Ker so že mnogi poskusili spisati poročilo o dogodkih, ki so med nami popolnoma izpričani,

kakor so nam jih izročili tisti, ki so od začetka vse sami videli in so bili služabniki besede,

namenil sem se tudi jaz, ko sem vse od začetka skrbno izprašal, po vrsti to pisati tebi, častiti Teofil,

da spoznaš resničnost besed, v katerih si bil poučen.

Bil je v dneh Heroda, kralja judejskega, duhovnik po imenu Zaharija, iz vrste Abijeve, in ženo je imel iz hčerá Aronovih, in ime ji je bilo Elizabeta.

Bila sta pa oba pravična pred Bogom, živeč po vseh zapovedih in postavah Gospodovih brez madeža.

In nista imela otrok, ker je bila Elizabeta nerodovitna, in oba sta se že bila postarala.

Zgodi se pa, ko je po redu vrste svoje opravljal duhovsko službo pred Bogom,

da ga zadene žreb, naj zažge kadilo, ko vstopi v svetišče Gospodovo.

In vsa množica ljudstva je bila zunaj in je molila ob uri kajenja.

Prikaže pa se mu angel Gospodov, stoječ na desni strani kadilnega oltarja.

In Zaharija se ustraši, ko ga zagleda, in groza ga obide.

Angel mu pa reče: Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je molitev tvoja, in žena tvoja Elizabeta ti porodi sina, in imenuj ime njegovo Janez.

In on ti bo v radost in veselje, in veliko se jih bo radovalo rojstva njegovega.

Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil in s svetim Duhom bo napolnjen že od materinega telesa.

In veliko sinov Izraelovih bo izpreobrnil h Gospodu, njih Bogu.

Pojde namreč pred njim v duhu in moči Elijevi, da obrne srca očetov k otrokom in nepokorne k razumnosti pravičnih, da postavi Gospodu ljudstvo pripravljeno.

Pa reče Zaharija angelu: Po čem naj spoznam to? Jaz sem vendar starec in moja žena je že priletna.

In angel odgovori in mu reče: Jaz sem Gabriel, ki stojim pred obličjem Božjim in sem poslan, naj govorim s teboj in ti oznanim to veselo vest.

In glej molčal boš in ne boš mogel govoriti do dne, ko se to zgodi, ker nisi veroval besedam mojim, ki se izpolnijo v svojem času.

In ljudstvo je čakalo Zaharija, in čudili so se, da se tako dolgo mudi v svetišču.

Ko pa pride ven, ne more jim govoriti, in spoznajo, da je videl prikazen v svetišču; a on jim le namigava in ostane nem.

In zgodi se, ko se dopolnijo dnevi službe njegove, da odide na dom svoj.

A po teh dneh spočne Elizabeta, žena njegova, in se skriva pet mesecev,

govoreč: Tako mi je storil Gospod v dneh, ko se je ozrl name, da me reši sramote moje med ljudmi.

V šestem mesecu pa pošlje Bog angela Gabriela v mesto galilejsko, ki mu je ime Nazaret,

k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove, in devici je bilo ime Marija.

In angel pride k njej in reče: Zdrava, z milostjo obdarovana! Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami.

Ona pa se prestraši besede njegove in premišljuje, kakšen bi bil ta pozdrav.

In angel reče: Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu.

In glej, spočela boš v telesu in rodila sina, in imenuj ime njegovo Jezus.

Ta bode velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega,

in kraljeval bo v hiši Jakobovi vekomaj in kraljestvu njegovemu ne bo konca.

Marija pa reče angelu: Kako bo to, ko moža ne poznam?

In angel odgovori in ji reče: Sveti Duh pride nadte in moč Najvišjega te obsenči; zato se bo Sveto, ki se porodi, imenovalo Sin Božji.

In glej Elizabeta sorodnica tvoja, tudi ona je spočela sina v starosti svoji; in ta mesec je šesti njej, ki jo imenujejo nerodovitno.

Kajti nobene besede ne bo pri Bogu, ki se ne bi mogla izpolniti.

Marija pa reče: Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po besedi tvoji! In angel odide od nje.

Odpravi pa se Marija te dni in gre jadrno v gore, v mesto Judovo,

ter pride v hišo Zaharijevo in pozdravi Elizabeto.

In zgodi se, ko začuje Elizabeta pozdrav Marijin, da zaigra dete v telesu njenem; in Elizabeta se napolni svetega Duha

in zakliče z močnim glasom in reče: Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad telesa tvojega.

In odkod meni to, da je prišla Gospoda mojega mati k meni?

Kajti, glej, ko je prišel glas pozdrava tvojega v ušesa moja, je veselja zaigralo dete v telesu mojem.

In blagor ji, ki je verovala, ker se dopolni, kar ji je rekel Gospod.

In Marija reče: Duša moja poveličuje Gospoda,

in duh moj se je razveselil v Bogu, Zveličarju mojem,

ker se je ozrl na nizkost dekle svoje. Kajti glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

ker mi je storil velike reči on, ki je mogočen, in sveto je ime njegovo,

in usmiljenje njegovo traja od roda do roda tistim, ki se ga bojé.

Pokazal je moč z roko svojo, razkropil je ošabne v misli njih srca.

Pahnil je mogočnike s prestola in ponižne je povišal.

Lačne je nasitil z dobrimi rečmi in bogate je odpravil prazne.

Sprejel je Izraela, hlapca svojega, da se spomni usmiljenja svojega,

Kakor je govoril očetom našim, Abrahamu in semenu njegovemu na vekomaj.

Marija pa ostane pri njej kake tri mesece, in se vrne na svoj dom.

A Elizabeti se dopolni čas, da porodi, in rodi sina.

In njeni sosedje in sorodniki zaslišijo, da je poveličal Gospod usmiljenje svoje na njej, in se radujejo ž njo.

In zgodi se osmi dan, da pridejo obrezovat dete in ga kličejo po imenu očeta njegovega, Zaharija.

A mati njegova odgovori in reče: Ne, ampak Janez se bo imenoval.

In reko ji: Saj ni nikogar v sorodstvu tvojem, ki bi mu bilo tako ime.

In pomignejo očetu njegovemu, kako hoče, da bi ga imenovali.

In veli si dati tablico in napiše takole: Janez mu je ime. In vsi se začudijo.

In pri tej priči se odpro usta njegova in jezik se mu razveže, in govori, hvaleč Boga.

In strah obide vse njih sosede in po vsem Judejskem pogorju se pripoveduje o vseh teh rečeh.

In vsi, ki jih slišijo, si jih vtisnejo v srce, govoreč: Kaj neki bo iz tega deteta? Zakaj roka Gospodova je bila ž njim.

In Zaharija, oče njegov, se napolni svetega Duha in prorokuje, govoreč:

Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ki je obiskal ljudstvo svoje in mu pripravil odrešenje,

in nam povzdignil rog zveličanja v hiši Davida, služabnika svojega,

(kakor je govoril z usti svetih prorokov svojih, ki so bili od nekdaj),

rešitev od sovražnikov naših in iz rok vseh, ki nas mrze;

da izkaže usmiljenje očetom našim in se spomni svete zaveze svoje,

prisege, ki jo je prisegel Abrahamu, očetu našemu,

da nam bo dal, da mu, rešeni iz rok sovražnikov svojih, služimo brez straha

v svetosti in pravičnosti pred njim vse svoje žive dni.

In ti, dete, se boš imenovalo prorok Najvišjega; kajti pojdeš pred obličjem Gospodovim, da mu pripraviš poti

in daš ljudstvu njegovemu spoznanje zveličanja, ki je v odpuščenju njih grehov,

po prisrčnem usmiljenju Boga našega, po katerem, nas je obiskal Vzhod z višave,

da obsije tiste, ki sedé v temi in v senci smrti, da vodi noge naše na pot miru.Dete pa je raslo in se krepilo v duhu, in v puščavi je bilo do dne, ko se pokaže Izraelu.

Dete pa je raslo in se krepilo v duhu, in v puščavi je bilo do dne, ko se pokaže Izraelu.

Zgodi se pa tiste dni, da izide povelje od cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet.

To popisovanje je bilo prvo, ko je vladal v Siriji Cireniji.

In šli so vsi, da se zapišejo, vsak v svoje mesto.

Napoti pa se tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v mesto Davidovo, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz hiše in rodovine Davidove,

da se zapiše z Marijo, zaročeno mu ženo, ki je bila noseča.

Zgodi se pa, ko sta bila tam, da se dopolnijo dnevi, da porodi.

In rodi sina svojega prvenca ter ga povije v plenice in ga položi v jasli, ker jima ni bilo prostora v prenočišču.

In pastirji so čuli v tistem kraju pod milim nebom in so stražili po noči svojo čredo.

In angel Gospodov pristopi k njim, in slava Gospodova jih obsije, in silno se prestrašijo.

In angel jim reče: Ne bojte se, kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo vsemu ljudstvu:

Ker vam se je danes rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod, v mestu Davidovem.

In to vam bodi znamenje: Našli boste dete v plenice povito, ležeče v jaslih.

In hipoma se pokaže z angelom množica nebeške vojske, ki so hvalili Boga in govorili:

Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.

In zgodi se, ko odidejo angeli od njih v nebesa, pa reko pastirji med seboj: Pojdimo do Betlehema in poglejmo to reč, ki se je zgodila, ki nam jo je oznanil Gospod.

In pridejo jadrno in najdejo Marijo in Jožefa in dete, da leži v jaslih.

Ko ga pa vidijo, oznanijo vest, ki jim je bila povedana o tem detetu.

In vsi, ki slišijo, se čudijo temu, kar jim pripovedujejo pastirji.

Marija pa ohrani vse te besede, premišljujoč jih v srcu svojem.

In vrnejo se pastirji, slaveč in hvaleč Boga za vse, kar so slišali in videli, kakor jim je bilo povedano.

In ko se dopolni osem dni, da ga obrežejo, mu dado ime Jezus, katero je bil imenoval angel, preden je bil spočet v telesu.

In ko se jima dopolnijo dnevi očiščevanja po postavi Mojzesovi, ga prineso v Jeruzalem, da ga postavijo pred Gospoda,

kakor je pisano v postavi Gospodovi: „Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu“,

in da opravijo daritev po tem, kar je rečeno v postavi Gospodovi: dve grlici ali dva golobiča.

In glej, v Jeruzalemu je bil človek, ki mu je bilo ime Simeon, in ta človek je bil pravičen in pobožen in je čakal tolažbe Izraelove, in sveti Duh je bil nad njim.

In sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne zazre Kristusa Gospodovega.

In pride po Duhu v tempelj. In ko prineso starši otroka Jezusa v tempelj, da opravita zanj po šegi postave,

ga vzame tudi on v naročje svoje in hvali Boga in reče:

Sedaj odpuščaš hlapca svojega, Gospod, po besedi svoji v miru,

ker so videle oči moje zveličanje tvoje,

ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov,

luč v razsvetljenje poganov in v slavo ljudstva tvojega Izraela.

In njegov oče in mati njegova se čudita temu, kar se je govorilo o njem.

In blagoslovi ju Simeon in reče Mariji, materi njegovi: Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu in za znamenje, kateremu se bo nasprotovalo

(a tebi sami presune meč dušo), da se razodenejo misli iz mnogih src.

In bila je tu prorokinja Ana, hči Fanuelova, iz Aserjevega rodu. Ta je učakala visoko starost: ko je bila živela z možem sedem let po devištvu svojem,

je bila zdaj vdova okoli štiriinosemdesetih let. Ona ni odhajala od templja in je s postom in z molitvami služila Bogu noč in dan.

In ta pristopi ravno tisto uro, in je hvalila Gospoda in govorila o njem vsem, ki so čakali odrešitve Jeruzalema.

In ko vse po postavi Gospodovi izvrše, se vrnejo v Galilejo, v mesto svoje Nazaret.

A dete je raslo in se krepilo v duhu in se napolnjevalo modrosti, in milost Božja je bila ž njim.

In njegovi starši so hodili vsako leto v Jeruzalem na velikonočni praznik.

In ko mu je bilo dvanajst let in so šli v Jeruzalem po navadi tega praznika, je šel ž njimi.

In ko so dopolnili praznične dni in se napotili domov, je ostal deček Jezus v Jeruzalemu; in njegovi starši tega niso vedeli.

Misleč pa, da je pri potni druščini, preideta dan hodá in ga iščeta pri sorodnikih in pri znancih.

In ko ga ne najdeta, se vrneta v Jeruzalem in ga iščeta.

In zgodi se po treh dneh, da ga najdeta v templju, kjer je sedel sredi učenikov ter jih poslušal in jih vpraševal.

Čudili so se pa vsi, ki so ga poslušali, razumu njegovemu in odgovorom njegovim.

In ko ga ugledata, se zavzameta, in reče mu mati njegova: Sin, kaj si nama storil tako? Glej, oče tvoj in jaz sva te z žalostjo iskala.

On jima pa reče: Kaj, da sta me iskala? Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je Očeta mojega?

In ona nista razumela besede, ki jo je jima rekel.

Ter gre ž njima in pride v Nazaret, in bil jima je pokoren. In mati njegova je hranila vse te besede v srcu svojem.In Jezus je napredoval v modrosti in rasti, in v milosti pri Bogu in pri ljudeh.

In Jezus je napredoval v modrosti in rasti, in v milosti pri Bogu in pri ljudeh.

Petnajstega leta vlade cesarja Tiberija pa, ko je bil Poncij Pilat poglavar v Judeji in Herod četrtnik v Galileji, a Filip, njegov brat, četrtnik v Itureji in v Trahoniški pokrajini in Lizanija četrtnik v Abileni,

za velikih duhovnikov Ana in Kajfa, pride beseda Božja k Janezu, Zaharijevemu sinu, v puščavi.

In on pride v vso okolico Jordansko in propoveduje krst izpokorjenja v odpuščenje grehov,

kakor je pisano v knjigi govorov Izaija proroka: „Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodov, poravnajte steze njegove!

Vsaka dolina naj se izpolni, in vsaka gora in grič naj se zniža, in kar je krivega, bodi ravno, in ostra pota naj bodo gladka;

in vse človeštvo bo videlo zveličanje Božje“.

Govoril je torej množicam, ki so prihajale, da bi jih krstil: Gadja zalega, kdo vas je poučil, da ubežite prihodnji jezi?

Rodite torej sadove, vredne izpokorjenja, in ne poskušajte govoriti v sebi: Za očeta imamo Abrahama; kajti pravim vam, da more Bog iz tega kamenja obuditi Abrahamu otroke.

Nastavljena pa je že tudi sekira drevju pri korenini: vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, se torej poseka in vrže na ogenj.

In vprašujejo ga množice, govoreč: Kaj naj torej storimo?

Odgovarjajoč pa jim veli: Kdor ima dve suknji, daj tistemu, ki nima, in kdor ima hrane, stori ravno tako.

Pridejo pa tudi cestninarji, da bi jih krstil, in mu reko: Učenik, kaj naj storimo mi?

On jim pa reče: Ničesar ne terjajte več, nego vam je določeno.

Vprašajo ga pa tudi vojaki, rekoč: In mi, kaj naj storimo? In reče jim: Nikomur ne delajte sile in ne ovajajte, ter bodite zadovoljni s plačo svojo.

Ko pa je ljudstvo čakalo, in so vsi mislili v srcih svojih o Janezu, če ni nemara on Kristus,

odgovori Janez vsem, rekoč: Jaz vas z vodo krščujem, prihaja pa močnejši od mene, ki mu nisem vreden odvezati jermena na obuvalu njegovem: on vas bo krstil s svetim Duhom in ognjem.

On ima velnico v roki svoji, in očedi gumno svoje in pospravi pšenico v žitnico svojo, a pleve sežge z neugasljivim ogljem.

Tudi še z mnogimi drugimi opomini je oznanjeval blagovestje ljudstvu.

Herod četrtnik pa, ker ga je svaril zaradi Herodiade, njegovega brata žene, in zaradi vsega, kar je hudega storil Herod,

stori vrhu vsega tudi še to, da zapre Janeza v ječo.

Zgodi se pa, ko se krščuje vse ljudstvo in se tudi Jezus krsti in moli: da se odpre nebo,

in sveti Duh pride nanj v telesni podobi kakor golob, in glas iz nebes se oglasi: Ti si Sin moj ljubljeni, ti si po moji volji.

In on, Jezus, je bil, ko je začel učiti, blizu tridesetih let, sin, kakor se je mislilo Jožefov, Helijev.

Matatov, Levijev, Melhijev, Janajev, Jožefov,

Matatijev, Amosov, Nahumov, Eslijev, Nagajev,

Maatov, Matatijev, Semejev, Josehov, Jodov,

Joananov, Resov, Zorobabelov, Salatielov, Nerijev,

Melhijev, Adijev, Kozamov, Elmodamov, Erov,

Jozuetov, Eliezerjev, Jorimov, Matatov, Levijev,

Simeonov, Judov, Jožefov, Jonamov, Eliakimov,

Meleov, Menov, Matatajev, Natanov, Davidov,

Jesejev, Obedov, Boazov, Salmonov, Nahsonov,

Aminadabov, Aramov, Ezronov, Faresov, Judov,

Jakobov, Izakov, Abrahamov, Tarov, Nahorov,

Serugov, Ragavov, Falekov, Eberjev, Salov,

Kajnanov, Arfaksadov, Semov, Noetov, Lamehov,

Matuzalemov, Enohov, Jaredov, Maleleelov, Kajnanov,Enosov, Setov, Adamov, Božji.

Enosov, Setov, Adamov, Božji.

Jezus pa, svetega Duha poln, se vrne od Jordana in Duh ga vodi po puščavi štirideset dni,

in hudič ga izkuša. In ničesar ni jedel v teh dneh; in ko minejo, postane lačen.

In reče mu hudič: Če si Sin Božji, reci temu kamenu, naj postane kruh.

In odgovori mu Jezus: Pisano je: „Ne bo živel človek ob samem kruhu“.

In pripelje ga hudič na vrh in mu pokaže vsa kraljestva sveta v trenutku časa.

In mu reče hudič: Tebi dam vso to oblast in njih slavo, kajti meni je izročena, in dajem jo, komurkoli hočem.

Ti torej če se pokloniš pred menoj, bode vse tvoje.

In odgovori in reče mu Jezus: Pisano je: „Gospoda, Boga svojega, moli in njemu samemu služi“.

In pelje ga v Jeruzalem in ga postavi na vrh templja in mu reče: Če si Sin Božji, spusti se odtod doli,

kajti pisano je: „Angelom svojim bo zapovedal zate, naj te varujejo“,

in „Na rokah te bodo nosili, da se kje z nogo ne udariš ob kamen“.

In odgovori in mu reče Jezus: Rečeno je: „Ne izkušaj Gospoda, Boga svojega“.

In ko je končal hudič vsako izkušnjavo, odstopi od njega do časa.

In Jezus se vrne v moči Duha v Galilejo; in glas o njem se raznese po vsem okolišu.

In učil je po njih shodnicah, in vsi so ga slavili.

In pride v Nazaret, kjer je bil vzrejen; in gre po navadi svoji v sobotni dan v shodnico, in vstane, da bere.

In dado mu knjigo Izaija proroka. In ko razgane knjigo, najde mesto, kjer je pisano:

„Duh Gospodov je nad menoj, zato ker me je pomazilil, da naj oznanim blagovestje ubogim, poslal me je, da oznanim jetnikom izpuščenje in slepcem izpregled, da izpustim zatirance na svobodo,

da razglasim milostno leto Gospodovo“.

In zapre knjigo in jo odda strežaju, in sede, in oči vseh v shodnici se vpirajo vanj.

In začne jim govoriti: Danes se je izpolnilo to pismo v ušesih vaših.

In vsi mu pričajo in se čudijo besedam milosti, ki so prihajale iz ust njegovih, in pravijo: Ali ni ta sin Jožefov?

In reče jim: Gotovo mi porečete ta pregovor: Zdravnik, ozdravi se sam! Karkoli smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnavmu, stori tudi tu v domovini svoji.

Reče pa: Resnično vam pravim, da noben prorok ni prijeten v domovini svoji.

Ali v resnici vam pravim, da je bilo veliko vdov v dneh Elija v Izraelu, ko je bilo nebo zaprto tri leta in šest mesecev, da je nastala velika lakota po vsej zemlji,

a k nobeni od njih ni bil poslan Elija, razen v Sarepto Sidonsko k ovdoveli ženi.

In veliko gobavcev je bilo za proroka Elizeja v Izraelu. A nobeden od njih ni bil očiščen razen Naamana Sirca.

In vsi v shodnici se napolnijo jeze, ko to slišijo.

In vstanejo in ga ženo ven iz mesta ter ga peljejo na rob gore, na kateri je bilo njih mesto sezidano, da bi ga doli pahnili.

Ali on gre sredi med njimi, in odide.

In pride v Kafarnavm, mesto galilejsko, in jih uči ob sobotah.

In čudijo se nauku njegovemu, ker je bila beseda njegova oblastna.

In v shodnici je bil človek, ki je imel nečistega zlega duha, in zakriči z močnim glasom:

Ah, kaj imaš z nami, Jezus iz Nazareta? Prišel si, da nas pogubiš? Poznam te, kdo si: Svetnik Božji.

In zapreti mu Jezus rekoč: Umolkni in idi iz njega! In trešči ga zli duh na sredo in odide iz njega, in mu ni nič škodoval.

In obide jih groza vse, in pomenkujejo se med seboj, govoreč: Kakšna je ta beseda, da z oblastjo in močjo ukazuje nečistim duhovom, pa izhajajo?

In glas o njem pride v vsako mesto te okolice.

Vstavši pa gre iz shodnice in pride v hišo Simonovo. Tašča Simonova pa je imela hudo mrzlico; in prosijo ga zanjo.

In pristopivši se nagne nadnjo in zapreti mrzlici, in mrzlica jo pusti; ona pa zdajci vstane ter jim streže.

Ko pa je solnce zahajalo, vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, jih privedo k njemu; on pa na vsakega izmed njih položi roke ter jih ozdravi.

Izhajali so pa tudi zli duhovi iz mnogih, kričeč in govoreč: Ti si Sin Božji. In jim zagrozi in ne dovoli govoriti, ker so vedeli, da je on Kristus.

Ko se pa zdani, gre ven in odide na samoten kraj; in množice ga iščejo in pridejo tja k njemu in ga pridržujejo, da ne bi šel od njih.

On pa jim reče: Tudi drugim mestom moram oznanjevati evangelij o kraljestvu Božjem, ker zato sem poslan.In propovedoval je po shodnicah galilejskih.

In propovedoval je po shodnicah galilejskih.

Zgodi se pa, ko ga množice obsujejo, da bi poslušali besedo Božjo, da stoji pri jezeru Genezareškem.

In ugleda dve ladji, ki stojita ob jezeru; ribiči pa so bili izstopili iz njiju in so izpirali mreže.

In vstopi v eno teh ladij, ki je bila Simonova, in ga zaprosi, naj odrine malo od kraja; ter sede in uči iz ladje množico.

A ko neha govoriti, reče Simonu: Odrini na globoko, in vrzite mreže svoje na lov.

In Simon odgovori in reče: Učenik, vso noč smo se trudili in ničesar nismo ujeli; ali na besedo tvojo bom vrgel mrežo.

In storivši to, zajamejo veliko množico rib; trgala pa se jim je mreža.

In pomignejo tovarišem, ki so bili v drugi ladji, naj jim pridejo pomagat. Pa pridejo in napolnijo obe ladji, tako, da se začneta potapljati.

Videč pa to, pade Simon Peter h kolenom Jezusovim, rekoč: Pojdi od mene, ker sem človek grešnik, Gospod!

Groza namreč je bila obšla njega in vse, ki so bili ž njim, ob vlaku rib, ki so ga bili zajeli;

ravno tako pa tudi Jakoba in Janeza, sinova Zebedejeva, ki sta bila tovariša Simonova. Pa reče Jezus Simonu: Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.

In potegnivši ladjo h kraju, zapusté vse in odidejo za njim.

In zgodi se, ko je bil v enem ondotnih mest, da je tu, glej, mož, ves gobav; in ko ugleda Jezusa, pade na obraz in ga zaprosi, rekoč: Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.

In iztegnivši roko, se ga dotakne in reče: Hočem, bodi očiščen! In precej so mu prešle gobe.

In on mu naroči, naj nikomur ne pove, marveč pojdi, mu veli, pokaži se duhovniku in daruj za očiščenje svoje, kakor je ukazal Mojzes, njim za pričevanje.

Toda govorica o njem se je še tem bolj razglaševala, in velike množice so se zbirale, da bi ga poslušali in da bi jih ozdravljal njih bolezni.

A on se je umikal v puščavo in je tam molil.

In zgodi se neki dan, da je učil, in sedeli so tam farizeji in učeniki postave, ki so bili prišli iz vseh vasi galilejskih in judejskih in iz Jeruzalema. In moč Gospodova je bila pričujoča, da bi jih ozdravljal.

In glej, možje neso na postelji človeka, ki je mrtvouden, in skušajo, kako bi ga prinesli in položili pred njega.

In ko spričo množice ne najdejo, kod bi ga noter nesli, zlezejo na streho in skozi strešnike ga spuste s posteljo vred v sredo pred Jezusa.

In ko vidi njih vero, mu reče: Človek odpuščeni so ti grehi tvoji.

Pa začno premišljevati pismarji in farizeji, govoreč v sebi: Kdo je ta, ki govori bogokletje? Kdo more odpuščati grehe razen Bog sam?

Jezus, spoznavši njih misli, pa odgovori in jim reče: Kaj premišljate v srcih svojih?

Kaj je laže, reči: Odpuščeni so ti grehi tvoji, ali reči: Vstani in hodi?

Da pa boste vedeli, da ima oblast Sin človekov, na zemlji odpuščati grehe (veli mrtvoudnemu): Tebi pravim, vstani in vzemi posteljo svojo in pojdi na dom svoj.

In takoj vstane pred njimi in vzame, na čemer je ležal, in odide na dom svoj, hvaleč Boga.

In groza prevzame vse, in proslavljajo Boga in napolnijo se strahu, govoreč: Nezaslišane reči smo videli danes.

In potem odide in ugleda cestninarja, po imenu Levija, da sedi na mitnici, in mu veli: Pojdi za menoj!

In pustivši vse, vstane in odide za njim.

In napravi mu Levi veliko pojedino v hiši svoji; in bila je velika množica cestninarjev in drugih, ki so ž njim sedeli za mizo.

In godrnjajo farizeji in njih pismarji proti učencem in pravijo: Zakaj s cestninarji in grešniki jeste in pijete?

In odgovori Jezus in reče: Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni.

Nisem prišel klicat pravičnih, temuč grešnike, da se izpokore.

A oni mu reko: Učenci Janezovi se pogostoma postijo in opravljajo molitve, prav tako tudi farizejski, tvoji pa jedo in pijo!

Jezus pa jim reče: Morete li zahtevati, da bi se svatje postili, dokler je ženin ž njimi?

Pridejo pa dnevi, in ko se jim ženin odvzame, tedaj se bodo postili, v tistih dnevih.

Pravil jim je pa tudi priliko: Nihče ne utrga zaplate od nove obleke in je ne prišije na staro obleko, sicer izkazi tudi novo, in stari se ne prilega zaplata od nove.

In nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer predere novo vino mehove in vino se razlije in mehovi se pokaze;

ampak novo vino se mora vlivati v nove mehove.In kdor je pil starino, noče precej novega, ker pravi: staro je boljše.

In kdor je pil starino, noče precej novega, ker pravi: staro je boljše.

Zgodi se pa drugo-prvo soboto, da gre skozi setve, in učenci njegovi trgajo klasje, ga manejo z rokami in jedo.

Nekateri farizejev pa reko: Zakaj delate, kar se ne sme delati ob sobotah?

In odgovori in jim reče Jezus: Ali niste še brali tega, kar je storil David, ko se je ulačnil on in kateri so bili ž njim?

Kako je šel v hišo Božjo in je vzel predložene kruhe in jih jedel ter dal tudi tistim, ki so bili ž njim: katerih ne sme nihče jesti, razen samo duhovniki.

In reče jim: Sin človekov je tudi sobote gospodar.

Zgodi se pa v drugo soboto, da gre v shodnico in uči. In tam je bil človek, čigar desna roka je bila usehla.

Pismarji in farizeji so pa pazili nanj, če bo tudi v soboto ozdravljal, da bi našli tožbo zoper njega.

A on je vedel njih misli; veli pa možu, ki je imel suho roko: Vstani in stopi na sredo! In vstane in se ustopi.

Jezus pa jim reče: Vprašam vas: kaj velja ob sobotah: dobro delati ali hudo, življenje oteti ali pogubiti?

In pogledavši jih vse okrog, reče človeku: Iztegni roko svojo! In on stori tako, in roka njegova je bila zopet zdrava.

A oni postanejo togote vsi neumni, in pomenkujejo se med seboj, kaj bi storili Jezusu.

Zgodi se pa tiste dni, da odide na goro molit, in vztraja vso noč v molitvi k Bogu.

In ko se zdaní, pokliče učence svoje; in izvoli jih dvanajst izmed njih, katerim tudi da ime apostoli:

Simona, ki mu je tudi dal ime Peter, in Andreja, njegovega brata, Jakoba in Janeza, Filipa in Bartolomeja,

Matevža in Tomaža, Jakoba Alfejevega in Simona, ki se imenuje Gorečnik,

Juda Jakobovega in Juda Iškariota, ki je postal izdajalec.

In gre ž njimi doli in se ustavi na ravnem kraju, in okrog njega velika truma učencev njegovih in velika množica ljudstva iz vse Judeje in iz Jeruzalema in iz Tirskega in Sidonskega primorja, ki so bili prišli, da bi ga slišali in da bi jih ozdravil njih bolezni;

in tisti, ki so jih mučili nečisti duhovi, so bili ozdravljeni.

In vsa množica je iskala, da bi se ga dotikali, ker moč je iz njega šla in ozdravljala vse.

In on, povzdignivši oči na učence svoje, pravi: Blagor vam ubogim, ker vaše je kraljestvo Božje.

Blagor vam, ki ste sedaj lačni, ker bodete nasičeni. Blagor vam, ki sedaj jokate, ker se boste smejali.

Blagor vam, kadar vas ljudje mrzé in kadar vas izobčujejo in sramoté in zametujejo vaše ime kot hudobno zaradi Sina človekovega.

Radujte se tisti dan in poskakujte! Kajti glejte, veliko je plačilo vaše v nebesih; ravno tako namreč so delali prorokom njih očetje.

Toda gorje vam bogatim, kajti prejeli ste tolažbo svojo.

Gorje vam, ki ste sedaj nasičeni, ker bodete lačni. Gorje vam, ki se sedaj smejete, ker žalovali boste in jokali.

Gorje vam, kadar dobro o vas govore vsi ljudje; kajti ravno tako so delali njih očetje lažnivim prorokom.

Ali vam, ki poslušate, pravim: Ljubite sovražnike svoje; delajte dobro tem, ki vas mrzé;

blagoslavljajte, ki vas preklinjajo, molite za te, ki vas obrekujejo.

Kdor te udari po enem licu, nastavi mu tudi drugo, in kdor ti jemlje plašč, ne brani mu vzeti tudi suknje.

Daj vsakemu, kdor te prosi, in od njega, ki tvoje vzame, ne zahtevaj nazaj.

In kakor hočete, da bi ljudje vam storili, prav tako storite tudi vi njim.

In če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšna hvala vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo.

In če dobro delate tistim, ki dobro delajo vam, kakšna hvala vam gre? Tudi grešniki delajo ravno tako.

In če posojate tistim, od katerih upate zopet prejeti, kakšna hvala vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmo enako.

Ampak ljubite sovražnike svoje, dobro delajte in posojajte, ne pričakujoč ničesar; in veliko vam bode plačilo, in sinovi bodete Najvišjega: zakaj on je dobrotljiv tudi nehvaležnežem in hudobnežem.

Bodite torej usmiljeni, kakor je Oče vaš usmiljen.

In ne sodite, in ne bodete sojeni. Ne obsojajte, in ne bodete obsojeni. Odpuščajte, in vam bo odpuščeno.

Dajajte, in vam bo dano: mero dobro in natlačeno in potreseno in zvrhano bodo dali v naročje vaše; s kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerjalo.

Pove jim pa tudi priliko: More li slepec slepca voditi? Ne padeta li oba v jamo?

Ni ga učenca nad učitelja svojega; a vsak, kdor se popolnoma izuči, bo kakor učitelj njegov.

Kaj pa vidiš pazder, ki je v brata tvojega očesu, bruna pa, ki je v očesu tvojem, ne čutiš?

Kako moreš reči bratu svojemu: Brat, daj, da izderem pazder, ki je v očesu tvojem, ko sam bruna v očesu svojem ne vidiš? Hinavec, izderi najprej bruno iz očesa svojega, in potem izpregledaš, da izdereš pazder, ki je v očesu brata tvojega.

Ni ga namreč drevesa dobrega, da bi rodilo slab sad, tudi slabega drevesa ne, da bi rodilo dober sad.

Kajti vsako drevo se spozna po svojem sadu. S trnja namreč ne bero smokev in z robidovja ne trgajo grozdja.

Dobri človek prinaša iz dobrega zaklada srca svojega dobro, hudobnež pa prinaša iz hudega zaklada hudobno; kajti usta njegova govore iz preobilosti srca.

Kaj pa me imenujete: Gospod, Gospod, pa ne delate, kar pravim?

Vsak, kdor gre k meni in sliši moje besede in jih izpolnjuje, pokažem vam, komu je podoben:

Podoben je človeku, ki zida hišo, in globoko koplje in postavi temelj na skalo; in ko nastane povodenj, zažene se reka ob tisto hišo, a ne more je omajati, ker je trdno sezidana.Kdor pa sliši in ne stori, podoben je človeku, ki zida hišo na zemlji brez temelja; in ko se reka zažene vanjo, precej pade, in podrtija te hiše je velika.

Kdor pa sliši in ne stori, podoben je človeku, ki zida hišo na zemlji brez temelja; in ko se reka zažene vanjo, precej pade, in podrtija te hiše je velika.

Potem pa, ko je končal vse besede svoje pred ljudstvom, ki je poslušalo, pride v Kafarnavm.

Nekemu stotniku pa je bil hlapec, katerega je rad imel, bolan in je že umiral.

Ko pa sliši o Jezusu, pošlje k njemu starešine Judov. Proseč ga, naj pride in mu ozdravi hlapca.

Ko pa oni pridejo k Jezusu, ga silno prosijo, rekoč: Vreden je, da mu to storiš;

ljubi namreč narod naš in shodnico nam je sezidal sam.

In Jezus gre tja ž njimi. In ko že ni daleč od hiše, pošlje k njemu stotnik prijatelje in mu sporoči: Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da stopiš pod streho mojo.

Zato se tudi nisem sam vrednega štel, da bi prišel k tebi; temuč reci z besedo, in hlapec moj ozdravi.

Kajti tudi jaz sem človek, pod oblast postavljen, in imam vojake pod seboj, pa velim temu: Pojdi! In gre, in drugemu: Pridi! In pride, in hlapcu svojemu: Stori to! In stori.

Ko pa Jezus to sliši, se mu začudi in, obrnivši se, reče množici, ki je šla za njim: Pravim vam, tudi v Izraelu še nisem našel tolike vere.

In ko se vrnejo domov, ki so bili poslani, najdejo hlapca zdravega.

In zgodi se potem, da gre v mesto, ki se imenuje Nain, in ž njim gredo učenci njegovi in velika množica.

Ko se pa približa mestnim vratom, glej, neso ven mrliča, edinega sina matere njegove, in ona je bila vdova; in mnogo ljudstva iz mesta gre ž njo.

In ko jo Gospod ugleda, se mu zasmili in ji reče: Ne jokaj!

In pristopivši se dotakne odra, nosilci pa se ustavijo, in veli: Mladenič, pravim ti, vstani!

In mrlič sede in začne govoriti. In dá ga materi njegovi.

Obide pa jih groza vse, in hvalijo Boga, rekoč: Velik prorok je vstal med nami, in Bog je obiskal ljudstvo svoje.

In razglasi se ta beseda o njem po vsej Judeji in vseh sosednjih krajih.

In o vsem tem so sporočili Janezu učenci njegovi.

In pokliče dva izmed učencev svojih ter ju pošlje h Gospodu vprašat: Si li ti tisti, ki ima priti, ali naj čakamo druzega?

Ko torej moža prideta k Jezusu, rečeta: Janez Krstnik naju je poslal k tebi vprašat: Si li ti tisti, ki ima priti, ali naj čakamo druzega?

Ravno tisto uro pa jih je mnogo ozdravil bolezni in muk in hudobnih duhov in mnogim slepcem je dal vid.

In Jezus odgovori in jima reče: Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: slepci izpregledujejo, hromci hodijo, gobavci se očiščajo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij.

In blagor mu, kdor se ne pohujša nad menoj.

In ko sta poslanca Janezova odšla, začne govoriti množici o Janezu: Kaj ste šli v puščavo gledat? Trst, ki ga veter maje?

Ali kaj ste šli, da vidite? Človeka, ki se oblači v mehka oblačila? Glej, kateri se oblačijo v gosposko obleko in živé v slasteh, bivajo v kraljevih dvorih. Ali koga ste šlo gledat? Proroka?

Da, pravim vam, in še več nego proroka.

Ta je, o katerem je pisano: „Glej, jaz pošiljam angela svojega pred obličjem tvojim, ki pripravi tvojo pot pred teboj.“

Pravim vam: Nobeden izmed rojenih od žen ni večji od Janeza; a kdor je najmanjši v kraljestvu Božjem, je večji od njega.

In vsi ljudje, ki so ga slišali, in cestninarji so priznali pravičnost Bogu, krstivši se s krstom Janezovim.

A farizeji in učeniki postave so zavrgli sklep Božji sami zoper sebe, ko se mu niso dali krstiti.

Komu torej naj primerjam ljudi tega rodu? in komu so podobni?

Podobni so otrokom, ki posedajo po ulicah in si med seboj kličejo in pravijo: Piskali smo vam, in niste plesali; žalostinke smo vam peli, in niste jokali.

Janez Krstnik je namreč prišel in ne jé kruha in ne pije vina, pa pravite: Hudiča ima!

Prišel je Sin človekov in jé in pije, pa pravite: Glejte ga človeka požeruha in pijanca, mitarjev in grešnikov prijatelja!

A modrost Božjo so opravičili vsi njeni otroci.

Prosil ga pa je eden izmed farizejev, naj bi jedel ž njim; in gre v hišo farizejevo ter sede za mizo.

In glej, žena, ki je bila v mestu grešnica, prinese, ko zve, da sedi za mizo v hiši farizejevi, alabastrovo steklenico mazila,

in se ustopi jokaje odzadaj k nogam njegovim ter začne močiti noge njegove s solzami in jih otirati z lasmi svoje glave, in mu poljublja noge in jih mazili z mazilom.

Ko pa to vidi farizej, ki ga je bil povabil, pravi sam pri sebi takole: Ako bi bil ta prorok, bi pač vedel, kdo in kakšna žena je, ki se ga dotika, kajti grešnica je.

In odgovori Jezus in mu reče: Simon, imam ti nekaj povedati. On pa reče: Učenik, povej.

Neki upnik ima dva dolžnika; eden mu je dolžen petsto denarjev, a drugi petdeset.

Ker pa nimata s čim plačati, odpusti obema. Povej torej, kateri od njiju ga bo bolj ljubil?

Odgovori Simon in reče: Menim, da tisti, kateremu je več odpustil. On pa mu reče: Prav si razsodil.

In obrnivši se k ženi, pravi Simonu: Vidiš to ženo? Prišel sem v hišo tvojo, vode mi nisi podal za noge; a ta mi je s solzami močila noge in jih otirala s svojimi lasmi.

Nisi me poljubil; ta pa ni nehala, odkar sem prišel noter, poljubovati noge moje.

Z oljem nisi mazilil glave moje, a ta mi je z mazilom pomazilila noge.

Zato ti pravim: Odpuščeni so ji mnogi grehi njeni, kajti imela je veliko ljubezen; a komur se malo odpušča, malo ljubi.

Njej pa reče: Odpuščeni so ti grehi tvoji.

In začno, ki so ž njim sedeli pri mizi, govoriti v sebi: Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?On pa reče ženi: Vera tvoja te je rešila, pojdi v miru!

On pa reče ženi: Vera tvoja te je rešila, pojdi v miru!

In zgodi se v naslednjem času, da on hodi po mestih in vaseh, propovedujoč in oznanjujoč blagovestje o kraljestvu Božjem, in ž njim dvanajsteri

in nekatere žene, ki so bile ozdravljene hudobnih duhov in bolezni: Marija, ki se imenuje Magdalena, iz katere je bilo izšlo sedem zlih duhov,

Joana, žena Huza, oskrbnika Herodovega, in Suzana in mnogo drugih, ki so mu služile z imetjem svojim.

Ko se je pa velika množica sešla in so se ljudje od mesta do mesta nabirali okrog njega, jim govori v priliki:

Sejalec je šel sejat seme svoje. In ko seje, pade nekatero poleg ceste, in ga pogazijo, in ptice nebeške ga pozobljejo.

In drugo pade na skalo, in bržko vzraste, usahne, ker nima vlage.

In drugo pade sredi trnja, in trnje zraste ž njim vred in ga uduši.

In drugo pade na dobro zemljo, in ko zraste, prinese stoteren sad. Ko to pravi, zakliče: Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

Vprašujejo ga pa učenci njegovi, kakšna je ta prilika.

On pa reče: Vam je dano, da spoznate skrivnosti kraljestva Božjega, drugim pa se daje v prilikah, da gledajo in ne vidijo, ter slišijo in ne umejo.

Ta prilika pa je: Seme je beseda Božja.

A kateri so poleg ceste posejani, so ti, ki slišijo, a potem pride hudič in vzame besedo iz njih srca, da ne bi verovali in se zveličali.

A kateri so na skalo posejani, so ti, ki besedo, ko jo slišijo, z veseljem sprejemajo; a ti nimajo korenine, ker nekaj časa verujejo, a v čas izkušnjave odpadejo.

Kar pa pade v trnje, to so ti, ki slišijo, ali ker hodijo za skrbmi in bogastvom in slastmi življenja, se s tem zaduše in ne obrode dozorelega sadu.

Kar pa pade na dobro zemljo, to so ti, ki v dobrem in blagem srcu hranijo besedo, ki so jo slišali, in prinašajo sad v potrpljenju.

Nihče pa sveče, ko jo prižge, ne pokrije s posodo ali je ne dene pod posteljo, marveč jo postavi na svečnik, da tisti, ki prihajajo, vidijo luč.

Kajti nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, tudi skrivnega ne, kar se ne bo zvedelo in prišlo na svetlo.

Glejte torej, kako poslušate! Kajti kdor ima, se mu bo dalo, a kdor nima, se mu vzame tudi to, kar misli, da ima.

Pridejo pa k njemu mati njegova in bratje njegovi; ali spričo množice se ne morejo sniti ž njim.

In sporoče mu, rekoč: Mati tvoja in bratje tvoji stoje zunaj, in radi bi te videli.

On pa odgovori in jim reče: Mati moja in bratje moji so ti, ki besedo Božjo poslušajo in delajo po njej.

Zgodi se pa nekega teh dni, da stopi v ladjo on in učenci njegovi. In reče jim: Prepeljimo se na oni kraj jezera. In odrinejo.

Med vožnji pa zaspi. Kar se pripodi silen vihar na jezero in valovi zagrinjajo ladjo, in bili so v nevarnosti.

In pristopijo in ga zbude, rekoč: Učenik, učenik, pogibljemo! A on vstane, zapreti vetru in besnečemu valovju, in pomirita se, in nastane tišina.

Reče pa jim: Kje je vera vaša? Oni pa se boje in čudijo ter govore drug drugemu: Kdo neki je ta, da tudi vetrovom in vodi zapoveduje, in ga poslušajo?

In priplovejo v zemljo Gerazenov, ki je Galileji nasproti.

Ko pa izstopi na kopno, mu pride nasproti mož iz mesta, ki je imel zle duhove in se že dolgo časa ni oblačil v obleko, tudi v hiši ni prebival, temuč v grobih.

Ko pa ugleda Jezusa, zakriči in pade predenj in kliče z močnim glasom: Kaj imaš z menoj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Prosim te, nikar me ne muči!

Ukazal je bil namreč nečistemu duhu, naj odide iz tega človeka. Kajti že dolgo časa ga je grabil, in vezali so ga z verigami in železjem ter ga varovali; ali raztrgaval je vezi, in zli duh ga je gonil v puščave.

Vpraša pa ga Jezus: Kako ti je ime? On pa reče: Legijon; kajti obsedlo ga je bilo mnogo zlih duhov.

In duhovi ga prosijo, naj jim ne zapove iti v brezno.

Bila je pa tam velika čreda svinj, ki so se pasle po gori; in ga poprosijo, naj jim dovoli, da gredo vanje. In jim dovoli.

In zli duhovi izidejo iz človeka in gredo v svinje, in čreda se zakadi z brega v jezero, in potonejo.

Pastirji pa, ko so videli, kar se je zgodilo, pobegnejo in sporoče to po mestu in po deželi.

Ljudje pa gredo gledat, kaj se je zgodilo; in pridejo k Jezusu in vidijo človeka, iz katerega so bili izšli zli duhovi, oblečenega in da pameten sedi pri nogah Jezusovih; in zbojé se.

Sporoče pa jim ti, ki so videli, kako je bil obsedenec ozdravljen.

In zaprosi ga vsa množica iz okolice Gerazenov, naj gre od njih: kajti velik strah jih je prevzel. A on stopi v ladjo in se vrne.

Prosi ga pa mož, iz katerega so bili odšli zli duhovi, da bi smel ostati ž njim; ali Jezus ga odpravi, rekoč:

Vrni se na dom svoj in pripoveduj, koliko ti je storil Bog. In on odide in oznanjuje po vsem mestu, koliko mu je storil Jezus.

Zgodi se pa, ko se vrne Jezus, da ga ljudstvo z veseljem sprejme; kajti vsi so ga pričakovali.

In glej, pride mož, po imenu Jair, in ta je bil načelnik shodnice, in pade Jezusu pred noge in ga prosi, naj pride v hišo njegovo.

Imel je namreč hčer edinico pri dvanajstih letih, in ta je umirala. Ko pa gre tja, ga stiskajo množice.

In žena, ki je imela krvotok že dvanajst let in je vse imetje svoje potrošila za zdravnike, ki je pa ni mogel nihče ozdraviti,

se pririne od zadaj in se dotakne robu obleke njegove, in takoj se ustavi vir krvi njene.

In reče Jezus: Kdo je, ki se me je dotaknil? Ko pa vsi zanikavajo, reče Peter in kateri so bili ž njim: Učenik, saj te množica gnete in stiska.

Jezus pa reče: Nekdo se me je dotaknil, zakaj čutil sem, da je izšla moč od mene.

Ko pa vidi žena, da ni ostala prikrita, pristopi trepetaje in pade predenj in mu pove pred vsem ljudstvom, zakaj se ga je doteknila in kako je kar precej ozdravela.

On ji pa reče: Hči, vera tvoja te je rešila; pojdi v miru!

Ko še govori, pride nekdo on načelnika shodnice, rekoč: Umrla je hči tvoja, ne trudi več učenika.

Jezus pa to zasliši in mu odgovori: Ne boj se, le veruj, in oteta bo.

Ko pa pride v hišo, ne dovoli nikomur, da bi šel ž njim noter, razen Petru in Jakobu in Janezu in očetu in materi deklice.

Vsi pa so jokali in žalovali za njo. On pa reče: Ne jokajte, ni umrla, ampak spi.

In posmehujejo se mu, vedoč, da je umrla.

On pa jo prime za roko ter zakliče, rekoč: Deklica, vstani!

In njen duh se vrne, in ona takoj vstane; in ukaže jim, naj ji dado jesti.In njena roditelja se zavzameta; a on jima naroči, naj nikomur ne povesta, kar se je zgodilo.

In njena roditelja se zavzameta; a on jima naroči, naj nikomur ne povesta, kar se je zgodilo.

Skliče pa dvanajstere učence svoje in jim dá moč in oblast nad vsemi zlimi duhovi in da ozdravljajo bolezni.

In pošlje jih oznanjevat kraljestvo Božje in ozdravljat bolnike.

In reče jim: Ničesar ne jemljite na pot, ne palice, ne torbe, ne kruha, ne denarja; tudi po dve suknji ne imejte.

In v katerokoli hišo pridete, tam prebivajte, in odtod pojdite dalje.

In katerikoli vas ne sprejmejo, odidite iz tistega mesta in otresite prah z nog svojih, v pričevanje zoper nje.

In odidejo in hodijo po vaseh, oznanjujoč evangelij in ozdravljajoč povsod.

Slišal je pa Herod četrtnik vse, kar on dela, in je bil v zadregi, zato ker so nekateri pravili: Janez je vstal iz mrtvih,

nekateri pa: Elija se je prikazal, drugi pa: Starih prorokov eden je vstal.

In reče Herod: Janeza sem jaz obglavil; kdo je pa ta, ki slišim o njem take reči? In želel ga je videti.

In apostoli se vrnejo in mu pripovedujejo, koliko so storili. In vzame jih s seboj in se umakne v stran k mestu, ki se imenuje Betsaida.

Ko pa množice to zvedo, odidejo za njim; in sprejme jih in jim govori o kraljestvu Božjem in ozdravlja tiste, ki so potrebovali zdravja.

A dan se je jel nagibati, in pristopijo dvanajsteri in mu reko: Odpusti ljudstvo, da gredo v sosednje vasi in sela in tam prenočé in dobe živeža; kajti tu smo na samotnem kraju.

On pa jim reče: Dajte jim vi jesti. A oni reko: Nimamo več nego pet hlebov in dve ribi; razen če gremo morda mi, da kupimo jedi za vse to ljudstvo.

Bilo jih je namreč kakih pet tisoč mož. Reče pa učencem svojim: Posadite jih v druščinah po petdeset.

In storé tako in posade vse.

Vzame pa petere hlebe in tisti dve ribi in pogleda v nebo in jih blagoslovi ter prelomi in podaja učencem svojim, naj polože pred ljudstvo.

In jedli so in se nasitili vsi; in pobrali so, kar jim je ostalo od koscev, dvanajst košev.

In zgodi se, ko je na samem molil, da so bili ž njim učenci njegovi; in vpraša jih, rekoč: Kdo pravijo ljudje, da sem jaz?

Oni pa odgovore in reko: Da si Janez Krstnik, drugi pa: Elija, a drugi, da je eden starih prorokov vstal.

Pa jim reče: Kdo pa pravite vi, da sem jaz? Peter pa odgovori in reče: Kristus Božji.

A on jim zapreti in naroči, naj nikomur ne povedo tega,

govoreč: Sin človekov mora veliko pretrpeti in biti zavržen od starejšin in višjih duhovnikov in pismarjev in biti umorjen, a tretji dan vstati.

Pravi pa vsem: Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame nase križ svoj vsak dan in gre za menoj.

Kajti kdor hoče ohraniti življenje svoje, ga izgubi, kdor pa izgubi življenje svoje zaradi mene, ta ga ohrani.

Kaj namreč pomaga človeku, če pridobi ves svet, samega sebe pa pogubi ali se oškoduje?

Zakaj kdorkoli se sramuje mene in mojih besed, tega se bo Sin človekov sramoval, kadar pride v svoji in Očetovi in svetih angelov slavi.

Pravim vam pa resnično: So nekateri med tukaj stoječimi, ki ne okusijo smrti, dokler ne vidijo kraljestva Božjega.

Zgodi se pa kakih osem dni po teh besedah, da vzame s seboj Petra in Jakoba in Janeza ter gre na goro molit.

In ko moli, postane podoba obličja njegovega drugačna in oblačilo njegovo belo in svetlo.

In glej, ž njim govorita dva moža, ki sta bila Mojzes in Elija.

Ta sta se prikazala v slavi in sta govorila o njegovem odhodu s sveta, ki mu ga je bilo izvršiti v Jeruzalemu.

A Petra in onadva, ki sta bila ž njim, prevzame spanec. Ko pa se vzdramijo, vidijo slavo njegovo in oba moža, ki sta ž njim stala.

In zgodi se, ko onadva odhajata od njega, da reče Peter Jezusu: Učenik, dobro nam je tu biti; naredimo pa tri šatore, tebi enega in Mojzesu enega in Eliju enega - ne vedoč, kaj govori.

Ali ko še govori, nastane oblak in jih obsenči; in zboje se, ko gresta onadva v oblak.

In glas pride iz oblaka, ki pravi: Ta je Sin moj ljubljeni, njega poslušajte!

In ko se je bil glas oglasil, najdejo Jezusa samega. In oni to zamolče, in nikomur niso v tistih dnevih povedali nič tega, kar so bili videli.

Zgodi se pa drugi dan, ko pridejo z gore, da ga sreča velika množica.

In glej, mož izmed množice zavpije, rekoč: Učenik prosim te, ozri se na sina mojega, kajti edinec mi je.

In glej, duh ga napada, da nenadoma začne kričati, in ga lomi, da se ves peni, in le s težavo ga zapušča, ko ga je hudo zvil.

In prosil sem učence tvoje, naj bi ga izgnali, a niso mogli.

Odgovori pa Jezus in reče: O rod neverni in popačeni, doklej bom pri vas in vas bom trpel? Pripelji sem sina svojega!

A še medtem, ko gre k njemu, ga zgrabi zli duh in lomi. Jezus pa zapreti nečistemu duhu, in ozdravi dečka in ga spet da očetu njegovemu.

In vsi so se čudili veličastvu Božjemu. Ko so se pa vsi čudili vsemu temu, kar je delal Jezus, reče učencem svojim:

Ohranite vi v ušesih svojih te besede; kajti Sin človekov bo izdan v roke človeške.

Oni pa niso umeli te besede, in bila jim je prikrita, da ne bi je razumeli, in bali so se ga poprašati o tej besedi.

Polasti pa se jih razmišljanje, kdo bi bil največji med njimi.

Jezus pa, vedoč misel njih srca, vzame otroka in ga postavi poleg sebe

in jim reče: Kdorkoli sprejme tega otroka v imenu mojem, mene sprejme; a kdorkoli mene sprejme, sprejme tega, ki me je poslal. Kdor je namreč najmanjši med vami vsemi, ta je velik.

Odgovori pa Janez in reče: Učenik, videli smo nekoga, ki je z imenom tvojim izganjal zle duhove, in smo mu branili, ker ne hodi z nami za teboj.

Jezus mu pa reče: Ne branite! kajti kdor ni zoper vas, je za vas.

Zgodi se pa, ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet gori, da on trdno nameri obličje svoje na pot v Jeruzalem.

In pošlje poslance pred obličjem svojim; in ti gredo in pridejo v vas Samarijanov, da mu pripravijo prenočišče.

Ali niso ga sprejeli, ker je bilo obličje njegovo namerjeno na pot v Jeruzalem.

Ko pa to vidita učenca njegova Jakob in Janez, rečeta: Gospod, hočeš li, da rečeva, da ogenj pade z neba in jih pokonča, kakor je tudi Elija storil?

On pa se obrne in jim zapreti in reče: Ne veste, kakšnega duha ste.

Sin človekov namreč ni prišel duš človeških pogubljat, ampak reševat. In šli so v drugo vas.

In ko so šli, mu reče nekdo po poti: Za teboj hočem iti, kamorkoli pojdeš.

In reče mu Jezus: Lisice imajo brloge in ptice nebeške gnezda, a Sin človekov nima, kamor bi naslonil glavo svojo.

A drugemu veli: Pojdi za menoj! On pa reče: Gospod, dovoli mi, da grem prej pokopat očeta svojega.

A Jezus mu veli: Pusti, naj mrtvi pokopavajo mrliče svoje; ti pa pojdi in oznanjuj kraljestvo Božje.

Reče pa tudi nekdo drugi: Za teboj hočem iti, Gospod, ali prej mi dovoli, da se poslovim od domačinov svojih.Jezus pa mu reče: Nobeden ni pripravljen za kraljestvo Božje, kdor prime z roko za plug, pa se ozira na to, kar je zadaj.

Jezus pa mu reče: Nobeden ni pripravljen za kraljestvo Božje, kdor prime z roko za plug, pa se ozira na to, kar je zadaj.

Potem pa izvoli Gospod še drugih sedemdeset in jih pošlje po dva in dva pred obličjem svojim v vsako mesto ali kraj, kamor je imel sam priti.

In pravil jim je: Žetve je sicer mnogo, ali delavcev malo; prosite Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na žetev svojo.

Pojdite! Glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.

Ne nosite mošnje, ne torbe, ne obuvala, in nikogar na poti ne pozdravljajte.

V katerokoli hišo pa pridete, najprej recite: Mir tej hiši!

In če je tu sin miru, bo počival mir vaš na njem; če pa ne, se vrne zopet k vam.

A v tej hiši ostanite in jejte in pijte, kar imajo; kajti vreden je delavec plačila svojega. Ne prehajajte iz hiše v hišo.

In v katerokoli mesto pridete in vas sprejmo, jejte, kar vam postavijo,

in ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim pravite: Približalo se je k vam kraljestvo Božje.

A v katerokoli mesto pridete in vas ne sprejmo, pojdite na ulice njegove in recite:

Tudi prah iz vašega mesta, ki se nam je nog prijel, otresamo na vas; toda vedite to, da se je približalo kraljestvo Božje.

Pravim vam, da bo Sodomi tisti dan laže nego temu mestu.

Gorje ti, Korazin! gorje ti, Betsaida! zakaj, ko bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vaju, bi se bila davno, v raševniku in pepelu sedeč, izpokorila.

Ali Tiru in Sidonu bo laže na sodbi nego vama.

In ti, Kafarnavm, ali nisi bil povzdignjen do neba? a pahnjen boš do pekla!

Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje, kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, ki me je poslal.

Vrnejo se pa sedemdeseteri z veseljem, govoreč: Gospod, tudi zli duhovi so nam pokorni v imenu tvojem.

On pa jim reče: Videl sem satana, da je padel z neba kakor blisk.

Glejte, dal sem vam oblast, stopati na kače in škorpijone, in oblast nad vso silo sovražnikovo, in nič vam ne bo škodovalo.

Toda tega se ne veselite, da so vam duhovi pokorni; veselite se marveč, da so imena vaša zapisana v nebesih.

V tisto uro se razveseli Jezus v svetem Duhu in reče: Hvalim te, Oče, Gospodar neba in zemlje! da si to skril modrim in razumnim in razodel nedoraslim; da, Oče, ker tako je bila volja tvoja.

Vse mi je izročil Oče moj, in nihče ne ve, kdo je Sin, razen Oče, in kdo je Oče, razen Sin in komurkoli hoče Sin razodeti.

In obrnivši se k učencem posebe, reče: Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite.

Kajti pravim vam, da je veliko prorokov in kraljev želelo videti, kar vi vidite, a niso videli, in slišati, kar vi slišite, a niso slišali.

In glej, učenik postave vstane in izkušajoč ga, reče: Učenik, kaj naj storim, da podedujem večno življenje?

On pa mu reče: V zakonu kaj je pisano? kako bereš?

On pa odgovori in reče: „Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse moči svoje in iz vse pameti svoje, bližnjega svojega pa kakor samega sebe“.

Pa mu reče: Prav si odgovoril; to delaj, in živel boš.

On pa, hoteč samega sebe opravičiti, reče Jezusu: In kdo je moj bližnji?

Jezus odgovori in reče: Neki človek je šel iz Jeruzalema doli v Jeriho in zajde med razbojnike, ki ga tudi slečejo in ranijo ter odidejo, pustivši ga napol mrtvega.

Po naključbi pa pride neki duhovnik doli po tisti poti, in ko ga vidi, gre mimo.

Enako pa pride tudi levit na tisto mesto in ko ga vidi, gre mimo.

Neki Samarijan pa, ko je tod potoval, pride do njega, in ko ga ugleda, se mu zasmili,

in pristopi ter mu obveže rane in vlije vanje olja in vina; in posadivši ga na svoje živinče, ga pripelje v gostilnico in poskrbi zanj.

Drugi dan pa vzame dva denarja iz mošnje in da gostilničarju in mu reče: Skrbi zanj, in karkoli več potrošiš, ti poplačam jaz, kadar se vrnem.

Kdo od teh treh, meniš, je bil bližnji temu, ki je zašel med razbojnike?

On pa reče: Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje. Jezus mu pa veli: Pojdi, tudi ti delaj enako!

Ko pa potujejo dalje, pride on v neko vas; a žena, po imenu Marta, ga sprejme v hišo svojo.

In ta je imela sestro, ki se je imenovala Marija, ki je tudi sedla k nogam Gospodovim in je poslušala besedo njegovo.

A Marta je bila zadržana, ker si je dala veliko opravka s postrežbo; ter pristopi in reče: Gospod, ali ti nič ni mar, da me je moja sestra samo pustila, da strežem? Reci ji torej, naj mi pomaga!

Gospod pa odgovori in ji reče: Marta, Marta, skrbiš in trudiš se za mnogo;le eno pa je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki se ji ne odvzame.

le eno pa je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki se ji ne odvzame.

In zgodi se, ko je na nekem kraju molil, da mu reče, ko je nehal, eden učencev njegovih: Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil učence svoje.

On pa jim reče: Kadar molite, recite: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi ime tvoje. Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tudi na zemlji.

Kruh naš vsakdanji daj nam vsak dan.

In odpusti nam grehe naše, ker tudi mi odpuščamo vsakemu dolžniku svojemu. In ne vpelji nas v izkušnjavo, temuč reši nas zlega.

In reče jim: Kdo izmed vas ima prijatelja, in pojde k njemu opolnoči in mu poreče: Prijatelj, posodi mi tri hlebe,

ker je prijatelj moj prišel s pota k meni, pa mu nimam kaj postaviti.

Oni pa bi odznotraj odgovoril in rekel: Ne bodi mi nadležen: duri so že zaprte in otroci moji so z menoj v postelji; ne morem vstati in ti dati.

Pravim vam, čeprav ne vstane, da bi mu dal zato, ker mu je prijatelj, vstane vsaj zaradi nadležnega moledovanja njegovega in mu da, kolikor potrebuje.

In jaz vam pravim: Prosite, in dalo se vam bo; iščite, in našli boste; trkajte, in odprlo se vam bo.

Kajti vsak, kdor prosi, prejme, in kdor išče, najde, in kdor trka, se mu odpre.

Kdo izmed vas pa je oče, in če ga prosi sin kruha, pa mu da kamen? ali če prosi ribe, pa mu da namesto ribe kačo?

ali če prosi jajca, pa mu da škorpijona?

Če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati otrokom svojim, koliko bolj bo dal Oče nebeški svetega Duha tem, ki ga prosijo.

In izganjal je zlega duha, in ta je bil mutast. Zgodi se pa, ko je zli duh izšel, da mutec izpregovori; in množice se začudijo.

A nekateri izmed njih reko: Z Belzebulom, poglavarjem hudičev, izganja zle duhove.

Drugi pa, izkušajoč ga, zahtevajo od njega znamenja z neba.

On pa, vedoč njih misli, jim reče: Vsako kraljestvo, ki se je samo zoper sebe razdvojilo, propade, in dom, zoper sebe razdvojen, razpade.

Če se je pa tudi satan zoper sebe razdvojil, kako bo ostalo kraljestvo njegovo? ker pravite, da z Belzebulom izganjam zle duhove.

A če jaz z Belzebulom izganjam zle duhove, s čigavo pomočjo jih izganjajo sinovi vaši? Zato vam bodo oni sodniki.

Če pa s prstom Božjim izganjam zle duhove, torej je že prišlo k vam kraljestvo Božje.

Kadar se močni dobro oboroži in varuje dvor svoj, je v miru imetje njegovo;

ako pa pride nanj močnejši od njega in ga premaga, mu pobere vse orožje njegovo, v katero je upal, in razdeli njegov plen.

Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne zbira z menoj, razsiplje.

Kadar nečisti duh izide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja; in ko ga ne najde, pravi: Vrnil se bom na dom svoj, odkoder sem izšel.

In ko pride tja, ga najde pometenega in olepšanega.

Tedaj odide in vzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanj in tu prebivajo: in poslednje tega človeka postane hujše od prvega.

Zgodi se pa, ko je to govoril, da povzdigne neka žena izmed množice glas svoj in mu reče: Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki si jih sesal!

On pa veli: Veliko bolj blagor tem, ki besedo Božjo poslušajo in jo hranijo!

Ko so se pa množice zbirale pri njem, jim začne govoriti: Ta rod je hudoben rod: znamenja išče, ali ne bo se mu dalo znamenje, razen znamenja Jona proroka.

Kakor je bil namreč Jona znamenje Ninivljanom, tako bo tudi Sin človekov znamenje temu rodu.

Kraljica od juga vstane na sodbo z možmi tega rodu in jih obsodi; kajti prišla je od kraja sveta poslušat modrost Salomonovo; in glej, večji je tu od Salomona.

Možje Ninivljani vstanejo na sodbo s tem rodom in ga obsodijo; kajti izpokorili so se po propovedi Jonovi; in glej, večji je tu od Jona.

Nihče pa ne dene sveče, ko jo prižge, na skrit kraj, tudi ne pod mernik, ampak na svečnik, da vidijo luč, kateri prihajajo.

Svetilo telesu tvojemu je oko: kadar je torej oko tvoje zdravo, je svetlo tudi vse telo tvoje; ko pa je pokvarjeno, je temno tudi telo tvoje.

Zato glej, da ne bo luč, ki je v tebi, tema.

Če je torej vse telo tvoje svetlo in nima nobenega temnega uda, bo vseskozi svetlo, kakor kadar te svetilnica obsije z jasno svetlobo.

Medtem pa, ko je govoril, ga zaprosi neki farizej, naj bi obedoval pri njem. Prišedši pa tja, sede za mizo.

Ko pa to vidi farizej, se začudi, da se ni prej umil pred obedom.

Gospod mu pa reče: Sedaj vi farizeji čistite kozarec in skledo odzunaj, kar je pa znotraj vas, je polno ropa in hudobije.

Neumneži, mar ni ta, ki je naredil to, kar je zunaj, naredil tudi tega, kar je znotraj?

Sicer pa dajte v miloščino tega, kar je notri, in glej, vse vam je čisto.

Ali gorje vam farizejem, da dajete desetino od mete in od rute in od vsakega zelišča, izogibate se pa sodbe in ljubezni Božje: to je bilo treba storiti in onega ne opustiti.

Gorje vam farizejem, da ljubite prve stole v shodnicah in pozdrave po ulicah.

Gorje vam, da ste kakor skriti grobovi, po katerih ljudje hodijo in ne vedo zanje.

Odgovori pa eden izmed učenikov postave in mu reče: Učenik, s takimi besedami sramotiš tudi nas.

On pa mu reče: Gorje tudi vam učenikom postave, ker nakladate ljudem neznosne butare, a sami se niti z enim prstom ne dotaknete butar.

Gorje vam, da zidate grobne spomenike prorokom, očetje vaši pa so jih pobili.

S tem torej ste priče delom očetov svojih in jih odobravate: kajti oni so jih pobili, a vi jim zidate nadgrobke.

Zato je tudi modrost Božje rekla: Pošljem k njim proroke in apostole, in nekatere njih umore in preženo,

da se bo zahtevala od tega rodu vseh prorokov kri, ki se je prelila od začetka sveta,

od krvi Abelove, do krvi Zaharijeve, ki je poginil med oltarjem in svetiščem. Da, pravim vam, zahtevala se bo od tega rodu.

Gorje vam učenikom postave, ker ste vzeli ključ do spoznanja: sami niste šli do njega, a tem, ki so hoteli vstopiti, ste zabranili.

Ko je pa odšel odtod, začno pismarji in farizeji zelo pritiskati nanj in ga vpraševati o raznoterih rečeh,prežeč nanj, da bi kaj ujeli iz ust njegovih.

prežeč nanj, da bi kaj ujeli iz ust njegovih.

Ko se je bilo medtem zbralo na tisoče ljudstva, tako da so drug drugega tiščali, začne govoriti učencem svojim najprej: Varujte se kvasu farizejev, ki je hinavstvo.

Nič pa ni skritega, kar se ne bo odkrilo, in skrivnega, kar se ne bo zvedelo.

Zato se bo vse, kar ste pravili v temi, slišalo na svetlem, in kar ste na uho šepetali v kleteh, se bo oznanjevalo na strehah.

Pravim pa vam, prijateljem svojim: Ne bojte se jih, ki ubijajo telo, a potem ne morejo ničesar več storiti.

Pokažem pa vam, koga se bojte: bojte se tistega, ki ima oblast, potem ko usmrti, zagnati v pekel. Da, pravim vam, tega se bojte!

Ne prodajajo li pet vrabcev po dva vinarja? in ne eden izmed njih ni pozabljen pred Bogom.

A vam so tudi lasje na vsi glavi prešteti. Ne bojte se torej; boljši ste od mnogo vrabcev.

Pravim vam pa: Vsakega, kdor pripozna mene pred ljudmi, pripozna tudi Sin človekov pred angeli Božjimi;

kdor pa zataji mene pred ljudmi, zatajen bo pred angeli Božjimi.

In vsakemu, kdor reče besedo zoper Sina človekovega, se odpusti, a kdor preklinja svetega Duha, mu ne bo odpuščeno.

Kadar pa vas privlečejo v shodnice in h gosposki in pred oblasti, ne skrbite, kako ali s čim bi se zagovarjali ali kaj bi povedali:

zakaj sveti Duh vas nauči v tisti uri, kaj je treba reči.

Reče pa mu nekdo iz množice: Učenik, reci bratu mojemu, naj si razdeli z menoj dedino.

On mu pa reče: Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delilca vama?

In jim reče: Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj čeprav ima kdo preobilo, življenje mu vendar ne priteka iz imetja njegovega.

Pove jim pa priliko, rekoč: Nekemu bogatemu človeku je njiva obilo obrodila.

In premišljuje v sebi in reče: Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti letine svoje. Pa reče:

To storim: poderem žitnice svoje in sezidam večje, in tu spravim vse pridelke svoje in blago svoje

in porečem duši svoji: Duša, veliko blaga imaš za veliko let; počivaj, jej, pij, veseli se!

Reče pa mu Bog: Neumnež, to noč bodo zahtevali dušo tvojo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?

Tako je s tem, kdor sebi zaklade nabira, pa se ne bogati v Bogu.

Reče pa učencem svojim: Zato vam pravim: Ne skrbite za življenje svoje, kaj boste jedli, tudi za telo svoje ne, kaj boste oblekli.

Zakaj življenje je več nego hrana in telo več nego obleka.

Poglejte krokarje: ne sejejo in ne žanjejo, nimajo kleti, ne žitnice, in Bog jih živi: koliko ste vi boljši od ptic!

Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo postavi svoji primekniti en komolec?

Če torej tudi najmanjšega ne morete, čemu skrbite za drugo?

Poglejte lilije, kako rastejo: ne trudijo se in ne predejo; pravim vam pa: tudi Salomon v vsej svoji slavi ni bil oblečen kakor njih ena.

Če pa travo na polju, ki danes stoji, a jutri jo vržejo v peč, Bog tako oblači, koliko bolj vas, maloverneži!

Tudi vi ne iščite, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne vznemirjajte se s takimi skrbmi,

zakaj vsega tega iščejo narodi tega sveta; a Oče vaš ve, da tega potrebujete.

Marveč iščite kraljestva Božjega, in vse to vam bo pridano.

Ne boj se, mala čreda! kajti Oče vaš je sklenil, dati vam kraljestvo.

Prodajte imetje svoje in dajajte miloščino. Napravite si mošnje, ki ne ostare, zaklad, ki ne izgine, v nebesih, kjer se tat ne približuje in tudi molj ne razjeda.

Kajti kjer je zaklad vaš, tam bo tudi srce vaše.

Naj vam bodo ledja opasana in sveče prižgane,

in bodite podobni ljudem, ki pričakujejo gospodarja svojega, kdaj se vrne z ženitnine, da mu precej odpro, kadar pride in potrka.

Blagor tistim hlapcem, katere najde gospodar, kadar pride, čujoče. Resnično vam pravim, da se opaše in jih posadi za mizo, ter bo pristopil in jim stregel.

In če pride ob drugi straži ali če pride ob tretji straži in jih najde tako, blagor tistim hlapcem.

Vedite pa to: Ko bi vedel hišni gospodar, ob kateri uri pride tat, bi čul in ne bi dal podkopati hiše svoje.

Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti Sin človekov pride ob uri, ko se vam ne bo dozdevalo.

Reče pa Peter: Gospod, praviš li to priliko za nas ali tudi za vse?

Gospod pa reče: Kdo neki je zvesti in modri oskrbnik, ki ga postavi gospodar nad družino svojo, naj jim daje odmerjeno hrano ob svojem času?

Blagor tistemu hlapcu, ki ga najde njegov gospodar, kadar pride, da tako dela.

Resnično vam pravim, da ga postavi nad vsem imetjem svojim.

Ako pa poreče ta hlapec v srcu svojem: Gospodar moj odlaša prihod svoj, in začne pretepati hlapce in dekle ter jesti in piti in pijančevati:

pride gospodar tega hlapca ob dnevu, ko ne pričakuje, in ob uri, katere ne ve, in ga preseka in delež mu dá med neverniki.

Tisti hlapec pa, ki je vedel voljo gospodarja svojega, pa se ni pripravil in tudi ni storil po volji njegovi, bo zelo tepen;

a tisti, ki je ni vedel, pa je storil, kar je kazni vredno, bo malo tepen. Od vsakogar, komur je dano mnogo, se bo mnogo zahtevalo; in komur so izročili mnogo, od tega bodo toliko več zahtevali.

Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kaj hočem, če že gori.

S krstom pa imam biti krščen, in kako bridko mi je, dokler se ne dopolni!

Menite li, da sem prišel, da dam na zemljo mir? Nikakor, pravim vam, marveč razpor.

Kajti odslej jih bo pet v eni hiši razprtih, trije z dvema in dva s tremi;

oče se razpre s sinom in sin z očetom, mati s hčerjo in hči z materjo, tašča s snaho svojo in snaha s taščo.

Pravil je pa tudi množicam: Kadar vidite oblak, da se vzdiga od zahoda, precej pravite: Dež bo! In zgodi se tako.

In kadar čutite, da vleče jug, pravite: Vroče bo! In zgodi se.

Hinavci, lice zemlje in neba veste presojati, kako pa, da tega časa ne veste presojati?

Zakaj pa tudi sami od sebe ne sodite, kar je prav?

Zato ko greš z nasprotnikom svojim k poglavarju, potrudi se po poti, da se ga rešiš, da te morda ne privleče k sodniku, in sodnik te izroči biriču, in birič te vrže v ječo.Pravim ti, nikakor ne prideš iz nje, dokler ne plačaš tudi zadnjega vinarja.

Pravim ti, nikakor ne prideš iz nje, dokler ne plačaš tudi zadnjega vinarja.

Bili so pa ravno ta čas tu nekateri, ki so mu poročali o Galilejcih, katerih kri je zmešal Pilat ž njih daritvami.

In Jezus odgovori in jim reče: Menite li, da so bili ti Galilejci največji grešniki med vsemi Galilejci, ker so to pretrpeli?

Ne, pravim vam, temuč če se ne izpokorite, poginete vsi tako.

Ali tistih osemnajst, na katere je padel stolp v Siloamu in jih pobil: menite li, da so bili ti najbolj krivi med vsemi ljudmi, ki prebivajo v Jeruzalemu?

Ne, pravim vam, temuč če se ne izpokorite, poginete vsi enako.

Pravil je pa to priliko: Nekdo je imel smokvo zasajeno v vinogradu svojem; in prišel je iskat sadu na njej in ga ni našel.

Reče pa vinogradniku: Glej, tri leta je, odkar hodim iskat sadu na tej smokvi, in ga ne najdem. Posekaj jo torej! Čemu še trati zemljo?

On pa odgovori in reče: Gospod, pusti jo še to leto, da jo okopljem in ospem z gnojem,

da li prihodnjič rodi sad; če pa ne, posekaš jo potem.

Učil je pa v eni njih shodnic v soboto.

In glej, bila je tu žena, ki je imela duha bolezni osemnajst let in je bila sključena ter se nikakor ni mogla pokoncu vzkloniti.

Ko pa jo Jezus ugleda, jo pokliče in ji reče: Žena, rešena si bolezni svoje.

In položi nanjo roke, in ona se pri tej priči zravna ter hvali Boga.

Izpregovori pa načelnik shodnice, jezeč se, da je Jezus zdravil v soboto, in reče ljudstvu: Šest dni je, v katerih velja delati; v teh torej pridite in se zdravite, ne pa sobotni dan.

Gospod mu pa odgovori in reče: Hinavci, ali ne odvezuje vsak izmed vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga ne goni napajat?

Te žene pa, ki je hči Abrahamova in ki jo je bil satan zvezal, glej, že osemnajst let, ali je ni bilo treba rešiti te vezi v sobotni dan?

In ko to pravi, se sramujejo vsi, ki so mu nasprotovali; vsa množica se pa raduje slavnih del, ki so se godila po njem.

Pravil je pa: Čemu je podobno kraljestvo Božje in čemu naj ga primerim?

Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga človek vzame in vrže na vrt svoj, in ono zraste in postane drevo, in ptice nebeške se nastanijo po vejah njegovih.

In zopet reče: Čemu naj primerim kraljestvo Božje?

Podobno je kvasu, ki ga vzame žena in ga vmesi v tri merice moke, dokler se vse ne skvasi.

In hodil je po mestih in vaseh, učeč in potujoč proti Jeruzalemu.

Reče mu pa nekdo: Gospod, je li pač malo teh, ki se zveličajo? On jim pa reče:

Borite se, da vnidete skozi tesna vrata; zakaj veliko, pravim vam, si jih bo prizadevalo priti noter, pa ne bodo mogli.

Ko nekoč hišni gospodar vstane in zapre hišna vrata, tedaj začnete zunaj postajati in na vrata trkati, govoreč: Gospod, gospod, odpri nam! pa vam odgovori in poreče: Ne poznam vas, odkod ste.

Tedaj začnete praviti: Jedli smo pred teboj in pili, in po ulicah naših si učil.

Pa poreče: Pravim vam, ne poznam vas, odkod ste. Odstopite od mene vsi, ki delate krivico.

Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama in Izaka in Jakoba in vse proroke v kraljestvu Božjem, sebe pa izgnane zunaj.

In pridejo od vzhoda in zahoda, od severa in juga, in bodo sedeli za mizo v kraljestvu Božjem.

In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in prvi, ki bodo zadnji.

Ravno to uro pristopijo k njemu nekateri farizeji, veleč mu: Izidi in pojdi odtod, ker Herod te hoče umoriti.

In reče jim: Pojdite in povejte temu lisjaku: Glej, izganjam zle duhove in ozdravljam danes in jutri, a tretji dan dokončam.

Sicer pa moram danes in jutri in pojutrišnjem svojo pot nadaljevati, ker ni mogoče proroku poginiti zunaj Jeruzalema.

Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš proroke in kamenaš tiste, ki so k tebi poslani! Kolikokrat sem hotel zbrati otroke tvoje kakor kokla piščeta svoja pod peruti, a niste hoteli!Glej, zapušča se vam dom vaš pust. Pravim vam pa, da me ne boste videli, dokler ne pride čas, da porečete: Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!

Glej, zapušča se vam dom vaš pust. Pravim vam pa, da me ne boste videli, dokler ne pride čas, da porečete: Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!

In zgodi se, ko pride v hišo enega izmed prvakov farizejskih v soboto jest kruh, da so oni nanj pazili.

In glej, vodeničen človek je bil pred njim.

In Jezus izpregovori in reče učenikom postave in farizejem: Se li sme v soboto zdraviti ali ne?

Oni pa umolknejo. In ga prime in ozdravi in odpusti.

In jim reče: Kdo izmed vas, če mu pade osel ali vol v vodnjak, ga ne izvleče precej v sobotni dan?

In niso mu mogli odgovoriti na to.

Povedal je pa povabljencem priliko, opazivši, kako si izbirajo prve prostore, govoreč jim:

Kadar te kdo povabi na svatovščino, ne sedi na prvi prostor, da ne bi bil kdo imenitnejši nego ti povabljen od njega

in ne pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti ne reče: Daj temu prostor! in tedaj boš s sramoto sedel na zadnji prostor.

Ampak, kadar si povabljen, pojdi in sedi na zadnji prostor, da ti, ko pride, ki te je povabil, poreče: Prijatelj, pomakni se više! tedaj ti bo čast pred vsemi, ki sedé s teboj.

Zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan; a kdor se ponižuje, bo povišan.

Pravil je pa tudi temu, ki ga je bil povabil: Kadar napraviš obed ali večerjo, ne vabi prijateljev svojih, ne bratov svojih, ne sorodnikov svojih, ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo.

Ampak, kadar napraviš gostijo, povabi siromake, kruljave, hrome, slepce,

in blagor ti bo, ker ti nimajo s čim povrniti; povrne se ti namreč ob vstajenju pravičnih.

Ko je to slišal nekdo izmed teh, ki so sedeli ž njim za mizo, mu reče: Blagor mu, kdor bo jedel kruh v kraljestvu Božjem.

On pa mu reče: Neki človek je napravil veliko večerjo in mnogo jih je povabil.

In pošlje hlapca svojega ob uri večerje, naj reče povabljencem: Pridite, ker je že vse pripravljeno!

In začno se vsi hkratu izgovarjati. Prvi mu reče: Njivo sem kupil in silno mi je treba, da grem in jo ogledam; prosim te, izgovori me!

A drugi reče: Pet jarmov volov sem kupil in grem jih poskušat; prosim, izgovori me!

Zopet drugi pa: Oženil sem se, in zato ne morem priti.

In hlapec pride in sporoči to gospodu svojemu. Tedaj se hišni gospodar razjezi in reče hlapcu svojemu: Idi hitro ven na ceste in ulice mestne in pripelji sem siromake in kruljave in hrome in slepce.

In hlapec reče: Gospod, zgodilo se je, kakor si ukazal, in še je prostora.

Pa veli gospodar hlapcu: Pojdi ven na pota in za ograje in sili jih, naj pridejo, da se napolni hiša moja.

Kajti pravim vam, da noben onih mož, ki so bili povabljeni, ne okusi večerje moje.

Šlo je pa ž njim veliko ljudstva; in obrnivši se, jim reče:

Če prihaja kdo k meni, pa ne sovraži očeta svojega in matere, žene in otrok, bratov in sester, da, tudi lastnega življenja svojega, ne more biti moj učenec.

Kdor ne nosi križa svojega in ne gre za menoj, ne more biti moj učenec.

Kdo namreč izmed vas, ki hoče sezidati stolp, ne sede prej in preračuni stroškov, če ima pač toliko, da ga dodela?

da se mu, ko bi postavil temelj, pa ne bi mogel dozidati, ne začno vsi, ki to vidijo, posmehovati,

govoreč: Ta človek je jel zidati, pa ni mogel dokončati.

Ali kateri kralj, kadar se gre z drugim kraljem vojskovat, ne sede prej in se posvetuje, če se pač more z desetimi tisočmi srečati s tem, ki pride proti njemu z dvajsetimi tisočmi?

Če pa ne more, pošlje poslance in prosi miru, dokler je še sovražnik daleč.

Tako torej vsak izmed vas, kdor se ne odreče vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.

Dobra je sol; ako se pa tudi sol izpridi, s čim se bo osolila?Ne da se rabiti ne za zemljo, ne za gnojišče; vržejo jo proč. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

Ne da se rabiti ne za zemljo, ne za gnojišče; vržejo jo proč. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

Približevali pa so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali.

In godrnjali so farizeji in pismarji, govoreč: Ta sprejema grešnike in ž njimi jé.

A on jim pove tole priliko, govoreč:

Kateri človek izmed vas, ki ima sto ovac in izgubi eno izmed njih, ne pusti devetindevetdeseterih v puščavi, pa gre za izgubljeno, dokler je ne najde?

In ko jo najde, jo zadene vesel na rame svoje,

in ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: Radujte se z menoj! zakaj našel sem ovco svojo, ki se je bila izgubila.

Pravim vam, da tako bode radost v nebesih večja nad enim grešnikom, ki se izpokori, nego nad devetindevetdeseterimi pravičnimi, katerim ni treba pokore.

Ali katera žena, ki ima deset srebrnikov, če izgubi en srebrnik, ne prižge sveče in ne pomete hiše ter išče skrbno, dokler ga ne najde?

In ko ga najde, skliče prijateljice in sosedinje in reče: Radujte se z menoj! zakaj našla sem srebrnik, ki sem ga bila izgubila.

Tako, pravim vam, je tudi radost pred angeli Božjimi nad enim grešnikom, ki se izpokori.

In reče: Neki človek je imel dva sina.

In mlajši reče očetu: Oče, daj mi del premoženja, ki mi pripada. In razdeli jima premoženje.

In čez nekoliko dni zbere mlajši sin vse in odpotuje v daljno deželo, in tu raztrosi premoženje svoje, živeč samopašno.

In ko je bil vse potratil, nastane huda lakota v tisti deželi, in on začne stradati.

In gre in se pridruži enemu izmed meščanov te dežele; in ta ga pošlje na svoje polje svinje past.

In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih svinje jedle, ali nihče mu jih ni dal.

Ko pa pride sam v se, reče: Koliko najemnikov očeta mojega ima obilo kruha, jaz pa tu lakote pogibljem!

Vstanem, pojdem k očetu svojemu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj!

nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval: naredi me kakor enega najemnikov svojih.

In vstane in gre k očetu svojemu. A ko je bil še daleč, ga ugleda oče njegov in se mu v srce zasmili ter priteče in se oklene vratu njegovega in ga poljublja.

A sin mu reče: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj, in nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval.

Oče pa veli hlapcem svojim: Hitro prinesite najlepšo suknjo in oblecite ga; in denite mu prstan na roko in obuvalo na noge;

in pripeljite tele pitano in ga zakoljite, in jejmo in se veselimo:

zakaj ta sin moj je bil mrtev, in je oživel, in izgubljen je bil, in se je našel. In začno se veseliti.

A starejši sin njegov je bil na polju; in ko se gredoč približa hiši, zasliši godbo in ples

ter pokliče enega hlapcev in vpraša, kaj bi to bilo.

On mu pa reče: Brat tvoj je prišel, in oče tvoj je zaklal tele pitano, ker ga je zopet dobil zdravega.

On pa se razjezi in noče iti noter. Tedaj pride ven oče njegov ter ga prosi.

On pa odgovori in reče očetu svojemu: Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil zapovedi tvoje, a meni nisi dal nikoli kozliča, da bi se s prijatelji svojimi razveselil.

Ko je pa prišel ta sin tvoj, ki je zažrl premoženje tvoje z vlačugami, si mu zaklal tele pitano.

On mu pa reče: Sin, ti si vsekdar pri meni, in vse moje je tvoje.Treba pa se je bilo veseliti in radovati, ker je bil ta brat tvoj mrtev in je oživel, in izgubljen je bil in se je našel.

Treba pa se je bilo veseliti in radovati, ker je bil ta brat tvoj mrtev in je oživel, in izgubljen je bil in se je našel.

Pravil je pa tudi učencem svojim: Bil je bogat človek, ki je imel oskrbnika; in tega so ovadili pri njem, kakor da bi mu razsipal imetje.

In pokliče ga ter mu reče: Kaj to slišim o tebi? Daj račun o gospodarstvu svojem, zakaj ne moreš mi dalje gospodariti.

A oskrbnik reče sam v sebi: Kaj naj storim, ker mi gospod moj jemlje oskrbništvo? Kopati ne morem, prositi me je sram.

Vem, kaj bom storil, da me sprejmo v hiše svoje, kadar bom odstavljen od oskrbništva.

In pokliče k sebi vse dolžnike svojega gospoda, vsakega posebe, in reče prvemu: Koliko si dolžen gospodu mojemu?

On pa reče: Sto meric olja. In reče mu: Vzemi svoje pismo, pa sedi hitro in napiši petdeset.

Potem reče drugemu: A ti, koliko si dolžen? On pa reče: Sto korcev pšenice. In veli mu: Vzemi svoje pismo in napiši osemdeset.

In gospodar pohvali krivičnega oskrbnika, ker je pametno storil; zakaj sinovi tega sveta so pametnejši v svojem rodu od sinov svetlobe.

Tudi jaz vam pravim: Storite si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas, kadar vam poide, sprejmo v večna stanovanja.

Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, in kdor je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem.

Če torej v krivičnem mamonu niste bili zvesti, pravo bogastvo, kdo vam zaupa?

In če v tujem niste bili zvesti, kdo vam da, kar je vašega?

Noben hlapec ne more dvema gospodoma služiti; kajti ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali bo enemu vdan in bo drugega zaničeval. Ne morete Bogu služiti in mamonu.

Poslušali so pa vse to tudi farizeji, ki so srebro ljubili, ter so ga zasmehovali.

In jim reče: Vi ste tisti, ki se delate pravične pred ljudmi, ali Bog pozna srca vaša; kajti kar je pri ljudeh visoko, je gnusoba pred Bogom.

Zakon in proroki so do Janeza, odtlej se oznanjuje blagovestje o kraljestvu Božjem, in vsak s silo tišči vanj.

Laže je pa nebu in zemlji preiti nego eni pičici iz postave izginiti.

Vsak, kdor se loči od žene svoje in se oženi z drugo, prešeštvuje; in kdor vzame ločeno od moža, prešeštvuje.

Bil je pa bogat človek in se je oblačil v škrlat in tenčico in se je razveseljeval vsak dan sijajno.

In bil je ubožec, po imenu Lazar, ki je ležal pred vrati njegovimi poln tvorov,

in se je želel nasititi z drobtinami, ki so padale z mize bogatinove; ali tudi psi so prihajali ter lizali gnoj njegov.

Zgodi se pa, da ubožec umre, in angeli ga odneso v naročje Abrahamovo; umrje pa tudi bogatin in je bil pokopan.

In v peklu [Grški: v hadesu.], ko je bil v bolečinah, povzdigne oči svoje in ugleda Abrahama oddaleč in Lazarja v naročju njegovem.

In zavpije in reče: Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, naj omoči v vodi prsta svojega konec in mi ohladi jezik, ker se mučim v tem plamenu.

Abraham pa reče: Sin, spomni se, da si ti prejel dobrote svoje v življenju svojem, in ravno tako Lazar hudo. Sedaj pa on tu uživa tolažbo, a ti se mučiš.

In vrhu vsega tega, med nami in vami je utrjen velik prepad, da ne morejo, če kateri hočejo, odtod iti k vam, in tudi ne odondod preiti sem k nam.

Pa reče: Prosim te torej, pošlji ga na mojega očeta dom.

Imam namreč pet bratov: da jim to izpriča, da ne pridejo tudi oni v ta kraj trpljenja.

Veli pa Abraham: Mojzesa imajo in proroke, poslušajo naj jih.

On pa reče: Ne, oče Abraham, ampak če kdo od mrtvih pride k njim, se bodo izpokorili.Pa mu reče: Če Mojzesa in prorokov ne poslušajo, se tudi ne dado prepričati, če kdo iz mrtvih vstane.

Pa mu reče: Če Mojzesa in prorokov ne poslušajo, se tudi ne dado prepričati, če kdo iz mrtvih vstane.

Reče pa učencem svojim: Ni mogoče, da ne bi bilo prilik za pohujšanje; toda gorje tistemu, po katerem prihajajo.

Bolje bi mu bilo, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje, nego da pohujša enega teh malih.

Varujte se! Ako se pregreši brat tvoj, posvari ga; in če se izpokori, odpusti mu.

In če se pregreši sedemkrat na dan zoper tebe, pa se sedemkrat na dan obrne do tebe, rekoč: Žal mi je! odpusti mu.

Reko pa apostoli Gospodu: Pomnoži nam vero!

Gospod pa reče: Ako bi imeli vero, kolikšno je gorčično zrno, bi rekli tej murvi: Izderi se in presadi se v morje! in poslušala bi vas.

Kdo izmed vas ima pa hlapca, ki orje ali pase, da bi mu, kadar pride s polja, rekel: Precej pojdi in sedi za mizo!

Ne poreče li mu marveč: Pripravi, kar bom večerjal, in opaši se ter mi strezi, dokler se ne najem in napijem, in potem jej in pij ti?

Ali se mar zahvali hlapcu, da je storil, kar mu je bilo ukazano? Nikar.

Tako tudi vi, kadar storite vse, kar vam je ukazano, recite: Nepridni hlapci smo; storili smo le, kar smo bili dolžni storiti.

In zgodi se ob njegovem potovanju v Jeruzalem, da gre sredi med Samarijo in Galilejo.

In ko pride v neko vas, ga sreča deset gobavih mož, ki so stali oddaleč.

In ti povzdignejo glas, rekoč: Jezus, učenik, usmili se nas!

In ko jih ugleda, jim reče: Pojdite, pokažite se duhovnikom! In zgodi se, ko so šli, so bili očiščeni.

Eden pa izmed njih, ko je videl, da je ozdravel, se vrne, hvaleč Boga z močnim glasom,

in pade na obraz pred noge njegove ter se mu zahvali; in ta je bil Samarijan.

Odgovori pa Jezus in reče: Ali jih ni bilo deset očiščenih, kje pa je onih devet?

Ali ni nobenega drugega, ki bi se vrnil, da bi dal Bogu hvalo, razen tega tujca?

In reče mu: Vstani, pojdi! vera tvoja te je rešila.

Ko ga pa vprašajo farizeji, kdaj pride kraljestvo Božje, jim odgovori in reče: Kraljestvo Božje ne pride, vzbujajoč pozornost;

tudi ne poreko: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Kajti, glejte, kraljestvo Božje je sredi vas.

Reče pa učencem: Pridejo dnevi, ko boste želeli videti enega od dni Sina človekovega, in ne boste videli.

In poreko vam: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Ne hodite tja in tudi ne sledite jim.

Zakaj kakor blisk, ki švigne z enega kraja neba in se zasveti do drugega kraja neba, tako bode Sin človekov v dan svoj.

Ali poprej mora veliko pretrpeti in zavržen biti od tega rodu.

In kakor je bilo v dnevih Noetovih, tako bode tudi v dneh Sina človekovega:

jedli so, pili si, ženili so se, možile so se, do dneva, ko je stopil Noe v barko ter je prišel potop in vse pogubil.

Enako tudi, kakor je bilo v dnevih Lotovih: jedli so, pili so, kupovali so, prodajali so, sadili so, zidali so;

ali tisti dan, ko je šel Lot iz Sodome, je ogenj in žveplo dežilo z neba in je vse pogubilo.

Ravno tako bode tisti dan, ko se razodene Sin človekov.

Tisti dan, kdor bo na strehi, a orodje njegovo v hiši, naj ne stopa doli, da ga vzame; in kdor bo na polju, naj se tudi ne ozira na to, kar je zadaj.

Spominjajte se žene Lotove!

Kdorkoli hoče dušo svojo ohraniti, jo izgubi; a kdor jo izgubi, ji pomore v življenje.

Pravim vam: Tisto noč bodeta dva na eni postelji: eden bo vzet, a drugi puščen.

Dve bosta mleli skupaj: ena bo vzeta, a druga puščena.

Dva bosta na njivi: eden bo vzet, a drugi puščen.In odgovarjajoč mu, reko: Kje, Gospod? A on jim reče: Kjer je truplo, tam se bodo zbirali tudi orli.

In odgovarjajoč mu, reko: Kje, Gospod? A on jim reče: Kjer je truplo, tam se bodo zbirali tudi orli.

Pravil jim je pa tudi priliko, kako jim je treba vsekdar moliti in ne naveličati se, rekoč:

Bil je v nekem mestu sodnik, ki se ni bal Boga in se ni sramoval ljudi.

Bila pa je v tistem mestu vdova, in hodila je k njemu, proseč: Izvrši zame pravico nad nasprotnikom mojim.

In dolgo časa ni hotel; potem pa reče sam v sebi: Če se tudi Boga ne bojim in se ne sramujem ljudi,

vendar zato, ker me tolikanj nadleguje ta vdova, izvršim ji pravico, da naposled ne pride in me ogluši.

In reče Gospod: Slišite, kaj pravi nepravični sodnik!

Ali ne bo tudi Bog izvršil pravice izvoljencem svojim, ki vpijejo k njemu dan in noč, čeprav jim odlaša [Ali: in jim li bo zavlačeval.]?

Pravim vam, da jim stori pravico v kratkem. Toda, kadar pride Sin človekov, najde li pač to vero na zemlji?

Pove pa tudi nekaterim, ki so sami v sebe zaupali, da so pravični, a druge so zaničevali, to priliko:

Dva človeka sta šla gori v tempelj molit, eden je bil farizej, a drugi cestninar.

Farizej se ustopi in moli sam s seboj tako: Bog, zahvaljujem te, da nisem, kakor drugi ljudje: razbojniki, krivičniki, prešeštniki ali kakor tale cestninar.

Postim se dvakrat na teden, desetino dajem od vsega, karkoli imam.

Cestninar pa stoji oddaleč in še oči si ne upa povzdigniti k nebu, temuč trka na prsi svoje, rekoč: Bog, milostljiv mi bodi grešniku!

Pravim vam: Ta je šel opravičen na dom svoj, a ne oni: zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, a kdor se ponižuje, bo povišan.

Prinašali so pa k njemu tudi otročičke svoje, da bi se jih dotikal; videč pa to, jih karajo učenci.

A Jezus jih pokliče k sebi in reče: Pustite otročiče, naj prihajajo k meni, in ne branite jim; zakaj takih je kraljestvo Božje.

Resnično vam pravim: Kdorkoli ne sprejme kraljestva Božjega kakor otrok, nikakor ne pride vanje.

In vpraša ga neki poglavar, rekoč: Dobri učenik, kaj naj storim, da podedujem večno življenje?

Jezus mu pa reče: Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen eden, Bog.

Zapovedi znaš: „Ne prešeštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta svojega in mater svojo“.

On pa reče: Vse to sem izpolnjeval od mladosti svoje.

In ko sliši to, mu Jezus veli: Enega ti je še treba: prodaj vse, karkoli imaš, in razdaj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih, ter pridi in hodi za menoj!

On pa, ko to sliši, se zelo razžalosti, zakaj bil je silno bogat.

Ko ga pa vidi Jezus žalostnega, reče: Kako težko pridejo v kraljestvo Božje, kateri imajo bogastvo!

Laže je namreč velblodu priti igli skozi uho, nego bogatinu stopiti v kraljestvo Božje.

Pa reko, ki so to slišali: Kdo se potem more zveličati?

On pa reče: Kar je pri ljudeh nemogoče, mogoče je pri Bogu.

A Peter reče: Glej, mi smo zapustili vse svoje in šli za teboj.

On jim pa reče: Resnično vam pravim, da ni nikogar, ki je zapustil dom, ali ženo, ali brate, ali roditelje, ali otroke zavoljo kraljestva Božjega,

ki ne bi prejel mnogokrat več v tem času, a v prihodnjem svetu večnega življenja.

Vzame pa dvanajstere k sebi in jim reče: Glej, gremo gori v Jeruzalem, in dopolni se Sinu človekovemu vse, kar so napisali proroki.

Izroče ga namreč poganom, in zasmehovali ga bodo in zasramovali in pljuvali nanj,

in ga bičali in potem umorili; a tretji dan vstane od smrti.

In oni niso tega nič umeli, in ta beseda jim je bila skrita, in niso vedeli, kaj se jim je pravilo.

Zgodi se pa, ko se bliža Jerihu, da sedi slepec kraj pota in prosjači.

Ko pa sliši, da gre ljudstvo mimo, povprašuje, kaj bi to bilo.

Povedo mu pa, da gre Jezus Nazarečan mimo.

In zavpije rekoč: Jezus, sin Davidov, usmili se me!

In spredaj gredoči, mu preté, naj umolkne; on pa kriči še veliko bolj: Sin Davidov, usmili se me!

Jezus se pa ustavi in ukaže, naj ga pripeljejo k njemu; in ko se približa, ga vpraša:

Kaj hočeš, naj ti storim? On pa reče: Gospod, da izpregledam.

In Jezus pa reče: Izpreglej! vera tvoja te je rešila.In takoj izpregleda in gre za njim, hvaleč Boga. In vse ljudstvo, ko je to videlo, je dalo hvalo Bogu.

In takoj izpregleda in gre za njim, hvaleč Boga. In vse ljudstvo, ko je to videlo, je dalo hvalo Bogu.

In pride v Jeriho in gre skozi mesto.

In glej, mož, po imenu Zahej, in ta je bil višji cestninarjev in je bil bogat,

in rad bi bil videl Jezusa, kdo da je, pa ni ga mogel spričo množice, ker je bil majhne postave.

In poteče naprej in spleza na murvovo smokvo, da bi ga videl, ker je imel tod mimo iti.

In Jezus, ko pride na to mesto, se ozre gori ter mu reče: Zahej, pojdi hitro doli! kajti danes moram ostati v tvoji hiši.

In hitro zleze doli in ga radosten sprejme.

In ko to vidijo, godrnjajo vsi, govoreč: K človeku grešniku gre gostovat!

Pristopi pa Zahej in reče Gospodu: Glej, polovico premoženja svojega, Gospod, dajem ubogim, in če sem koga kaj ukanil, povrnem mu četverno.

Jezus pa mu reče: Danes je prišlo zveličanje tej hiši, ker je tudi ta sin Abrahamov.

Sin človekov je namreč prišel iskat in zveličat, kar se je bilo izgubilo.

Ko so pa to poslušali, pristavi in jim pove priliko, zato ker je bil blizu Jeruzalema in so mislili, da se zdajci prikaže kraljestvo Božje.

Reče torej: Človek imenitnega rodu je šel v daljno deželo, da prejme zase kraljevo oblast in se zopet vrne.

In pokliče deset hlapcev svojih ter jim da deset mošenj [Dobesedno: min. Srebrna (hebr.) mina] in jim reče: Kupčujte, dokler se ne vrnem.

Meščani njegovi so ga pa sovražili, ter pošljejo poslance za njim in sporoče: Nočemo, da bi nam ta kraljeval.

In zgodi se, ko je bil kraljevo oblast prejel in se je vrnil, da veli, naj mu pokličejo tiste hlapce, ki jim je bil dal srebra, da bi zvedel, kaj je kdo prikupčeval.

In pride prvi in reče: Gospod, mošnja tvoja je pridobila deset mošenj.

In reče mu: Dobro, vrli hlapec! ker si bil v najmanjšem zvest, imej oblast nad desetimi mesti.

In pride drugi, rekoč: Gospod, mošnja tvoja je napravila pet mošenj.

In tudi temu reče: Tudi ti bodi nad petimi mesti!

In drugi pride in reče: Gospod, glej, tu je mošnja tvoja, ki sem jo imel v prtu spravljeno.

Kajti bal sem se te, ker si oster človek: jemlješ, česar nisi položil, in žanješ, česar nisi posejal.

Pa mu reče: Po tvojih besedah te bom sodil, hudobni hlapec! Vedel si, da sem oster človek in jemljem, česar nisem položil, in žanjem, česar nisem posejal:

zakaj torej nisi dal srebra mojega v menjalnico? In jaz bi ga bil ob prihodu svojem prejel z obrestmi!

In reče zraven stoječim: Vzemite mu mošnjo in dajte tistemu, ki ima deset mošenj.

In mu reko: Gospod, saj jih ima deset.

Pravim vam, da vsakemu, kdor ima, se bo dalo, a kdor nima, se mu vzame tudi to, kar ima.

A tiste sovražnike moje, ki niso hoteli, da bi jim kraljeval, pripeljite sem in jih posekajte pred menoj.

In ko je to povedal, se odpravi naprej, gredoč gori v Jeruzalem.

In zgodi se, ko se približa Betfagi in Betaniji pri gori, ki se imenuje Oljska, da pošlje dva izmed učencev svojih,

rekoč: Pojdite v vas, ki je nasproti, v kateri, ko vnideta, najdeta žrebe privezano, na katero ni še nikoli noben človek sedel: odvežita ga in pripeljita sem.

In če vaju kdo vpraša: Zakaj ga odvezujeta? povejta mu tako: Gospod ga potrebuje.

In poslanca odideta in najdeta, kakor jima je bil rekel.

Ko pa žrebe odvezujeta, jima reko gospodarji njegovi: Kaj odvezujeta žrebe?

Ona pa rečeta: Gospod ga potrebuje.

In pripeljeta ga k Jezusu; in polože svoja oblačila na žrebe ter posade nanje Jezusa.

Ko pa jezdi, pogrinjajo svoja oblačila na pot.

In ko se že bliža pobrežju Oljske gore, začne vsa množica učencev radostna Boga hvaliti z močnim glasom za vse čudeže, ki so jih videli,

govoreč: Blagoslovljen kralj, ki prihaja v imenu Gospodovem! Mir na nebu in slava na višavah!

In nekateri farizeji izmed množice mu reko: Učenik, posvari učence svoje!

In odgovori in jim reče: Pravim vam, če ti umolknejo, vpilo bo kamenje.

In ko se približa in ugleda mesto, se razjoka nad njim

in reče: Ko bi pač tudi ti spoznalo, vsaj v ta dan svoj, kaj je za mir tvoj! Ali sedaj je skrito očem tvojim!

Kajti pridejo nate dnevi, ko te obdado sovražniki tvoji z nasipom in te bodo oblegali in stiskali od vseh strani;

in ob tla razbijejo tebe in otroke tvoje v tebi, in ne kamena na kamenu ne puste v tebi, zato ker nisi spoznalo časa, v katerem si bilo obiskano.

In ko pride v tempelj, začne izganjati tiste, ki so v njem prodajali,

rekoč jim: Pisano je: Dom moj je dom molitve, a vi ste naredili iz njega jamo razbojniško.

In učil je vsak dan v templju; a višji duhovniki in pismarji in prvaki ljudstva so iskali, da bi ga pogubili,pa niso našli, kaj bi mu storili: zakaj vse ljudstvo se ga je oklepalo, poslušajoč ga.

pa niso našli, kaj bi mu storili: zakaj vse ljudstvo se ga je oklepalo, poslušajoč ga.

In zgodi se enega tistih dni, ko je učil ljudstvo v templju in oznanjeval evangelij, da pridejo višji duhovniki in pismarji s starejšinami

in ga ogovore in reko: Povej nam, s kakšno oblastjo to delaš? ali kdo je, ki ti je dal to oblast?

Odgovori pa in jim reče: Vprašal bom tudi jaz vas eno besedo. Povejte mi:

Krst Janezov je li bil iz nebes ali od ljudi?

A oni premišljujejo sami pri sebi, govoreč: Ako rečemo: Iz nebes, nam poreče: Zakaj mu niste verovali?

Ako pa rečemo: Od ljudi, vse ljudstvo nas bo s kamenjem posulo, zakaj prepričano je, da je Janez prorok.

In odgovore, da ne vedo, odkod.

In Jezus jim reče: Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.

Ljudstvu pa začne praviti tole priliko: Nekdo je zasadil vinograd in ga dal vinogradnikom v najem, in odpotoval je za veliko časa.

In ob svojem času pošlje k vinogradnikom hlapca, naj mu dado od sadu vinogradovega; a vinogradniki ga pretepo in odpošljejo praznega.

In zopet pošlje drugega hlapca; a oni pretepo tudi tega in zasramote ter odpošljejo praznega.

In zopet pošlje tretjega; in oni ranijo tudi tega in ga izženo.

Reče pa gospodar vinogradov: Kaj naj storim? Pošljem sina svojega ljubljenega; ko bodo tega videli, nemara da se bodo bali.

Ko ga pa vinogradniki ugledajo, se posvetujejo med seboj, govoreč: Ta je dedič; umorimo ga, da bode dediščina naša.

In vržejo ga ven iz vinograda in umore. Kaj jim bo torej storil gospodar vinogradov?

Pride in pogubi vinogradnike te in da vinograd drugim. Ko so pa to slišali, reko: Bog ne daj!

On pa jih pogleda in reče: Kaj je torej to, kar je pisano: „Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal glava voglu“?

Vsak, kdor pade na ta kamen, se razbije; na kogar pa on pade, ga razdrobi.

In pismarji in višji duhovniki bi bili radi položili nanj roke v to uro, ali zboje se ljudstva; spoznali so namreč, da je zanje povedal to priliko.

In zalezujoč ga, pošljejo prežune, ki naj bi se hlinili pravične, da bi ga ujeli v besedi in ga potem izročili gosposki in oblasti poglavarjevi.

In vprašajo ga, rekoč: Učenik, vemo, da prav govoriš in učiš ter ne gledaš ljudem na lice, marveč v resnici učiš pot Božjo.

Je li prav, da dajemo cesarju davek, ali ne?

Ker pa spozna njih zvijačo, jim reče: Kaj me izkušate?

Pokažite mi denar. Čigavo podobo ima in napis? Pa reko: Cesarjevo.

In on jim veli: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.

In niso ga mogli ujeti v besedi vpričo ljudstva, in umolknejo, čudeč se odgovoru njegovemu.

In pristopijo nekateri od saducejev, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo,

rekoč: Učenik! Mojzes nam je napisal: Če komu umre brat, oženjen, pa brez otrok, naj vzame njegov brat ženo njegovo in zbudi seme bratu svojemu.

Bilo je pa sedem bratov. In prvi vzame ženo in umre brez otrok.

In drugi

in tretji jo vzame, in tako tudi vseh sedem, in pomrjejo, ne da bi bili zapustili otrok.

Naposled umre tudi žena.

Ta žena torej čigava izmed njih bo ob vstajenju? zakaj sedem jih jo je imelo za ženo.

In reče jim Jezus: Sinovi tega sveta se ženijo in možé.

Ali ti, ki bodo spoznani za vredne, da dosežejo drugi svet in vstajenje iz mrtvih, se ne bodo ne ženili, ne možile;

kajti tudi umreti ne morejo več: enaki so namreč angelom in so sinovi Božji, ker so sinovi vstajenja.

Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v zgodbi o grmu, ko imenuje Gospoda Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega.

Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih; zakaj njemu so vsi živi.

Odgovore pa nekateri pismarji in reko: Učenik, dobro si povedal.

Kajti nič več si ga niso upali vpraševati.

Reče jim pa: Kako pravijo, da je Kristus sin Davidov?

David sam namreč pravi v knjigi psalmov: „Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnici moji,

dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje“.

David ga torej imenuje Gospoda, in kako je sin njegov?

A ko ga vse ljudstvo posluša, reče učencem svojim:

Varujte se pismarjev, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in ljubijo pozdrave po ulicah in prve stole v shodnicah in prve prostore na gostijah,ki požirajo vdovam hiše in opravljajo na videz dolge molitve. Ti prejmejo ostrejšo sodbo.

ki požirajo vdovam hiše in opravljajo na videz dolge molitve. Ti prejmejo ostrejšo sodbo.

Pogleda pa gori in vidi bogatine, da mečejo darove svoje v zakladnico.

Vidi pa tudi vdovo ubožno, da vrže tja dva vinarja,

ter reče: Resnično vam pravim, da je ta uboga vdova vrgla več nego vsi:

zakaj vsi ti so vrgli od obilosti svoje v dar Bogu, a ta je od uboštva svojega vrgla ves živež svoj, ki ga je imela.

In ko so nekateri pravili o templju, da je olepšan z lepim kamenjem in darovi, reče:

Pridejo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne ostane kamen na kamenu, ki se ne bi podrl.

In vprašajo ga, rekoč: Učenik, kdaj pa bode to? in kaj bo znamenje, kadar se ima to zgoditi?

On pa reče: Varujte se, da vas ne zapeljejo. Zakaj veliko jih pride z imenom mojim in poreko: Jaz sem! in: Čas se je približal. Ne hodite za njimi!

Kadar boste pa slišali o vojskah in vstajah, ne uplašite se; zakaj to se mora prej zgoditi: ali konec ne pride precej.

Tedaj jim je pravil: Vstane narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo;

in bodo veliki potresi ter po raznih krajih lakote in kuge, tudi bodo grozote in znamenja velika z neba.

A pred vsem tem polože roke svoje na vas in bodo vas preganjali, in izdajali vas bodo shodnicam in ječam in vodili pred kralje in poglavarje zavoljo imena mojega.

A to vam dá priložnost za pričanje.

Vtisnite si torej v srce, da vam ni skrbeti naprej, kako se boste zagovarjali;

zakaj jaz vam dam usta in modrost, kateri se ne bodo mogli upirati, ne ugovarjati vsi nasprotniki vaši.

Izdajali vas pa bodo celo roditelji in bratje in sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas umore;

in sovražili vas bodo vsi zavoljo imena mojega.

Pa las z glave vam ne pogine.

S potrpljenjem svojim pridobivajte duše svoje!

Kadar boste pa videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da se je približalo razdejanje njegovo.

Takrat naj, kateri so v Judeji, zbeže na gore, in kateri so sredi mesta, naj se izselijo, in kateri so na deželi, naj ne hodijo v mesto.

Zakaj ti dnevi bodo dnevi maščevanja, da se dopolni vse, kar je pisano.

Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh; kajti velika nadloga bo v tej deželi in jeza božja nad tem narodom.

In padali bodo od ostrine meča, in gonili jih bodo v sužnost po vseh narodih, in Jeruzalem bodo teptali pogani, dokler se ne dopolnijo časi poganov.

In znamenja bodo na solncu in na mesecu in na zvezdah, in na zemlji strah in obup narodov zavoljo strašnega šumenja morja in valov;

ljudje bodo omrtvevali od strahu in pričakovanja tega, kar ima priti čez ves svet: zakaj sile nebeške se bodo pregibale.

In tedaj ugledajo Sina človekovega, da prihaja na oblaku z močjo in slavo veliko.

Ko se pa to začne goditi, ozrite se gori in povzdignite glave, ker se približuje odrešitev vaša.

In pove jim priliko: Poglejte smokvo in vse drevje:

videč, da že brstje poganja, sami spoznavate, da je poletje že blizu.

Tako tudi vi, kadar vidite, da se to godi, vedite, da je blizu kraljestvo Božje.

Resnično vam pravim, da ne preide ta rod, dokler se vse ne zgodi.

Nebo in zemlja preideta, a besede moje ne preidejo.

Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja, in vas ne zadene ta dan iznenada kakor zanka.

Kajti takó pride na vse, ki prebivajo na licu vse zemlje.

Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim.

In po dnevi je učil v templju, a zvečer je hodil prenočevat na goro, ki se imenuje Oljska.In prihajalo je vse ljudstvo zgodaj k njemu, poslušat ga v templju.

In prihajalo je vse ljudstvo zgodaj k njemu, poslušat ga v templju.

Bližal se je pa praznik presnih kruhov, ki s imenuje Velika noč.

In višji duhovniki in pismarji so gledali, kako bi ga umorili; bali so se namreč ljudstva.

Satan pa je šel v Juda s priimkom Iškariota, ki je bil iz števila dvanajsterih.

In odide in se dogovori z višjimi duhovniki in glavarji templja, kako jim ga izda.

In razvesele se in se zavežejo, dati mu denarja.

In da jim besedo in išče pripravnega čas, da jim ga izda v nepričujočnosti množice.

Pride pa dan presnih kruhov, ko je bilo treba klati velikonočno jagnje.

In pošlje Petra in Janeza, rekoč: Pojdita, pripravita nam velikonočno jagnje, da bomo jedli.

Ona pa mu rečeta: Kje hočeš, da pripraviva?

A on jima reče: Glej, ko prideta v mesto, vaju bo srečal človek, ki bo nesel vrč vode; sledita za njim v hišo, v katero pojde,

in recita hišnemu gospodarju: Učenik ti pravi: Kje je obednica, kjer bom jedel velikonočno jagnje z učenci svojimi?

In on vama pokaže veliko izbo pogrnjeno; tam pripravita.

Pa odideta in najdeta, kakor jima je bil rekel, in pripravita velikonočno jagnje.

In ko pride ura, sede za mizo in dvanajsteri apostoli ž njim.

In reče jim: Željno sem hrepenel jesti to velikonočno jagnje z vami, preden bom trpel;

kajti pravim vam, da ga ne bom več jedel, dokler se v kraljestvu Božjem ne dopolni.

In prejme kelih, zahvali in reče: Vzemite ga in razdelite med seboj.

Kajti pravim vam, da ne bom več pil od trtnega sadu, dokler ne pride kraljestvo Božje.

In vzame kruh, zahvali in prelomivši ga, jim da, rekoč: To je moje telo, ki se za vas daruje. To delajte v moj spomin!

Ravno tako tudi kelih po večerji, rekoč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se za vas preliva.

Toda glej, izdajalca mojega roka je z menoj na mizi.

Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, ali gorje tistemu človeku, ki ga izdaja.

In oni začno vpraševati med seboj, kdo je mar izmed njih, ki bo to storil.

Vname pa se tudi prepir med njimi, kdo izmed njih velja li za večjega.

On jim pa reče: Kralji narodov tem gospodujejo, in kateri imajo oblast, se imenujejo dobrotniki.

Vi pa ne tako: ampak kdor je največji med vami, bodi kakor najmanjši, in kdor je vodnik, bodi kakor služabnik.

Kdo namreč je večji: kdor sedi za mizo, ali kdor streže? Ali ne, kdor sedi za mizo? Jaz pa sem med vami kakor kdor streže.

A vi ste, ki ste vztrajali z menoj v izkušnjavah mojih.

In jaz vam volim kraljestvo, kakor ga je meni Oče moj volil,

da jeste in pijete pri mizi moji v kraljestvu mojem in sedite na prestolih ter sodite dvanajstere rodove Izraelove.

Simon, Simon! glej, satan si je izprosil, da vas sme presejati kakor pšenico;

ali jaz sem prosil zate, naj ne izgine vera tvoja; in ti, ko se nekdaj izpreobrneš, potrjuj brate svoje.

On pa mu reče: Gospod, pripravljen sem iti s teboj tudi v ječo in v smrt.

A on mu reče: Pravim ti, Peter, danes ne zapoje petelin, dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš.

In vpraša jih: Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in obuvala, ali vam je česa zmanjkalo? Oni pa odgovore: Ničesar.

On pa jim reče: Ali sedaj, kdor ima mošnjo, naj jo vzame, ravno tako tudi torbo, a kdor nima meča, naj proda suknjo in si ga kupi.

Kajti pravim vam, da se mora izpolniti na meni še to, kar je pisano: „In hudodelnikom je bil prištet“. Zakaj to, kar je pisano zame, se bliža dopolnitvi.

Oni pa reko: Gospod glej, tu sta dva meča! A on jim reče: Dosti je!

In gre ven in se napoti kakor navadno na Oljsko goro; za njim pa gredo tudi učenci njegovi.

In ko pride na mesto, jim reče: Molite, da ne zajdete v izkušnjavo.

In sam se odmakne od njih za lučaj kamena in pokleknivši na kolena, moli

in reče: Oče, ako hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, ampak tvoja se zgodi!

Prikaže pa se mu angel iz nebes in ga krepča.

In ko se bori z grozo smrti, moli še gorečneje; in njegov pot postane kakor kaplje krvi, ki so padale na zemljo.

In vstane od molitve ter pride k učencem svojim in jih najde speče od žalosti.

In jim reče: Kaj spite? Vstanite in molite, da ne zajdete v izkušnjavo!

Ko je še govoril, glej, množica in oni, ki se je imenoval Juda, eden dvanajsterih, gre pred njimi in se približa Jezusu, da ga poljubi.

Jezus mu pa reče: Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?

Ko pa vidijo ti, ki so bili okoli njega, kaj da bo, mu reko: Gospod, ali naj udarimo z mečem?

In eden izmed njih udari hlapca velikega duhovnika in mu odseka desno uho.

Jezus pa odgovori in reče: Nehajte, dotlej! In doteknivši se ušesa njegovega, ga ozdravi.

A višjim duhovnikom in poglavarjem templja in starejšinam, ki so bili prišli nadenj, reče Jezus: Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli?

Ko sem bil vsak dan z vami v templju, niste iztegnili rok zoper mene. Ali to je vaša ura in oblast teme.

In zgrabijo ga in odženo. In peljejo ga v hišo velikega duhovnika. A Peter je šel oddaleč za njim.

In ko so bili zanetili ogenj sredi dvorišča in so skupaj sedeli, sede Peter mednje.

Neka dekla pa, ko ga vidi sedečega pri ognju, ga ostro pogleda in reče: Tudi ta je bil ž njim.

A on zataji, rekoč: Žena, ne poznam ga.

In malo potem ga ugleda drugi in reče: Tudi ti si izmed njih. A Peter reče: Človek, nisem!

In eno uro ali nekaj pozneje trdi nekdo drugi, rekoč: Zares, tudi ta je bil ž njim; saj je tudi Galilejec.

Peter pa reče: Človek, ne vem, kaj praviš. In zdajci, ko še govori, zapoje petelin.

In Gospod se obrne in pogleda na Petra; in Peter se spomni besede Gospodove, kakor mu je bil rekel: Preden zapoje petelin, me zatajiš trikrat.

In gre ven in se bridko razjoka.

In možje, ki so držali Jezusa, so ga zasramovali in bíli.

In zakrivali so ga in vpraševali, govoreč: Prorokuj, kdo te je udaril?

In še veliko drugega so preklinjaje govorili zoper njega.

In ko napoči jutro, se zbere starejšinstvo ljudstva, višji duhovniki in pismarji; in odpeljejo ga v veliki zbor svoj in reko:

Če si ti Kristus, povej nam! On pa reče: Ako vam povem, nikakor ne boste verovali;

ako pa vprašam, gotovo ne odgovorite.

Odslej pa bo Sin človekov sedel na desnici moči Božje.

In reko vsi: Ti si torej Sin Božji? On jim pa reče: Vi pravite, da jaz sem.A oni reko: Kaj nam je še treba pričevanja? Saj smo sami slišali iz ust njegovih.

A oni reko: Kaj nam je še treba pričevanja? Saj smo sami slišali iz ust njegovih.

In vstane vsa njih množica ter ga peljejo k Pilatu.

In začno ga tožiti, govoreč: Tega smo našli, da odvrača narod naš in brani cesarju davek dajati in pravi, da je on Kristus kralj.

A Pilat ga vpraša, rekoč: Si li ti kralj Judov? On pa odgovori in mu reče: Ti praviš.

Pilat pa reče višjim duhovnikom in ljudstvu: Na tem človeku ne vidim nobene krivice.

Oni so pa še bolj silili, govoreč: Ljudstvo hujska, učeč po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, do sem.

Pilat pa, ko to sliši, vpraša, če je ta človek Galilejec.

In ko zve, da je izpod oblasti Herodove, ga pošlje k Herodu, ki je tudi bil te dni v Jeruzalemu.

Ko pa Herod ugleda Jezusa, se zelo razveseli; zakaj že davno ga je želel videti, ker je bil slišal o njem, in nadejal se je, da bo videl kakšen čudež, storjen od njega.

In izprašuje ga z mnogimi besedami, ali on mu ne odgovori ničesar.

A višji duhovniki in pismarji so stali poleg in ga trdo tožili.

Herod pa, ko ga je zasramotil z vojaki svojimi in se mu nasmejal, mu obleče sijajno obleko ter ga pošlje nazaj k Pilatu.

In ta dan sta postala Pilat in Herod prijatelja drug drugemu; poprej namreč sta si bila sovražna.

A Pilat skliče višje duhovnike in poglavarje in ljudstvo

ter jim reče: Pripeljali ste mi tega človeka, kakor da odvrača ljudstvo; in glejte, izprašal sem ga vpričo vas, a nisem našel nobene krivice na tem človeku v tem, za kar ga tožite.

Pa tudi Herod ne, zakaj poslal nam ga je nazaj; in glejte, storil ni ničesar, kar bi bilo vredno smrti.

Kaznoval ga bom torej in izpustil.

Moral jim je pa o prazniku izpustiti enega jetnika.

Vsa množica pa hkratu zavpije, rekoč: Proč s tem, izpusti pa nam Baraba!

Tega so bili vrgli v ječo zavoljo neke vstaje, ki je izbruhnila v mestu, in zavoljo uboja.

Pilat pa jih zopet ogovori, hoteč izpustiti Jezusa.

Oni pa vpijejo: Križaj, križaj ga!

In reče jim v tretje: Kaj pa je ta storil hudega? Ničesar smrti vrednega nisem našel na njem; kaznoval ga bom torej in izpustil.

A oni so tiščali vanj z velikim vpitjem, zahtevajoč, naj se razpne na križ. In njih vpitje je zmagalo.

In Pilat razsodi, naj se zgodi, kar zahtevajo.

In izpusti jim tega, ki je bil vržen v ječo zavoljo vstaje in uboja, za katerega so prosili; Jezusa pa izroči njih volji.

In ko so ga peljali iz mesta, zgrabijo nekega Simona Cirenca, ki je šel s polja, in mu zadenejo križ, naj ga ponese za Jezusom.

Šla je pa za njim velika množica ljudstva in žene, ki so jokale in žalovale nad njim.

Obrnivši se pa k njim, reče Jezus: Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, marveč nad seboj jokajte in nad svojimi otroki.

Kajti glejte, pridejo dnevi, ob katerih poreko: Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!

Tedaj jamejo praviti goram: Padite na nas! in hribom: Pokrijte nas!

Če namreč z zelenim drevesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?

Peljali so pa ž njim vred tudi dva druga, hudodelnika, da ju umore.

In ko pridejo na kraj, ki se imenuje Mrtvaška glava [Latinski: Kalvarija.], križajo tu njega in hudodelnika, enega na desni, a drugega na levi.

A Jezus reče: Oče, odpusti jim! saj ne vedo, kaj delajo. Deleč pa obleko njegovo, vržejo kocko.

In ljudstvo je stalo in gledalo. Zasmehovali so ga pa ž njimi vred tudi poglavarji, govoreč: Drugim je pomagal, naj pomore sebi, če je ta Kristus, izvoljenec Božji.

Posmehovali so se mu pa tudi vojaki, in pristopali so in mu podajali octa

in govorili: Če si ti kralj Judov, pomagaj si!

Bil je pa tudi napis nad njim: TA JE KRALJ JUDOV.

A eden hudodelnikov, ki sta ž njim visela, ga je preklinjal, govoreč: Če si ti Kristus, pomagaj sebi in nama!

Drugi pa odgovori in ga posvari rekoč: Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si sam prav tako obsojen?

In midva sicer po pravici, kajti prejemava po delih svojih, kar sva zaslužila; ta pa ni storil nič nepristojnega.

In reče Jezus, spomni se me, kadar prideš v kraljestvo svoje.

In Jezus mu reče: Resnično ti pravim, danes boš z menoj v raju.

In bilo je že okoli šeste ure, in nastane tema po vsej zemlji do devete ure,

ker je solnce otemnelo; in zagrinjalo v svetišču se pretrga posredi.

In Jezus zakliče z močnim glasom in reče: Oče, v tvoje roke izročam duha svojega! In rekši to, izdahne.

Stotnik pa, ko je videl, kar se je zgodilo, je hvalil Boga in rekel: Zares, ta človek je bil pravičen.

In vsi ljudje, ki so se sešli to gledat, ko vidijo, kaj se godi, si trkajo na prsi ter se vračajo.

Oddaleč pa so stali vsi znanci njegovi in žene, ki so bile ž njim prišle iz Galileje, gledajoč to.

In glej, mož po imenu Jožef, svetovalec, mož dober in pravičen

(ki ni bil privolil v njih svet in dejanje), iz Arimateje, judovskega mesta, ki je tudi pričakoval kraljestva Božjega:

ta pristopi k Pilatu in zaprosi truplo Jezusovo.

In ga sname in zavije v platno, in ga položi v grob, izsekan v skalo, v katerega še nikoli nihče ni bil položen.

In bil je dan priprave in sobota je nastajala.

Žene pa, ki so bile ž njim prišle iz Galileje, so šle za mrtvim in si ogledale grob in kako je položeno truplo njegovo.In ko se vrnejo, pripravijo dišav in mazil; a v soboto so počivale po zapovedi.

In ko se vrnejo, pripravijo dišav in mazil; a v soboto so počivale po zapovedi.

A prvi dan tedna, zelo zgodaj, pridejo h grobu in prineso, kar so bile pripravile dišav.

Najdejo pa kamen odvaljen od groba;

ko pa stopijo v grob, ne najdejo trupla Gospoda Jezusa.

In zgodi se, ko se niso mogle načuditi temu, glej, dva moža se postavita poleg njih v svetlih oblačilih.

Ko so se pa bale in so povesile lica k zemlji, jim rečeta: Kaj iščete živega med mrtvimi?

Ni ga tu, nego vstal je. Spomnite se, kako vam je povedal, ko je bil še v Galileji,

rekoč: Sin človekov mora biti izdan v roke ljudi grešnikov in biti križan, a vstati tretji dan.

In spomnijo se besed njegovih,

in se vrnejo od groba ter sporoče vse to enajsterim in vsem drugim.

Bile so pa Marija Magdalena in Joana in Marija, Jakobova mati, in druge ž njimi, ki so to pravile apostolom.

In zdele so se jim njih besede kakor prazno govoričenje, in niso jim verjeli.

A Peter vstane in pohiti h grobu in, sklonivši se, ugleda samo platnene prte. In odide domov, čudeč se, kaj se je zgodilo.

In glej, dva izmed njih sta šla tisti dan v trg, ki je bil šestdeset tečajev daleč od Jeruzalema in mu je bilo ime Emavs.

In pogovarjala sta se med seboj o vsem tem, kar se je zgodilo.

In prigodi se, ko se tako pogovarjata in drug drugega vprašujeta, da se sam Jezus približa in gre ž njima.

Ali njune oči so bile zadržane, da ga nista spoznala.

On jima pa reče: Kaki so to pogovori, ki jih imata gredoč med seboj? In ustavita se, gledaje žalostno.

Odgovori pa eden, po imenu Kleopa, in mu reče: Si li ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne veš, kaj se je te dni v njem zgodilo?

Pa jima reče: Kaj? Onadva mu pa rečeta: Tisto o Jezusu Nazarečanu, ki je bil mož prorok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom:

kako so ga naši višji duhovniki in poglavarji izdali v smrtno obsodbo in ga križali.

Mi pa smo se nadejali, da je on ta, ki ima odrešiti Izraela. Ali vrhu vsega tega je danes že tretji dan, kar se je to zgodilo.

Pa tudi uplašile so nas neke žene izmed naših, ki so bile zgodaj pri grobu,

in ko niso našle trupla njegovega, so prišle, pripovedujoč, da so celo videle prikazen angelov, kateri pravijo, da je on živ.

In nekateri teh, ki so z nami, so šli h grobu in so našli tako, kakor so bile žene povedale, ali njega niso videli.

In on jima veli: O vi nespametneži in lenega srca, da bi verovali vse, kar so govorili proroki!

Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel in tako šel v slavo svojo?

In začne od Mojzesa in vseh prorokov in jima razlaga, kar je v vseh pismih pisano o njem.

In približajo se trgu, v katerega sta šla; in on se dela, kakor da bi hotel dalje iti.

In prisilita ga, govoreč: Ostani z nama, ker se večeri in dan se je že nagnil. In gre noter, da ostane ž njima.

In zgodi se, ko je sedel ž njima za mizo, vzame kruh in blagoslovi ter ga prelomi in jima podaje.

In njune oči se odpro in ga spoznata; a on jima izgine izpred oči.

In rečeta drug drugemu: Ali ni srce gorelo v naju, ko nama je govoril po poti, ko nama je razlagal pisma?

In vstaneta še tiso uro in se vrneta v Jeruzalem, in najdeta zbrane enajstere in te, ki so bili ž njimi.

Ti pravijo: Res je vstal Gospod in se je prikazal Simonu.

In onadva pripovedujeta, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga spoznala, ko je kruh prelomil.

Ko pa o tem še govore, stopi on sam v sredo mednje in jim reče: Mir vam!

In oni se uplaše in vsi prestrašeni mislijo, da vidijo duha.

In jim reče: Kaj se plašite? in zakaj dvomljive misli obhajajo vaša srca?

Poglejte roke moje in noge moje, da sem jaz sam; potipajte me in poglejte! Saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.

In rekši to, jim pokaže roke in noge svoje.

Ker pa še ne verjamejo od veselja in se čudijo, jim reče: Imate li tu kake jedi?

Oni pa mu dado kos pečene ribe in satovja.

In vzame in pojé pred njimi.

Reče pa jim: To so besede moje, katere sem vam bil govoril, ko sem bil še z vami, da se mora izpolniti vse, kar je pisano zame v zakonu Mojzesovem in v prorokih in psalmih.

Tedaj jim odpre um, da bi razumeli pisma;

in veli jim: Tako je pisano in tako je moral Kristus trpeti in vstati tretji dan iz mrtvih,

in se mora oznanjevati v imenu njegovem izpokorjenje in odpuščenje grehov med vsemi narodi, počenši od Jeruzalema.

Vi pa ste priče temu.

In glejte, jaz pošljem obljubo Očeta svojega na vas; a vi ostanite v mestu Jeruzalemu, dokler ne boste oblečeni v moč z višave.

Peljal jih je pa ven, da so bili Betaniji nasproti, in povzdigne roke svoje in jih blagoslovi.

In zgodi se, ko jih blagoslavlja, da se loči od njih, in vznese se v nebo.

A oni se mu poklonijo in se vrnejo v Jeruzalem z velikim veseljem.In bili so vsekdar v templju, hvaleč Boga.

In bili so vsekdar v templju, hvaleč Boga.