In prišla je beseda GOSPODOVA Jonu, sinu Amitajevemu, govoreč:

Vstani, pojdi v Ninive, mesto veliko, in kliči zoper njega; kajti njih zloba je prišla gori predme.

Ali Jona vstane, da bi zbežal v Tarsis izpred obličja GOSPODOVEGA; in gre doli v Jafo in zaloti ladjo, ki se je peljala v Tarsis; in plača brodnino in stopi vanjo, da bi se peljal ž njimi v Tarsis izpred obličja GOSPODOVEGA.

A GOSPOD je zagnal močan veter na morje, in nastal je velik vihar na morju, da je hotelo ladjo razbiti.

In mornarji se zboje in vpijejo vsak k svojemu bogu; in mečejo v morje orodje, ki je bilo na ladji, da bi si olajšali. Jona pa je bil šel na dno ladje in je legel in trdno zaspal.

Tedaj pristopi k njemu poveljnik ladje in mu reče: Kaj je s tabo, zaspanec? Vstani, kliči k svojemu Bogu! morebiti se nas spomni tvoj Bog, da ne poginemo.

In reko drug drugemu: Pridite, mečimo kocke, da zvemo, zavoljo koga nas je zadela ta nadloga. In mečejo kocke, in kocka pade na Jona.

Tedaj mu reko: Povej nam, prosimo, zavoljo česa nas je zadela ta nadloga? Kakšno je tvoje opravilo in odkod si prišel? Katera je tvoja dežela in iz katerega si ljudstva?

In jim reče: Hebrejec sem, in bojim se GOSPODA, Boga nebes, ki je naredil morje in suhoto.

Tedaj prevzame može velik strah, in mu reko: Čemu si to storil? Vedeli so namreč možje, da je zbežal izpred obličja GOSPODOVEGA, ker jim je bil povedal.

In ga vprašajo: Kaj hočemo storiti s teboj, da se morje pomiri proti nam? Kajti morje je vedno bolj divjalo.

In jim reče: Vzemite me in vrzite me v morje, in morje se pomiri proti vam. V svesti sem si namreč, da je zavoljo mene prišel ta veliki vihar nad vas.

A možje so hrabro veslali, da bi pritegnili ladjo nazaj h kopnemu, a niso mogli, ker je morje bolj in bolj divjalo proti njim.

Zato kličejo h GOSPODU in reko: Ah, GOSPOD, prosimo, naj ne poginemo zavoljo tega moža duše in ne prištevaj nam nedolžne krvi; zakaj ti, GOSPOD, si storil, kakor je bila volja tvoja.

Nato vzamejo Jona in ga vržejo v morje. In morje je nehalo besneti.

Možje pa so se bali z velikim strahom GOSPODA, in darovali so klalščino GOSPODU in storili obljube.In GOSPOD je pripravil veliko ribo, da bi požrla Jona. In Jona je bil v ribjem trebuhu tri dni in tri noči.

In GOSPOD je pripravil veliko ribo, da bi požrla Jona. In Jona je bil v ribjem trebuhu tri dni in tri noči.

In molil je Jona h GOSPODU, svojemu Bogu, iz ribjega trebuha in rekel:

H GOSPODU sem klical v stiski svoji, in mi je odgovoril; iz krila smrtnega kraja sem vpil, ti si uslišal glas moj.

Kajti vrgel si me v globočino, v sredino morja, da so me vode objemale; vsi valovi in zagoni tvoji so drli čezme.

In rekel sem: Pahnjen sem izpred tvojih oči; vendar bom zopet gledal proti templju svetosti tvoje.

Vode so me zagrnile do duše, globočina me je objela, morska trava se mi je ovijala okrog glave.

Pogrezal sem se do podzidja gorá, zapahi zemlje so bili zaprti nad menoj za vekomaj. Tedaj si potegnil iz jame življenje moje, o GOSPOD, Bog moj!

Ko je v meni hirala duša moja, sem se spominjal GOSPODA, in molitev moja je prišla k tebi, v hram svetosti tvoje.

Kateri časté ničemurnosti prazne, opuščajo Boga, milost svojo.

Ali jaz ti bom daroval z glasom zahvaljevanja; izpolnim, kar sem obljubil. Pri GOSPODU je rešitev!In GOSPOD je velel ribi, in izbljuvala je Jona na kopno.

In GOSPOD je velel ribi, in izbljuvala je Jona na kopno.

In prišla je beseda GOSPODOVA drugič Jonu, govoreč:

Vstani, pojdi v Ninive, mesto veliko, in jim kliči oznanilo, ki ti ga povem.

Tedaj vstane Jona in gre v Ninive po besedi GOSPODOVI. Ninive pa so bile mesto veliko pred Bogom, tri dni hoda.

In Jona je šel v mesto en dan hoda in je klical, govoreč: Še štirideset dni, in Ninive bodo razdejane!

In ljudstvo v Ninivah je verovalo Bogu, in razglasili so post in se oblekli v raševino vsi, od največjega do najmanjšega.

In vest je prišla do kralja v Ninivah: in vstane s svojega prestola, sleče svoj plašč in se ogrne z raševnikom, in sede v pepel.

In da razglasiti v Ninivah: To je ukaz kralja in njegovih velikašev: Ljudje in živali, goved in drobnica naj ničesar ne pokusijo, naj se ne pasejo in ne pijo vode;

temuč naj se pokrijejo z raševino ljudje in živali ter naj močno vpijejo k Bogu; in naj se izpreobrne vsakdo od hudobnega pota svojega in od krivice, ki je na rokah njegovih.

Kdo ve? Bog se morda obrne in se usmili in se odvrne od togote jeze svoje, da ne poginemo.In Bog je videl njih dela, da so se izpreobrnili od hudobnega pota svojega, in mu je bilo žal za hudo, kar je govoril, da jim stori, in ni storil tega.

In Bog je videl njih dela, da so se izpreobrnili od hudobnega pota svojega, in mu je bilo žal za hudo, kar je govoril, da jim stori, in ni storil tega.

To je Jona jako bolelo in se je jezil.

In molil je h GOSPODU in rekel: Ah, GOSPOD, ni li to bila moja beseda, ko sem bil še v deželi svoji? Da se ognem temu, zato sem zbežal v Tarsis, kajti vedel sem, da si Bog mogočni milostljiv in poln usmiljenja, počasen za jezo in obilen v milosti in ti je žal hudega.

In sedaj, GOSPOD, prosim, vzemi dušo mojo od mene, ker mi je bolje umreti nego živeti.

GOSPOD pa reče: Je li prav, da se jeziš?

In Jona je šel ven iz mesta in je sedel ob vzhodu mestu nasproti. In ondi si napravi senčnico in sedi pod njo v senci, da bi videl, kaj se zgodi z mestom.

In GOSPOD, Bog, pripravi kloščevino in stori, da zraste nad Jonom, da mu bode senca nad glavo in ga reši slabe volje. In Jona se veseli kloščevine z velikim veseljem.

Drugi dan pa ob zori pripravi Bog črva, ki je izpodjedel kloščevino, da je usahnila.

In zgodi se ob solnčnem vzhodu, da pripravi Bog suh vzhodni veter; in solnce je peklo Jona v glavo, da je obnemogel. In želel je smrti duši svoji in rekel: Bolje mi je umreti nego živeti.

Bog pa reče Jonu: Je li prav, da se jeziš zavoljo kloščevine? In odgovori: Prav je, da se jezim do smrti!

GOSPOD pa reče: Tebi se smili kloščevina, za katero se nisi trudil in je nisi vzredil, ki je eno noč postala in eno noč poginila:in meni naj se ne smili Niniv, mesta velikega, v katerem je več nego stoindvajset tisoč ljudi, ki ne vedo razločka med desnico in levico svojo, in toliko živine!

in meni naj se ne smili Niniv, mesta velikega, v katerem je več nego stoindvajset tisoč ljudi, ki ne vedo razločka med desnico in levico svojo, in toliko živine!