Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Sina Božjega.

Kakor je pisano v proroku Izaiju: „Glej, pošiljam angela svojega pred obličjem tvojim, ki pripravi pot tvojo.

Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodov, poravnajte steze njegove“,

tako je nastopil Janez Krstnik v puščavi, oznanjujoč krst izpokorjenja v odpuščenje grehov.

In k njemu je prihajala vsa Judejska dežela in vsi Jeruzalemci, in krstil jih je v reki Jordanu, pripoznavajoče grehe svoje.

Bil je pa Janez oblečen v velblodjo dlako in usnjen pas je imel okoli ledja svojega, in jedel je kobilice in divji med.

In propovedoval je, govoreč: Močnejši od mene gre za menoj, kateremu nisem vreden, sklonivši se, odvezati jermenov na obuvalu njegovem.

Jaz sem vas krstil z vodo, ali on vas bo krstil s svetim Duhom.

In zgodi se tiste dni, da pride Jezus iz Nazareta v Galileji, in Janez ga krsti v Jordanu.

In precej, ko stopi iz vode, zagleda, da se odpirajo nebesa, in Duh kakor golob gre navzdol nanj.

In glas se začuje iz nebes: Ti si Sin moj ljubljeni, ti si po moji volji.

In precej ga odvede Duh v puščavo.

In v puščavi je bil štirideset dni, in satan ga je izkušal, in bival je med zvermi; in angeli so mu stregli.

Ko so pa Janeza izročili Herodu, pride Jezus v Galilejo, oznanjujoč evangelij Božji

in govoreč: Čas je dopolnjen in Božje kraljestvo se je približalo. Izpokorite se in verujte v evangelij!

Hodeč ob Galilejskem morju, pa ugleda Simona in Andreja, njegovega brata, da mečeta mreže v morje; bila sta namreč ribiča.

In reče jima Jezus: Pojdita za menoj, in naredim, da postaneta lovca ljudi.

In popustita precej mreže svoje ter gresta za njim.

In prišedši malo dalje, ugleda Jakoba, sina Zebedejevega, in njegovega brata Janeza; tudi ona popravljata v ladji mreže.

In precej ju pokliče, in popustita svojega očeta Zebedeja v ladji z najemniki in odideta za njim.

In pridejo v Kafarnavm; in precej v soboto gre v shodnico in uči.

In oni ostrme ob nauku njegovem, kajti uči jih, kakor kdor ima oblast in ne kakor pismarji.

In precej se pokaže, da je v njih shodnici človek, ki ima nečistega duha;

ta zavpije, rekoč: Kaj imaš z nami, Jezus Nazareški? Prišel si, da nas pogubiš? Poznam te, kdo si: Svetnik Božji.

In zapreti mu Jezus, rekoč: Umolkni in izidi iz njega.

In nečisti duh ga strese in zakriči z močnim glasom ter izide iz njega.

In vsi se prestrašijo, tako da vprašujejo drug drugega, govoreč: Kaj je to? Kakšen nov nauk! Z oblastjo ukazuje tudi nečistim duhovom, pa so mu pokorni.

In precej se raznese glas o njem povsod po vsej Galilejski pokrajini.

In precej gredo iz shodnice in pridejo v hišo Simonovo in Andrejevo z Jakobom in Janezom vred.

Tašča Simonova pa je ležala mrzlična, in precej mu povedo o njej.

In pristopi, jo prime za roko ter vzdigne, in mrzlica jo pusti, in ona jim je stregla.

Zvečer pa, ko je solnce zatonilo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedence.

In vse mesto je bilo zbrano pri vratih.

In ozdravil je mnogo bolnikov različnih bolezni in zlih duhov je mnogo izgnal ter ni dovolil govoriti zlim duhovom, ker so ga poznali.

In zjutraj, ko je še tema bila, vstane in gre ven ter odide na samoten kraj in tam moli.

In za njim pohiti Simon in kateri so bili ž njim,

in ko ga najdejo, mu reko: Vsi te iščejo.

In jim reče: Pojdimo drugam, v bližnje trge, da bom tudi tam propovedoval, kajti zato sem prišel.

Ter gre in propoveduje v njih shodnicah po vsej Galileji in izganja zle duhove.

In pride k njemu gobavec, ga klečé prosi in mu reče: Če hočeš, me moreš očistiti.

In Jezus, ganjen usmiljenja, iztegne roko svojo in se ga dotakne ter mu reče: Hočem, bodi očiščen!

In mu precej preide goba in bil je čist.

In ostro mu zapretivši, ga precej odpošlje

in mu veli: Glej, da nikomur nič ne poveš, temuč pojdi, pokaži se duhovnikom in daruj za očiščenje svoje, kar je ukazal Mojzes, njim v pričevanje.On pa, ko izide, začne z vnemo oznanjevati in razglašati reč, tako da ni mogel Jezus nič več očitno priti v mesto, ampak je bival zunaj po samotnih krajih; in prihajali so k njemu od vseh strani.

On pa, ko izide, začne z vnemo oznanjevati in razglašati reč, tako da ni mogel Jezus nič več očitno priti v mesto, ampak je bival zunaj po samotnih krajih; in prihajali so k njemu od vseh strani.

In ko pride čez nekoliko dni zopet v Kafarnavm, začujejo, da je doma.

In precej se jih zbere mnogo, toliko, da niso imeli prostora tudi pred vrati ne. In govoril jim je besedo Božjo.

Pa pridejo in prineso k njemu mrtvoudnega, ki so ga štirje nosili.

In ko se mu niso mogli približati zavoljo množice, odkrijejo streho, kjer je bil; in ko so jo predrli, spuste doli posteljo, na kateri je mrtvoudni ležal.

Ko pa vidi Jezus njih vero, reče mrtvoudnemu: Sin, odpuščeni so ti grehi.

Tam pa je sedelo nekaj pismarjev, ki so premišljali v srcih svojih:

Kaj ta tako govori? Boga preklinja! Kdo more odpuščati grehe, razen eden, Bog?

In spoznavši precej z duhom svojim, da tako premišljajo sami pri sebi, jim reče Jezus: Kaj to premišljate v srcih svojih?

Kaj je laže, reči mrtvoudnemu: Odpuščeni so ti grehi, ali reči: Vstani in vzemi posteljo svojo in hodi?

Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast, na zemlji odpuščati grehe (veli mrtvoudnemu):

Tebi pravim: Vstani, vzemi posteljo svojo in pojdi na dom svoj!

In vstane in precej vzame posteljo ter odide vpričo vseh, da se vsi čudijo in Boga hvalijo, govoreč: Nikoli nismo kaj takega videli!

In zopet odide k morju. In vse ljudstvo je prihajalo k njemu, in jih je učil.

In mimogrede ugleda Levija, sina Alfejevega, sedečega na mitnici, in mu reče: Pojdi za menoj! In vstane in gre za njim.

In zgodi se, ko je sedel za mizo v hiši njegovi, da je tudi mnogo cestninarjev in grešnikov sedelo z Jezusom in njegovimi učenci; kajti veliko jih je bilo, in so hodili za njim.

In ko pismarji in farizeji vidijo, da jé s cestninarji in grešniki, reko učencem njegovim: Z mitarji in grešniki jé in pije!

In ko Jezus to sliši, jim reče: Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Nisem priše klicat pravičnih, ampak grešnike.

Učenci Janezovi in farizeji pa so se postili; ter pridejo in mu reko: Zakaj se Janezovi in farizejski učenci postijo, tvoji učenci se pa ne postijo?

In Jezus jim reče: Ali se morejo svatje postiti, kadar je ženin ž njimi? Dokler imajo s seboj ženina, se ne morejo postiti.

Pridejo pa dnevi, ko se jim odvzame ženin; in tedaj se bodo postili tisti dan.

Nihče ne prišiva zaplate iz novega sukna na staro oblačilo, sicer odtrga nova zaplata še kaj od starega in luknja se naredi še hujša.

In nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer predere novo vino mehove, in vino pride v nič in tudi mehovi; temuč novo vino je vlivati v nove mehove.

In zgodi se, da je šel v soboto skozi setve, in učenci njegovi začno po poti grede trgati klasje.

Pa mu reko farizeji: Glej, kaj delajo v soboto, kar se ne sme?

In jim reče: Niste li nikoli brali, kaj je storil David, ko je bil v sili in lačen, on in kateri so bili ž njim?

Kako je šel v hišo Božjo, ko je bil Abiatar veliki duhovnik, in je jedel predložene kruhe, ki jih ne sme nihče jesti razen duhovnikov, in je dal tudi tistim, ki so bili ž njim?

In jim reče: Sobota je ustvarjena zaradi človeka, a ne človek zaradi sobote.Zato je Sin človekov tudi sobote gospodar.

Zato je Sin človekov tudi sobote gospodar.

In zopet pride v shodnico, in tam je bil človek, ki je imel usehlo roko.

In pazili so nanj, če ga ozdravi v soboto, da bi ga zatožili.

In reče človeku, ki je imel suho roko: Stopi na sredo!

In jim reče: Ali se sme v soboto storiti dobro ali hudo? življenje oteti ali pogubiti? Oni pa molčijo.

In jih z jezo pogleda naokrog, pomilujoč zakrknjenost njih srca, in veli človeku: Iztegni roko svojo! In iztegne, in roka njegova je bila zdrava.

In farizeji izidejo in se precej s Herodovci posvetujejo zoper njega, kako bi ga pogubili.

A Jezus se umakne z učenci svojimi k morju; in velika množica iz Galileje je šla za njim; tudi iz Judeje

in iz Jeruzalema in iz Idumeje in z one strani Jordana in od Tira in Sidona, velika množica, ko so slišali, kakšne reči dela, so prišli k njemu.

In reče učencem svojim, naj mu bode ladjica pripravljena zavoljo množice, da ga ne bi stiskali.

Kajti mnogo jih je bil ozdravil, zato so se rinili k njemu, da bi se ga doteknili, katerikoli so imeli nadloge.

In kadar so ga nečisti duhovi videli, so padali pred njim in kričali, govoreč: Ti si Sin Božji.

In zelo jim je pretil, naj ga ne razglašajo.

In stopi na goro in pokliče k sebi, katere je sam hotel; in pridejo k njemu.

In postavi jih dvanajst, da bodo ž njim in da jih pošlje propovedovat

ter da imajo oblast izganjati zle duhove:

Simona, in mu dá ime Peter,

in Jakoba, sina Zebedejevega, in Janeza, brata Jakobovega, in da jima ime Boanerges, to je: sinova groma,

in Andreja in Filipa in Jerneja in Matevža in Tomaža in Jakoba, sina Alfejevega, in Tadeja in Simona Kananejca

in Juda Iškariota, ki ga je tudi izdal.

In pridejo v hišo. In zopet se zbere množica, tako da še kruha niso mogli jesti.

In ko to slišijo sorodniki njegovi, se napotijo, da bi ga prijeli; pravijo namreč: Ni sam ob sebi.

In pismarji, ki so bili prišli iz Jeruzalema, pravijo: Belzebuba ima, in: S poglavarjem hudičev izganja zle duhove.

In jih pokliče k sebi in jim govori v prilikah: Kako more satan satana izganjati?

In če se kraljestvo razdvoji samo zoper sebe, ne more obstati to kraljestvo.

In če se dom razdvoji sam zoper sebe, ne bo mogel obstati ta dom.

In če je vstal satan sam zoper sebe in se je razdvojil, ne more obstati, temuč konec ga je.

Nasprotno ne more iti nihče v hišo močnemu in mu pobrati pohištva, če poprej ne zveže močnega, in potem šele opleni hišo njegovo.

Resnično vam pravim, da se vsi grehi odpuste sinovom človeškim, tudi kletvine, s katerimikoli bi prekleli Boga;

kdor pa prekolne svetega Duha, nima odpuščenja na vekomaj, temuč je kriv večnega greha.

Kajti govorili so: Nečistega duha ima.

In pridejo bratje njegovi in mati njegova in stoječ zunaj, pošljejo k njemu, da ga pokličejo.

In ljudstvo sedi okoli njega, in mu reko: Glej, mati tvoja in bratje tvoji zunaj vprašujejo po tebi.

In odgovori jim, rekoč: Kdo je mati moja ali bratje moji?

In ozre se okrog po tistih, ki so sedeli okoli njega, in reče: Glej, mati moja in bratje moji!Kdorkoli stori voljo Božjo, ta je brat moj in sestra moja in mati.

Kdorkoli stori voljo Božjo, ta je brat moj in sestra moja in mati.

In zopet začne učiti ob morju. In zbere se pri njem tako velika množica, da mora stopiti v ladjo in sedeti v njej na morju; in vsa množica se razpostavi kraj morja po tleh.

In mnogo jih je učil v prilikah in jim pravil v poučevanju svojem:

Poslušajte! Glej, sejalec gre sejat.

In zgodi se, ko seje, da pade nekaj zrnja poleg ceste, in prilete ptice in ga pozobljejo.

A drugo pade na skalnata tla, kjer nima veliko prsti, in precej požene, ker nima globoke zemlje.

Ko pa vzide solnce, uvene, in ker nima korenine, usahne.

In drugo pade v trnje, in trnje vzraste in ga uduši, in ne prinese sadu.

In drugo pade na dobro zemljo, in prinaša sad, ki raste in se množi in rodi po tridesetero in po šestdesetero in po stotero.

In reče: Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

In ko je bil sam, ga vprašajo tisti, ki so bili pri njem z dvanajsterimi, po prilikah.

In jim reče: Vam je dana skrivnost kraljestva Božjega, onim pa, ki so zunaj, se vse godi v prilikah,

da „gledajoč vidijo, pa ne spoznajo, ter poslušajoč slišijo, pa ne razumejo: da se ne bi kdaj izpreobrnili, in bilo bi jim odpuščeno“.

In jim reče: Ne umete li te prilike? In kako boste vse prilike umeli?

Sejalec seje besedo.

Ti so pa, ki so poleg ceste: kjer se seje beseda, in ko jo slišijo, precej pride satan in vzame besedo, ki je posejana vanje.

In enako so ti, pri katerih je posejano na skalnata tla: ko slišijo besedo, jo precej z veseljem sprejmo;

pa nimajo korenine v sebi, temuč so nestanovitni; ko potem nastane stiska ali preganjanje zaradi besede, se precej pohujšajo.

In drugi so, pri katerih je posejano v trnje: tisti, ki besedo slišijo,

pa skrbi tega sveta in slepilo bogastva in želje po drugih rečeh se prikradejo in zaduše besedo in ostane brez sadu.

In ti so, pri katerih je na dobro zemljo posejano: ki besedo poslušajo in sprejemajo ter prinašajo sad, trideseteren, šestdeseteren in stoteren.

In jim reče: Se li mar prinaša sveča, da se postavi pod mernik ali pod posteljo? A ne, da se postavi na svečnik?

Kajti nič ni skritega, kar se ne bi razodelo, in nič ni tako skrivnega, da ne bi prišlo na svetlo.

Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši!

In jim reče: Pomislite, kaj slišite! S kakršno mero merite, se odmeri vam in še pridene se vam.

Kajti kdor ima, se mu bo dalo, a kdor nima, se mu odvzame tudi to, kar ima.

In reče: Tako je s kraljestvom Božjim, kakor če človek vrže seme v zemljo,

in spi in vstaja po noči in po dnevi, in seme poganja in raste, da on ne ve kako.

Zemlja sama od sebe rodi sad: najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu.

Ko pa sad dozori, precej pošlje srp, kajti prišla je žetev.

In reče: S čim naj primerjamo kraljestvo Božje? ali v kakšni priliki naj ga upodobimo?

Ono je kakor gorčično zrno, ki je, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji,

a ko je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč, in poganja velike veje, da morejo ptice nebeške gnezditi pod senco njegovo.

In v mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, v kolikor so jo mogli poslušati.

Brez prilike pa jim ni govoril, a na samem je učencem svojim razlagal vse.

In jim reče tisti dan, ko se je zvečerilo: Prepeljimo se na oni kraj.

In pusté množico ter ga vzemo s seboj, kakor je bil v ladji; tudi druge ladjice so bile ž njim.

Kar nastane velik vihar, in valovi so se zaganjali v ladjo, da se je že napolnjevala.

In on je bil na krmi, speč na blazini; in ga zbude in mu reko: Učenik, ali ti nič ni mar, da pogibljemo?

In prebudivši se, zapreti vetru in reče morju: Umolkni, pomiri se! In preneha veter, in nastane velika tihota.

In jim reče: Kaj ste tako plašni? ali še nimate vere?In velik strah jih obide, in govore med seboj: Kdo vendar je ta, da sta mu celo veter in morje pokorna?

In velik strah jih obide, in govore med seboj: Kdo vendar je ta, da sta mu celo veter in morje pokorna?

In pridejo na drugo stran morja, v pokrajino Gerazenov.

In precej, ko stopi iz ladje, ga sreča človek iz grobov, ki je imel nečistega duha

in mu je bilo prebivališče po grobih; in tudi z verigo ga ni mogel nihče več zvezati;

bil je namreč velikokrat zvezan z oklepi in verigami, pa je verige potrgal in oklepe razdrobil, in nihče ga ni mogel ukrotiti;

in vedno, po noči in po dnevi, je bival po gorah in po grobih ter kričal in se bil s kamenjem.

Ko pa ugleda Jezusa oddaleč, priteče ter se mu prikloni

in na ves glas kričeč, reče: Kaj imam s teboj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Zaklinjam te pri Bogu, ne muči me!

Pravil mu je namreč: Izidi, nečisti duh, iz tega človeka!

In ga vpraša: Kako ti je ime? In mu reče: Legijon mi je ime, ker nas je mnogo.

In prosi ga zelo, naj jih ne izžene iz tega kraja.

Bila je pa tam pri gori velika čreda svinj, ki so se pasle.

In zaprosijo ga, rekoč: Pošlji nas v te svinje, da gremo vanje.

In Jezus jim dovoli. In nečisti duhovi izidejo in gredo v svinje, in zakadi se čreda, kakih dvatisoč, z brega v morje, ter potonejo v morju.

In njih pastirji pobegnejo in oznanijo to v mestu in po deželi. In prebivalci gredo pogledat, kaj bi bilo to, kar se je zgodilo.

In pridejo k Jezusu in ugledajo obsedenca, da sedi in je oblečen in pameten, tistega, ki je imel legijon; in preplašijo se.

In tisti, ki so videli, jim pripovedujejo, kako se je zgodilo obsedencu, in o svinjah.

In začno ga prositi, naj odide iz njih krajev.

In ko stopi v ladjo, ga zaprosi oni, ki je bil obseden, da sme ostati ž njim.

Jezus pa mu ne dopusti, ampak mu reče: Pojdi na svoj dom k svojcem in oznani jim, koliko ti je storil Gospod in kako se te je usmilil.

In odide in začne oznanjevati po Deseteromestju, koliko mu je storil Jezus; in vsi so se čudili.

In ko se prepelje Jezus v ladji zopet na drugo stran, se zbere pri njem velika množica; in bil je pri morju.

In glej, eden načelnikov shodnice, po imenu Jair, pride, in ko ga ugleda, mu pade pred noge

in ga zelo prosi, rekoč: Hčerka mi umira, pridi, položi nanjo roke, da ozdravi in živi.

In odide ž njim; in velika množica ga spremlja in ga stiskajo.

In žena, ki je imela krvotok dvanajst let

in je veliko pretrpela od mnogih zdravnikov in potrošila vse svoje, pa ji ni nič pomagalo, ampak še huje je bilo:

pride, ko je slišala o Jezusu, med množico odzadaj in se dotakne obleke njegove.

Reče si namreč: Če se dotaknem le obleke njegove, ozdravim.

In precej usahne vir krvi njene, in čuti v telesu, da je ozdravela od svoje nadloge.

In Jezus precej spozna pri sebi, da je šla moč iz njega, in obrnivši se med množico, reče: Kdo se je dotaknil moje obleke?

In reko mu učenci njegovi: Saj vidiš ljudstvo, da te stiska, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?

In ozira se okoli, da bi ugledal tisto, ki je to storila.

Žena pa, vedoč, kaj se ji je zgodilo, uplašena in trepetaje pristopi in pade pred njim in mu pove vso resnico.

On ji pa reče: Hči, vera tvoja te je rešila; pojdi v miru in bodi zdrava od nadloge svoje.

Ko še govori, pridejo od načelnika shodnice, rekoč: Hči tvoja je umrla, čemu še nadleguješ učenika?

Jezus pa zasliši to besedo, ko so jo povedali, in reče načelniku shodnice: Ne boj se, le veruj!

In ne pusti, da bi ga kdo spremljal, razen Peter in Jakob in Janez, Jakobov brat.

In pridejo v hišo načelnikovo, in vidi hrupno zmešnjavo ter da silno jokajo in žalujejo.

In ko vnide, jim reče: Kaj hrumite in jokate? Deklica ni umrla, marveč spi!

A oni se mu posmehujejo. On pa izžene vse in vzame s seboj otrokovega očeta in mater in svoje spremljevalce ter gre noter, kjer je deklica ležala.

In prijemši deklico za roko, ji veli: Talita kumi, to se pravi: Deklica, pravim ti, vstani!

In precej vstane deklica in hodi; imela je namreč dvanajst let. In precej se začudijo na vso moč.In zapove jim strogo, da nihče ne zve tega, in naroči, naj ji dado jesti.

In zapove jim strogo, da nihče ne zve tega, in naroči, naj ji dado jesti.

In gre odtod in pride v domovino svojo, in spremljajo ga učenci njegovi.

In ko pride sobota, začne učiti v shodnici; in mnogi poslušalci so strmeli, govoreč: Odkod temu to? in: Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? in toliki čudeži se vrše po rokah njegovih!

Ali ni ta tesar, sin Marijin in brat Jakobov in Jozejev in Judov in Simonov? in niso li sestre njegove tu pri nas? In pohujševali so se nad njim.

Jezus jim pa reče: Nikjer ni prorok brez časti, razen v domovini svoji in pri rodbini svoji in na domu svojem.

In ni mogel ondi nobenega čudeža storiti, razen da je le malo bolnikov, položivši nanje roke, ozdravil.

In čudil se je njih neveri. In hodil je po vaseh v okolišu in učil.

In pokliče k sebi dvanajstere in jih začne razpošiljati po dva in dva, in da jim oblast nad nečistimi duhovi,

in zapove jim, naj ničesar ne jemljo na pot razen same palice: ne torbe, ne kruha, ne denarja v pasu,

ampak da naj si obujejo opanke, in veli: ne oblačite dveh sukenj.

In jim reče: Kjerkoli pridete v hišo, tam ostanite, dokler ne pojdete odondod naprej.

In v katerem mestu vas ne bi sprejeli in ne poslušali, odondod grede si otresite prah izpod nog njim v pričevanje.

In ko so odšli, so oznanjevali ljudem, naj se izpokore,

in so izganjali mnoge zle duhove in mazali z oljem mnoge bolnike in jih ozdravljali.

In kralj Herod zasliši o tem, kajti ime njegovo se je bilo razglasilo, in reče: Janez Krstnik je vstal iz mrtvih in zato delujejo čudežne moči v njem.

Drugi pa pravijo: Elija je; a drugi: prorok je, kakor eden izmed starih prorokov.

Ko pa sliši to Herod, reče: Janez, ki sem ga jaz dal obglaviti, je vstal.

Kajti ta Herod je bil poslal ujet Janeza ter ga vklenil v ječi zavoljo Herodiade, svojega brata Filipa žene; bil se je ž njo namreč oženil.

Janez pa je dejal Herodu: Ni ti dovoljeno, imeti svojega brata ženo.

Herodiada pa ga je zalezovala in hotela umoriti, pa ga ni mogla.

Zakaj Herod se je bal Janeza, vedoč, da je pravičen in svet mož, ter ga je varoval; in marsikaj je storil, kakor mu je on rekel, in rad ga je poslušal.

In je napočil prikladen dan: ko je Herod v spomin svojega rojstva napravil večerjo svojim velikašem in stotnikom in galilejskim prvakom,

je prišla noter njena, Herodiadina, hči in je plesala, ter se je prikupila Herodu in gostom. Kralj pa reče dekletu: Prosi me, karkoli hočeš, in dam ti.

In ji priseže: Karkoli me poprosiš, ti dam, do polovice kraljestva svojega.

Ona pa gre ven in reče materi svoji: Kaj naj si izprosim? Ta pa reče: Glavo Janeza Krstnika.

In gre precej jadrno h kralju in ga zaprosi, rekoč: Hočem, da mi daš pri tej priči v skledi glavo Janeza Krstnika.

In kralj postane silno žalosten, toda zavoljo prisege in gostov ji ni hotel odreči.

In precej pošlje kralj vojaka iz straže svoje in ukaže prinesti glavo njegovo. Ta pa odide in mu odseka v ječi glavo,

in prinese glavo njegovo v skledi in jo da dekletu, a dekle jo da materi svoji.

In ko so to slišali učenci njegovi, pridejo in vzemo truplo njegovo ter ga polože v grob.

In snidejo se apostoli pri Jezusu in mu sporočé vse, kar so storili in kar so ljudi naučili.

In jim reče: Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte. Kajti bilo jih je veliko, ki so prihajali in odhajali, da še jesti niso utegnili.

Ter odidejo na ladji v samoten kraj sami.

In mnogi jih vidijo odhajati, in ko spoznajo, kam so namenjeni, hitro odrinejo tja peš iz vseh mest in jih še prehité.

In ko stopi Jezus z ladje, zagleda veliko množico, in se mu zasmilijo, zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja. In začne jih učiti mnogo reči.

In ko je bila ura že pozna, pristopijo k njemu učenci njegovi in reko: Kraj je samoten in ura že pozna;

razpusti jih, da odidejo v dvore in vasi, ki so naokoli, ter si kupijo kaj za jed.

On pa odgovori in jim reče: Dajte jim vi jesti. Pa mu reko: Ali naj gremo in kupimo za dvesto denarjev kruha ter jim damo jesti?

On jim pa reče: Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte! In ko so izvedeli, reko: Pet in dve ribi.

In jim ukaže, naj jih posadé vse zaporedoma, omizje za omizjem, po zeleni travi.

In posedejo v skupinah po sto in po petdeset.

In vzame petere hlebe in tisti dve ribi in se ozre v nebo in jih blagoslovi, ter razlomi hlebe in podaje učencem svojim, naj polože prednje; tudi dve ribi razdeli vsem.

In vsi so jedli in se nasitili.

In pobrali so koscev dvanajst polnih košev in ostankov od rib.

In bilo jih je, ki so jedli hlebe, kakih pet tisoč mož.

In precej prisili učence svoje, naj stopijo v ladjo in se naprej prepeljejo proti Betsaidi, dokler on razpusti množico.

In poslovivši se od njih, odide na goro molit.

In ko se zvečeri, je ladja sredi morja in on sam na kopnem.

In zagleda jih, da se mučijo z veslanjem; pihal jim je namreč veter nasproti. In okoli četrte straže po noči pride k njim, hodeč po morju; in hotel je iti mimo njih.

Oni pa, videč ga, da hodi po morju, menijo, da je prikazen, in zakričé;

vsi so ga namreč zagledali in se prestrašili. In precej jih ogovori in jim reče: Srčni bodite, jaz sem, ne bojte se!

In stopi k njim v ladjo, in veter utihne. In presilno so se sami v sebi zavzemali;

kajti po tem, kar se je zgodilo pri hlebih, še niso prišli k spoznanju, temuč njih srce je odrevenelo.

In ko se prepeljejo, pridejo na kopno v Genezaret in potisnejo ladjo h kraju.

In ko stopijo z ladje, ga ljudje precej spoznajo,

ter obletajo vso tisto okolico in začno na posteljah prinašati bolnike tja, kjer so slišali, da biva.In kamorkoli je prišel, v vasi ali v mesta ali v sela, so po ulicah pokladali bolnike in ga prosili, da bi se smeli kotekniti le roba njegove obleke; in katerikoli so se ga doteknili, so ozdraveli.

In kamorkoli je prišel, v vasi ali v mesta ali v sela, so po ulicah pokladali bolnike in ga prosili, da bi se smeli kotekniti le roba njegove obleke; in katerikoli so se ga doteknili, so ozdraveli.

In snidejo se pri njem farizeji in nekateri pismarji, ki so prišli iz Jeruzalema.

Ti so videli nekatere učencev njegovih, da jedo kruh z nečistimi, to je z neumitimi rokami.

Farizeji in vsi Judje namreč ne jedo, dokler si skrbno ne umijejo rok, izpolnjujoč izročilo starih [Ali: starejšin.];

in kadar pridejo s trga, ne jedo, dokler se ne umijejo; in mnogo drugih reči je, ki so jih sprejeli in jih izpolnjujejo: umivanje kupic in vrčev in kotlov in stolov.

In vprašajo ga farizeji in pismarji: Zakaj se učenci tvoji ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kruh z nečistimi rokami?

On pa jim reče: Dobro je prorokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je pisano: „To ljudstvo me z ustnicami spoštuje, njih srce pa je daleč od mene;

ali zastonj me časté, učeč nauke, zapovedi človeške“.

Opustivši zapoved Božjo, izpolnjujete postave človeške.

In jim reče: Lepo zametujete zapoved Božjo, da ohranite izročilo svoje.

Mojzes namreč je rekel: „Spoštuj očeta svojega in mater svojo“ in: „Kdor preklinja očeta ali mater, naj umre“.

Vi pa pravite: Če reče kdo očetu ali materi: S čimer bi ti jaz pomagal, bodi korban (to je: daritev) –

njemu ne pustite ničesar več storiti očetu svojemu ali materi svoji.

Tako podirate veljavo besede Božje z izročilom svojim, ki ste ga izročili; in mnogo temu podobnih reči počenjate.

In pokliče k sebi zopet ljudstvo ter jim reče: Poslušajte me vsi ter umejte!

Nič ne more človeka oskruniti, kar od zunaj prihaja vanj, marveč to, kar izhaja iz njega, oskrunja človeka.

Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši!

In ko odide od ljudstva v hišo, ga vprašajo učenci njegovi o tej priliki.

Pa jim reče: Ali ste tudi vi tako nerazumni? Ne umete li, da ga vse to, kar od zunaj prihaja v človeka, ne more oskruniti?

ker ne gre v srce njegovo, ampak v trebuh in izhaja ven. S tem je proglasil za čiste vse jedi [Ali: in gre ven po naravni poti, ki čisti vse jedi.].

Reče pa: Kar iz človeka izhaja, to ga skruni.

Kajti od znotraj, iz srca človeškega, izhajajo hudobne misli, nečistosti, tatvine, uboji,

prešeštva, lakomnost, hudobnost, zvijača, požrešnost, nevoščljivo oko, preklinjanje Boga, napuh, nespametnost.

Vse te hudobne reči izhajajo od znotraj in skrunijo človeka.

In vstane in odide odtod, v kraje tirske in sidonske. In ko je stopil v hišo, ni hotel, da bi kdo zvedel o njem, ali ni se mogel prikriti.

Ampak precej, ko je slišala o njem, pride žena, katere hčerka je imela nečistega duha, in mu pade pred noge.

Bila pa je žena Grkinja, Sirofeničanka po rodu. In ga prosi, naj izžene zlega duha iz njene hčere.

Jezus pa ji reče: Pusti, da se poprej nasitijo otroci; kajti ni lepo, da se vzame kruh otrokom in se vrže psičkom.

Ona pa odgovori in mu reče: Da, Gospod, tudi psički pod mizo jedo od drobtinic otrok.

In ji reče: Zavoljo te besede pojdi; zli duh je odšel iz tvoje hčere.

In odide na svoj dom ter najde otroka ležečega na postelji, in zli duh je bil odšel.

In zopet odide iz tirskih krajev in pride skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi po pokrajini Deseteromestja.

In pripeljejo mu gluhega, ki je nerazločno govoril, ter ga prosijo, naj bi položil nanj roko.

In vzame ga na stran od množice, mu položi prste svoje v ušesa in pljune in se dotakne jezika njegovega,

in pogledavši na nebo, vzdihne in mu veli: Efata, to je: Odpri se!

In odpro se ušesa njegova in razveže se vez jezika njegovega, in razločno je govoril.

In zapove jim, naj nikomur ne povedo; čim bolj jim je pa prepovedoval, tem bolj so razglaševali.In presilno so se čudili, govoreč: Vse je prav storil; tudi gluhe napravlja, da slišijo, in neme, da govoré.

In presilno so se čudili, govoreč: Vse je prav storil; tudi gluhe napravlja, da slišijo, in neme, da govoré.

Tiste dni, ko je bilo zopet vse polno ljudstva pri njem in niso imeli kaj jesti, pokliče Jezus učence svoje in jim reče:

Ljudstvo se mi smili, ker že tri dni so pri meni in nimajo kaj jesti;

in če jih pustim lačne na njih dom, obnemorejo na poti; in nekateri od njih so prišli od daleč.

Pa mu odgovore učenci: Odkod bi jih mogel kdo tu v puščavi nasititi s kruhom?

In vpraša jih: Koliko imate hlebov? Oni pa reko: Sedem.

In zapove ljudstvu, naj posedejo po tleh. In vzame sedmere hlebe, zahvali, prelomi in podaje učencem svojim, naj polože prednje; in oni polagajo pred ljudstvo.

In imeli so nekaj ribic; in blagoslovi jih in reče, naj polože tudi te prednje.

In jedli so in se nasitili; in pobrali so ostanke koscev sedem košev.

Bilo jih je pa kake štiri tisoč. In jih razpusti.

In precej stopi v ladjo z učenci svojimi in pride v okraj Dalmanutski.

In farizeji izidejo in se začno ž njim prepirati, in so ga izkušali ter zahtevali od njega znamenje z neba.

In vzdihnivši v duhu svojem, reče: Kaj zahteva ta rod znamenja? Resnično vam pravim: Ne bo se dalo znamenje temu rodu.

In pusti jih ter stopi zopet v ladjo in odide na drugo stran.

In pozabili so vzeti kruha in niso imeli več nego en hleb s seboj v ladji.

Naroča jim pa, govoreč: Glejte, varujte se kvasu farizejskega in kvasu Herodovega.

In premišljajo sami pri sebi in govore: To pravi, ker kruha nimamo.

In ko Jezus to opazi, jim reče: Kaj premišljujete, da nimate kruha? ali še niste spoznali in še ne umejete? ali vam je še okamenelo srce?

Oči imate, in ne vidite? ušesa imate, in ne slišite? in ne pomnite li?

Ko sem pet hlebov razlomil med pet tisoč ljudi, koliko polnih košev ste nabrali drobtin? Reko mu: Dvanajst.

Ko sem jih pa sedem med štiri tisoč, koliko polnih pletenic ste nabrali drobtin? In reko mu: Sedem.

In jim reče: Ali še ne umejete?

In pridejo v Betsaido. In pripeljejo mu slepca in ga prosijo, naj se ga dotakne.

In prime slepca za roko in ga pelje ven iz vasi ter pljune v oči njegove, in položivši roke nanj, ga vpraša, če kaj vidi?

In izpregleda ter reče: Vidim ljudi, kajti kakor drevesa jih vidim, da okoli hodijo.

Potem mu zopet položi roke na oči, in on vidi razločno, in je ozdravel in videl bistro vse.

In ga odpravi na dom njegov, rekoč: Nikar ne hodi v vas!

In odide Jezus in učenci njegovi v vasi Cesareje Filipove, in po poti vpraša učence svoje, rekoč jim: Kdo pravijo ljudje, da sem jaz?

Oni mu pa povedo, rekoč: Janez Krstnik, in drugi: Elija, drugi pa: eden od prorokov.

In jih vpraša: Kdo pa pravite vi, da sem jaz? Peter odgovori in mu reče: Ti si Kristus.

In zapreti jim, naj nikomur ne pripovedujejo o njem.

In začne jih učiti, da mora Sin človekov mnogo pretrpeti in biti zavržen od starejšin in višjih duhovnikov in pismarjev in umorjen biti in v treh dneh od smrti vstati.

In to besedo je govoril prostosrčno. In Peter ga potegne na stran in ga začne odvračati.

On pa se obrne in pogleda učence svoje in zapreti Petru in reče: Poberi se od mene, satan! ker ne misliš, kar je Božjega, ampak kar je človeškega.

In pokliče ljudstvo z učenci svojimi ter jim reče: Kdor hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame križ svoj nase in gre za menoj.

Kajti kdorkoli hoče življenje svoje ohraniti, ga izgubi, kdor pa izgubi življenje svoje zaradi mene in evangelija, ta ga ohrani.

Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, duši svoji pa škoduje?

Kajti kaj more dati človek v zameno za dušo svojo?Zakaj kdor se sramuje mene in besed mojih v tem prešeštnem in grešnem rodu, sramoval se bo tudi Sin človekov njega, kadar pride v slavi Očeta svojega s svetimi angeli.

Zakaj kdor se sramuje mene in besed mojih v tem prešeštnem in grešnem rodu, sramoval se bo tudi Sin človekov njega, kadar pride v slavi Očeta svojega s svetimi angeli.

In jim reče: Resnično vam pravim, da so nekateri med tukaj stoječimi, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne vidijo kraljestva Božjega, da je prišlo z močjo.

In čez šest dni vzame Jezus Petra in Jakoba in Janeza in jih odpelje na visoko goro same posebe; in izpremeni se pred njimi.

In oblačila njegova postanejo bleščeča in zelo bela kakor sneg, kakor jih noben belilec na zemlji ne more ubeliti.

In prikaže se jim Elija z Mojzesom, in pogovarjata se z Jezusom.

In Peter izpregovori in reče Jezusu: Rabi, dobro nam je tu biti; pa naredimo tri šatore, tebi enega in Mojzesu enega in Eliju enega.

Ni namreč vedel, kaj bi odgovoril, kajti bili so zelo uplašeni.

In nastane oblak in jih obsenči, in glas pride iz oblaka: Ta je Sin moj ljubljeni; njega poslušajte.

In nagloma se ozro in nikogar več ne vidijo razen Jezusa samega s seboj.

Ko so pa stopali z gore, jim zapove, naj nikomur ne pripovedujejo, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane iz mrtvih.

In to besedo so ohranili, in vpraševali so med seboj, kaj bi to bilo: vstati iz mrtvih?

In vprašajo ga, rekoč: Saj pravijo pismarji, da mora Elija poprej priti?

On pa jim reče: Elija res pride poprej in uravna vse vnovič. A kako je pisano o Sinu človekovem, da mora mnogo pretrpeti in ga bodo za nič šteli?

Ali pravim vam, da je Elija že prišel, in so mu storili, karkoli so hoteli, kakor je pisano o njem.

In ko pridejo k učencem, ugledajo veliko množico okoli njih in pismarje, da se ž njimi prepirajo.

In vsa množica se precej, ko ga ugleda, začudi, in hité k njemu in ga pozdravljajo.

In jih vpraša: Kaj se prepirate ž njimi?

In eden iz množice odgovori: Učenik, pripeljal sem k tebi sina svojega, ki ima nemega duha.

In kjerkoli ga zgrabi, ga meče, in on se peni in škriplje z zobmi, in se suši. Pa sem dejal učencem tvojim, naj ga izženo, a niso mogli.

On pa jim odgovori in reče: O neverni rod, doklej bom z vami? doklej vas bom trpel? Pripeljite ga k meni!

In pripeljejo ga k njemu. Komaj ga pa duh ugleda, ga precej strese, da se zgrudi na tla ter se valja in peni.

In vpraša očeta njegovega: Koliko časa je, odkar se mu je to zgodilo? Ta pa reče: Od malih nog.

In mnogokrat ga vrže tudi v ogenj ali v vodo, da ga pogubi. Ali, če moreš kaj, usmili se nas in pomagaj nam.

Jezus pa mu reče: Če moreš kaj! Vse je mogoče tistemu, ki veruje.

Precej zavpije dečkov oče in s solzami reče: Verujem, Gospod, pomagaj neveri moji!

Videč pa Jezus, da se steka ljudstvo, zapreti nečistemu duhu, rekoč mu: Duh nemi in gluhi, jaz ti ukazujem, zapusti ga in ne pridi več vanj!

In zakriči in ga močno strese in izide iz njega. In deček postane kakor mrtev, tako da mnogi pravijo, da je umrl.

Jezus pa ga prime za roko in ga vzdigne; in vstal je.

In ko pride v hišo, ga vprašajo učenci njegovi na samem: Kako, da ga mi nismo mogli izgnati?

In reče jim: Ta rod ne more iziti z ničimer razen z molitvijo in postom.

In ko so se odpravili odtod, so šli skozi Galilejo, in ni hotel, da bi kdo zvedel.

Kajti učil je učence svoje in jim pravil: Sin človekov bo izdan v človeške roke, in umorili ga bodo; in ko bo umorjen, vstane tretji dan od smrti.

Oni pa niso umeli tega govora, a bali so se ga vprašati.

In pridejo v Kafarnavm. In ko so bili v hiši, jih vpraša: Kaj ste se po poti med seboj menili?

Oni pa molče; spotoma so se bili namreč med seboj prepirali, kdo da je največji.

In ko sede, pokliče dvanajstere in jim reče: Če kdo hoče biti prvi, bodi najzadnji od vseh in vsem služabnik.

In vzame otročiča ter ga postavi v sredo mednje, in ga vzame v naročje in jim reče:

Kdor sprejme enega takih otročičev v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč njega, ki me je poslal.

Reče mu Janez: Učenik, videli smo nekoga, ki ne hodi za nami, da je z imenom tvojim izganjal hudiče, in smo mu zabranili, ker ne hodi za nami.

Jezus mu pa reče: Ne branite mu, zakaj nikogar ni, ki bi storil čudež z imenom mojim in bi mogel brž slabo govoriti o meni.

Kdor namreč ni zoper nas, je z nami.

Kajti kdorkoli vas napoji s kupico vode v imenu mojem, ker ste Kristusovi, resnično vam pravim, ne izgubi plačila svojega.

In kdor pohujša enega teh malih, ki verujejo v me, bi mu bilo bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in da ga vržejo v morje.

In če te pohujšuje roka tvoja, odsekaj jo; bolje ti je brez roke priti v življenje nego imeti obe roki in oditi v pekel, v ogenj neugasljivi [

kjer njih črv ne umira in ogenj ne ugasne].

In če te noga tvoja pohujšuje, odsekaj jo; bolje ti je hromemu priti v življenje nego imeti obe nogi in vrženemu biti v pekel ognjeni [

kjer njih črv ne umira in ogenj ne gasne].

In če te oko tvoje pohujšuje, izderi ga; bolje ti je z enim očesom priti v kraljestvo Božje nego imeti dve očesi in vrženemu biti v pekel ognjeni,

kjer njih črv ne umira in ogenj ne gasne.

Kajti vsak bo z ognjem osoljen, in vsaka žrtev bo s soljo osoljena.Dobra je sol, če pa sol postane neslana, s čim jo boste osolili? Imejte v sebi sol, in mir imejte med seboj.

Dobra je sol, če pa sol postane neslana, s čim jo boste osolili? Imejte v sebi sol, in mir imejte med seboj.

In se odpravi odtod in pride v Judejsko pokrajino in za Jordan. In snidejo se zopet množice k njemu, in kakor je imel navado, jih je zopet učil.

In pristopijo k njemu farizeji in ga vprašajo, izkušajoč ga: Ali je dovoljeno možu, ločiti se od žene?

On pa odgovori in jim reče: Kaj vam je zapovedal Mojzes?

Oni pa reko: Mojzes je dopustil ločitni list napisati in jo pustiti.

Jezus pa jim reče: Zavoljo trdosrčnosti vaše vam je napisal to zapoved.

Od začetka stvarjenja pa ju je kot moža in ženo ustvaril Bog.

„Zato zapusti človek očeta svojega in mater svojo in se pridruži ženi svoji,

in ta dva bodeta eno meso.“ Tako nista več dva, temuč eno meso.

Kar je torej Bog združil, naj človek ne razdružuje.

In v hiši ga zopet učenci vprašajo o tej reči.

Pa jim reče: Kdor se loči od žene svoje in se oženi z drugo, prešeštvuje zoper njo;

in ako se žena loči od moža svojega in se omoži z drugim, prešeštvuje.

In prinašali so k njemu otročiče, da bi se jih dotaknil; učenci pa jih okarajo.

Videč pa to Jezus, se razhudi in jim reče: Pustite otročiče, naj pridejo k meni, ne branite jim; zakaj takih je kraljestvo Božje.

Resnično vam pravim: Kdor ne sprejme kraljestva Božjega kakor otrok, nikakor ne pride vanj.

In jemlje jih v naročje ter polagajoč nanje roke, jih blagoslavlja.

In ko gre ven na cesto, pribeži eden k njemu, poklekne pred njim in ga vpraša: Dobri učenik, kaj naj storim, da podedujem večno življenje?

Jezus pa mu reče: Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen eden, Bog.

Zapovedi znaš: „Ne ubijaj, ne prešeštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem, ne goljufaj, spoštuj očeta svojega in mater“.

On pa odgovori in mu reče: Učenik, vse to sem izpolnjeval od mladosti svoje.

Jezus pa pogleda nanj, in ker ga je ljubil, mu reče: Enega ti je še treba. Pojdi, prodaj, karkoli imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; ter pridi in hodi za menoj.

Njemu pa zagreni ta beseda in odide žalosten, zakaj imel je mnogo premoženja.

In Jezus pogleda okoli in reče učencem svojim: Kako težko pridejo tisti, ki imajo bogastvo, v kraljestvo Božje!

Učenci pa so se zavzeli ob besedah njegovih. Jezus pa zopet odgovori in jim reče: Otroci, kako težko je tistim, ki stavijo svoje upanje v bogastvo, priti v kraljestvo Božje!

Laže je velblodu iti igli skozi ušesce nego bogatemu priti v kraljestvo Božje!

Oni pa se zelo zgroze in govore med seboj: Kdo se potem more zveličati?

Jezus pa pogleda nanje in reče: Pri ljudeh je nemogoče, ali ne pri Bogu; kajti vse je mogoče pri Bogu.

Peter mu začne praviti: Glej, mi smo zapustili vse in smo šli za teboj.

Jezus reče: Resnično vam pravim, nikogar ni, ki je zapustil hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mene in evangelija,

da ne bi prejel sedaj v tem času stokrat toliko: hiš in bratov in sester in mater in otrok in njiv s preganjanjem, in v prihodnjem svetu večnega življenja.

Mnogi pa, ki so prvi, bodo zadnji, in ki so zadnji, prvi.

Bili pa so na poti, grede v Jeruzalem; in Jezus je šel pred učenci, in oni so se čudili. Tisti pa, ki so šli za njim, so se bali. In vzame zopet dvanajstere k sebi in jim začne praviti, kaj se mu ima zgoditi:

Glejte, gori v Jeruzalem gremo, in Sin človekov bo izdan višjim duhovnikom in pismarjem, in obsodijo ga na smrt in izroče poganom,

in zasramovali ga bodo in pljuvali nanj in ga bičali in umorili; a tretji dan vstane od smrti.

In pristopita k njemu Jakob in Janez, sina Zebedejeva, ter mu rečeta: Učenik, hočeva, da nama storiš, kar bova prosila.

On pa ju vpraša: Kaj hočeta, da naj vama storim?

Ona pa mu rečeta: Daj nama, da bova sedela eden tebi na desnici in eden na levici v slavi tvoji.

Jezus pa jima reče: Ne vesta, kaj prosita. Moreta li piti kelih, ki ga pijem jaz, in se krstiti s krstom, ki se jaz krstim ž njim?

Ona pa rečeta: Moreva. A Jezus jima veli: Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, ki se jaz krstim ž njim, se bosta krstila.

Da bi pa sedela meni na desnici in na levici, ne morem dati jaz, a dá se to tistim, katerim je pripravljeno.

In ko slišijo to deseteri, se začno jeziti nad Jakobom in Janezom.

Jezus jih pa pokliče in jim reče: Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, nad njimi gospodujejo, in njih velikaši jih siloma vladajo.

Ni pa tako med vami: ampak kdorkoli hoče postati velik med vami, naj vam bode služabnik,

in kdorkoli hoče med vami biti prvi, bodi vsem hlapec.

Kajti tudi Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in dá življenje svoje v odkupnino za mnoge.

In pridejo v Jeriho. In ko so šli iz Jeriha, on in učenci njegovi in obilna množica, je sedel kraj poti slep berač, Bartimej, sin Timejev.

In ko sliši, da je Jezus Nazarečan, začne vpiti in govoriti: Sin Davidov, Jezus, usmili se me!

In mnogi mu prete, naj umolkne; a on le še bolj kriči: Sin Davidov, usmili se me!

In Jezus se ustavi in veli: Pokličite ga! In pokličejo slepca in mu reko: Srčen bodi, vstani, kliče te.

On pa vrže s sebe plašč svoj, poskoči in pride k Jezusu.

In Jezus mu odgovori in reče: Kaj hočeš, da naj ti storim? Slepec pa mu reče: Rabuni [T. j. moj učenik.], da izpregledam!In Jezus mu veli: Pojdi, vera tvoja te je rešila. In precej je izpregledal, in za Jezusom je šel po poti.

In Jezus mu veli: Pojdi, vera tvoja te je rešila. In precej je izpregledal, in za Jezusom je šel po poti.

In ko so se približevali Jeruzalemu, Betfagi in Betaniji pri Oljski gori, pošlje dva izmed učencev svojih

in jima reče: Pojdita v vas, ki vama je nasproti, in precej, ko prideta vanjo, najdeta žrebe privezano, ki na njem še noben človek ni sedel: odvežita ga in pripeljita.

In če vama kdo reče: Kaj delata to? recita: Gospod ga potrebuje in precej ga zopet pošlje sem.

In odideta ter najdeta žrebe privezano pri vratih zunaj na ulici in ga odvežeta.

In nekateri tistih, ki so ondi stali, jima reko: Kaj delata, da odvezujeta žrebe?

Ona pa jim rečeta, kakor je bil Jezus naročil; in ju puste.

In pripeljeta žrebe k Jezusu in denejo nanje oblačila svoja, in on sede nanje.

Mnogi pa pogrnejo oblačila svoja po cesti; a drugi steljejo mladičje, ki so ga nasekali po polju.

In tisti, ki ga spremljajo spredaj in zadaj, kličejo: Hosana! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!

Blagoslovljeno kraljestvo, ki prihaja, kraljestvo očeta našega Davida! Hosana na višavah!

In Jezus pride v Jeruzalem in v tempelj; in ko si je vse ogledal, odide, ker je bil že večer, z dvanajsterimi v Betanijo.

In ko so drugi dan šli iz Betanije, postane lačen.

In ugleda od daleč smokvo, ki je imela listje, pa pride, če morda kaj najde na njej; toda ko pristopi k njej, ne najde ničesar razen listja, kajti še ni bil čas za smokve.

In Jezus izpregovori in ji reče: Na vekomaj nikoli nihče s tebe sadu ne jej! In slišali so to učenci njegovi.

In pridejo v Jeruzalem. In ko stopi Jezus v tempelj, začne izganjati tiste, si so v templju prodajali in kupovali, in prevrne mize menjalcem in stole prodajalcem golobov

in ne pusti, da bi kdo nesel posodo skozi tempelj.

In uči jih in jim reče: Mar ni pisano: „Dom moj naj se imenuje dom molitve vsem narodom“? A vi ste naredili iz njega razbojniško jamo.

In slišali so to višji duhovniki in pismarji in so iskali, kako bi ga pogubili; zakaj bali so se ga, ker se je vse ljudstvo čudilo nauku njegovemu.

In vsak večer je šel ven iz mesta.

In ko gredo zjutraj mimo, ugledajo smokvo, da je suha do korenine.

In Peter se spomni in mu reče: Rabi, glej, smokva, ki si jo preklel, se je posušila.

Jezus pa odgovori in jim veli: Imejte vero v Boga!

Resnično vam pravim: Če kdo reče tej gori: Vzdigni se in vrzi se v morje, in ne dvomi v srcu svojem, temuč veruje, da se zgodi, kar pravi, zgodilo se mu bode.

Zato vam pravim: Vse, karkoli v molitvi svoji prosite, verujte, da ste prejeli, in zgodi se vam.

In kadar stopite k molitvi, odpustite, če imate zoper koga kaj, da tudi Oče vaš, ki je v nebesih, vam odpusti vaše pregrehe.

Če pa vi ne odpustite, tudi vam ne odpusti Oče vaš, ki je v nebesih, vaših pregreškov.

In pridejo zopet v Jeruzalem. In ko se je v templju izprehajal, pridejo k njemu višji duhovniki in pismarji in starejšine

in mu reko: S kakšno oblastjo delaš to? ali kdo ti je dal to oblast, da to delaš?

Jezus pa jim reče: Vprašal vas bom eno besedo, in odgovorite mi, pa vam povem, s kakšno oblastjo to delam.

Krst Janezov, je li bil iz nebes ali od ljudi? Odgovorite mi!

In premišljevali so sami pri sebi, govoreč: Če rečemo: Iz nebes, poreče: Zakaj mu torej niste verovali?

Če pa rečemo: Od ljudi – bali so se ljudstva; kajti vsi so mislili o Janezu, da je bil res prorok.Pa odgovore Jezusu in reko: Ne vemo. In Jezus jim reče: Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.

Pa odgovore Jezusu in reko: Ne vemo. In Jezus jim reče: Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.

In začne jim govoriti v prilikah: Zasadil je človek vinograd in ga ogradil s plotom, in je izkopal klet in je sezidal stolp, in ga je izročil vinogradnikom, ter je odpotoval.

In ko je bilo čas, pošlje k vinogradnikom hlapca, da bi od vinogradnikov prejel pridelkov iz vinograda.

Oni pa ga zgrabijo in pretepo in pošljejo praznega.

In zopet pošlje k njim drugega hlapca; in temu razbijejo glavo in ga osramoté.

In pošlje drugega, in tega ubijejo, in mnogo drugih, ki jih nekatere pretepo in nekatere ubijejo.

Še enega je imel, sina ljubljenega: tega pošlje naposled k njim, rekoč: Sina mojega se bodo bali.

Oni pa, vinogradniki, reko med seboj: Ta je dedič. Pridite, ubijmo ga, in naša bo dediščina.

Ter ga zgrabijo in ubijejo, in ga vržejo ven iz vinograda.

Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Pride in vinogradnike pogubi, in vinograd dá drugim.

Niste li brali tudi tega pisma: „Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal glava voglu;

od Gospoda se je zgodilo to, in čudno je v očeh naših“.

In gledali so, da bi ga ujeli, ali zbojé se ljudstva. Spoznali so namreč, da je zoper nje povedal to priliko. In pustili so ga ter odšli.

In pošljejo k njemu nekatere farizejev in Herodovcev, da bi ga ujeli v besedi.

In ko pridejo, mu reko: Učenik, vemo, da si resničen, in ti ni nikogar mar, kajti ne gledaš ljudem na lice, temuč v resnici učiš pot Božjo. Ali je prav dati cesarju davek ali ne? Naj ga damo ali ne damo?

On pa, ker je spoznal njih hinavstvo, jim reče: Kaj me izkušate? Prinesite mi denar, da pogledam.

Oni pa prineso. In jim reče: Čigava je ta podoba in napis? Oni mu pa reko: Cesarjeva.

Jezus pa jim veli: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. In silno se mu začudijo.

In pridejo k njemu saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo, govoreč:

Učenik! Mojzes nam je napisal: Če komu brat umre in zapusti ženo, otrok pa ne zapusti, naj vzame njegov brat ženo njegovo in zbudi seme bratu svojemu.

Bilo je sedem bratov; in prvi vzame ženo in umre, in ne zapusti zaroda.

In vzame jo drugi in umre, ne zapustivši zaroda. Tudi tretji tako.

In vseh sedem ne zapusti zaroda. Naposled za vsemi umre tudi žena.

Ob vstajenju torej, ko vstanejo, čigava izmed jih bo žena? Kajti sedmeri so jo imeli za ženo.

Jezus jim reče: Se li ne motite zato, ker ne poznate pisem, ne moči Božje?

Kadar namreč iz mrtvih vstanejo, se ne ženijo in ne možé, ampak so kakor angeli v nebesih.

Za mrtve pa, da vstajajo, niste li brali v Mojzesovi knjigi, pri grmu, kako mu je Bog govoril, rekoč: „Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov“?

On ni Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se motite.

In pristopi eden pismarjev, ki je slišal, kako so se prepirali, in ker je videl, da jim je dobro odgovoril, ga vpraša: Katera je prva zapoved od vseh?

Jezus odgovori: Prva je: „Sliši, Izrael! Gospod, naš Bog, je edini Gospod.

In ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje in iz vse moči svoje.“

Druga je ta: „Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe“. Večje od teh ni druge zapovedi.

In reče mu pismar: Dobro, učenik; po resnici si povedal, da je Bog eden, in da ni drugega razen njega;

in ljubiti ga iz vsega srca in iz vse pameti in iz vse moči, in bližnjega ljubiti kakor samega sebe: to je več od vseh žgalnih žrtev in daritev.

In Jezus, videč, da je pametno odgovoril, mu reče: Nisi daleč od kraljestva Božjega. In nihče si ga ni upal več vprašati.

In Jezus odgovori in reče, učeč v templju: Kako pravijo pismarji, da je Kristus sin Davidov?

Sam David je dejal v svetem Duhu: „Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje“.

Sam David ga imenuje Gospoda; odkod pa je on sin njegov? In preprosto ljudstvo ga je rado poslušalo.

In govoril jim je v nauku svojem: Varujte se pismarjev, ki radi hodijo v dolgih suknjah in ljubijo pozdrave po ulicah

in prve stole po shodnicah in prva mesta pri gostijah;

ki požirajo vdovam hiše in na videz opravljajo dolge molitve. Ti bodo prejeli ostrejšo sodbo.

In sede Jezus temepljskemu zakladu nasproti in gleda, kako meče ljudstvo denar v zakladnico; in veliko bogatih je metalo mnogo.

In pride vdova uboga in vrže dva denarca, kar je en vinar.

In pokliče učence svoje in jim reče: Resnično vam pravim, da je ta vdova uboga vrgla več nego vsi, ki mečejo v zakladnico:kajti vsi so vrgli od obilnosti svoje, ta pa je od uboštva svojega vrgla vse, kar je imela, ves živež svoj.

kajti vsi so vrgli od obilnosti svoje, ta pa je od uboštva svojega vrgla vse, kar je imela, ves živež svoj.

In ko je šel iz templja, mu reče eden učencev njegovih: Učenik, glej, kakšno kamenje in kakšne stavbe!

In Jezus mu reče: Vidiš te velike stavbe? Ne ostane tu kamen na kamenu, ki bi se ne podrl.

In ko je sedel na Oljski gori templju nasproti, ga vprašajo posebe Peter in Jakob in Janez in Andrej:

Povej nam, kdaj bode to? in kaj bode znamenje, ko se ima vse to dopolniti?

Jezus jim pa začne praviti: Varujte se, da vas kdo ne zapelje!

Kajti veliko jih pride z imenom mojim, govoreč: Jaz sem Kristus, in mnogo jih bodo zapeljali.

Kadar pa zaslišite boje in glasove o bojih, ne ustrašite se; zakaj to mora biti, ali to še ni konec.

Kajti vstane narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; potresi bodo po krajih, in bodo lakote. Začetek nadlogam je to.

Vi pa varujte sebe! Kajti izročali vas bodo sodiščem in v shodnicah vas bodo pretepali in pred vladarje in kralje vas postavljali zavoljo mene, njim za pričevanje.

In med vsemi narodi se mora poprej oznaniti evangelij.

Kadar vas pa popeljejo, da vas izroče, ne skrbite naprej, kaj bi govorili, temuč kar vam bo dano tisto uro, to govorite; ker niste vi, ki govorite, ampak sveti Duh.

Izdajal pa bo brat brata na smrt in oče sina, in otroci bodo vstali zoper roditelje in jih bodo morili.

In vsi vas bodo sovražili zaradi imena mojega. Kdor pa pretrpi do konca, ta bo zveličan.

A kadar ugledate gnusobo razdejanja [Ali: gnusobo opustošenja..], da stoji, kjer ne bi smela (kdor bere, naj razume!), tedaj naj tisti, ki so v Judeji, zbežé na gore;

a kdor je na strehi, ne stopaj doli in ne hodi noter, da bi kaj vzel iz hiše svoje;

in kdor je na polju, naj se ne vrača, da vzame plašč svoj.

Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh!

Molite pa, da ne bode po zimi.

Kajti tisti dnevi bodo stiska, kakršne ni bilo od začetka stvarjenja, katero je ustvaril Bog, do sedaj in je tudi ne bo.

In ko ne bi bil Gospod prikrajšal teh dni, ne bi se rešil noben človek; ali zavoljo izvoljencev, ki jih je izvolil, je prikrajšal te dni.

In če vam tedaj kdo reče: Glej, tu je Kristus, ali: Glej, ondi je, ne verjemite.

Kajti lažnivi kristusi in lažnivi proroki bodo vstali in delali znamenja in čudeže, da bi premotili, ko bi bilo mogoče, izvoljence.

A vi se varujte; glejte, povedal sem vam vse naprej.

Ali v tistih dneh, po tej stiski, otemni solnce in mesec ne bo dajal svetlobe svoje,

in zvezde bodo padale z neba, in sile, ki so na nebu, se bodo pregibale.

In tedaj ugledajo Sina človekovega, da prihaja na oblakih z veliko močjo in slavo.

In tedaj pošlje angele svoje in zbere izvoljence svoje od četverih vetrov, od konca zemlje do kraja neba.

Od smokve pa se učite prilike: Kadar se že njena veja omladi in požene listje, veste, da je blizu poletje.

Tako tudi vi: kadar ugledate, da se te reči gode, vedite, da je on blizu, pri vratih.

Resnično vam pravim, da ne preide ta rod, dokler se vse te reči ne zgode.

Nebo in zemlja preideta, a besede moje nikoli ne preidejo.

Za tisti dan in tisto uro pa nihče ne ve, tudi angeli v nebesih ne, tudi Sin ne, samo Oče.

Pazite, bedite in molite, kajti ne veste, kdaj je ta čas.

Kakor je človek, ki je odpotoval, zapustil dom svoj in dal hlapcem svojim oblast in vsakemu svoje delo, tudi vratarju zapovedal, da naj čuje –.

Čujte torej, kajti ne veste, kdaj pride gospodar hiše: ali zvečer, ali opolnoči, ali o petelinovem petju, ali zjutraj,

da vas, ko pride nagloma, ne najde spečih.Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte!

Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte!

Bila je pa Velika noč in praznik presnih kruhov čez dva dni. In višji duhovniki in pismarji so gledali, kako bi ga z zvijačo ujeli in umorili.

Kajti govorili so: Ne na praznik, da se morda ljudstvo ne upre.

In ko je bil v Betaniji, v hiši Simona gobavca, in je sedel za mizo, pride žena, ki je imela alabastrovo posodo mazila iz čiste, dragocene narde; in razbije posodo in mu ga izlije na glavo.

Bili pa so tu nekateri, ki so se sami pri sebi hudovali: Čemu se je zgodila ta potrata mazila?

Kajti to mazilo bi se bilo lahko prodalo za več nego tristo denarjev in izkupilo dalo ubogim. In so godrnjali nad njo.

Jezus pa reče: Pustite jo! kaj jo nadlegujete? Dobro delo je storila na meni.

Kajti uboge imate vedno pri sebi, in kadar hočete, jim morete dobro storiti, mene pa nimate vselej.

Kar je mogla, je storila: vnaprej je pomazilila telo moje za pokop.

Resnično pa vam pravim: Kjerkoli po vsem svetu se bo oznanjal ta evangelij, povedalo se bo tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.

In Juda Iškariot, eden od dvanajsterih, odide k višjim duhovnikom, da jim ga izda.

Oni pa se razvesele, ko to slišijo, in mu obljubijo dati denarja. In iskal je, kako bi ga o priliki izdal.

In prvi dan presnih kruhov, ko so klali velikonočno jagnje, mu reko učenci njegovi: Kam hočeš, da gremo in pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?

In pošlje dva učencev svojih in jima reče: Pojdita v mesto, in srečal vaju bo človek, ki nese vrč vode. Pojdita za njim,

in kjer vnide, recita hišnemu gospodarju: Učenik pravi: Kje je obednica, kjer bom z učenci svojimi jedel velikonočno jagnje?

In on vama pokaže veliko izbo, pogrnjeno in pripravljeno; tam nam pripravita.

In učenca odideta in prideta v mesto in najdeta, kakor jima je rekel, ter pripravita jagnje.

In ko se zvečeri, pride z dvanajsterimi.

In ko so za mizo sedeli in jedli, reče Jezus: Resnično vam pravim, da me eden izmed vas, ki z menoj jé, izda.

Oni se pa začno žalostiti in mu praviti eden za drugim: Ali jaz?

On pa jim reče: Eden dvanajsterih, ki omaka z menoj v skledi.

Sin človekov sicer gre, kakor je pisano o njem; ali gorje tistemu človeku, ki Sina človekovega izdaja! Bolje bi bilo tistemu človeku, da ne bi bil rojen.

In ko so jedli, vzame Jezus kruh in blagoslovi in ga prelomi in jim da in reče: Vzemite! to je moje telo.

In vzame kelih, se zahvali in jim da; in vsi so pili iz njega.

In jim reče: To je moja kri nove zaveze, ki se preliva za mnoge.

Resnično vam pravim, da ne bom več pil od trtnega sadu do tistega dne, ko ga bom pil novega v kraljestvu Božjem.

In ko so odpeli zahvalnico, odidejo na Oljsko goro.

In jim reče Jezus: Vsi se boste pohujšali, kajti pisano je: „Pastirja udarim in ovce se razkrope“.

Ali po vstajenju svojem pojdem pred vami v Galilejo.

Peter pa mu reče: Če se tudi vsi pohujšajo, jaz vendar ne.

Pa mu reče Jezus: Resnično ti pravim, da me danes še, to noč, preden petelin dvakrat zapoje, zatajiš trikrat.

On pa govori tem bolj goreče: Ko bi moral s teboj umreti, te gotovo ne zatajim. Tako so pa tudi vsi govorili.

In pridejo v ograd, ki mu je ime Getsemane, ter veli učencem svojim: Sedite tu dotlej, da pomolim.

In vzame Petra in Jakoba in Janeza s seboj. In začne žalovati in trepetati v grozi.

In jim reče: Žalostna je duša moja do smrti; ostanite tu in čujte.

Ter odide malo dalje in pade na zemljo in moli, naj preide, če je mogoče, ta ura mimo njega,

in govori: Aba, Oče! vse je mogoče tebi, vzemi ta kelih od mene, toda ne, kar jaz hočem, ampak kar hočeš ti.

In pride in jih najde speče ter reče Petru: Simon, spiš? Ali nisi mogel ene ure prečuti?

Čujte in molite, da ne zajdete v izkušnjavo; duh je sicer voljan, ali meso je slabo.

In zopet odide in moli, govoreč iste besede.

In ko se vrne, jih najde zopet speče, bile so jim namreč oči preutrujene; in niso vedeli, kaj bi mu odgovorili.

In pride v tretje in jim reče: Spite dalje in počivajte! Dosti je! ura je prišla. Glej, Sin človekov se izdaja grešnikom v roke.

Vstanite, pojdimo! Glejte, izdajalec moj se je približal.

In precej, ko je še govoril, pride Juda, eden dvanajsterih, in ž njim množica z meči in koli od višjih duhovnikov in pismarjev in starejšin.

Dal jim je pa njegov izdajalec znamenje, rekoč: Kogar poljubim, ta je; zgrabite ga in peljite varno.

In pride in pristopi precej k njemu in reče: Rabi! in ga poljubi.

Oni pa polože nanj roke svoje in ga zgrabijo.

Eden tistih pa, ki so zraven stali, izdere meč in mahne hlapca velikega duhovnika in mu odseka uho.

In Jezus izpregovori in jim reče: Kakor na razbojnika ste prišli z meči in koli lovit me?

Vsak dan sem bil pri vas, učeč v templju, in niste me zgrabili. Ali da se izpolnijo pisma!

In zapuste ga vsi in pobegnejo.

In šel je za njim neki mladenič, s platnom ogrnjen po nagem, in ga popadejo.

On pa pusti platno in ubeži nag od njih.

In Jezusa odpeljejo k velikemu duhovniku; in snidejo se pri njem vsi višji duhovniki in starejšine in pismarji.

In Peter je šel oddaleč za njim, noter na dvor velikega duhovnika; in je sedel s hlapci, grejoč se pri ognju.

A višji duhovniki in ves veliki zbor so iskali pričevanja zoper Jezusa, da bi ga na smrt izdali; ali ne najdejo ga.

Kajti mnogi so pričali po krivem zoper njega, ali njih izpovedbe niso bile enake.

In vstanejo nekateri ter pričajo po krivem zoper njega, govoreč:

Mi smo ga slišali, da je dejal: Jaz poderem to svetišče, ki je narejeno z rokami, in v treh dneh sezidam drugo, ne narejeno z rokami.

Ali tudi to njih pričevanje ni bilo enako.

In veliki duhovnik vstane in stopi na sredo in vpraša Jezusa, rekoč: Ne odgovarjaš li ničesar? Kaj pričajo ti zoper tebe?

On pa je le molčal in ni odgovoril ničesar. Zopet ga vpraša veliki duhovnik in mu reče: Si li ti Kristus, Sin Veleslavnega?

Jezus pa reče: Jaz sem, in videli boste Sina človekovega, da sedi na desnici moči Božje in da prihaja z oblaki neba.

Veliki duhovnik pa raztrga oblačila svoja in reče: Kaj nam je še treba prič?

Slišali ste kletvino zoper Boga; kaj se vam zdi? Oni pa vsi razsodijo, da je vreden smrti.

In nekateri začno pljuvati nanj in mu zakrivati obraz in ga biti za uho in mu praviti: Prorokuj! Tudi služabniki so ga sprejeli z udarci po licih.

In ko je bil Peter doli na dvorišču, pride ena od dekel velikega duhovnika,

in videč Petra, da se greje, pogleda nanj in reče: Tudi ti si bil z Nazarečanom Jezusom.

On pa zataji, rekoč: Ne vem in ne umem, kaj praviš. In gre ven v preddvor, in petelin zapoje.

In dekla, videč ga, začne zopet praviti tem, ki so zraven stali: Ta je izmed njih.

On pa zopet taji. In malo potem reko zopet zraven stoječi Petru: Resnično si izmed njih, saj si tudi Galilejec.

On pa se začne rotiti in prisegati: Ne poznam tega človeka, ki o njem govorite.In precej zapoje petelin drugič. In spomni se Peter besede, kako mu je rekel Jezus: Preden petelin dvakrat zapoje, me zatajiš trikrat. In ko to pomisli, se razplače.

In precej zapoje petelin drugič. In spomni se Peter besede, kako mu je rekel Jezus: Preden petelin dvakrat zapoje, me zatajiš trikrat. In ko to pomisli, se razplače.

In precej zjutraj se posvetujejo višji duhovniki s starejšinami in pismarji in ves veliki zbor, in zvežejo Jezusa, ga odpeljejo in izroče Pilatu.

In vpraša ga Pilat: Ti si kralj Judov? On pa odgovori in mu reče: Ti praviš.

In višji duhovniki so ga veliko tožili.

Pilat pa ga zopet vprata, rekoč: Ne odgovarjaš li ničesar? Glej, kolikih reči te tožijo.

Ali Jezus mu ni nič več odgovoril, tako da se je Pilat čudil.

Ob prazniku pa jim je navadno izpustil enega jetnika, katerega so zahtevali.

Bil pa je takrat vklenjen v ječi eden, po imenu Baraba, z uporniki, ki so bili ob uporu uboj storili.

In ko pride množica gori, začne zahtevati, naj stori, kakor jim je vselej storil.

Pilat pa jim odgovori in reče: Hočete li, da vam izpustim kralja Judov?

Zaznal je namreč, da so mu ga iz zavisti izročili višji duhovniki.

Višji duhovniki pa podpihajo ljudstvo, naj jim rajši izpusti Baraba.

Pilat pa zopet odgovori in jim reče: Kaj torej hočete, da naj storim s tem, ki ga imenujete kralja Judov?

Oni pa zopet zakriče: Križaj ga!

Pilat jim pa reče: Kaj pa je hudega storil? Oni pa še bolj zakriče: Križaj ga!

Pilat pa, hoteč ljudstvu ustreči, jim izpusti Baraba, a Jezusa veli bičati in ga izroči, naj ga križajo.

In vojaki ga odpeljejo noter na dvor, to je v sodno palačo, in skličejo vso trumo.

In oblečejo mu škrlatno obleko in spleto krono iz trnja in jo denejo nanj,

in ga začno pozdravljati: Zdrav bodi, kralj Judov!

In bili so ga po glavi s trstom, in pljuvali so nanj, in pripogibali so kolena ter se mu priklanjali.

In ko se mu nasmejajo, mu slečejo škrlatno obleko in mu oblečejo lastno njegovo oblačilo; ter ga peljejo ven, da ga križajo.

In prisilijo nekega mimogredočega Simona Cirenca, ki je šel s polja, očeta Aleksandrovega in Rufovega, naj mu ponese križ.

In pripeljejo ga na kraj Golgoto, kar se tolmači: Mesto mrtvaške glave.

In podajali so mu vina z miro, ali on ni vzel.

In razpno ga na križ in delé med seboj obleko njegovo, metaje kocko zanjo, kdo bo kaj vzel.

Bila pa je ura tri, ko so ga na križ razpeli.

In bil je napis krivde njegove napisan: KRALJ JUDOV.

In ž njim križajo dva razbojnika, enega njemu na desno in enega na levo.

In izpolnilo se je pismo, ki pravi: „In hudodelnikom je bil prištet“.

In mimogredoči so ga preklinjali in majali z glavami in govorili: Aha, ki podiraš svetišče in ga v treh dneh postavljaš,

pomagaj sam sebi in stopi s križa!

Ravno tako so se mu tudi višji duhovniki posmehovali in govorili med seboj s pismarji: Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati.

Kristus, kralj Izraelov, naj stopi sedaj s križa, da bomo videli in verovali. Tudi ona, ki sta bila križana ž njim, sta ga zasramovala.

In ko je bila ura šest, nastane tema po vsej zemlji do devete ure.

In ob deveti uri zavpije Jezus z močnim glasom: Eloi, Eloi, lama sabahtani? kar se tolmači: „Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?“

In nekateri tistih, ki so zraven stali in slišali to, reko: Glej, Elija kliče.

Eden pa pohiti in namoči gobo z octom in, nateknivši jo na trst, mu da piti, rekoč: Pustite, bomo videli, če pride Elija, da ga sname.

Jezus pa zavpije z močnim glasom in izdahne.

In zagrinjalo v svetišču se pretrga na dvoje, od vrha do tal.

Ko je pa stotnik, ki je stal njemu nasproti, videl, da je tako zakričavši izdahnil, reče: Resnično je bil ta človek Sin Božji.

Bile pa so tu tudi žene, ki so oddaleč gledale, med katerimi je bila Marija Magdalena in Marija, Jakoba manjšega in Jozejeva mati, in Salome,

ki so, ko je bil še v Galileji, za njim hodile in mu služile, in mnoge druge, katere so bile ž njim prišle v Jeruzalem.

In ko se je že zvečerilo, ker je bil dan priprave, to se pravi: predsobotni dan,

pride Jožef iz Arimateje, velespoštovan svetovalec, ki je tudi pričakoval kraljestva Božjega, in gre srčno k Pilatu in zaprosi Jezusovo truplo.

Pilat se pa začudi, da je že umrl, in pokliče stotnika ter ga vpraša, je li že kaj časa mrtev.

In ko zve od stotnika, podari truplo Jožefu.

In kupivši platna, ga sname in ga zavije v platno in položi v grob, ki je bil izsekan v skali; in privali kamen grobu na vrata.Marija Magdalena in Marija, mati Jozejeva, pa sta gledali, kam je bil položen.

Marija Magdalena in Marija, mati Jozejeva, pa sta gledali, kam je bil položen.

In ko mine sobota, nakupijo Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova, in Salome dišav, da bi prišle in ga pomazilile.

In zjutraj zgodaj prvi dan po soboti pridejo h grobu, ko je solnce izšlo.

In pogovarjale so se med seboj: Kdo nam odvali kamen od grobnih vrat?

In ko pogledajo, vidijo, da je kamen odvaljen; bil je namreč zelo velik.

In prišedši v grob, ugledajo mladeniča, da sedi na desni strani in je ogrnjen z belim oblačilom; in prestrašijo se.

On jim pa reče: Ne bojte se! Jezusa iščete Nazarečana, ki je bil križan; vstal je, ni ga tu. Glejte mesto, kamor so ga bili položili.

Ali pojdite, povejte učencem njegovim in Petru, da gre pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.

In pridejo iz groba in naglo zbeže; zakaj strah in groza sta jih prevzela, in nikomur niso ničesar povedale, ker so se bale. —

Vstavši pa zgodaj prvi dan po soboti, se prikaže Jezus najprej Mariji Magdaleni, iz katere je bil izgnal sedem hudičev.

Ona odide in sporoči tem, ki so prej bili ž njim, ki so žalovali in jokali.

In ko slišijo, da živi in da ga je ona videla, niso verovali.

Potem se razodene v drugi podobi dvema izmed njih na poti, ko sta šla na deželo.

In ona odideta in oznanita drugim, ali tudi njima niso verovali.

Pozneje se razodene enajsterim, ko so sedeli za mizo, in pograja njih nevero in trdosrčost, da niso verjeli tem, ki so ga videli, da je vstal.

In jim reče: Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarjenju!

Kdor veruje in je krščen, bo zveličan, a kdor ne veruje, bo obsojen.

Tiste pa, ki verujejo, bodo spremljala ta znamenja: V imenu mojem dobo izganjali zle duhove, govorili bodo nove jezike,

kače bodo prijemali, in če izpijo kaj strupenega, ne bo jim škodovalo, na bolnike bodo pokladali roke, in ozdravijo.

In Gospod, potem ko jim je govoril, je bil vzet gori v nebo, in je sedel Bogu na desnici.Oni pa so šli in oznanjevali so povsodi, in Gospod je sodeloval ž njimi in potrjeval besedo s čudeži, ki so se obenem godili.

Oni pa so šli in oznanjevali so povsodi, in Gospod je sodeloval ž njimi in potrjeval besedo s čudeži, ki so se obenem godili.