrl, je oproščen [Ali: opravičen.] greha.

Če smo pa umrli s Kristusom, verujemo, da bomo tudi živeli ž njim,

ker vemo, da Kristus, obujen iz mrtvih, ne umrje več, smrt nad njim ne gospoduje več.

Kajti s smrtjo, ki jo je storil, je umrl grehu enkrat za vselej; življenje pa, ki ga živi, živi Bogu.

Tako tudi vi sodite o sebi, da ste mrtvi grehu, a živi Bogu v Kristusu Jezusu.

Naj torej ne kraljuje greh v vašem smrtnem telesu, da poslušate poželenja njegova.

Tudi ne dajajte svojih udov grehu za orožje krivice, temuč dajte sebe Bogu, kakor kateri ste bili mrtvi in zdaj ste živi, in ude svoje dajte Bogu za orožje pravičnosti.

Kajti greh ne bo nad vami gospodoval, ker niste pod postavo, ampak pod milostjo.

Kaj torej? bomo li grešili, ker nismo pod postavo, ampak pod milostjo? Nikakor ne!

Ne veste li, če dajete sebe za hlapce v pokorščino, da ste hlapci tistemu, kogar poslušate: ali grehu za smrt, ali pa poslušnosti za pravičnost?

A hvala Bogu, da ste bili sužnji grehu, pa ste iz srca postali pokorni obliki nauka, ki ste vanj bili postavljeni;

osvobojeni pa greha, ste postali služabniki pravičnosti.

Po človeško govorim zavoljo slabosti vašega mesa. Kakor ste namreč dali svoje ude v sužnost nečistosti in nepravičnosti, da bi delali nepravičnost, tako dajte sedaj svoje ude v službo pravičnosti v posvečenje.

Kajti ko ste bili sužnji greha, ste bili svobodni glede pravičnosti.

Kakšen sad ste torej imeli takrat od tega, česar se sedaj sramujete? Kajti konec tega je smrt.

Sedaj pa, ko ste osvobojeni greha in ste postali Božji služabniki, imate sad svoj, ki vodi v posvečenje, a konec večno življenje.Kajti plačilo za greh je smrt, a milostni dar Božji je večno življenje v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.

Kajti plačilo za greh je smrt, a milostni dar Božji je večno življenje v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.

Ali pa ne veste, bratje (govorim namreč tistim, ki poznajo postavo), da postava gospoduje človeku, kolikor časa živi?

Kajti omožena žena je s postavo privezana na moža, dokler on živi; če ji pa mož umre, je oproščena postave moža.

Zato se bo torej prešeštnica imenovala, če postane žena drugemu možu, dokler njen mož živi; če pa mož umre, je prosta postave, da ne bo prešeštnica, če se omoži z drugim.

Tako, bratje moji, ste tudi vi umrli postavi po smrti telesa Kristusovega, da boste zvezani z drugim, s tistim namreč, ki je iz mrtvih vstal, da sad obrodimo Bogu.

Kajti ko smo bili v mesu, so delovale v naših udih grešne strasti, zbujene po postavi, da obrode sad smrti.

Sedaj pa smo oproščeni postave, ko smo odmrli temu, kar nas je vezalo, tako da služimo v novosti duha in ne v starini črke.

Kaj torej porečemo? da je postava greh? Nikakor ne! Ali greha nisem spoznal, razen po postavi. Saj tudi za poželenje ne bi bil vedel, ko bi postava ne velela: Ne poželi!

Ko je pa priložnost dobil greh, je po zapovedi napravil v meni vsakršno poželenje; zakaj greh brez postave je mrtev.

Jaz pa sem živel brez postave nekdaj; ali ko je prišla zapoved, je greh oživel,

jaz pa sem umrl; in pokazalo se je, da mi je ta zapoved, ki naj bi bila za življenje, za smrt.

Zakaj greh, dobivši priložnost, me je po zapovedi ukanil in ž njo umoril.

Tako je postava res sveta, in zapoved je sveta in pravična in dobra.

Ali je torej to, kar je dobro, meni postalo smrt? Nikakor ne! Temuč greh mi je postal smrt, da se pokaže kot greh, pripravljajoč mi z dobrim smrt, da tako postane greh čez mero grešen po zapovedi.

Vemo namreč, da je postava duhovna, a jaz sem mesen, suženjski prodan grehu.

Kajti kar delam, ne umejem: ker kar hočem, tega ne delam, nego kar sovražim, to delam.

Če pa to delam, česar nočem, pritrjujem postavi, da je dobra.

Sedaj pa ne delam tega več jaz, temuč v meni prebivajoči greh.

Kajti vem, da ne prebiva v meni, to je, v mojem mesu, dobro. Hoteti dobro, to je pač pri meni, ali izvrševati dobro, tega ni.

Dobrega namreč, kar hočem, ne delam, ampak hudo, česar nočem, prav to delam.

Če pa to delam, česar nočem, ne delam tega več jaz, temuč v meni prebivajoči greh.

Kaže se mi torej ta postava: kadar hočem dobro delati, se me drži hudo.

Kajti veselim se postave Božje po notranjem človeku,

ali v svojih udih vidim drugačno postavo, ki se ustavlja postavi uma mojega in me ima ujetega v postavi greha, katera je v mojih udih.

Jaz nesrečni človek! kdo me otme iz telesa te smrti?Hvala bodi Bogu po Jezusu Kristusu, Gospodu našem! Tako torej jaz sam z umom služim postavi Božji, a z mesom postavi greha.

Hvala bodi Bogu po Jezusu Kristusu, Gospodu našem! Tako torej jaz sam z umom služim postavi Božji, a z mesom postavi greha.

Zatorej ni sedaj nobene obsodbe za te, ki so v Kristusu Jezusu.

Zakaj postava Duha življenja v Kristusu Jezusu me je osvobodila postave greha in smrti.

Kar je namreč bilo postavi nemogoče, v čemer je bila nezmožna zaradi mesa, to je storil Bog, ko je poslal svojega Sina v podobnosti grešnega mesa in kot daritev za greh, in je greh obsodil v mesu,

da se izpolni pravična zahteva postave v nas, ki živimo ne po mesu, ampak po duhu.

Kajti kateri so po mesu, mislijo na to, kar je mesenega, a kateri so po duhu, na to, kar je duhovnega.

Kajti meseno mišljenje je smrt, a duhovno mišljenje je življenje in mir;

zato ker je meseno mišljenje sovraštvo do Boga, ker se Božji postavi ne pokorava, saj se tudi ne more.

Kateri so pa v mesu, Bogu ne morejo biti prijetni.

A vi niste v mesu, ampak v duhu, ako Božji Duha prebiva v vas. Če pa kdo Duha Kristusovega nima, ta ni njegov.

Če je pa Kristus v vas, je sicer telo mrtvo zavoljo greha, duh pa je življenje zavoljo pravičnosti.

Če pa Duh tistega, ki je obudil Jezusa iz mrtvih, prebiva v vas, on, ki je obudil Kristusa Jezusa iz mrtvih, oživi tudi smrtna telesa vaša zaradi Duha svojega, ki prebiva v vas.

Tako torej, bratje, nismo dolžniki mesu, da živimo po mesu;

zakaj če po mesu živite, umrjete, če pa z Duhom morite dejanja mesa, boste živeli.

Kajti katerekoli vodi Duh Božji, ti so sinovi Božji.

Niste namreč prejeli duha sužnosti zopet v bojazen, ampak prejeli ste Duha sinovstva, ki v njem kličemo: Aba, Oče!

Ta Duh sam izpričuje z našim duhom vred, da smo otroci Božji.

Če smo pa otroci, smo tudi dediči, in sicer dediči Božji in sodediči Kristusovi, ako ž njim trpimo, da se tudi ž njim oslavimo.

Mislim namreč, da trpljenje sedanjega časa ni vredno, da se primerja prihodnji slavi, ki se ima razodeti na nas.

Kajti koprnenje vseh stvari pričakuje razodetja sinov Božjih.

Zakaj stvari so podvržene ničemurnosti, ne iz lastne volje, ampak zavoljo tistega, ki jih je podvrgel, z upanjem,

da bo tudi stvarstvo samo rešeno iz sužnjevanja minljivosti v svobodo slave otrok Božjih.

Vemo namreč, da vse stvarstvo skupno zdihuje in je v porodnih bolečinah prav do sedaj.

Pa ne samo ono, temuč i mi sami, ki imamo prvine Duha, tudi mi sami v sebi zdihujemo, čakajoč sinovstva, odrešitve svojega telesa.

V upanju namreč smo zveličani; upanje pa, ki se vidi, ni upanje; saj če kdo kaj vidi, čemu bi se tega še nadejal?

Če pa upamo, česar ne vidimo, čakamo tega s potrpežljivostjo.

Enako pa pomaga tudi Duh našim slabostim. Kajti česa naj prosimo, kakor je treba, ne vemo; temuč Duh sam prosi za nas z neizrečnimi vzdihi.

Ta pa, ki preiskuje srca, ve, kaj je misel Duha, ker po volji Božji prosi za svetnike.

Vemo pa, da tem, ki Boga ljubijo, vse služi v dobro, tem, ki so poklicani po sklepu Božjem.

Kajti katere je naprej spoznal, te je tudi vnaprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sinu, da bi on prvorojenec bil med mnogimi brati.

In katere je naprej odločil, te je tudi poklical, in katere je poklical, te je tudi opravičil, in katere je opravičil, te je tudi oslavil.

Kaj torej porečemo na to? Če je Bog z nami, kdo je proti nam?

On, ki lastnemu Sinu ni prizanesel, temuč ga je dal za nas vse, kako ne bo tudi ž njim nam vsega podaril?

Kdo bo tožil proti izvoljencem Božjim? Bog je, ki jih opravičuje.

Kdo je, ki jih bo obsodil? Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas.

Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? stiska ali nadloga, ali preganjanje, ali lakota, ali nagota, ali nevarnost, ali meč?

Kakor je pisano: „Zavoljo tebe nas moré ves dan, imajo nas kakor ovce za klanje“.

Ali v vsem tem slavno premagujemo po tistem, ki nas je ljubil.

Prepričan sem namreč, da nas ne smrt, ne življenje, ne angeli, ne poglavarstva, ne sile, ne sedanjost, ne prihodnost,ne višina, ne globočina, ne katera druga stvar ne bo mogla ločiti od ljubezni Božje, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.

ne višina, ne globočina, ne katera druga stvar ne bo mogla ločiti od ljubezni Božje, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.

Resnico govorim v Kristusu, ne lažem, to mi izpričuje moja vest v Duhu svetem:

da imam veliko žalost in neprestano bolečino v srcu svojem.

Kajti želel bi, da bi bil jaz sam proklet in ločen od Kristusa za svoje brate, ki so mi v rodu po mesu;

oni so Izraelci, njim je bilo dano sinovstvo in slava in zaveze in postava in služba božja in obljube,

njih so očaki, in iz njih je po mesu Kristus, ki je čez vse, Bog hvaljen na veke. Amen.

Ni pa tako, da je beseda Božja izgubila veljavo. Kajti niso vsi Izraelci, ki so od Izraela:

niti zato, ker so seme Abrahamovo, niso vsi otroci, temuč: „V Izaku se ti bo imenovalo seme“,

to je: niso ti, ki so otroci mesa, otroci Božji, marveč otroci obljube se štejejo za seme.

Kajti beseda obljube je ta: „Ta čas pridem in Sara bo imela sina“.

Pa ne samo na tej, ampak tudi na Rebeki, ki je z enim imela dva otroka, z Izakom, očetom našim, se kaže isto.

Zakaj ko se še nista bila narodila, tudi ne storila nič dobrega ali hudega, da bi veljaven ostal sklep Božji po izbiri, ne zavoljo del, temuč zavoljo tistega, ki kliče,

se ji je reklo: „Večji bo služil manjšemu“.

Kakor je pisano: „Jakoba sem ljubil, a Ezava sovražil“.

Kaj torej porečemo? je li mar krivičnost pri Bogu? Nikakor ne.

Kajti Mojzesu pravi: „Milosten bodem, komur sem milosten, in usmilil se ga bom, kogar se usmilim“.

To torej ni v moči tega, ki hoče, ne tega, ki se trudi [Dobesedno: ki teče.], ampak Boga, ki je milosten.

Kajti pismo pravi Faraonu: „Prav zato sem te obudil, da pokažem na tebi svojo moč in da se razglasi moje ime po vsej zemlji“.

Tako torej komur hoče, je milosten, a kogar hoče, zakrkne.

Porečeš mi torej: Zakaj nas še dolži? ker kdo more njegovi volji nasprotovati?

Toda kdo si ti, o človek, da se pregovarjaš z Bogom? Poreče li izdelek izdelovalcu: Zakaj si me naredil tako?

Nima li oblasti lončar nad glino, da iz iste grude naredi eno posodo za čast, a drugo za nečast?

Kaj pa, če je Bog, hoteč pokazati jezo in razglasiti moč svojo, prenašal v veliki potrpežljivosti posode jeze, pripravljene za pogubo,

in da bi razglasil bogastvo slave svoje na posodah usmiljenja, ki jih je naprej pripravil za slavo...?

ki jih je tudi poklical, namreč nas, ne samo izmed Judov, ampak tudi iz poganov;

kakor tudi pri Ozeu pravi: „Imenoval bom nemoje ljudstvo svoje ljudstvo, in neljubico ljubico;

in zgodi se, da na mestu, kjer se jim je reklo: Vi niste moje ljudstvo, tam se bodo imenovali sinovi Boga živega“.

Izaija pa vpije nad Izraelom: „Ko bi bilo sinov Izraelovih kolikor morskega peska, le ostanek se bo zveličal“.

Kajti besedo [Ali: razsodbo.] svojo dokonča in ob kratkem izvrši Gospod na zemlji.

In kakor je naprej povedal Izaija: „Ko bi Gospod Sabaot [T. j. nad vojskami.] nam ne pustil semena, bi bili postali kakor Sodoma in Gomori bi bili podobni“.

Kaj torej porečemo? Da so pogani, ki niso iskali pravičnosti, dobili pravičnost, toda pravičnost, ki je iz vere;

a Izrael, iščoč postave pravičnosti, ni dospel do take postave.

Zakaj? Ker je niso iskali iz vere, ampak tako, kakor da bi bila iz del. Spoteknili so se ob kamen spotike,kakor je pisano: „Glej, polagam v Sionu kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdorkoli veruje vanj, ne bo osramočen“.

kakor je pisano: „Glej, polagam v Sionu kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdorkoli veruje vanj, ne bo osramočen“.

Bratje, želja mojega srca in molitev k Bogu za Izraelce je, da bi bili zveličani.

Kajti pričujem jim, da imajo gorečnost za Boga, ali ne po pravem spoznanju.

Zakaj ne poznavajoč Božje pravičnosti in hoteč utrditi lastno pravičnost, se niso podvrgli pravičnosti Božji.

Kajti konec postave je Kristus, da prejme pravičnost vsak, ki veruje.

Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki izvira iz postave: „Človek, ki je to storil, bo živel v njej“.

Toda pravičnost, ki je iz vere, govori tako: „Ne reci v srcu svojem: Kdo pojde gori v nebo? (to je, da Kristusa doli pripelje),

niti: Kdo pojde doli v brezno? (to je, da Kristusa gori pripelje iz mrtvih)“.

Ali kaj govori? „Blizu tebe je beseda, v ustih tvojih in v srcu tvojem“, to je: beseda vere, ki jo oznanjujemo.

Ker če pripoznaš z usti svojimi Jezusa za Gospoda in veruješ v srcu svojem, da ga je Bog obudil iz mrtvih, boš zveličan.

S srcem se namreč veruje za pravičnost, a z usti se pripoznava za zveličanje.

Kajti pismo pravi: „Kdorkoli veruje vanj, ne bo osramočen“.

Ker ni razločka med Judom in pa Grkom, zakaj en in isti je Gospod vsem, bogat za vse, ki ga kličejo.

Kajti „vsak, kdorkoli bo klical ime Gospodovo, bo zveličan“.

Kako pa bodo klicali tega, ki vanj niso verovali? kako bodo pa verovali, če niso o njem slišali? in kako bodo slišali brez propovednika?

A kako bodo propovedovali, ako niso poslani? kakor je pisano: „Kako lepe so noge blagovestnikov miru, oznanjevalcev dobrega“.

Ali vsi niso bili poslušni evangeliju. Kajti Izaija pravi: „Gospod, kdo je veroval oznanilu, ki ga je slišal od nas?“

Vera je torej iz slišanega oznanila, oznanilo pa pride po besedi Kristusovi.

Ali pravim: Niso li slišali? Seveda, saj „po vsej zemlji se je razširil njih glas in do koncev naseljenega sveta njih besede“.

Ali pravim: Ni li razumel Izrael? Prvi je Mojzes, ki pravi: „Jaz vas privedem k zavisti po ljudstvu, ki ni ljudstvo, po ljudstvu nerazumnem vas razjezim“.

A Izaija govori smelo in pravi: „Našli so me ti, ki me niso iskali, razodet sem bil tem, ki niso vpraševali po meni“.Glede Izraela pa pravi: „Ves dan sem iztezal roke svoje k ljudstvu nepokornemu in upornemu“.

Glede Izraela pa pravi: „Ves dan sem iztezal roke svoje k ljudstvu nepokornemu in upornemu“.

Pravim torej: Je li Bog zavrgel ljudstvo svoje? Nikakor ne. Kajti tudi jaz sem Izraelec, iz semena Abrahamovega, iz rodu Benjaminovega.

Ni zavrgel Bog ljudstva svojega, ki ga je naprej spoznal. Ali ne veste, kaj pravi pismo pri Eliju? kako toži Bogu zoper Izraela, govoreč:

„Gospod, proroke tvoje so pomorili in oltarje tvoje so razkopali, in jaz sem ostal sam, in strežejo mi po življenju“.

Ali kaj pravi njemu Božji odgovor? „Ohranil sem sebi ostanek sedem tisoč mož, ki niso pripognili kolena pred Baalom“.

Tako je torej tudi v sedanjem času ostanek po izbiri milosti.

Če pa je iz milosti, ni več iz del, sicer bi milost več ne bila milost.

Kaj torej? Česar išče Izrael, tega ni dosegel, a izbira je to dosegla; drugi so se pa zakrknili,

kakor je pisano: „Dal jim je Bog duha nesvesti, oči, da ne vidijo, in ušesa, da ne slišijo, do današnjega dne“.

In David pravi: „Naj jim postane njih miza za zanko in za lov in za spotiko in za povračilo;

potemne naj jim oči, da ne vidijo, in njih hrbet pripogibaj vselej“.

Pravim torej: So li se spoteknili, da padejo? Nikakor ne; temuč po njih padcu je prišlo zveličanje poganom, da bi jih pogani zbudili v posnemanje.

Če je pa njih padec bogastvo za svet in njih izguba bogastvo za pogane, koliko več prinese njih polno število [Dobesedno: polnost (obilost).]?

A vam poganom govorim. V kolikor sem torej apostol poganov, hvalim svojo službo,

ne bi li kako v posnemanje [Ali: k zavisti.] zbudil teh, ki so moje meso, in rešil katere izmed njih.

Kajti če je njih zavrženje prineslo spravo svetu, kaj bode njih sprejetje nego življenje iz mrtvih?

Če so pa prvine svete, je sveto tudi testo, in če je korenina sveta, so svete tudi veje.

Če so pa bile nekatere veje odlomljene, in ti, ki si bil divja oljka, si bil vcepljen mednje in si postal sodeležnik oljkove korenine in maščobe,

ne hvali se proti vejam; če se pa hvališ, pomisli da ne nosiš ti korenine, temuč korenina tebe.

Porečeš torej: Odlomljene so bile veje, da bi bil jaz vcepljen.

Dobro, zavoljo nevere so bile odlomljene, ti pa z vero stojiš. Ne prevzetuj, ampak boj se!

Zakaj če Bog naravnim vejam ni prizanesel, tudi tebi ne prizanese.

Glej torej dobroto in ostrost Božjo: nad temi, ki so padli, ostrost, a nad seboj dobroto, ako vztrajaš v dobroti; če ne, boš tudi ti posekan.

Oni pa bodo tudi vcepljeni, če ne ostanejo v neveri, zakaj Bog ima moč, da jih zopet vcepi.

Kajti če si ti bil odsekan od oljke, po naravi divje, in vcepljen proti naravi na plemenito oljko, koliko bolj bodo tile, ki so po naravi veje, vcepljeni na lastno oljko?

Kajti nočem, bratje, da bi vi ne vedeli te skrivnosti (da bi se ne zdeli sami sebi razumni): da je trdokornost le deloma zadela Izraela, dokler ne pride polno število poganov;

in tako bo zveličan ves Izrael, kakor je pisano: „Pride s Siona Rešitelj in odvrne brezbožnosti od Jakoba.

In to jim je od mene zaveza, kadar odvzamem njih grehe“.

Z ozirom na evangelij so sicer sovražniki zavoljo vas, a z ozirom na izbiro so ljubljenci zavoljo očetov.

Bogu namreč ni žal milostnih darov in svojega klicanja.

Kajti kakor vi nekdaj niste bili pokorni Bogu, a sedaj ste usmiljenje dosegli vsled njih nepokornosti,

tako tudi ti sedaj niso poslušali, da bi vsled usmiljenja, ki ste ga vi dosegli, tudi oni dobili usmiljenje.

Zaprl je namreč Bog vse v nepokornost, da bi se vseh usmilil.

O globočina bogastva in modrosti in znanja Božjega! kako nedoumne so njegove sodbe in kako nezasledljive njegove poti!

Kajti kdo je spoznal misel Gospodovo? Ali kdo mu je bil svetovalec?

ali kdo mu je prej dal kaj, da bi moral dobiti povračilo?Kajti iz njega in po njem in za njega je vse. Njemu slava na veke! Amen.

Kajti iz njega in po njem in za njega je vse. Njemu slava na veke! Amen.

Prosim vas torej, bratje, po mnogem usmiljenju Božjem, da podaste telesa svoja za žrtev živo, sveto, prijetno Bogu: to bodi pametno vaše bogoslužje.

In ne ravnajte se po tem svetu, temuč premenite se [Ali: preobražajte se, vršite svojo preobrazbo.] po obnovitvi uma svojega, da izkušate, kaj je volja Božja dobra in prijetna in popolna [Ali: volja Božja: kar je dobro, prijetno in popolno.].

Kajti pravim po milosti, ki mi je dana, vsakemu, kdor je med vami, naj ne misli o sebi več, nego se spodobi misliti, temuč naj pazi, da bi mislil zmerno, kakor je Bog vsakemu podelil mero vere.

Kajti kakor imamo v enem telesu mnoge ude, a vsi udje nimajo istega opravila,

tako smo mnogi eno telo v Kristusu, poedini pa smo udje drug drugemu.

Ker pa imamo razne darove po milosti, ki nam je dana: bodisi proroštvo, prorokujmo po razmeri svoje vere;

ali službo, bodimo pridni v službi; ali če kdo uči, bodi marljiv v učenju,

ali če kdo opominja, v opominjanju; kdor podeljuje, delaj to v preprostosti, kdor je čez kaj postavljen, v skrbljivosti, kdor izkazuje usmiljenje, z veseljem.

Ljubezen bodi nehinavska. Sovražite hudo, držite se dobrega!

Z bratovsko ljubeznijo srčno ljubite drug drugega, v spoštovanju dajajte prednost drug drugemu;

v marljivosti bodite neumorni, v duhu bodite goreči, Gospodu služite;

v upanju se veselite, v stiski bodite potrpežljivi, v molitvi stanovitni;

v potrebah pomagajte svetim, gojite gostoljubnost.

Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljate, a ne preklinjajte.

Veselite se z veselimi in jokajte z jokajočimi.

Bodite ene misli med seboj; ne mislite visoko, temuč sočustvujte z nizkimi [Ali: prilagodite se nizkemu (stanju).]. Ne zdite se razumni sami sebi.

Nikomur ne vračajte hudega za hudo. Premišljujte to, kar bi bilo dobro vpričo vseh ljudi.

Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi.

Ne maščujte se sami, ljubljeni, temuč dajte mesta jezi Božji; kajti pisano je: „Moje je maščevanje, jaz povrnem, govori Gospod“.

Temuč ako je lačen tvoj sovražnik, ga nasiti, ako je žejen, ga napoji; kajti če to delaš, mu nakopičiš žerjavico na glavo.Ne daj se hudemu premagati, ampak premaguj v dobrem hudo.

Ne daj se hudemu premagati, ampak premaguj v dobrem hudo.

Slednji človek bodi pokoren višjim oblastim; ni je namreč oblasti razen od Boga, in oblasti, katere so, so postavljene od Boga.

Kdor torej nasprotuje oblasti, se upira naredbi Božji; kateri se pa upirajo, prejmo sebi sodbo.

Kajti poglavarji niso za strah dobremu delu, ampak hudemu. Hočeš li pa, da ne bi se bal oblasti? Dobro delaj, in imel boš hvalo od nje;

Božja namreč je služabnica, tebi v dobro. Ako pa delaš hudo, boj se: zakaj zastonj ne nosi meča, ker je Božja služabnica, maščevalka v kaznovanje tega, ki dela hudo.

Zato se je treba pokoravati, ne samo zavoljo kazni, ampak tudi zavoljo vesti.

Saj zato tudi plačujete davke; zakaj služabniki so Božji, pa se prav s tem stanovitno pečajo.

Dajte torej vsakemu, kar ste dolžni: komur davek, davek; komur carino, carino; komur strah, strah; komur čast, čast.

Nikomur ne bodite ničesar dolžni, razen da ljubite drug drugega; kajti kdor ljubi drugega, je izpolnil postavo.

Kajti: Ne prešeštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne poželi, in če je katera druga zapoved, tale beseda jo obsega: Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.

Ljubezen bližnjemu ne napravlja hudega. Izpolnitev postave je torej ljubezen.

In to delajte, vedoč za čas, da je ura, da se že iz spanja zbudimo; kajti sedaj nam je zveličanje bliže, nego kadar smo sprejeli vero.

Noč je skoraj minila, a dan se je približal. Odvrzimo torej dela tmine, a oblecimo se v orožje svetlosti.

Kakor po dnevi živimo spodobno, ne v požrešnosti in pijančevanju, ne v nečistostih in razuzdanostih, ne v prepiru in zavisti;ampak oblecite Gospoda Jezusa Kristusa, in ne delajte si skrbi za meso, da mu strežete v poželenju.

ampak oblecite Gospoda Jezusa Kristusa, in ne delajte si skrbi za meso, da mu strežete v poželenju.

A slabotnega v veri sprejemajte medse, toda ne na presojanje dvomljivih misli.

Eden verjame, da sme vse jesti, kdor pa je slabič, jé le zelenjavo.

Kdor ješ, ne zaničuj tistega, ki ne jé; kdor pa ne ješ, ne sodi tistega, ki jé, kajti Bog ga je sprejel.

Ti kdo si, da sodiš tujega hlapca? Lastnemu gospodarju stoji ali pade. Saj on vstane, kajti Gospod ga ima moč postaviti.

Eden razloča dan od dneva, a drugi sodi, da so vsi dnevi enaki. Vsak bodi v lastnem razumu popolnoma prepričan.

Kdor pazi na dan, pazi Gospodu; in kdor jé, jé Gospodu, ker zahvaljuje Boga, in kdor ne jé, ne jé Gospodu, in zahvaljuje Boga.

Zakaj nihče nas ne živi sebi, in nihče ne umre sebi.

Kajti, če živimo, živimo Gospodu, in če mrjemo, mrjemo Gospodu; če torej živimo, če mrjemo, smo Gospodovi.

zato je namreč Kristus umrl in zopet oživel, da gospoduje i mrtvim i živim.

Ti pa, zakaj sodiš brata svojega? ali tudi ti, zakaj zaničuješ brata svojega? Saj se vsi postavimo pred sodni stol Božji.

Kajti pisano je: „Kakor živim jaz, govori Gospod, meni se bo pripognilo vsako koleno, in vsak jezik bo pripoznaval Boga“.

Tako bo torej vsakdo izmed nas zase odgovor dajal Bogu.

Nič več torej ne sodimo drug drugega; presojajte pa tem bolj, kako ne bi dajali spotike bratu ali pohujšanja.

Vem in prepričan sem v Gospodu Jezusu, da ni nič nečisto samo na sebi; samo če kdo misli, da je kaj nečisto, je za njega nečisto.

Kajti če se zavoljo jedi tvoj brat žalosti, ne ravnaš več po ljubezni. Ne pogubljaj s svojo jedjo tistega, ki je zanj umrl Kristus.

Ne dajte torej, da se preklinja vaša dobrina.

Zakaj kraljestvo Božje ni jed, ne pijača, ampak pravičnost in mir in radost v svetem Duhu.

Kajti kdor v tem služi Kristusu, je prijeten Bogu in cenjen ljudem.

Tako se torej poganjajmo za to, kar služi v mir in s čimer pospešimo napredek drug drugemu.

Zavoljo jedi ne razdiraj dela Božjega! Vse je sicer čisto, ali v zlo je človeku, ki uživa s spotiko.

Dobro je, ne jesti mesa in ne piti vina, ne storiti ničesar, ob čemer bi se brat tvoj spotikal ali pohujševal ali slabil.

Vero, ki jo ti imaš, sam zase imej pred Bogom. Blagor mu, kdor ne sodi sam sebe v tem, kar ima za dobro.Kdor pa dvomi in vendar jé, je obsojen, ker tega ne dela iz vere; vse pa, kar ni iz vere, je greh.

Kdor pa dvomi in vendar jé, je obsojen, ker tega ne dela iz vere; vse pa, kar ni iz vere, je greh.

Dolžni pa smo mi, ki smo močni, nositi slabosti slabotnih in ne samim sebi pogodu delati.

Vsak izmed vas bodi bližnjemu pogodu, v dobro, za njegov napredek.

Kajti tudi Kristus ni sebi pogodu storil, temuč kakor je pisano: „Zasramovanje tistih, ki so tebe zasramovali, je zadelo mene“.

Karkoli se je namreč poprej napisalo, je pisano nam v pouk, da imamo po potrpežljivosti in po tolažbi pisem upanje.

A Bog potrpežljivosti in tolažbe vam daj ene misli biti med seboj po Kristusu Jezusu,

da enodušno, z enimi usti slavite Boga in Očeta Gospoda našega Jezusa Kristusa.

Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, Bogu v slavo.

Pravim namreč, da je Kristus postal služabnik obreze zavoljo resnice Božje, da bi potrdil obljube, dane očetom,

pogani pa da zavoljo usmiljenja proslavljajo Boga, kakor je pisano: „Zato te bom pripoznaval med pogani in imenu tvojemu prepeval“.

In zopet pravi: „Veselite se, pogani, ž njegovim ljudstvom“.

In zopet: „Hvalite Gospoda, vsi pogani, in slavite ga, vsa ljudstva“.

In zopet Izaija pravi: „Pride korenina Jesejeva in on, ki vstane, da gospoduje poganom; vanj bodo upali pogani“.

Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da ste prebogati v upanju, v moči svetega Duha.

Prepričan sem pa, bratje moji, tudi jaz sam za vas, da ste tudi vi sami polni dobrote, napolnjeni vsakega znanja, sposobni tudi drug drugega opominjati.

Pa sem vam po nekoliko drzneje pisal, da vam oživim v spominu to, kar že veste, zaradi milosti, ki mi jo je dal Bog,

da bi bil služabnik Kristusa Jezusa za pogane, opravljajoč sveto službo evangelija Božjega, da postane daritev poganov prijetna, posvečena v svetem Duhu.

Imam se torej s čim hvaliti v Kristusu Jezusu v tem, kar zadeva Boga.

Kajti ne drznem se govoriti kaj, česar ni napravil Kristus po meni za izpreobrnjenje poganov k poslušnosti, z besedo in z dejanjem,

v moči znamenj in čudežev, v moči svetega Duha; tako da sem od Jeruzalema in po sosednjih krajih tja so Ilirije povsod razširil evangelij Kristusov;

pri tem pa mi je bilo najbolj do tega, da ne oznanjam evangelija tam, kjer se je že imenoval Kristus, da bi ne zidal na tuji podlagi,

marveč kakor je pisano: „Katerim se ni oznanilo o njem, bodo videli, in kateri niso slišali, bodo razumeli“.

To me je tudi najbolj oviralo, da nisem prišel k vam.

Sedaj pa, ko mi ni več mesta v teh krajih, željo pa imam priti k vam že več let,

kadar pojdem na Špansko, pridem k vam. Upam vas namreč videti, potujoč skozi Rim, in da me boste spremili tja, ko se pri vas prej nekoliko poživim.

Sedaj pa potujem v Jeruzalem služit svetim.

Macedonija in Ahaja sta namreč sklenili nabrati nekak sklad za uboge onih svetih, ki so v Jeruzalemu.

Tako sta sklenili, in tudi dolžni sta jim: kajti če so pogani postali deležniki njih duhovnih stvari, so jim dolžni tudi v telesnih stvareh postreči.

Ko torej to izvršim in jim zapečatim ta sad ljubezni, odpotujem preko vas na Špansko.

Kadar pa pridem k vam, vem, da pridem v obilosti blagoslova Kristusovega.

Prosim pa vas, bratje, po Gospodu našem Jezusu Kristusu in po ljubezni Duha, da se borite z menoj vred v molitvah zame k Bogu:

da se rešim tistih, ki ne verujejo v Judeji, in da bode moja služba, ki me pelje v Jeruzalem, prijetna svetim;

da v radosti pridem k vam po volji Božji in si skupaj z vami odpočijem.A Bog miru bodi z vsemi vami. Amen.

A Bog miru bodi z vsemi vami. Amen.

Priporočam vam pa Febo, sestro našo, ki je služabnica cerkve v Kenhrejah,

da jo sprejmete v Gospodu, kakor se spodobi svetim, in ji pomorete, v katerikoli stvari bi vas potrebovala; kajti tudi ona je bila pomočnica mnogim, tudi samemu meni.

Pozdravite Prisko in Akvila, sodelavca moja v Kristusu Jezusu,

ki sta za življenje moje svoj vrat podvrgla, ki sem jima ne samo jaz hvaležen, temuč tudi vse cerkve poganov:

pozdravite tudi cerkev, ki se shaja v njiju hiši. Pozdravite Epeneta, ljubljenega mojega, ki je prvina Azije za Kristusa.

Pozdravite Marijo, ki se je veliko potrudila za vas.

Pozdravite Andronika in Junija, moja sorodnika in moja sojetnika, ki sta sloveča pri apostolih in ki sta bila tudi pred menoj v Kristusu.

Pozdravite Amplija, ljubljenega mojega v Gospodu.

Pozdravite Urbana, sodelavca našega v Kristusu, in Stahija, ljubljenega mojega.

Pozdravite Apela, izkušenega v Kristusu. Pozdravita verne iz družine Aristobulove.

Pozdravite Herodiona, sorodnika mojega. Pozdravite tiste iz družine Narcisove, ki so v Gospodu.

Pozdravite Trifeno in Trifozo, ki delujeta v Gospodu. Pozdravite Perzido ljubljeno, ki se je veliko potrudila v Gospodu.

Pozdravite Rufa, izbranega v Gospodu, in mater njegovo i mojo.

Pozdravite Asinkrita, Flegonta, Herma, Patroba, Hermeja in brate, ki so ž njimi.

Pozdravite Filologa in Julijo, Nereja in sestro njegovo in Olimpana in vse svete, ki so ž njimi.

Pozdravite drug drugega v svetem poljubu. Pozdravljajo vas vse cerkve Kristusove.

Prosim vas pa, bratje, da gledate na tiste, ki delajo razpore in pohujšanja proti nauku, ki ste se ga vi naučili, in ogibajte se jih.

Taki namreč ne služijo Gospodu našemu Kristusu, temuč svojemu trebuhu, in z dobrikavim govorom in lepo besedo prekanjujejo srca nedolžnih.

Kajti vaše pokorščine glas se je med vse raznesel. Radujem se torej nad vami, želim pa, da ste modri za dobro, a preprosti za hudo.

Bog miru pa potre satana pod vaše noge v kratkem. Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vami!

Pozdravljajo vas: Timotej, moj sodelavec, in Lucij in Jazon in Sosipater, sorodniki moji.

Pozdravljam vas jaz Tercij, ki sem napisal ta list, v Gospodu.

Pozdravlja vas Gaj, moj in vse cerkve gostilnik. Pozdravlja vas Erast, mestni blagajnik, in Kvart, brat. [

Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vsemi vami. Amen.]

Tistemu pa, ki vas more utrditi, kakor obeta evangelij moj in oznanjevanje Jezusa Kristusa v soglasju z odkritjem skrivnosti, ki je bila večne čase zamolčana,

a sedaj je razodeta in se po proroških pismih, vsled zapovedi večnega Boga, oznanjuje vsem narodom, da se razširi poslušnost veri -samemu modremu Bogu, po Jezusu Kristusu, njemu bodi slava na veke! Amen.

samemu modremu Bogu, po Jezusu Kristusu, njemu bodi slava na veke! Amen.