In zgodi se po smrti Jozuetovi, da vprašajo sinovi Izraelovi GOSPODA in reko: Kdo izmed nas naj gre prvi proti Kanaancem, da se ž njimi vojskuje?

In GOSPOD veli: Juda naj gre! glej, dal sem deželo v roko njegovo.

Juda pa reče svojemu bratu Simeonu: Pojdi z menoj v moj delež, da se bojujemo s Kanaanci; in jaz tudi pojdem s teboj v tvoj delež. Šel je torej Simeon ž njim.

In Juda se odpravi v boj, in GOSPOD je dal Kanaance in Ferizejce v njih roke, in pobili so jih v Bezeku deset tisoč mož.

In zasačijo Adonibezeka v Bezeku ter se ž njim bojujejo, in porazijo Kanaance in Ferizejce.

Adonibezek pa zbeži, in zasledujoč ga primejo in mu odsekajo palce na rokah in nogah.

Tedaj reče Adonibezek: Sedemdeset kraljev z odsekanimi palci na rokah in nogah je pobiralo hrano pod mojo mizo; kakor sem storil, tako mi je poplačal Bog. In ga pripeljejo v Jeruzalem, in ondi umre.

Bojevali so se namreč sinovi Judovi zoper Jeruzalem ter ga dobili in jih pobili z ostrino meča in mesto zažgali.

Potem so šli sinovi Judovi doli bojevat se s Kanaanci, ki so prebivali na gorah in na jugu in v nižavi.

Tudi je šel Juda zoper Kanaance, ki so prebivali v Hebronu (Hebron pa se je nekdaj imenoval Arbovo mesto); in pobili so Sesaja in Ahimana in Talmaja.

In odtod je šel zoper prebivalce v Debirju. (Debir pa se je nekdaj imenoval Kirjat-sefer.)

In Kaleb reče: Kdor udari Kirjat-sefer in ga vzame, njemu dam svojo hčer Akso za ženo.

In dobil ga je Otniel, sin Kenaza, ki je bil Kalebov mlajši brat. In dal mu je hčer svojo Akso za ženo.

In zgodi se, ko je šla k njemu, da ga je izpodbujala, naj prosi njenega očeta njive. In spustila se je z osla; in Kaleb ji reče: Kaj ti je?

Ona mu reče: Daj mi blagoslov; kajti dal si mi južni kraj, daj mi tudi studence voda. In Kaleb ji je dal studence gornje in dolnje.

In sinovi Kenejca, Mojzesovega svaka, so šli gori iz Palmovega mesta z Judovimi sinovi v Judejsko puščavo, ki je južno od Arada; in so šli in prebivali z ondotnim ljudstvom.

Juda pa je šel s svojim bratom Simeonom, in udarijo Kanaance, ki so prebivali v Zefatu, in jih pokončajo s prokletjem. In imenovali so tisto mesto Hormo.

Juda je tudi dobil Gazo ž njeno pokrajino in Askelon ž njegovo pokrajino in Ekron ž njegovo pokrajino.

In GOSPOD je bil z Judo, da si je prilastil gorovje; zakaj prebivalcev v dolini ni mogel pregnati, ker so imeli železne vozove.

In dali so Kalebu Hebron, kakor je bil govoril Mojzes; on je izgnal odtod tri sinove Enakove.

A Benjaminovi sinovi niso pregnali Jebusejcev, ki so prebivali v Jeruzalemu, ampak Jebusejci so bivali z Benjaminovimi sinovi do tega dne.

Enako je šla tudi Jožefova hiša gori zoper Betel, in GOSPOD je bil ž njimi.

In Jožefova hiša pošlje ogledovat Betel; prej se je pa mesto imenovalo Luz.

In ogledovalci vidijo moža, gredočega iz mesta, pa mu reko: Pokaži nam, prosimo, kod pridemo v mesto, in izkažemo ti milost.

In pokaže jim vhod v mesto, in oni udarijo mesto z ostrino meča; tistega moža in vso rodovino njegovo pa izpustijo.

Mož pa gre v deželo Hetejcev in sezida mesto ter ga imenuje Luz; tako mu je ime do tega dne.

Manase pa ni pregnal prebivalcev v Betseanu in po njegovih podložnih vaseh, tudi ne v Taanahu in po njegovih podložnih vaseh, ne prebivalcev v Doru in po njegovih podložnih vaseh, ne prebivalcev v Ibleamu in po njegovih podložnih vaseh, ne prebivalcev v Megidu in po njegovih podložnih vaseh; in Kanaancem se je zljubilo ostati v tisti deželi.

Ko pa se je ojačil Izrael, je podvrgel Kanaance davku, a ni jih dočista pregnal.

Tudi Efraim ni pregnal Kanaancev, ki so prebivali v Gezerju; in Kanaanci so prebivali v Gezerju med njimi.

Zebulon ni pregnal prebivalcev v Kitronu, ne prebivalcev v Nahalolu, in Kanaanci so prebivali med njimi, davku podvrženi.

Aser ni pregnal prebivalcev v Aku, ne prebivalcev v Sidonu, v Ahlabu, v Akzibu, v Helbi, v Afiku, ne v Rehobu;

temuč Aserjevci so prebivali med Kanaanci, ki so ostali v deželi; kajti niso jih izgnali.

Neftali ni pregnal prebivalcev v Betsemesu, ne prebivalcev v Betanatu, temuč prebival je med Kanaanci, ki so ostali v deželi; toda prebivalci v Betsemesu in v Betanatu so jim plačevali davek.

Amorejci pa so spodili Danove sinove v gorovje in jih niso pustili, da bi šli doli v ravnino.

In Amorejcem se je zljubilo ostati na gori Heresu, v Ajalonu in v Saalbimu; vendar pa jim je postala roka Jožefove hiše pretežka, in bili so davku podvrženi.In meja Amorejcev je šla od vzviška Akrabima, od Sele dalje gori.

In meja Amorejcev je šla od vzviška Akrabima, od Sele dalje gori.

Angel GOSPODOV pa pride od Gilgala gori do Bohima in reče: Jaz sem storil, da ste šli iz Egipta, in sem vas pripeljal v deželo, ki sem jo s prisego obljubil očetom vašim; in rekel sem: Vekomaj ne prelomim zaveze svoje z vami;

vi pa ne sklenite nobene zaveze s prebivalci te dežele, njih oltarje pa razrušite. Ali niste poslušali glasu mojega. Zakaj ste tako ravnali?

Zategadelj sem tudi rekel: Ne preženem jih izpred vas, temuč naj vam bodo kakor trnje v bokih, in njih bogovi naj vam bodo v zanko.

In ko je angel GOSPODOV izgovoril te besede vsem sinovom Izraelovim, je ljudstvo zavpilo na ves glas in jokalo.

In imenovali so ime tistega kraja Bohim [T. j. Plakalci.]; in ondi, so darovali GOSPODU.

Ko je bil namreč Jozue razpustil ljudstvo, je šel vsak Izraelovih sinov v dediščino svojo, da posedejo deželo.

In ljudstvo je služilo GOSPODU, dokler je živel Jozue in starejšine, ki so še po Jozuetu živeli, ki so bili videli vse veliko delo GOSPODOVO, ki ga je storil za Izraela.

In ko je Jozue, sin Nunov, hlapec GOSPODOV, umrl v starosti sto in desetih let,

so ga pokopali v kraju dediščine njegove v Timnat-heresu, v gorovju Efraimskem, severno ob gori Gaasu.

In ko je tudi ves ta rod bil zbran k očetom svojim, je po njem nastopil drug rod, ki ni poznal GOSPODA, ne del njegovih, ki jih je bil storil za Izraela.

In sinovi Izraelovi so počenjali, kar je bilo hudo v očeh GOSPODOVIH, in služili so Baalom,

in zapustivši GOSPODA, Boga očetov svojih, ki jih je bil odpeljal iz Egipta, so hodili za drugimi bogovi, za bogovi sosednjih ljudstev, in se jim poklanjali in dražili GOSPODA v jezo.

In zapustili so GOSPODA in služili Baalu in Astarotam [Baal je bil Kanaancem moško, Astoret (ali Astarta, Ašera) žensko božanstvo; njene podobe so imenovali Astarote.].

Tedaj se vname jeza GOSPODOVA zoper Izraela, in dal jih je v roke roparjem, ki so jih oplenjevali, in jih prodal v njih sovražnikov roke vseokoli, da se niso mogli več vzdržati pred sovražniki svojimi.

Kamorkoli so šli, roka GOSPODOVA je bila zoper nje v hudo, kakor je bil GOSPOD govoril in kakor jim je bil prisegel GOSPOD. In bili so bridko stiskani.

A GOSPOD jim je obujal sodnike, ki so jih otimali iz rok tistih roparjev.

Ali tudi sodnikov svojih niso poslušali, temuč nečistovali so za drugimi bogovi in jih molili, hitro odstopivši s pota, po katerem so hodili njih očetje, poslušajoč zapovedi GOSPODOVE. Oni niso tako delali.

In ko jim je GOSPOD obujal sodnike, je bil GOSPOD s sodniki ter jih reševal iz rok njih sovražnikov, dokler je živel sodnik; zakaj GOSPODU se je smililo zaradi njih jokanja spričo tistih, ki so jih stiskali in mučili.

Ko pa je umrl sodnik, so se spet vrnili ter so huje ravnali nego njih očetje, hodeč za drugimi bogovi, da bi jim služili in jih molili; nič niso popustili od dejanj svojih in svojega trdovratnega vedenja.

Zato se je vnel srd GOSPODOV zoper Izraela, in je rekel: Ker je to ljudstvo prestopilo zavezo mojo, ki sem jo bil zapovedal njih očetom, in ne posluša glasu mojega:

zato tudi jaz ne preženem nikogar več iz tistih narodov, ki so preostali ob Jozuetovi smrti,

da po njih izkusim Izraela, če se bodo držali pota GOSPODOVEGA, hodeč po njem, kakor so se ga držali njih očetje, ali če ne.Zato je vzdržal GOSPOD tiste narode in jih ni pregnal v kratkem, tudi jih ni dal v roko Jozuetu.

Zato je vzdržal GOSPOD tiste narode in jih ni pregnal v kratkem, tudi jih ni dal v roko Jozuetu.

Ti pa so narodi, ki jih je vzdržal GOSPOD, da po njih izkusi Izraela, vse, ki niso poznali vseh vojen kanaanskih,

samo da jih spoznajo prihodnji rodovi Izraelovih sinov in se nauče vojske, vsaj tisti, ki niso nič tega prej spoznali:

pet knezov Filistejcev in vse Kanaance in Sidonce in Hevejce, ki so prebivali na Libanonskem gorovju, od gore Baal-hermona do tja, kjer je vhod v Hamat.

Ti so ostali, da se izkusi Izrael in da se spozna, ali bodo poslušali GOSPODOVE zapovedi, ki jih je zapovedal njih očetom po Mojzesu.

In sinovi Izraelovi so stanovali med Kanaanci, Hetejci, Amorejci, Ferizejci, Hevejci in Jebusejci;

in so si jemali njih hčere za žene ter dajali hčere svoje njih sinovom in služili njih bogovom.

In delali so Izraelovi sinovi, kar je bilo zlo GOSPODOVIM očem, in so, pozabivši GOSPODA, Boga svojega, služili Baalom in Ašeram.

Zato se je razvnela jeza GOSPODOVA zoper Izraela, in prodal jih je v roko Kušan-rišataima, kralja v Mezopotamiji; in sinovi Izraelovi so služili Kušan-rišataimu osem let.

In ko so Izraelovi sinovi vpili h GOSPODU, jim je obudil rešitelja, ki jih je rešil, Otniela, sina Kenaza, Kalebovega mlajšega brata.

In duh GOSPODOV je prišel nadenj, in sodil je Izraela; in odpravil se je v boj, in GOSPOD mu je dal v roko Kušan-rišataima, kralja v Mezopotamiji; in roka njegova je bila premočna Kušan-rišataimu.

In dežela je imela pokoj štirideset let. In ko je umrl Otniel, sin Kenazov,

so Izraelovi sinovi zopet delali, kar je bilo hudo v očeh GOSPODOVIH. In GOSPOD je ojačil Eglona, kralja Moabcev, zoper Izraela, zato ker so počenjali, kar je bilo hudo v očeh GOSPODOVIH.

In zbral je k sebi Amonove sinove in Amalekovce, in gre ter udari Izraela in vzame Palmovo mesto.

In Izraelovi sinovi so služili Eglonu, moabskemu kralju, osemnajst let.

Ali ko so vpili sinovi Izraelovi h GOSPODU, jim je obudil GOSPOD rešitelja, Ehuda, Gerajevega sina, Benjaminca, čigar desna roka je bila hroma. In sinovi Izraelovi so poslali po njem darilo Eglonu, kralju Moabcev.

Tedaj si je Ehud naredil dvorezen meč majhen komolec dolg, in si ga je pripasal pod obleko ob desnem bedru.

In tako prinese darilo Eglonu, moabskemu kralju. Bil pa je Eglon silno debel mož.

In ko izroči darilo, odpošlje ljudi, ki so nosili darilo.

Sam pa se vrne od kamenoloma pri Gilgalu in reče: Imam ti, o kralj, nekaj skrivnega povedati. On pa veli: Molči! In vsi, ki so stali pri njem, gredo ven od njega.

In Ehud vstopi k njemu; on pa je sedel v gornji hladilni sobi, ki mu je bila zasebna. In Ehud reče: Besedo Božjo imam zate. In vstane s svojega stola.

Ehud pa iztegne levo roko ter potegne meč s svojega desnega bedra in mu ga sune v trebuh,

da šine tudi držaj za rezilom vanj; in tolstina zadrži rezilo, ker mu ni potegnil meča iz trebuha, in ost pogleda zadaj ven.

Nato gre Ehud ven v vežo in zapre vrata gornje sobe za seboj in jih zapahne.

Ko pa je bil zunaj, pridejo služabniki in pogledajo, in glej, vrata so zapahnjena; in reko: Gotovo je v hladilni izbi pri svoji potrebi.

In čakajo tako dolgo, da se že sramujejo, in glej, on ne odpre sobnih vrat; tedaj vzamejo ključ in odklenejo, in glej, njih gospod leži na tleh, mrtev.

Ehud pa je ušel medtem, ko so se oni mudili, in gredoč mimo kamenoloma beži do Seire.

In ko pride tja, zatrobi na trobento na Efraimskem gorovju, in Izraelovi sinovi stopijo ž njim doli z gorovja in on jim gre na čelu.

In jim veli: Pojdite za menoj, kajti GOSPOD vam je dal v roko sovražnike vaše, Moabce. In gredo doli za njim, in vzamejo Moabcem jordanske brodove, in ne puste nikogar čez.

In pobijejo tisti čas Moabcev okoli deset tisoč mož, vse dobro rejene in junaške može, da ni eden ušel.

Tako je bil tisti čas Moab potlačen pod roko Izraelovo. In dežela je imela pokoj osemdeset let.In po njem je bil Samgar, sin Anatov, ki je pobil šeststo Filistejcev z volovskim ostnom; in tudi on je rešil Izraela.

In po njem je bil Samgar, sin Anatov, ki je pobil šeststo Filistejcev z volovskim ostnom; in tudi on je rešil Izraela.

In sinovi Izraelovi so zopet delali, kar je bilo zlo v očeh GOSPODOVIH, ko je bil Ehud umrl.

In GOSPOD jih je prodal v roko Jabina, kralja Kanaancev, ki je kraljeval v Hazorju, in vojski njegovi poveljnik je bil Sisera, ki je stanoval v Harosetu poganskem.

In sinovi Izraelovi so vpili h GOSPODU; kajti on je imel devetsto železnih voz in hudo jih je stiskal dvajset let.

In Debora, prorokinja, žena Lapidotova, je v tem času sodila Izraelu.

In sedevala je pod palmovim drevesom Debore med Ramo in Betelom v Efraimskem gorovju, in sinovi Izraelovi so hodili gori k njej s svojimi pravdami.

Ta pošlje in pokliče Baraka, sina Abinoamovega iz Kedes-neftalima, in mu reče: Ali ni zapovedal GOSPOD, Bog Izraelov: Pojdi in stopi na goro Tabor in vzemi s seboj deset tisoč mož iz Neftalijevih in Zebulonovih sinov!

Kajti jaz ti hočem pripeljati k potoku Kisonu Sisera, poveljnika Jabinove vojske, ž njegovimi vozovi in ž njegovo množico, in dam ti ga v roko.

In Barak ji reče: Ako greš z mano, pojdem, ako pa ne greš z mano, ne pojdem.

Ona reče: Seveda pojdem s teboj, toda pot, na katero greš, ne bode v tvojo čast, kajti v roko žene izda GOSPOD Sisera. In Debora vstane in gre z Barakom v Kedes.

Tedaj skliče Barak Zebulona in Neftalija v Kedes, in gre gori peš z deset tisoč možmi; tudi Debora ga spremlja.

Heber pa, Kenejec, se je bil ločil od Kenejskih, od sinov Hobaba, Mojzesovega svaka, in je postavil svoje šatore tja do hrasta v Zaananimu, ki je poleg Kedesa.

In sporoči se Siseru, da je šel Barak, sin Abinoamov, na goro Tabor.

In Sisera zbere vse vozove svoje, devetsto železnih voz, in vse ljudstvo, ki je bilo pri njem, od Haroseta poganskega k potoku Kisonu.

Debora pa reče Baraku: Vstani, kajti to je dan, v katerem ti je dal GOSPOD Sisera v roko; ni li šel GOSPOD pred teboj? Tedaj stopi Barak doli z gore Tabora in deset tisoč mož za njim.

In GOSPOD je spravil v zmešnjavo Sisera in vse vozove njegove in vso vojsko njegovo z ostrino meča pred Barakom, tako da skoči Sisera s svojega voza in beži peš.

Barak pa tira vozove in vojsko do Haroseta poganskega, in vsa vojska Siserova pade z ostrino meča; ni ostalo enega moža.

Sisera pa je bežal peš v šator Jaele, žene Heberja, Kenejca; kajti mir je bil med Jabinom, kraljem v Hazorju, in hišo Heberja Kenejca.

In Jaela gre ven Siseru naproti ter mu reče: Stópi noter, gospod moj, stopi noter k meni in se ne boj! In stopi noter k njej v šator, in ona ga pokrije z odejo.

On pa ji reče: Daj mi, prosim, malo vode piti, žejen sem. Ona odveže meh z mlekom in mu da piti in ga pokrije.

In on ji veli: Stoj ob vhodu v šator, in ako kdo pride in te vpraša, je li kdo tukaj, mu reci: Ni nikogar.

Tedaj vzame Jaela, Heberjeva žena, klin od šatora in kladivo v roko in gre tiho noter k njemu ter mu zabije klin skozi sence, da predere do zemlje. Kajti utrujen je trdo zaspal, in tako je umrl.

In glej, Barak se žene za Siserom; in Jaela mu pride naproti ter mu reče: Pojdi sem, jaz ti pokažem moža, ki ga iščeš. In stopi noter za njo, in glej, Sisera leži tu mrtev, in klin tiči v sencih njegovih.

Tako je Bog tisti dan potlačil Jabina, kralja Kanaancev, pred Izraelovimi sinovi.In roka Izraelovih sinov je bolj in bolj pritiskala na Jabina, kralja Kanaancev, dokler ga niso zatrli.

In roka Izraelovih sinov je bolj in bolj pritiskala na Jabina, kralja Kanaancev, dokler ga niso zatrli.

In pela sta Debora in Barak, sin Abinoamov, tisti dan, govoreč:

Hvalite GOSPODA, da so se vodniki postavili na čelo v Izraelu, da je šlo ljudstvo radovoljno v boj!

Poslušajte, o kralji, nagnite uho, o knezi: jaz, jaz hočem peti GOSPODU, hvalo čem citrati GOSPODU, Bogu Izraelovemu.

O GOSPOD, ko si šel iz Seira, ko si stopal s poljane Edomske, stresla se je zemlja in nebesa so se rosila, da, oblaki so rosili vodo.

Gore so se raztapljale spričo GOSPODA, Sinaj ondi se je topil pred obličjem GOSPODA, Boga Izraelovega.

V dnevih Samgarja, Anatovega sina, v dnevih Jaela so bile prazne ceste, in popotnikom, vajenim gladkih potov, je bilo hoditi po krivih stezah.

Ni bilo voditeljev v Izraelu, ni jih bilo, dokler nisem vstala jaz, Debora, dokler nisem, vstala, mati v Izraelu.

Izvolil si je novih bogov Izrael; tedaj je bila vojna pred njih vrati, in ščita in sulice ni bilo videti med štiridesetimi tisoči v Izraelu.

Srce moje je vdano voditeljem Izraelovim, radovoljnim med ljudstvom: Hvalite GOSPODA!

Premišljajte to vi, ki jezdite na belih oslicah, ki sedite na lepih preprogah, in vi, ki greste po poti!

Daleč od vpitja strelcev, kjer se zajemlje voda, tam slavé pravična dejanja GOSPODOVA, pravična dejanja njegovega vodstva v Izraelu. Tedaj je doli k vratom šlo ljudstvo GOSPODOVO.

Zbudi se, zbudi, Debora, zbudi se, zbudi, zapoj pesem; vstani, Barak, v ujetništvo pelji ujete svoje, sin Abinoamov.

Tedaj je stopil doli ostanek plemenitnikov in ljudstva; GOSPOD je zame prišel doli med mogočnimi.

Iz Efraima so prišli tisti, ki je njih korenina v Amaleku, za teboj, Benjamin, med tvojimi ljudstvi; iz Mahirja so prišli voditelji, in iz Zebulona tisti, ki imajo v rokah vojskovodjevo palico;

a knezi Isaharjevi so bili z Deboro, in Isahar je bil enak Baraku; v dolino se je drevil, njemu za petami. Pri Rubenovih potokih so bili veliki sklepi srca.

Zakaj si sedel med ograjami, da poslušaš piskanje pri čredah? Ob Rubenovih potokih so bile velike presoje srca.

Gilead je ostal pokojno onostran Jordana, in zakaj se je Dan mudil pri ladjah? Aser je sedel na morskem obrežju in ostal pri svojih zatokih.

Zebulon je ljudstvo, ki je žrtvovalo življenje svoje do smrti, tudi Neftali na visočinah poljan.

Kralji so prišli in se bojevali; takrat so se bojevali kralji Kanaancev v Taanahu pri Megidskih vodah: nič srebra niso dobili v plen.

Z neba se je vojskovalo – zvezde so se raz svoje tire vojskovale zoper Sisera.

Potok Kison jih je odplavil, tisti potok od nekdaj imeniten, potok Kison. – O duša moja, krepko stopaj naprej!

Tedaj so topotala kopita konj, ker so jih v dir gonili, gonili njih junaki.

Preklinjajte Meroz, je dejal angel GOSPODOV, hudo preklinjajte prebivalce njegove, ker niso prišli GOSPODU na pomoč, na pomoč GOSPODU med junaki.

Blagoslovljena med ženami bodi Jaela, žena Heberja Kenejskega, blagoslovljena bodi med ženami v šatoru!

Prosil je vode, da mu mleka, v gosposki skledici mu prinese smetane.

Iztegne roko svojo po klinu in desnico po težkem kladivu, in udari s kladivom Sisera, mu prebije glavo, stare in predere sence njegovo.

Pri nogah njenih se zvije, pade, obleži, pri nogah njenih se zvije in zgrudi; kjer se je zvil, tam je obležal mrtev.

Skozi okno je gledala mati Siserova in vpila žalostna skozi omrežje: Zakaj se tako dolgo ne pelje voz njegov? Zakaj so tako počasna kolesa voz njegovih?

Modre med njenimi kneginjami ji odgovarjajo, tudi ona si ponavlja odgovor svoj:

Niso li dobili, ne delijo li plena? ene ali dveh devojk za vsakega moža? Plen pisanega blaga za Sisera, plen pisanih umetnih tkanin, pisane in umetne tkanine za grlo gospe!Tako naj poginejo vsi sovražniki tvoji, o GOSPOD! a kateri ga ljubijo, naj bodo kakor solnce, ko vzhaja v moči svoji! In dežela je imela pokoj štirideset let.

Tako naj poginejo vsi sovražniki tvoji, o GOSPOD! a kateri ga ljubijo, naj bodo kakor solnce, ko vzhaja v moči svoji! In dežela je imela pokoj štirideset let.

In Izraelovi sinovi so delali, kar je bilo zlo v očeh GOSPODOVIH. In GOSPOD jih je dal v pest Madiancem sedem let.

In roka Madianova je hudo pritiskala na Izraela; iz strahu pred Madianci so si napravili tiste brloge, ki so na gorah, in jame in trdnjave.

In bilo je, ko so Izraelci kaj posejali, da so prišli Madianci in Amalekovci in Jutrovci; prišli so gori zoper nje

in so se utaborili proti njim in pokončali pridelke zemeljske povsod tja do Gaze in niso pustili nič živil v Izraelu, ne ovce, ne vola, ne osla.

Kajti prišli so gori s svojo živino in s svojimi šatori, prišla jih je množica kakor roj kobilic; ne njih, ne njih velblodov ni bilo sešteti, in prišli so, da opustošijo deželo.

In Izrael je silno obubožal zaradi Madiancev; in vpili so sinovi Izraelovi h GOSPODU.

In ko so vpili sinovi Izraelovi h GOSPODU zavoljo Madiana,

pošlje GOSPOD proroka k Izraelovim sinovom. Ta jim reče: Tako pravi GOSPOD, Bog Izraelov: Jaz sem vas peljal gori iz Egipta in vas odvedel iz hiše sužnosti,

in sem vas otel Egipčanom iz roke in iz pesti vseh, ki so vas stiskali, in sem jih pregnal izpred vas ter vam dal njih deželo,

in dejal sem vam: Jaz sem GOSPOD, Bog vaš; ne bojte se bogov Amorejcev, ki prebivate v njih deželi. Ali niste poslušali glasu mojega.

In angel GOSPODOV pride ter sede pod hrast v Ofri, ki je bil Joasa Abiezrita; in sin njegov Gideon je otepal pšenico v tlačilnici, da bi ž njo bežal izpred Madiancev.

In prikaže se mu angel GOSPODOV in mu reče: GOSPOD s teboj, ti močni junak!

Gideon pa mu reče: Ah, gospod moj, ako je GOSPOD z nami, zakaj nas je zadelo vse to? in kje so vsa čudežna dela njegova, ki so nam jih pripovedovali očetje naši, govoreč: Ni li nas GOSPOD odpeljal iz Egipta? A sedaj nas je GOSPOD zavrgel in dal Madiancem v pest!

In GOSPOD se obrne do njega ter veli: Pojdi v tej moči svoji in reši Izraela Madianove roke! Nisem li te jaz poslal?

On pa mu reče: Ah, Gospod, s čim naj rešim Izraela? Glej, sorodništvo moje je najbolj siromašno v Manaseju in jaz sem najmanjši v očeta svojega hiši.

A GOSPOD mu reče: Resnično bodem s tabo, in pobiješ Madiaince kakor enega moža.

In on mu reče: Ako sem našel milost v tvojih očeh, prosim, daj mi znamenje, da si ti, ki govoriš z menoj.

Ne umakni se odtod, prosim, dokler ne pridem k tebi in ne prinesem darila svojega in ga postavim pred tebe. On reče: Ostanem, dokler se ne vrneš.

In Gideon gre noter in pripravi kozliča in iz efe moke opresnih kruhov; in dene meso v jerbašček in vlije juho v lonec ter mu prinese ven pod hrast in postavi predenj.

Angel Božji pa mu reče: Vzemi meso in opresne kruhe in položi na skalo tukaj in na vrh izlij juho! In stori tako.

Tedaj iztegne angel GOSPODOV konec palice, ki jo je imel v roki, in se dotakne mesa in opresnikov, in ogenj pride iz skale in požre meso in opresnike. In angel GOSPODOV izgine izpred njegovih oči.

In Gideon vidi, da je bil angel GOSPODOV, in reče: Gorje mi, Gospod Jehova, ker sem videl angela GOSPODOVEGA iz obličja v obličje!

A GOSPOD mu veli: Mir ti! ne boj se, ne umrješ.

Tedaj zgradi Gideon ondi oltar GOSPODU in ga imenuje Jehova šalom [T. j. GOSPOD* je mir.]; ta je še do dandanes v Ofri Abiezritov.

In zgodi se isto noč, da mu reče GOSPOD: Vzemi junca očeta svojega, tistega drugega junca, sedem let starega, in poderi Baalov oltar, ki ga ima tvoj oče, in posekaj Ašero, ki je nad njim,

ter zgradi GOSPODU, Bogu svojemu, na vrhu te trdnjave oltar, prav po redu; in vzemi tistega drugega junca in ga daruj v žgalščino z drevjem Ašere, ki jo posekaš.

Nato vzame Gideon deset mož izmed svojih hlapcev in stori, kakor mu je velel GOSPOD; a boječ se storiti to po dne zaradi očeta svojega družine in ljudi v mestu, je storil to po noči.

Ko pa ljudje iz mesta zarana vstanejo, glej, oltar Baalov je podrt in Ašera nad njim posekana, in tisti drugi junec je darovan na novozgrajenem oltarju.

In rečejo drug drugemu: Kdo je to naredil? In poizvedujejo in vprašajo, pa reko: Gideon, sin Joasov, je to storil.

Tedaj reko možje iz mesta Joasu: Pripelji sem sina svojega, da umrje, kajti podrl je oltar Baalov in Ašero nad njim je posekal!

Joas pa reče vsem, ki so vstali zoper njega: Se li vi hočete pravdati za Baala? hočete ga li vi rešiti? Kdor bi se zanj potegoval, naj umrje še to jutro! Ako je bog, naj se pravda sam zase, ker mu je zrušil oltar.

Zato ga je od tega dne imenoval Jerub-baal, rekoč: Pravdaj se, Baal, zoper njega, ker ti je podrl oltar.

Tedaj se zbero vsi Madianci in Amalekovci in Jutrovci in preidejo Jordan in se utabore v Jezreelski dolini.

In duh GOSPODOV obleče v moč Gideona; in zatrobi na trobento, in zbero se k njemu Abiezriti, da bi šli za njim.

In pošlje sle po vsem Manaseju, in tudi od tega se jih zbere, da bi šli za njim; in pošlje sle k Aserju, Zebulonu in Neftaliju, in pridejo jim naproti.

In Gideon reče Bogu: Ako hočeš rešiti Izraela po moji roki, kakor si govoril,

glej, položim runo na gumno: ako bode rosa le na samem runu, po vsej zemlji pa suho, tedaj spoznam, da rešiš Izraela po moji roki, kakor si govoril.

In bilo je tako. Ko je namreč vstal zgodaj zjutraj, izžme runo in iztlači rose iz runa polno kupo.

In Gideon reče Bogu: Ne vname naj se jeza tvoja zoper mene, in govoril bom še enkrat: naj poskusim, prosim, samo še enkrat z runom: bodi zdaj suho samo na runu, a rosno po vsej zemlji.In Bog je storil tako tisto noč: kajti bilo je suho samo na runu, a po vsej zemlji rosno.

In Bog je storil tako tisto noč: kajti bilo je suho samo na runu, a po vsej zemlji rosno.

Nato vstane zgodaj Jerub-baal, ki je Gideon, in vse ljudstvo, ki je bilo ž njim, in utabore se pri studencu Harodu; tabor Madiancev pa jim je bil na severni strani, pri Morejevem hribu v dolini.

GOSPOD pa reče Gideonu: Preveliko je ljudstva, ki je s teboj, da bi dal Madiana v njih roke, ker bi se Izrael hvalil zoper mene, govoreč: Moja roka me je rešila.

Zatorej razglasi sedaj, da sliši ljudstvo, in véli: Kdor se boji in trepeta, obrni se in pojdi nazaj z Gileadskega gorovja. In vrnilo se je ljudstva dvaindvajset tisoč, deset tisoč pa jih je ostalo.

In GOSPOD reče Gideonu: Še je preveč ljudstva. Pelji jih doli k vodi, in ondi jih izkusim zate, in za kogar ti porečem, da naj gre s teboj, pojde s teboj; in za kogarkoli ti porečem, naj ne hodi s teboj, ne pojde.

In pelje ljudstvo doli k vodi. In GOSPOD reče Gideonu: Vsakega, ki bo lokal z jezikom vodo, kakor pes loče, postavi posebej; enako tudi vsakega, ki se spusti na kolena, da pije.

In bilo je število tistih, ki so lokali, vodo noseč z roko k ustom, tristo mož; vse drugo ljudstvo pa se je spustilo na kolena, da pije vodo.

In GOSPOD reče Gideonu: Po tistih tristo možeh, ki so lokali, vas rešim in dam Madiance v roko tvojo; naj se torej razide ljudstvo, vsak v kraj svoj.

In vzemo živeža za ljudstvo s seboj in trobente svoje; a vse druge može Izraelove pošlje vsakega v njegov šator, pri sebi pa obdrži le tristo mož. Tabor Madiancev pa mu je bil spodaj v dolini.

In zgodi se tisto noč, da mu reče GOSPOD: Vstani, pojdi doli v tabor! zakaj dal sem ti ga v roko.

Ako pa se bojiš iti doli, naj gre s teboj tvoj hlapec Pura doli k taboru;

in slišal boš, kaj govore. Potem se ti ojačijo roke, da se zaženeš doli v tabor. Tedaj je stopil s svojim dečkom Purom doli k prednji straži, ki je bila ob taborišču.

A Madianci in Amalekovci in vsi Jutrovci so bili pridrli v dolino kakor množica kobilic, in njih velblodov ni bilo sešteti, bilo jih je kakor peska ob morskem bregu.

In ko pride Gideon, glej, mož pripoveduje tovarišu svojemu sanje in pravi: Glej, imel sem sanje: videl sem, da se vali hlebec ječmenovega kruha k šatorišču Madiancev, in ko pride do šatora, butne vanj, da pade in se ves prevrne, in šator je bil podrt.

In tovariš mu odgovori in reče: To ni nič drugega nego meč Gideona, Joasovega sina, izraelskega moža: njemu v roko je Bog dal Madiana in vso vojsko.

In ko Gideon sliši, kako oni pripoveduje sanje in mu jih ta razloži, se prikloni Bogu; in vrne se v tabor Izraelov in veli: Vstanite! zakaj GOSPOD nam je dal v roko vojsko Madianskih.

Nato razdeli tristo mož v tri krdela in da vsakemu trobento v roko in prazne vrče in bakle notri v vrčih,

ter jim reče: Glejte name in me posnemajte! glejte, ko pridem na kraj tabora, kar storim, storite tudi vi.

Ko zatrobim na trobento in vsi, ki bodo pri meni, trobite tudi vi na trobente povsod okoli tabora in kličite: Za GOSPODA in Gideona!

Ko pride torej Gideon in sto mož, ki so bili pri njem, na kraj tabora, ob začetku opolnočne straže, ko so ravnokar postavili stražo, zatrobijo na trobente in razbijejo tiste vrče v svojih rokah.

In vsa tri krdela zatrobijo na trobente in razbijejo vrče, in drže prižgane bakle v levici, trobente pa v desnici, trobijo in kriče: Meč za GOSPODA in za Gideona!

In sleherni obstane na svojem mestu okoli tabora. In vsa vojska začne tekati, in vpijejo ter beže.

In onih tristo trobi na trobente, in GOSPOD obrne vsakega meč zoper njegovega tovariša, in to po vsem taboru. In vojska beži tja do Betsite, proti Zereri, tja do meje Abel-mehole pri Tabatu.

In zbero se možje Izraelovi iz Neftalija in iz Aserja in iz Manaseja in pode Madiance.

In Gideon pošlje sle po vsem Efraimskem gorovju in sporoči: Pridite doli, Madiancem nasproti, in obsedite pred njimi vodo tja do Betbare in tudi Jordan. In zbero se vsi efraimski možje in obsedejo vodo do Betbare in tudi Jordan.In ujamejo dva madianska kneza, Oreba in Zeba, in umorijo Oreba na skali Orebovi in Zeba pri tlačilnici Zebovi; in podijo Madiance, in prineso glavi Oreba in Zeba Gideonu čez Jordan.

In ujamejo dva madianska kneza, Oreba in Zeba, in umorijo Oreba na skali Orebovi in Zeba pri tlačilnici Zebovi; in podijo Madiance, in prineso glavi Oreba in Zeba Gideonu čez Jordan.

A efraimski možje mu reko: Zakaj si nam to storil, da nas nisi poklical, ko si šel v boj zoper Madiana? In ostro so se besedili ž njim.

On pa jim reče: Kaj sem storil sedaj jaz in kaj vi! Ni li pobirek Efraimov boljši nego vsa trgatev Abiezerjeva?

Vam je dal Bog v roko madianska kneza, Oreba in Zeba, in sem li mogel storiti kaj takega kakor vi? In pomiril se je njih srd do njega, ko jim je tako govoril.

In Gideon dospe k Jordanu in ga preide s tristo možmi, ki so bili pri njem, in čeprav trudni, so vendar podili.

In reče možem v Sukotu: Dajte, prosim, ljudstvu, ki gre za menoj, nekoliko hlebov kruha, zakaj trudno je, in jaz se ženem za Zebahom in Zalmunom, kraljema Madiancev.

A sukotski plemenitaši reko: Je li mar pest Zebahova in Zalmunova že v roki tvoji, da bi dali vojski tvoji kruha?

Gideon reče: Dobro, ko mi da GOSPOD Zebaha in Zalmuna v roko, zmlatim vaše meso s trnjem iz puščave in z bodljikovjem.

In pride gori v Penuel in jim govori enako; in možje v Penuelu mu odgovore, kakor so mu odgovorili Sukočani.

In tudi možem v Penuelu reče: Ko se vrnem v miru, razrušim ta stolp.

Zebah in Zalmuna sta bila v Karkorju in njiju vojska ž njima, okoli petnajst tisoč mož, kar jih je preostalo od vse vojske Jutrovcev; kajti sto in dvajset tisoč jih je padlo, oboroženih z mečem.

In Gideon je šel gori po poti tistih, ki stanujejo v šatorih, proti jutru ob Nobahu in Jogbehi, in udari vojsko, kajti bila je brezskrbna.

In Zebah in Zalmuna sta bežala, in ju je podil; in ujel je ta dva kralja Madiancev, Zebaha in Zalmuna, in razplašil je vso vojsko.

In vrne se Gideon, sin Joasov, iz bitke od višine Heresa.

In zasači dečka izmed sukotskih mož in ga izpraša; in ta mu popiše sukotske plemenitaše in njih starejšine, sedeminsedemdeset mož.

In pride k Sukočanom in reče: Glejte Zebaha in Zalmuna, ki ste me ž njima zasmehovali, govoreč: Ali je pest Zebahova in Zalmunova že v tvoji roki, da bi dali kruha utrujenim možem tvojim?

in vzame mestne starejšine in trnje iz puščave in bodljikovje in kaznuje ž njim sukotske može.

Stolp v Penuelu pa podere in pomori može v mestu.

In reče Zebahu in Zalmunu: Kakšni so bili tisti možje, ki sta jih umorila na Taboru? Odvrneta: Takšni so bili kakor ti: vsak lepe postave, kakor kraljevi otroci.

In reče: Bili so moji bratje, matere moje sinovi; kakor res živi GOSPOD, ko bi jih bila pri življenju ohranila, ne bi vaju umoril.

In veli Jeteru, prvencu svojemu: Vstani, umori ju! A deček ne izdere meča, kajti bal se je, ker je bil še mlad.

Zebah in Zalmuna pa mu rečeta: Vstani ti in naju ubij, zakaj kakršen je mož, taka je njegova moč. In Gideon vstane in umori Zebaha in Zalmuna, in vzame lunice, ki so bile na vratu njiju velblodov.

Tedaj reko možje Izraelci Gideonu: Bodi nam vladar, ti in sin tvoj in sina tvojega sin, ker si nas rešil roke Madiancev.

Ali Gideon jim reče: Ne bodem vam vladar, tudi sin moj vam ne bode vladar; GOSPOD vam bodi vladar.

Gideon pa jim še reče: Eno bi vas prosil: dajte mi vsakdo nosne obodce, ki ste jih uplenili. Kajti imeli so nosne obodce iz zlata, ker so bili Izmaelci.

In reko: Radi jih damo. In razgrnejo oblačilo, in vsi mečejo nanje nosne obodce iz svojega plena.

In teža zlatih obodcev, ki jih je izprosil, je bila tisoč in sedemsto seklov zlata, brez lunic in naušnic in škrlatnih oblačil, ki sta jih nosila madianska kralja, in brez verižic, ki so jih njih velblodi imeli okoli vratu.

In Gideon je iz tega naredil naramnik in ga postavil v svojem mestu, v Ofri. In ves Izrael se je ondi vdajal nečistosti za njim; in to je bilo v zanko Gideonu in hiši njegovi.

A Madianci so bili potlačeni pred Izraelovimi sinovi in niso več vzdignili glav svojih. In dežela je imela pokoj štirideset let v dnevih Gideonovih.

In Jerub-baal, sin Joasov, je šel in prebival v svoji hiši.

Imel pa je Gideon sedemdeset sinov, ki so prišli iz ledja njegovega, zakaj imel je mnogo žen.

In priležnica njegova, ki je bila v Sihemu, mu je tudi rodila sina, in dal mu je ime Abimelek.

In Gideon, sin Joasov, je umrl v lepi starosti in je bil pokopan v grobu očeta svojega Joasa v Ofri Abiezritov.

Ko pa je umrl Gideon, brž so se odvrnili sinovi Izraelovi in nečistovali za Baali in si postavili Baal-berita za boga.

In niso se spominjali sinovi Izraelovi GOSPODA, svojega Boga, ki jih je bil otel iz roke vseh njih sovražnikov vseokrog;tudi niso izkazali usmiljenja hiši Jerub-baal-Gideonovi, kakor je on storil vse dobro Izraelu.

tudi niso izkazali usmiljenja hiši Jerub-baal-Gideonovi, kakor je on storil vse dobro Izraelu.

Abimelek pa, sin Jerub-baalov, je šel v Sihem k bratom matere svoje, in ogovori jih in vse sorodništvo hiše očeta matere svoje, rekoč:

Govorite, prosim, v ušesa vseh sihemskih meščanov: Kaj vam je bolje, da vam vlada sedemdeset mož, vsi sinovi Jerub-baalovi, ali da vam vlada eden? Pomnite tudi, da sem vaša kost in vaše meso.

In govorili so bratje matere njegove vse te besede v ušesa vseh sihemskih meščanov. In nagnilo se je njih srce k Abimeleku, zakaj rekli so: Brat naš je.

In dali so mu sedemdeset srebrnikov iz Baal-beritove hiše; in s temi si najme Abimelek praznoglavih in gizdavih mož, ki so hodili za njim.

In pride v očeta svojega hišo v Ofri in umori brate svoje, sinove Jerub-baalove, sedemdeset mož na enem kamenu. Jotam pa, najmlajši sin Jerub-baalov, je ostal, ker se je bil skril.

In zbero se vsi sihemski meščani in vsa družina v Milu in gredo ter postavijo Abimeleka za kralja pri spominskem hrastu, ki je v Sihemu.

Ko to sporoče Jotamu, gre in stopi na vrh gore Garizima in povzdigne glas in zakliče, rekoč jim: Poslušajte me, gospoda sihemska, da Bog tudi vas sliši.

Drevesa so šla, da si pomazilijo kralja, in so dejala oljki: Kraljuj nad nami!

A oljka odgovori: Ali naj opustim maščobo svojo, s katero po meni časté Boga in človeka, in naj grem, da bi se vznašala nad drevesi?

In drevesa reko smokovemu drevesu: Pridi ti in nam kraljuj!

A smokva jim reče: Ali naj opustim sladkost svojo in svoj dobri sad in naj grem, da bi se vznašala nad drevesi?

Nato reko drevesa vinski trti: Pridi ti in kraljuj nad nami!

Vinska trta pa jim reče: Ali naj opustim sok svoj, ki razveseljuje Boga in človeka, in naj grem, da se vznašam nad drevesi?

Reko torej vsa drevesa bodljiki: Pridi pa ti in nad nami kraljuj!

In bodljika reče drevesom: Ako si me v resnici hočete pomaziliti za kralja, pridite, imejte zavetje pod senco mojo! Ako pa ne, naj pride ogenj iz bodljike in požre cedre libanonske.

Ako ste torej zvesto in pošteno ravnali, da ste si za kralja postavili Abimeleka, in ako ste dobro storili Jerub-baalu in hiši njegovi, ako ste mu poplačali delo rok njegovih

(zakaj moj oče se je bojeval za vas in žrtvoval življenje svoje in vas je rešil iz roke Madiancev;

vi pa ste se danes vzdignili zoper očeta mojega hišo in ste umorili sinove njegove, sedemdeset mož na enem kamenu, in ste postavili Abimeleka, sina dekle njegove, za kralja sihemskim meščanom, ker je vaš brat):

ako ste torej zvesto in pošteno ravnali z Jerub-baalom in s hišo njegovo ta dan, veselite se Abimeleka, tudi on naj se vas veseli!

Ako pa ne, naj pride ogenj iz Abimeleka in požre sihemske meščane in hišo Milo, in pride naj ogenj iz sihemskih meščanov in iz hiše Mila in požre Abimeleka.

Nato se umakne Jotam in pobegne, in uide v Beer in se ondi nastani, boječ se Abimeleka, brata svojega.

Ko pa je vladal Abimelek Izraelu tri leta,

pošlje Bog hudega duha med Abimeleka in sihemske meščane; in Sihemljani so izdajalsko ravnali z Abimelekom,

da pride osveta za nasilstvo, storjeno sedemdesetim sinovom Jerub-baalovim, in se njih kri povrne na Abimeleka, njih brata, ki jih je umoril, in na sihemske meščane, ker so mu ojačili roke, da ubije svoje brate.

In sihemski meščani so mu nastavili zasednike po vrhovih gorá, in ti so oplenjevali vse, ki so potovali mimo njih po cesti. In to se je sporočilo Abimeleku.

Gaal pa, sin Ebedov, pride s svojimi brati in se preseli v Sihem; in meščani sihemski so se zanesli nanj.

In gredo ven na njive in obirajo vinograde in tlačijo grozdje, in napravijo veselico ter gredo v svojega boga hišo in jedo in pijejo in preklinjajo Abimeleka.

In Gaal, sin Ebedov, reče: Kdo je Abimelek, in kaj je Sihem, da bi mu služili? Ni li on sin Jerub-baalov? in Zebul, ni li njegov upravitelj? Služite rajši možem Hemorja, očeta Sihemovega! Ker zakaj bi mi služili onemu?

O da bi bilo to ljudstvo pod mojo roko, in odpravil bi Abimeleka! In sporočijo Abimeleku: Pomnoži vojsko svojo in pridi!

Ko pa zasliši Zebul, mestni poglavar, besede Gaala, sina Ebedovega, se razvname srd njegov.

In v zvijači pošlje selstvo k Abimeleku in mu sporoči: Glej, Gaal, sin Ebedov, je prišel z brati svojimi v Sihem, in glej, silijo mesto, da se ti upre.

Sedaj torej, vstani po noči in ljudstvo, ki je pri tebi, in napravi zasedo na polju.

Zjutraj pa, ko vzide solnce, vstani zgodaj in plani na mesto; in glej, ko pride on in ljudstvo, ki je pri njem, tebi nasproti, lahko jim storiš, kar premoreš.

In Abimelek vstane po noči in vse ljudstvo, ki je bilo pri njem, in se skrijejo v zasedi proti Sihemu v štirih četah.

In Gaal, sin Ebedov, pride ven in se postavi ob vhodu v mestna vrata. Abimelek pa vstane iz zasede in ljudstvo, ki je bilo pri njem.

In ko vidi Gaal ljudstvo, reče Zebulu: Glej, neko ljudstvo prihaja doli z vrhov gorá. Zebul pa mu odgovori: Vidiš senco gorá in zdi se ti, da so ljudje.

A Gaal zatrdi zopet in reče: Glej, ljudstvo prihaja z viška dežele, in ena četa gre sem po cesti k Hrastu čarovnikovemu.

Tedaj mu reče Zebul: Kje so zdaj usta tvoja, ki so dejala: Kdo je Abimelek, da bi mu služili? Ni li to tisto ljudstvo, ki si ga zaničeval? Sedaj pa pojdi vendar in bojuj se ž njim!

In Gaal je šel na čelu sihemskih meščanov in se je bojeval zoper Abimeleka.

Toda Abimelek ga zapodi v beg, in zbeži pred njim; in mnogo jih je popadalo ubitih na poti do mestnih vrat.

In Abimelek je prebival v Arumi; Zebul pa je pregnal Gaala in brate njegove, da niso smeli bivati v Sihemu.

In ko se drugi dan ljudstvo odpravi na polje, se to sporoči Abimeleku.

In vzame svoje ljudstvo in ga razdeli v tri čete in preži v zasedi na polju; in pogleda, in glej, ljudstvo gre iz mesta, in plane nadnje ter jih pobije.

Abimelek namreč in četa, ki je bila pri njem, jih zaskoči in se postavi ob vhodu v mestna vrata; drugi dve četi pa naskočita vse, ki so bili na polju, ter jih pobijeta.

In Abimelek se je bojeval zoper mesto ves tisti dan in ga dobil, in je pobil ljudstvo, ki je bilo v njem; in mesto je razdejal in ga posul s soljo.

Ko pa to slišijo vsi gospodje sihemskega gradiča, stopijo v hram hiše boga Berita.

In sporoči se Abimeleku, da so se zbrali vsi gospodje sihemskega gradiča.

In Abimelek gre na goro Zalmon, on in vse ljudstvo, ki je bilo ž njim; in vzame sekiro v roko in odseka vejo z drevja, jo vzdigne in položi na ramo svojo in veli ljudstvu, ki je bilo ž njim: Kar ste me videli storiti, hitro storite po moje.

In odseka tudi vse ljudstvo, sleherni svojo vejo, in gredo za Abimelekom in polože veje okrog hrama in zažgo ž njimi hram, tako da poginejo vsi ljudje na sihemskem gradiču, okoli tisoč mož in žen.

Potem gre Abimelek proti Tebezu in ga oblega in dobi.

Ali sredi mesta je bil močan stolp, kamor so zbežali vsi možje in žene in vsi mestni prvaki, in so zaprli za sabo in stopili na stolpovo streho.

In Abimelek pride do stolpa in se bojuje zoper njega in pristopi do samih duri v stolp, da jih zažge.

Neka žena pa vrže vrhnji kamen ročnega mlina Abimeleku na glavo in mu razbije lobanjo.

Tedaj pokliče Abimelek hitro mladeniča, ki mu je nosil orožje, in mu veli: Potegni svoj meč in me umori, da ne poreko o meni: Žena ga je ubila. In njegov hlapec ga prebode, da je umrl.

Ko pa vidijo možje Izraelovi, da je Abimelek mrtev, odide vsak v svoj kraj.

Tako je Bog poplačal Abimeleku zlo, ki ga je storil očetu svojemu, umorivši sedemdeset bratov svojih;tudi vse zlo sihemskih mož je Bog povrnil na njih glavo; in prišlo je nadnje prokletje Jotama, sina Jerub-baalovega.

tudi vse zlo sihemskih mož je Bog povrnil na njih glavo; in prišlo je nadnje prokletje Jotama, sina Jerub-baalovega.

In po Abimeleku je vstal, da reši Izraela, Tola, sin Pua, sina Dodovega, mož iz Isaharja; in prebival je v Samirju v Efraimskem gorovju.

In sodil je Izraela trindvajset let, in je umrl in bil pokopan v Samirju.

In po njem je vstal Jair, Gileadski; in je sodil Izraela dvaindvajset let.

In imel je trideset sinov, ki so jezdili na tridesetih mladih oslih in so imeli trideset mest, ki se imenujejo Jairovi trgi do današnjega dne in so v pokrajini Gileadski.

In Jair je umrl in je bil pokopan v Kamonu.

In Izraelovi sinovi so še dalje delali, kar je bilo hudo v očeh GOSPODOVIH, in služili so Baalom in Astartam in bogovom Sircev in bogovom Sidoncev in bogovom Moabcev in bogovom sinov Amonovih in bogovom Filistejcev, GOSPODA pa so zapustili ter mu niso služili.

Tedaj se je vnela jeza GOSPODOVA zoper Izraela in jih je prodal v roko Filistejcev in v roko Amonovih sinov.

In stiskali so in mučili Izraelove sinove tisto leto; osemnajst let so stiskali vse sinove Izraelove, ki so bili za Jordanom, v deželi Amorejcev, ki je v Gileadu.

Vrhutega so Amonovi sinovi prešli Jordan, da se bojujejo z Judo in z Benjaminom in z Efraimovo hišo; in Izrael je bil silno stiskan.

In sinovi Izraelovi so vpili h GOSPODU, govoreč: Grešili smo zoper tebe, kajti zapustili smo Boga svojega in služili Baalom.

A GOSPOD reče sinovom Izraelovim: Nisem li vas rešil Egipčanov in Amorejcev, sinov Amonovih in Filistejcev?

Tudi Sidonjani in Amalekovci in Maonci so vas stiskali, in ko ste vpili do mene, sem vas rešil njih roke.

In vendar ste me zapustili in služili drugim bogovom; zato vas ne bom več rešil.

Pojdite in kličite k bogovom, ki ste si jih izvolili: naj vas rešijo v dan stiske vaše.

Sinovi Izraelovi pa reko GOSPODU: Grešili smo, stóri nam, karkoli se ti dobro zdi; samo reši nas, prosimo, tačas!

In odpravili so tuje bogove izmed sebe in so služili GOSPODU. In njemu se je v srce smililo, da je Izrael tolikanj trpel.

In Amonovi sinovi so se sklicali in so se utaborili v Gileadu. Sinovi Izraelovi pa so se zbrali in se utaborili v Micpi.In ljudstvo, gileadski prvaki, so dejali drug drugemu: Kdo se začne vojskovati zoper Amonove otroke? Ta bodi poglavar vsem prebivalcem v Gileadu!

In ljudstvo, gileadski prvaki, so dejali drug drugemu: Kdo se začne vojskovati zoper Amonove otroke? Ta bodi poglavar vsem prebivalcem v Gileadu!

Jefta pa, Gileadec, je bil močan junak, pa je bil nečistnice sin; in Gilead je rodil Jefta.

Gileadova žena pa mu je rodila otrok, ali ko so te žene sinovi dorasli, pahnejo Jefta od sebe in mu reko: Ne boš ti dedoval v očeta našega hiši, ker si postranske žene sin.

Tedaj zbeži Jefta pred brati svojimi in se nastani v Tobski deželi. In zbero se k njemu postopači in hodili so ž njim.

Za nekaj časa pa so se vojskovali Amonovi sinovi z Izraelom.

Ko so torej začeli Amonovi sinovi vojsko z Izraelom, se napotijo gileadski starejšine, da pripeljejo Jefta iz Tobske dežele.

In reko Jeftu: Pridi in bodi nam poveljnik, da se bojujemo zoper Amonove sinove!

Jefta pa odvrne starejšinam iz Gileada: Niste li vi me sovražili in me pehnili iz mojega očeta hiše? Zakaj pa ste prišli k meni zdaj, ko ste v nadlogi?

In gileadski starejšine reko Jeftu: Zato smo se zdaj obrnili do tebe, da pojdeš z nami in se bojuješ zoper Amonove sinove, in bodi glava nam, vsem prebivalcem v Gileadu.

Jefta reče gileadskim starejšinam: Ako me pripeljete domov, da se bom vojskoval s sinovi Amonovimi, in ako mi jih GOSPOD da v pest, ali vam bodem glava?

Gileadski starejšine reko Jeftu: GOSPOD bodi med nami priča! Resnično storimo tako, kakor si govoril.

Tedaj gre Jefta z gileadskimi starejšinami, in ljudstvo ga postavi za glavo in poveljnika nad seboj. In Jefta je govoril vse besede svoje pred GOSPODOM v Micpi.

Nato pošlje Jefta selstvo do kralja Amonovih sinov in sporoči: Kaj imaš opraviti z mano, da si prišel k meni vojskovat se zoper mojo deželo?

Kralj Amonovih sinov pa odgovori Jeftovim slom: Zato ker mi je Izrael vzel deželo, ko je prišel iz Egipta, od Arnona do Jaboka in tja do Jordana; zdaj torej mi jo povrni v miru!

Jefta, pa pošlje zopet sle h kralju Amonovih sinov

in mu sporoči: Tako pravi Jefta: Izrael ni vzel dežele Moabcev, ne dežele Amonovih sinov;

temuč ko so Izraelci prišli iz Egipta in potovali po puščavi do Rdečega morja in dospeli v Kades,

tedaj je poslal Izrael selstvo k edomskemu kralju, rekoč: Dovoli mi, prosim, iti skozi deželo tvojo, ali kralj edomski jih ni uslišal. Enako je sporočil kralju Moabcev, a ta tudi ni hotel; in Izraelu je bilo ostati v Kadesu.

Potem je potoval po puščavi in obšel deželo Edomcev in deželo Moabcev in prišel ob vzhodni strani k pokrajini Moabcev, in raztaborili so se na oni strani Arnona; ali v pokrajino Moabcev niso prišli, ker Arnon je meja Moabcem.

In Izrael je poslal poročnike k Sihonu, kralju Amorejcev, kralju v Hesbonu, in Izrael mu sporoči: Dovoli nam, prosim, iti skozi deželo tvojo do našega kraja.

A Sihon ni zaupal Izraelu, da bi šel mirno čez mejo njegovo, ampak Sihon je zbral vse ljudstvo svoje in se je utaboril v Jahazu in se bojeval z Izraelom.

GOSPOD pa, Bog Izraelov, je dal Sihona z vsem ljudstvom njegovim Izraelcem v roke, in porazili so jih. Tako je Izrael zasedel vso deželo Amorejcev, ki so bivali v tisti pokrajini.

In posedli so vso pokrajino Amorejcev, od Arnona do Jaboka in od puščave do Jordana.

Tako torej je GOSPOD, Bog Izraelov, razdedinil Amorejce pred ljudstvom svojim Izraelom, in ti hočeš zavzeti, kar je njegovo?

Ni li prav, da vzameš tisto, kar ti da v posest Kamos, bog tvoj? Tudi mi hočemo obdržati, karkoli je pred nami pripravil v posest GOSPOD, Bog naš.

Ali si mar kaj boljši od Balaka, sinu Ziporjevega, kralja Moabcev? ali se je on kdaj pravdal ali bojeval z Izraelom?

Ker pa je Izrael že tristo let prebival v Hesbonu in po njegovih podložnih vaseh in v Aroerju in po podložnih vaseh njegovih in po vseh mestih, ki so poleg Arnona, zakaj jih niste pridobili sebi v tem času?

Jaz torej se nisem pregrešil zoper tebe, a ti hudo ravnaš z menoj, da se vojskuješ zoper mene. GOSPOD, Sodnik, naj danes razsodi med sinovi Izraelovimi in sinovi Amonovimi!

Ali kralj Amonovih sinov ni poslušal Jeftovih besed, ki mu jih je sporočil.

Tedaj pride duh GOSPODOV nad Jefta, in ta preide Gilead in Manase in Micpo v Gileadu, in od Micpe v Gileadu preide proti Amonovim sinovom.

In Jefta stori obljubo GOSPODU in reče: Če mi res daš Amonove sinove v roko,

karkoli pride skozi duri hiše moje, meni naproti, ko se bom vračal v miru od sinov Amonovih, bodi GOSPODOVO, in hočem to darovati kot žgalno žrtev.

Tako gre Jefta proti Amonovim sinovom, da se bojuje zoper nje; in GOSPOD jih da v roko njegovo.

In porazil jih je od Aroerja do tja, koder se gre v Minit, dvajset mest, in tja do Abelkeramima, v velikem poboju. Tako so bili Amonovi sinovi potlačeni pred Izraelovimi sinovi.

Ko se pa vrača Jefta v Micpo v dom svoj, glej, hči njegova mu pride naproti z bobnicami in plesom; in ona mu je bila edinica, razen nje ni imel ne sina, ne hčere.

In ko jo ugleda, si raztrga oblačila in reče: Ah, hči moja! hudo si me ponižala, ena si teh, ki me žalijo; kajti odprl sem usta svoja proti GOSPODU, in ne morem preklicati.

Ona pa mu reče: Oče moj, odprl si usta svoja proti GOSPODU, stóri mi torej, kakor je prišlo iz ust tvojih; samo da te je GOSPOD maščeval nad tvojimi sovražniki, Amonovimi sinovi.

Še reče očetu svojemu: Stóri mi le-to: pusti me dva meseca, da odidem in pojdem doli v hribe in bom objokovala devištvo svoje z družicami svojimi.

In ji veli: Pojdi. In odpusti jo za dva meseca. In ona odide s svojimi družicami in joče nad devištvom svojim po gorah.

In ko mineta dva meseca, pride nazaj k očetu svojemu, in on ji stori, kakor je bil obljubil. In ona ni spoznala moža. In prišlo je v navado v Izraelu,da so hodile Izraelove hčere vsako leto slavit hčer Jefta Gileadskega, po štiri dni v letu.

da so hodile Izraelove hčere vsako leto slavit hčer Jefta Gileadskega, po štiri dni v letu.

A efraimski možje so se zbrali in prešli na sever [Ali: v Zafon.], in reko Jeftu: Zakaj si se šel bojevat zoper Amonove sinove in nas nisi poklical, da idemo s teboj? Sežgemo hišo tvojo nad teboj z ognjem!

Jefta jim reče: Jaz in ljudstvo moje smo bili v hudem sporu z Amonovimi sinovi, in ko sem vas klical, mi niste pomogli iz njih roke.

In videč, da mi niste v pomoč, sem izpostavil nevarnosti življenje svoje in šel proti Amonovim sinovom, in GOSPOD mi jih je dal v roko. Zakaj pa danes hodite gori k meni, da se bojujete z menoj?

In Jefta zbere vse može iz Gileada in se vojskuje zoper Efraima. In gileadski možje udarijo Efraimce, ker so govorili: Begunci ste Efraimovi, vi Gileadovci, sredi Efraima in sredi Manaseja.

In Gileadovci zasedejo jordanske brodove proti Efraimskim; in ko je bežečih Efraimskih kdo rekel: Daj, da grem na ono stran, mu vele možje iz Gileada: Si li Efraimec? in ako je rekel: Nisem,

mu velé: Reci: Šibolet! on pa je rekel: Sibolet, ker ni pazil na pravo izreko. Tedaj ga zgrabijo in umorijo ob jordanskih brodovih. In padlo jih je tisti čas iz Efraima dvainštirideset tisoč.

Jefta pa je sodil Izraela šest let. Potem je umrl Jefta Gileadec in je bil pokopan v enem izmed, gileadskih mest.

Po njem je sodil Izraela Ibzan iz Betlehema.

Ta je imel trideset sinov, in je vdal iz hiše svoje trideset hčera in trideset jih je vzel sinovom svojim oddrugod; in sodil je Izraela sedem let.

In Ibzan je umrl in je bil pokopan v Betlehemu.

In po njem je sodil Izraela Elon Zebulonovec; in sodil je Izraelu deset let.

In Elon Zebulonovec je umrl in je bil pokopan v Ajalonu, v Zebulonovi deželi.

In po njem je sodil Izraelu Abdon, sin Hilelov, Piratončan.

Ta je imel štirideset sinov in trideset vnukov, ki so jezdili na sedemdesetih osličih; in sodil je Izraelu osem let.In Abdon, sin Hilelov, Piratončan, je umrl in je bil pokopan v Piratonu v Efraimovi deželi, na gorovju Amalekovcev.

In Abdon, sin Hilelov, Piratončan, je umrl in je bil pokopan v Piratonu v Efraimovi deželi, na gorovju Amalekovcev.

In sinovi Izraelovi so zopet delali, kar je bilo zlo v očeh GOSPODOVIH, in GOSPOD jih je dal Filistejcem v roko štirideset let.

Bil pa je neki mož iz Zore, iz rodovine Danove, ki mu je bilo ime Manoah; in žena njegova je bila nerodovitna in ni rodila.

In angel GOSPODOV se prikaže ženi in ji reče: Glej, nerodovitna si in ne rodiš; pa spočneš in porodiš sina.

Sedaj pa varuj se, pravim, da ne piješ vina in močne pijače in ne ješ nič nečistega.

Kajti glej, spočela boš in rodila sina, ki mu ne sme britev priti na glavo, zakaj deček bode nazirec [T. j. posvečenec] Božji od materinega telesa, in on začne reševati Izraela iz roke Filistejcev.

In žena pride in pove možu svojemu, rekoč: Prišel je mož Božji k meni, in podoba njegova je bila kakor angela Božjega, silno strašna, da ga nisem vprašala, odkod je, pa on mi ni povedal, kako mu je ime;

a dejal mi je: Glej, spočela boš in rodila sina, ne pij torej nič vina, ne močne pijače, in ne jej nič nečistega, zakaj deček bode nazirec Božji od materinega telesa do dne smrti svoje.

Tedaj zaprosi Manoah GOSPODA in reče: O GOSPOD, prosim, daj, da pride mož Božji, ki si ga bil poslal, zopet k nama ter naju pouči, kako naj ravnava z dečkom, ki se bo rodil.

In Bog je slišal glas Manoahov: in angel Božji pride zopet k ženi, ko je sedela na polju, a Manoah, mož njen, ni bil pri njej.

Žena pa hitro teče, in naznani možu svojemu in mu reče: Glej, prikazal se mi je tisti mož, ki je bil prišel k meni ondan.

In Manoah vstane in gre za ženo svojo, in pride k možu in mu reče: Ti li si tisti mož, ki si govoril z ženo? Odgovori: Sem.

In reče Manoah: Ko se torej izpolnijo besede tvoje, kaj bodi pravilo za dečka in delo njegovo?

In angel GOSPODOV reče Manoahu: Vsega, kar sem povedal ženi, naj se ona varuje.

Naj ne uživa ničesar, kar pride iz vinske trte, niti ne pije vina, ne močne pijače in ne je nič nečistega; in vse, kar sem ji zapovedal, naj izpolnjuje.

In Manoah reče angelu GOSPODOVEMU: Prosim, rada bi te pomudila, da ti pripraviva kozliča.

Angel GOSPODOV pa reče Manoahu: Ko bi me tudi pomudil, ne bom jedel od tvojega kruha; če pa hočeš pripraviti žgalščino, jo moraš darovati GOSPODU. Manoah namreč ni vedel, da je bil angel GOSPODOV.

In Manoah reče angelu GOSPODOVEMU: Kako ti je ime? da ti izkažemo čast, ko pride, kar si govoril.

Angel GOSPODOV pa mu odgovori: Čemu pa vprašuješ po mojem imenu, ki je čudovito?

Tedaj vzame Manoah kozliča z jedilno daritvijo in ga daruje na skali GOSPODU; in on je storil čudež, ko sta Manoah in žena njegova gledala.

Zgodi se namreč, ko je ogenj plapolal proti nebu z oltarja, da odide gori angel GOSPODOV v plamenu oltarja, ko sta Manoah in žena njegova gledala; in padla sta na obraz svoj na tla.

In ni se več prikazal angel GOSPODOV Manoahu in ženi njegovi. Tedaj je spoznal Manoah, da je bil angel GOSPODOV.

In Manoah reče ženi svoji: Gotovo skoraj umrjeva, ker sva videla Boga.

Ali žena njegova mu reče: Ko bi GOSPODU ugajalo usmrtiti naju, ne bi bil sprejel žgalne in jedilne daritve iz roke najine, tudi bi nama ne bil pokazal vsega tega, ne v tem času nama dal slišati takih reči!

In žena je rodila sina in ga imenovala Samsona. In deček je rastel, in GOSPOD ga je blagoslovil.In duh GOSPODOV ga je začel izpodbadati v Danovem šatorišču, med Zoro in Estaolom.

In duh GOSPODOV ga je začel izpodbadati v Danovem šatorišču, med Zoro in Estaolom.

In Samson je šel doli v Timnato, in ondi je videl ženo izmed hčera Filistejcev.

In ko pride gori, naznani očetu svojemu in materi svoji ter reče: Videl sem ženo v Timnati med hčerami Filistejcev, in sedaj mi jo vzemite za ženo!

Nato mu reče oče njegov in mati njegova: Ni li žene med hčerami bratov tvojih ali med vsem našim ljudstvom, da greš in jemlješ ženo od Filistejcev, tistih neobrezancev? A Samson reče očetu svojemu: Njo mi vzemi, ker ta je prava mojim očem.

Oče in mati njegova pa nista vedela, da je to od GOSPODA; kajti iskal je prilike zoper Filistejce. Ta čas so namreč Filistejci vladali Izraelu.

Odpravi se torej Samson z očetom in materjo svojo doli v Timnato. In ko pridejo k timnatskim vinogradom, glej, mlad lev mu pride rjoveč nasproti.

In duh GOSPODOV pride z močjo nad njega, da raztrga leva, kakor bi raztrgal kozliča, dasi ni ničesar imel v roki; pa ni povedal očetu svojemu ali materi svoji, kar je bil storil.

In pride doli in govori s tisto ženo, in prava je bila očem Samsonovim.

In za nekaj časa pride zopet, da jo vzame, in stopi s pota, da pogleda mrhovino tistega leva, in glej, roj čebel je bil v levovem truplu in med.

In vzame si ga v roke in ga spotoma je, in ko pride k očetu svojemu in materi svoji, jima da, in tudi jesta; pa jima ni povedal, da je vzel med iz levovega trupla.

In oče njegov pride doli k ženi, in Samson napravi ondi gostovanje; kajti tako je bilo v navadi pri mladeničih.

In ko ga Filistejci ugledajo, mu pridružijo trideset tovarišev, da bodo pri njem.

In Samson jim reče: Dovolite, da vam dam uganko: ako mi jo uganete in zadenete v sedmih dneh gostovanja, vam hočem dati trideset spodnjih oblek in trideset prazničnih oblačil.

Ako je pa ne boste mogli uganiti, morate meni dati trideset spodnjih in trideset prazničnih oblačil. In mu reko: Zastavi uganko svojo, da jo čujemo!

In on jim reče: Iz požeruha je prišlo jedilo, in iz močnega je prišla sladkost. In po treh dnevih niso mogli uganke rešiti.

In sedmi dan reko Samsonovi ženi: Pregovori moža svojega, da nam razloži tisto uganko, sicer sežgemo tebe in tvojega očeta hišo z ognjem. Ste li nas zato sem povabili, da nas pripravite v uboštvo, ali kaj?

Tedaj je plakala Samsonova žena pred njim, govoreč: Ti me le sovražiš in me ne ljubiš. Uganko si dal ljudstva mojega sinovom, a meni je nisi povedal. On pa ji reče: Glej, očetu svojemu in materi svoji nisem povedal, tebi naj pa razodenem?

In plakala je pred njim sedem dni, dokler je trajalo njih gostovanje. In zgodi se sedmi dan, da ji razloži, ker ga je hudo nadlegovala. Ona pa izda uganko ljudstva svojega sinovom.

Reko mu torej možje iz mesta sedmi dan, preden je zašlo solnce: Kaj je slajše nego med? in kaj močnejše nego lev? On pa jim reče: Ko bi ne bili orali z mojo junico, ne bi bili pogodili uganke moje.

In duh GOSPODOV pride z močjo nad njega, in gre doli v Askelon in pobije trideset mož izmed njih, in vzame njih obleko in da praznična oblačila tistim, ki so razložili uganko. In jeza se mu razvname, in odide gori v očeta svojega hišo.Žena Samsonova pa je bila dana enemu izmed tovarišev njegovih, s katerim se je bil sprijateljil.

Žena Samsonova pa je bila dana enemu izmed tovarišev njegovih, s katerim se je bil sprijateljil.

Zgodi se pa za nekaj časa, v dneh pšenične žetve, da obišče Samson ženo svojo in ji prinese kozliča. In reče: Pojdem noter k ženi svoji v stanico. A ni mu dovolil njen oče vstopiti.

In reče oče njen: Res sem mislil, da si ji postal sovražen, in sem jo dal tovarišu tvojemu. Ni li mlajša sestra njena lepša nego ona? Ta bodi tvoja namesto one.

Nato jim reče Samson: Sedaj pa ne bodem kriv proti Filistejcem, ako jim bom škodo delal.

In Samson odide in ulovi tristo lisic in vzame bakle in zveže po dve in dve za repe ter dene vselej baklo med dva repa

in jih prižge z ognjem, in jih pusti v žito Filistejcev in požge tako snopje in še rastoče žito in tudi olivnike.

Tedaj reko Filistejci: Kdo je to storil? In odgovore: Samson, zet Timnatejca, ker mu je vzel ženo in jo dal njegovemu tovarišu. In Filistejci pridejo ter sežgo njo in očeta njenega z ognjem.

In Samson jim reče: Če tako delate, gotovo ne neham, dokler se ne maščujem nad vami!

In jim razbije pleča in ledja s hudimi udarci. Potem gre dol in prebiva v skalni razpoki v Etamu.

Tedaj pridero Filistejci gori in se ušatore na Judovem in se razprostro v Lehi.

Možje Judovi pa reko: Zakaj ste prišli gori zoper nas? Odgovore: Prišli smo zvezat Samsona, da mu storimo, kakor je storil nam.

Nato gre tri tisoč mož iz Jude doli k skalni razpoki v Etamu, in reko Samsonu: Ali ne veš, da nam vladajo Filistejci? Kaj je torej to, kar si nam storil? In jim reče: Kakor so oni storili meni, tako sem storil njim.

Reko mu: Prišli smo doli te zvezat in izdat Filistejcem v roke. Samson jim veli: Prisezite mi, da me vi ne ubijete!

Odgovore mu, rekoč: Nikar, hočemo te le zvezati in te njim dati v roke; res te ne umorimo. In so ga zvezali z dvema novima vrvema in ga peljali gori od skale.

Ko pride v Leho, zavriskajo Filistejci in mu gredo naproti. A duh GOSPODOV pride z močjo nad njega, in vrvi na rokah njegovih postanejo kakor niti, ko jih ogenj osmodi, in vezila njegova padejo z rok njegovih.

In najde čeljust oslovsko, še sirovo, ter iztegne roko in jo pobere in pobije ž njo tisoč mož.

In Samson reče: Z oslovsko čeljustjo sem naredil eno kopo, dve kopi, z oslovsko čeljustjo sem pobil tisoč mož.

In ko je to izrekel, vrže čeljust iz roke, in tisti kraj imenuje Ramat-lehi [T. j. Grič čeljusti.].

Bil pa je silno žejen, in kliče h GOSPODU in reče: Ti si dal tako veliko rešitev po roki hlapca svojega, in sedaj da bi umrl žeje in padel neobrezancem v roke!

Tedaj razkolje Bog votlino, ki je v Lehi, in priteče voda iz nje; in ko se napije, se mu povrne duh in oživi. Zatorej so jo imenovali Studenec kličočega, ki je v Lehi do današnjega dne.In on je sodil Izraela za časa Filistejcev dvajset let.

In on je sodil Izraela za časa Filistejcev dvajset let.

In Samson je šel v Gazo in ondi videl nečistnico in je stopil noter k njej.

In povedalo se je Gažanom: Samson je prišel semkaj! In ga obkolijo in strežejo nanj vso noč ob mestnih vratih in se dogovore, da bodo tiho vso noč, češ, zjutraj, ko zasvita, ga umorimo!

In Samson leži do polnoči; opolnoči pa vstane in zagrabi obe durnici mestnih vrat z obema podbojema in ju vzdigne z zapahi vred ter si ju zadene na ramo in odnese na vrh gore, ki je pred Hebronom.

Potem pa se zaljubi v ženo v dolini Soreku, ki ji je bilo ime Delila.

In knezi Filistejcev pridejo k njej ter ji reko: Pregovori ga in zvedi, v čem ima takovo veliko moč in s čim bi ga premagali, da ga zvežemo in ponižamo, in damo ti vsak tisoč in sto srebrnikov.

Tedaj reče Delila Samsonu: Povej mi, prosim, v čem imaš veliko moč svojo in s čim bi te bilo zvezati, da te ukrote?

In Samson ji reče: Ako me zvežejo s sedmimi novimi vrvmi, ki še niso posušene, oslabim in bom kakor drugi ljudje.

Nato ji prineso knezi Filistejcev sedem novih vrvi, ki se še niso posušile, in ona ga zveže ž njimi.

V izbi pri njej pa so sedeli na preži. In ona mu reče: Filistejci nad te, Samson! On pa raztrga vrvi, kakor pretrga kdo nit iz preje, če se dotakne ognja. In se ni zvedelo, v čem je njegova moč.

In Delila reče Samsonu: Glej, norčeval si se z menoj in si mi lagal! Sedaj pa mi povej, prosim, s čim naj bi bil zvezan.

In ji odgovori: Ako me močno zvežejo z novimi vrvmi, ki se še niso rabile, oslabim in bodem kakor drugi ljudje.

Vzame torej Delila nove vrvi in ga zveže ž njimi ter mu reče: Filistejci nad te, Samson! V izbi pa so sedeli na preži. On pa raztrga vezi s svojih rok kakor nit.

In Delila reče Samsonu: Doslej si se norčeval z menoj in mi lagal! Povej mi, s čim naj bi bil zvezan. Odgovori ji: Ako spleteš sedem kit glave moje z osnutkom na vratilu.

In ona jih pribije s klinom in mu veli: Filistejci nad te, Samson! On pa se prebudi iz spanja in izdere klin z osnutkom in vratilo.

In ona mu reče: Kako smeš reči, da me ljubiš, ko vendar srce tvoje ni z menoj? Že trikrat si se norčeval z menoj in mi nisi povedal, v čem je tvoja velika moč.

In ko ga dan na dan nadleguje z besedami svojimi in ga pritiska, mu duša obnemore do smrti.

Tedaj ji odkrije vse srce svoje in ji reče: Nikoli mi ni prišla britev na glavo, kajti posvečenec Božji sem od materinega telesa. Ko bi me obrili, me zapusti moč moja, da oslabim in bodem kakor katerikoli človek.

In ko Delila vidi, da ji je razodel vse srce svoje, pošlje in pokliče kneze Filistejcev ter jim sporoči: Pridite še enkrat, zakaj razodel mi je vse srce svoje. Tedaj pridejo k njej knezi Filistejcev in prineso srebro s seboj.

In ona ga uspi na krilu svojem in pokliče moža, ki odstriže sedem kit na glavi njegovi. In ona ga je prva obvladala, in moč njegova ga je zapustila.

In mu reče: Filistejci nad te, Samson! In ko se prebudi iz spanja svojega, reče: Uidem, kakor sem čestokrat storil, in vsega se otresem! A ni vedel, da je GOSPOD odstopil od njega.

Filistejci pa ga ujamejo in mu iztaknejo oči, in ga peljejo doli v Gazo ter ga zvežejo z bronastimi verigami; in je moral mleti v jetnišnici.

Ali lasje na glavi so mu začeli rasti precej, ko je bil obrit.

In knezi Filistejcev so se zbrali, da opravijo veliko daritev svojemu bogu Dagonu in se vesele; kajti rekli so: Naš bog nam je dal v pest Samsona, sovražnika našega.

In ko ga vidi ljudstvo, hvalijo boga svojega, kajti reko: Naš bog nam je dal v pest sovražnika našega, ki je našo deželo pustošil in mnogo naših pobil.

In ko se jim srce razveseli, reko: Pokličite Samsona, da igra pred nami. Pokličejo torej Samsona iz ječe, in igral je pred njimi. In postavili so ga med stebri.

In Samson veli dečku, ki ga je peljal za roko: Pusti me in daj, da otipam stebre, ki je na njih hiša postavljena, da se nanje naslonim.

Hiša pa je bila polna mož in žen. Tudi vsi knezi Filistejcev so bili tam in na strehi tri tisoč mož in žen, ki so gledali, kako je Samson igral.

Samson pa kliče h GOSPODU in reče: O Gospod Jehova, spomni se me, prosim, in mi vsaj le to pot daj moč, o Bog, da se enkrat maščujem nad Filistejci za obe očesi svoji!

In prime za oba srednja stebra, ki se je nanju hiša opirala, in se upre ob nju, v enega s svojo desno in v drugega z levo roko svojo.

In Samson reče: Naj umrjem s Filistejci! In se nagne z vso močjo svojo, in hiša se zruši na kneze in na vse ljudstvo, ki je bilo v njej. In bilo je več mrtvih, ki jih je ubil v smrti svoji, nego njih, ki jih je pobil v življenju svojem.In pridejo doli bratje njegovi in vsa družina očeta njegovega, in ga vzdignejo in odneso gori in ga pokopljejo med Zoro in Estaolom v grobišču Manoaha, očeta njegovega. In on je sodil Izraela dvajset let.

In pridejo doli bratje njegovi in vsa družina očeta njegovega, in ga vzdignejo in odneso gori in ga pokopljejo med Zoro in Estaolom v grobišču Manoaha, očeta njegovega. In on je sodil Izraela dvajset let.

Bil je neki mož z Efraimskega gorovja, po imenu Miha.

Ta reče materi svoji: Tistih tisoč in sto srebrnikov, ki so ti bili ukradeni in si zaradi njih izrekla kletev in to si govorila na moja ušesa – glej, tisto srebro je pri meni, jaz sem si ga vzel. In mati njegova reče: Blagoslovljen bodi, sin moj, od GOSPODA!

In povrnil je tistih tisoč in sto srebrnikov materi svoji. In mati njegova reče: Posvetila sem res to srebro GOSPODU iz roke svoje za sina svojega, da se naredi rezana in ulita podoba; in zdaj ti ga povrnem.

In povrnil je srebro materi svoji. Mati njegova pa vzame dvesto srebrnikov in jih da zlatarju, ki naredi iz njih rezano in ulito podobo; in ta je bila v Mihovi hiši.

In Miha je imel hišo božjo in je napravil naramnik in hišne bogove in posvetil enega sinov svojih, da mu je bil duhovnik.

V tistih dneh ni bilo kralja v Izraelu: vsakdo je delal, kar se mu je zdelo prav.

In bil je mladenič iz Betlehema Judovega, rodovinske lasti Judove, ki je bil levit in je prebival ondi.

Ta mož odide iz mesta, iz Betlehema Judovega, da se nastani, kjer dobi priliko. In ko potuje, pride na gorovje Efraimsko k hiši Mihovi.

In Miha ga vpraša: Odkod greš? Odgovori mu: Levit sem iz Betlehema Judovega in potujem, da se nastanim, kjer dobim priliko.

In Miha mu reče: Ostani pri meni in mi bodi oče in duhovnik, in dam ti na leto deset srebrnikov in obleko in živež tvoj. Levit torej vstopi

in privoli ostati pri možu; in mladenič mu je bil kakor eden sinov njegovih.

In Miha je posvetil levita, da mu bodi duhovnik; in bival je v hiši Mihovi.Miha pa je rekel: Sedaj vem, da mi bo GOSPOD dobro storil, ker mi je levit za duhovnika.

Miha pa je rekel: Sedaj vem, da mi bo GOSPOD dobro storil, ker mi je levit za duhovnika.

V tistih dneh ni bilo kralja v Izraelu. In v tistih dneh si je rod Danovcev iskal posesti, kjer bi prebival, zakaj do tistega časa niso dobili dediščine svoje med Izraelovimi rodovi.

In sinovi Danovi pošljejo iz svoje rodovine pet mož iz vsega števila svojega, hrabrih mož iz Zore in iz Estaola, da ogledajo deželo in jo preiščejo, in jim reko: Pojdite in preiščite deželo. In pridejo v Efraimsko gorovje k Mihovi hiši, in tam prenočijo.

Ko so bili pri družini Mihovi, spoznajo glas mladeniča levita, in stopijo k njemu in mu reko: Kdo te je pripeljal semkaj? in kaj delaš v tem kraju? in kaj imaš tukaj?

On jim odgovori: Tako in tako je storil Miha z menoj in me je najel, da mu bodem duhovnik.

In mu reko: Vprašaj Boga, prosimo, da vemo, če bomo imeli srečo na svojem potu, ki po njem gremo.

Duhovnik jim odgovori: Pojdite v miru! Pred GOSPODOM je pot vaša, ki greste po njej.

In tistih pet mož odide, in pridejo v Lais in vidijo tamošnje ljudstvo, da živi brezskrbno po načinu Sidoncev, pokojno in brez strahu, ker ni bilo nikogar v deželi, ki bi imel moč jih krotiti in ki bi jim kaj žalega storil, in bivajo daleč od Sidoncev in se z drugimi ljudmi ne družijo.

Ko pridejo zopet k bratom svojim v Zoro in Estaol in jim njih bratje reko: Kako je?

odgovore: Vstanite, pojdimo proti njim! Kajti ogledali smo deželo, in glejte, silno je dobra! Vi pa mirno sedite? Ne bodite leni, ampak pojdite in posedite deželo!

Ko pojdete, pridete k brezskrbnemu ljudstvu in v prostrano deželo; kajti Bog vam jo je dal v roke, kraj, ki ničesar ne manjka v njem od vsega, kar je na zemlji.

In odrine odondod iz rodovine Danovcev, iz Zore in Estaola, šeststo mož z orožjem, pripravljenih na boj.

In gredo gori in se utabore v Kirjat-jearimu na Judovem; zato se je imenoval ta kraj do današnjega dne Danov tabor, ki je za Kirjat-jearimom.

In odtod gredo dalje v gorovje Efraimsko in pridejo k Mihovi hiši.

Tedaj izpregovori tistih pet mož, ki so bili šli ogledovat deželo Lais, in reko bratom svojim: Veste, da je v teh hišah naramnik in hišni bogovi ter rezana in ulita podoba? In sedaj premislite, kaj vam je storiti.

In krenejo tja ter pridejo v hišo mladeniča levita, ob Mihovem domu, in ga vprašajo, kako se mu godi?

Tistih šeststo mož pa, pripravljenih z orožjem na boj, ki so bili izmed Danovih sinov, je stalo pred vrati.

In petero mož, ki so bili šli ogledovat deželo, gre gori, in stopijo noter in vzemo rezano podobo, naramnik in hišne bogove in ulito podobo. Medtem stoji duhovnik pred vrati pri tistih šeststo možeh, pripravljenih z orožjem na boj.

In ko oni gredo v Mihovo hišo in prineso rezano podobo, naramnik, hišne malike in ulito podobo, jim reče duhovnik: Kaj delate?

Oni mu reko: Molči, položi roko na usta, pa pojdi z nami in nam bodi oče in duhovnik! Kaj je boljše zate, da si duhovnik enega moža družini ali da bodeš duhovnik celemu rodu in rodovini v Izraelu?

In duhovniku se vzraduje srce, in vzame naramnik in hišne malike in rezano podobo ter stopi med ljudstvo.

In obrnejo se ter odidejo, ko so poslali pred sabo otročiče, živino in kar so imeli vrednosti.

Ko so pa bili že daleč od Mihove hiše, se zbero možje, ki so bivali v hišah okoli Mihovega doma, in dohité Danove sinove.

In kličejo za Danovimi sinovi. Ti pa obrnejo svoje obličje in reko Mihu: kaj ti je, da greš s takim krdelom?

In reče: Moje bogove, ki sem si jih naredil, ste vzeli, in duhovnika, pa ste ušli! Kaj imam še? In vi še vprašujete: Kaj ti je?

Sinovi Danovi pa mu reko: Ne nadleguj nas s svojim vpitjem, da se ne spuste nad vas razkačeni možje, in izgubiš življenje svoje in družine svoje življenje!

In sinovi Danovi gredo svojim potem; Miha pa, videč, da mu so premočni, se obrne in gre nazaj v hišo svojo.

Oni pa, ko so vzeli to, kar je bil Miha naredil, in njega, ki mu je bil duhovnik, pridejo v Lais nad ljudstvo pokojno in brezskrbno in ga udarijo z ostrino meča, in mesto zažgo z ognjem.

In ni jim bilo rešitelja, zakaj daleč je bilo od Sidona in niso imeli zveze z drugimi ljudmi; in bilo je v dolini, ki se vije proti Bet-rehobu. Oni pa zopet sezidajo mesto in se nastanijo v njem

in mu dado ime Dan, po imenu očeta svojega Dana, ki se je rodil Izraelu; a poprej se je mesto imenovalo Lais.

In sinovi Danovi so si ondi postavili tisto rezano podobo. In Jonatan, sin Gersona, sina Mojzesovega, on in sinovi njegovi so bili duhovniki rodu Danovemu do časa, ko so šli v jetništvo prebivalci dežele.Tako so si postavili Mihovo rezano podobo, ki jo je bil naredil, in stala je ves čas, dokler je bila hiša Božja v Silu.

Tako so si postavili Mihovo rezano podobo, ki jo je bil naredil, in stala je ves čas, dokler je bila hiša Božja v Silu.

In v tistih dneh, ko ni bilo kralja v Izraelu, se zgodi, da si neki levit, ki je bival v zadnji strani Efraimskega gorovja, vzame priležnico iz Betlehema Judovega.

Ta priležnica pa je proti njemu nečisto živela in mu je pobegnila v svojega očeta hišo, v Betlehem Judov, in ondi je bila štiri mesece.

Tedaj se vzdigne njen mož in gre za njo, da bi ji govoril na srce in jo pripeljal nazaj; in s seboj je imel hlapca in dva osla. In ona ga vpelje v svojega očeta hišo. Ko ga vidi dekletin oče, ga sprejme z veseljem.

In tast njegov, dekletin oče, ga je zadržal, da je ostal pri njem tri dni; in jedli so in pili in ondi nočevali.

Četrti dan pa vstanejo zgodaj zjutraj in se odpravljajo na pot. A dekletin oče reče možu hčere svoje: Okrepčaj si dušo z grižljajem kruha, potem pojdite!

Sedeta torej in jesta in pijeta obadva skupaj; in dekletin oče reče možu: Izvoli, prosim, ostati čez noč, in srce ti bodi dobre volje.

A mož vstane in hoče iti. Ali tast njegov ga primora, da se vrne in ondi prenoči.

Zarana petega dne pa vstane, da odrine. A dekletin oče veli: Okrepčaj si, prosim, dušo in pomudite se, dokler se dan nagne. In jesta obadva vkup.

In ko mož vstane, da odide s priležnico svojo in s hlapcem svojim, mu reče tast njegov, dekletin oče: Glej, dan se je že nagnil, večer nastaja, ostanite tu, prosim, čez noč; glej, dan skoraj mine, prenoči tu in srce ti bodi dobre volje! In jutri se odpravite zgodaj na svoj pot, da prideš na dom svoj.

A mož ni hotel ostati to noč, temuč vstane in odide in dospe proti Jebusu (ki je Jeruzalem) in ž njim dva obložena osla in priležnica njegova.

Ko pa pridejo blizu Jebusa, je dan skoraj minil. In hlapec reče gospodarju svojemu: Pojdi, prosim, krenimo v to mesto Jebusejcev in prenočimo v njem!

Gospodar pa mu reče: Ne pojdemo v mesto tujcev, ki ni od sinov Izraelovih, ampak pojdimo dalje v Gibeo.

Še reče hlapcu svojemu: Pojdi, da se prihližamo nekateremu teh selišč in prenočimo v Gibei ali v Rami.

Gredo torej naprej svojim potem, in solnce jim zaide prav pri Gibei, ki je last Benjaminova.

In krenejo tja, da prenočijo v Gibei. In ko pride noter, sede na ulico v mestu; in ni bilo nikogar, ki bi jih vzel čez noč pod streho.

Ali glej, star mož prihaja zvečer s polja od dela svojega, in ta mož je tudi bil z Efraimskega gorovja in je bival kot tujec v Gibei; ljudje tega mesta pa so bili Benjaminci.

In ko povzdigne oči in zagleda popotnika na ulici, reče tisti starec: Kam si namenjen? in odkod prihajaš?

In mu odgovori: Gremo iz Betlehema Judovega na zadnjo stran Efraimskega gorovja, odkoder sem. Potoval sem pa v Betlehem Judov in zdaj grem k hiši GOSPODOVI, a nikogar ni, ki bi me vzel pod streho.

Saj imamo slame in krme za osla svoja, tudi kruha in vina zame in za deklo tvojo in za hlapca, ki je s služabnikoma tvojima; ne manjka nam ničesar.

Stari mož reče: Mir ti! Vsekakor naj oskrbim jaz, česar ti treba; le na ulici ne nočuj!

In ga vpelje v hišo svojo in da osloma krme, in umijejo si noge, in jedli so in pili.

In ko je njih srce bilo že dobre volje, glej, mestni možje, hudobni zanikarneži, obsujejo hišo in tolčejo ob duri in govore hišnemu gospodarju, tistemu starcu: Pripelji ven moža, ki je prišel v hišo tvojo, da ga spoznamo!

In mož, hišni gospodar, gre ven k njim in jim reče: Nikar, bratje moji, ne storite hudega, prosim; potem ko je ta mož stopil v hišo mojo, ne počenjajte nesramnosti!

Glejte, moja hči, še devica, in njegova priležnica: ti naj vam pripeljem ven, in osramotite ju in jima storite, kar vam ugaja; ali zoper tega moža ne storite take nesramnosti!

A možje ga niso hoteli poslušati. Tedaj zgrabi mož priležnico svojo in jim jo pripelje ven; in so jo spoznali in nesramno ž njo ravnali celo noč do jutra, in so jo šele pustili, ko se je dan zasvetil.

In žena pride ob svitu in pade ob vhodu v moževo hišo, kjer je bil njen gospodar, in tam leži do svetlega dne.

Njen gospodar pa vstane zjutraj in odpre hišna vrata in stopi ven, da pojde svojim potem, in glej, žena, priležnica njegova, leži pred vrati hiše in roke njene na pragu.

In ji veli: Vstani, pojdimo! A ni bilo odgovora. Tedaj jo mož vzame na osla, in vstane in odrine v svoj kraj.

In ko pride domov, vzame nož in zgrabi priležnico svojo ter jo razseka po njenih kosteh na dvanajst kosov in jih pošlje v vse Izraelove kraje.In vsi, ki so videli, so rekli: Kaj takega se ni storilo in se ni videlo od časa, ko so Izraelovi sinovi odšli iz Egiptovske dežele, do tega dne. Pomislite to, dajte svet in govorite!

In vsi, ki so videli, so rekli: Kaj takega se ni storilo in se ni videlo od časa, ko so Izraelovi sinovi odšli iz Egiptovske dežele, do tega dne. Pomislite to, dajte svet in govorite!

Nato se odpravijo vsi sinovi Izraelovi, in vsa občina se zbere kakor en mož, od Dana tja do Bersebe, z Gileadsko pokrajino, pred GOSPODOM v Micpi.

In poglavarji vsega ljudstva, vseh rodov Izraelovih, so se sešli v zboru ljudstva Božjega, štiristo tisoč pešcev, ki so izdirali meč.

Sinovi Benjaminovi so pa slišali, da so se sešli sinovi Izraelovi gori v Micpi. In sinovi Izraelovi reko: Povejte, kako se je zgodilo to zlo?

In levit, mož žene, ki je bila umorjena, odgovori in reče: Prišel sem s priležnico svojo v Gibeo, ki je Benjaminova, da bi tam prenočil.

A meščani v Gibei so se vzdignili zoper mene in so po noči obdali hišo zaradi mene; mene so mislili umoriti, mojo priležnico pa so sramotili, da je umrla.

Tedaj sem vzel priležnico svojo in jo razkrojil v kose in razposlal po vsej deželi dediščine Izraelove; kajti storili so grdobo in nesramnost v Izraelu.

Poglejte, vi vsi sinovi Izraelovi, govorite tu in dajte svet!

Tedaj vstane vse ljudstvo kakor en mož in reče: Nihče izmed nas ne sme iti v šator svoj, nihče naj se ne vrne v hišo svojo!

A to zdaj storimo Gibei: pojdemo proti njim, kakor določi kocka!

Vzemimo po deset mož iz sto in po sto iz tisoč in po tisoč iz deset tisoč od vseh rodov Izraelovih, da prinašajo hrano ljudstvu, ki naj gre nad Gibeo Benjaminovo in jim stori, kakor zasluži njih nesramnost, ki so jo storili v Izraelu.

Tedaj so se zbrali vsi Izraelovi možje zoper tisto mesto, združeni kakor en mož.

In Izraelovi rodovi pošljejo može po vseh Benjaminovih rodovinah, da sporoče: Kakšna hudobnost je to, ki se je med vami zgodila?

Sedaj pa nam izročite tiste hudobne zanikarneže, ki so v Gibei, da jih usmrtimo in odpravimo hudobo izmed Izraela! A Benjaminci niso hoteli slušati glasu bratov svojih, sinov Izraelovih.

Ampak sinovi Benjaminovi se zbero iz svojih mest pri Gibei, da bi šli v boj zoper sinove Izraelove.

In tisti dan so bili sešteti sinovi Benjaminovi iz mest: šestindvajset tisoč mož, ki so izdirali meč, razen prebivalcev v Gibei, katerih je bilo naštetih sedemsto izbraniln mož.

Med vsem tem ljudstvom je bilo sedemsto izbranih mož, levičnikov; vsi so znali s pračo kamene v las metati, ne da bi zgrešili.

In mož Izraelovih, brez Benjamincev, je bilo seštetih štirikrat sto tisoč mož, ki so izdirali meč; vsi ti so bili vojščaki.

In sinovi Izraelovi vstanejo in gredo gori v Betel in vprašajo Boga in reko: Kdo naj gre iz nas prvi vojskovat se s sinovi Benjaminovimi? In GOSPOD veli: Juda naj gre prvi.

Zjutraj torej vstanejo sinovi Izraelovi in se utabore proti Gibei.

In možje Izraelovi gredo v boj zoper Benjamince in se razvrste v bitko ž njimi pri Gibei.

Sinovi Benjaminovi pa planejo iz Gibee in tisti dan pobijejo na tla iz Izraelcev dvaindvajset tisoč mož.

Ali ljudstvo, možje Izraelovi, se ohrabre med seboj in se zopet razvrste v bitko ob kraju, kjer so se razvrstili prvi dan.

In Izraelovi sinovi so šli gori in plakali pred GOSPODOM do večera in vprašali so GOSPODA, rekoč: Ali naj zopet grem bojevat se s sinovi Benjamina, brata svojega? GOSPOD veli: Pojdite gori zoper nje!

In sinovi Izraelovi se približajo Benjaminovim sinovom drugi dan.

In Benjaminci planejo proti njini iz Gibee drugi dan, in zopet pobijejo na tla iz sinov Izraelovih osemnajst tisoč mož, ki so vsi izdirali meč.

Nato gredo gori vsi sinovi Izraelovi in vse ljudstvo in pridejo v Betel in plakajo in ostanejo ondi pred GOSPODOM, in so se postili tisti dan do večera in so darovali žgalne in mirovne daritve pred GOSPODOM.

In sinovi Izraelovi vprašajo GOSPODA (zakaj skrinja zaveze Božje je tam bila v tistih dneh,

in Pinehas, sin Eleazarja, sina Aronovega, je stal pred njo tiste dni), rekoč: Ali naj zopet grem, da se bojujem s sinovi Benjamina, brata svojega, ali naj mirujem? In GOSPOD veli: Pojdite gori, zakaj jutri vam jih dam v roke.

In Izrael postavi zasede proti Gibei vseokrog.

Nato gredo sinovi Izraelovi gori proti Benjaminovim sinovom tretji dan in razvrste se zoper Gibeo kakor poprej.

In sinovi Benjaminovi pridero proti ljudstvu, in ko se oddaljijo od mesta, začno pobijati nekatere iz ljudstva kakor poprej ob cestah, katerih ena gre gori v Betel, druga pa v Gibeo na polju, in usmrte okoli trideset mož iz Izraela.

Tedaj reko sinovi Benjaminovi: Padajo pred nami kakor prvikrat. A sinovi Izraelovi reko: Bežimo, da jih odpeljemo od mesta na ceste!

In vstanejo sinovi Izraelovi s svojega kraja in se razvrste pri Baaltamarju; Izraelci, skriti v zasedi, pa planejo s svojega mesta, s planjave Gebe.

In pridere proti Gibei deset tisoč izbranih mož iz vsega Izraela, in bitka je postala trda, a oni niso vedeli, da hiti nesreča nadnje.

In GOSPOD je udaril Benjamina pred sinovi Izraelovimi, da so sinovi Izraelovi pobili tisti dan iz Benjamincev petindvajset tisoč in sto mož, ki so vsi izdirali meč.

In sinovi Benjaminovi so videli, da so poraženi. Kajti možje Izraelovi so dali Benjamincem prostora, ker so se zanesli na zasede, ki so jih bili postavili proti Gibei.

In zasedniki so hiteli in naskočili Gibeo in so se namerili na mesto in vse pobili z ostrino meča.

Dogovorili so se pa možje Izraelovi z zasedniki, da napravijo, da se vali kvišku velik dim iz mesta.

In obrnejo se možje Izraelovi v bitki, in Benjaminci jih začno biti in pomore iz Izraela okoli trideset mož; mislili so namreč: Zopet so poraženi pred nami kakor v prejšnji bitki.

Ko pa se iz mesta začne dim dvigati kakor steber, se Benjaminci ozro, in glej, vse mesto gre v plamenu proti nebu.

V tem se obrnejo možje Izraelovi, in možje Benjaminovi se prestrašijo, zakaj videli so, da jih je nesreča dohitela.

Krenili so sicer pred možmi Izraelovimi na pot k puščavi, ali vojska je pritiskala za njimi; in tisti, ki pridejo iz mest, jih obkolijo in pobijejo.

In obsujejo Benjamince od vseh strani, jih podijo in jih poteptajo na njih počivališču tja do one strani ob Gibei proti solnčnemu vzhodu.

In padlo je iz Benjamina osemnajst tisoč mož, vsi ti so bili hrabri možje.

In obrnejo se in beže proti puščavi, k Rimonski skali. Ali na tej cesti so jih pobili pet tisoč mož in so jim bili trdo za petami tja do Gidoma in so pobili izmed njih dva tisoč mož.

Tako je bilo vseh, ki so tisti dan padli iz Benjamina, petindvajset tisoč mož, ki so izdirali meč in so bili vsi hrabri možje.

Samo šeststo mož se obrne in zbeži v puščavo, k Rimonski skali, in ostanejo na Rimonski skali štiri mesece.A možje Izraelovi se zopet obrnejo na sinove Benjaminove in pobijejo z ostrino meča, kar jih je bilo v mestu, živino in vse, kar zasačijo; tudi vsa mesta, na katera so naleteli, požgo z ognjem.

A možje Izraelovi se zopet obrnejo na sinove Benjaminove in pobijejo z ostrino meča, kar jih je bilo v mestu, živino in vse, kar zasačijo; tudi vsa mesta, na katera so naleteli, požgo z ognjem.

In možje Izraelovi so prisegli v Micpi, rekoč: Nihče izmed nas ne sme dati hčere svoje Benjamincu za ženo!

In ljudstvo pride v Betel in sedi ondi pred Bogom do večera, in povzdignejo glasove svoje in silno plakajo.

In reko: O GOSPOD, Bog Izraelov, zakaj se je zgodilo to v Izraelu, da danes manjka enega rodu v Izraelu?

Drugo jutro pa vstane ljudstvo zgodaj, in zgrade ondi oltar in darujejo žgalne in mirovne žrtve.

In sinovi Izraelovi reko: Je li kdo iz vseh rodov Izraelovih, ki ni prišel sem v zbor h GOSPODU? Zakaj izrekli so bili veliko prokletje nad onim, ki ne bi prišel gori v Micpo h GOSPODU, rekši: Gotovo mora umreti.

In sinovi Izraelovi so se kesali zaradi Benjamina, brata svojega, in dejali: Danes je bil odsekan en rod od Izraela!

Kako naj storimo, da tisti, ki so ostali, dobodo žene? Kajti prisegli smo pri GOSPODU, da jim od svojih hčera ne damo žen!

Zato vprašajo: Ali je kdo iz rodov Izraelovih, ki ni prišel gori h GOSPODU v Micpo? In glej, nihče ni prišel iz Jabesa v Gileadu v tabor k zborovanju.

Kajti ko so prešteli ljudstvo, glej, ni bilo ne enega iz prebivalcev v Gileadskem Jabesu.

In pošlje občina tja dvanajst tisoč najboljših junakov in jim zapove, rekoč: Pojdite in pobijte z ostrino meča prebivalce v Gileadskem Jabesu z ženami in otročiči!

Ali to je stvar, ki jo storite: Pomorite vse moške in vsako ženo, ki se je združila z možem.

In dobe med prebivalci v Gileadskem Jabesu štiristo hčera, ki so bile device in niso poznale moža v združenju; te pridejo v tabor v Silo, ki je v Kanaanski deželi.

In pošlje vsa občina in naroči govoriti s sinovi Benjaminovimi, ki so bili na Rimonski skali, in jim ponudi mir.

Benjaminci se torej vrnejo tisti čas, in oni jim dado žene, ki so jih ohranili pri življenju izmed žen v Gileadskem Jabesu; toda ni jih jim bilo zadosti.

In ljudstvo se je kesalo zaradi Benjamina, ker je GOSPOD storil pretrgo v rodovih Izraelovih.

Tedaj reko starejšine občine: Kako naj storimo, da dobé preostali žene, ker so žene iztrebljene iz Benjamina?

In reko: Dediščina mora ostati tistim, ki so zbežali iz Benjamina, da se ne zatre rod iz Izraela.

Toda mi jim ne moremo dati hčer svojih za žene; zakaj sinovi Izraelovi so prisegli, rekoč: Proklet bodi, kdor da ženo Benjamincem!

Reko torej: Glejte, praznik GOSPODOV je vsako leto v Silu, ki je severno od Betela, na vzhodni strani ceste, ki drži iz Betela gori v Sihem, in južno od Lebone.

In naroče sinovom Benjaminovim, rekoč: Pojdite in prežite po vinogradih!

Ko boste pa videli, da gredo hčere iz Sila na ples, planite iz vinogradov in si vsak ulóvi ženo iz silskih hčera ter odidite v deželo Benjaminovo!

Ko pa pridejo njih očetje ali bratje pravdat se z nami, jim porečemo: Dajte jih v darilo nam; kajti za vsakega nismo dobili žene v boju; saj njim jih niste dali, sicer bi zdaj bili krivi.

In sinovi Benjaminovi so storili tako in si vzeli žene, po številu svojem, iz plesalk, ki so jih ugrabili, in šli so in se vrnili v dediščino svojo in so zgradili mesta ter prebivali v njih.

Sinovi Izraelovi so se pa razšli odtod tisti čas, vsak v svoj rod in k rodovini svoji, in vsak je šel odtod v dediščino svojo.V tistih dneh ni bilo kralja v Izraelu: vsakdo je delal, kar se mu je zdelo prav.

V tistih dneh ni bilo kralja v Izraelu: vsakdo je delal, kar se mu je zdelo prav.