Acts (Slovene)

1

1:1b.ACT.001.001 Prvo knjigo torej sem napisal, o Teofil, o vsem, kar je začel Jezus delati in učiti

1:2b.ACT.001.002 do dneva, ko je bil gori vzet, potem ko je dal zapovedi apostolom po svetem Duhu, ki jih je bil izvolil;

1:3b.ACT.001.003 ki se jim je tudi živega izkazal po svojem trpljenju z mnogimi prepričevalnimi znamenji, ko se jim je štirideset dni prikazoval in govoril o kraljestvu Božjem.

1:4b.ACT.001.004 In ko je bil ž njimi zbran, jim je zapovedal, naj ne odidejo iz Jeruzalema, temuč naj čakajo obljube Očetove, ‚ki ste jo slišali od mene;

1:5b.ACT.001.005 kajti Janez je sicer krstil z vodo, ali vi boste krščeni s svetim Duhom ne dolgo po teh dneh‘.

1:6b.ACT.001.006 Ti pa, ki so se bili sešli, so ga torej vpraševali, govoreč: Gospod, ali boš v tem času vnovič postavil kraljestvo v Izraelu?

1:7b.ACT.001.007 On pa jim reče: Ni vaša stvar, da bi znali čase in ure, ki jih je določil Oče po svoji samooblasti;

1:8b.ACT.001.008 temuč prejmete moč, ko pride sveti Duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje.

1:9b.ACT.001.009 In ko je to povedal, se je vzdignil vpričo njih; in oblak ga je vzel izpred njih oči.

1:10b.ACT.001.010 In ko so strmeli za njim, gredočim v nebo, glej, pristopita k njim dva moža v beli obleki,

1:11b.ACT.001.011 ki tudi rečeta: Možje Galilejci, kaj stojite in zrete na nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas gori v nebo, prav tako pride, kakor ste ga videli, da je šel v nebo.

1:12b.ACT.001.012 Tedaj so se vrnili v Jeruzalem z gore, ki se imenuje Oljska in je blizu Jeruzalema, en sobotni dan hoda.

1:13b.ACT.001.013 In ko so prišli v mesto, stopijo v gornjo izbo, kjer so prebivali: Peter in Jakob in Janez in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matevž, Jakob Alfejev in Simon Gorečnik in Juda Jakobov.

1:14b.ACT.001.014 Vsi ti so bili ene misli stanovitni v molitvi, z ženami in Marijo, materjo Jezusovo, in z brati njegovimi.

1:15b.ACT.001.015 In v te dni vstane Peter sredi bratov in reče (bila pa je zbrana množica kakih sto in dvajset oseb):

1:16b.ACT.001.016 Možje in bratje, moralo se je izpolniti pismo, ki ga je napovedal sveti Duh z usti Davidovimi o Judu, ki je bil vodnik tem, ki so ujeli Jezusa.

1:17b.ACT.001.017 Kajti prištet je bil nam in je z nami prejel delež te službe.

1:18b.ACT.001.018 Ta je torej pridobil njivo s plačilom svoje krivičnosti in se je, padši strmoglavo, po sredi razpočil in se je izsul ves drob njegov.

1:19b.ACT.001.019 In to se je razglasilo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se imenuje tista njiva v lastnem njih jeziku Akeldama, to je: Krvava njiva.

1:20b.ACT.001.020 Pisano je namreč v knjigi psalmov: „Pusto naj postane domovje njegovo, in ne bodi nikogar, ki bi prebival v njem“; in „Škofjo službo njegovo naj prejme drugi“.

1:21b.ACT.001.021 Zato mora eden teh mož, ki so z nami hodili ves čas, dokler je Gospod Jezus z nami prebival,

1:22b.ACT.001.022 začenši od krsta Janezovega prav do dne, ko je bil gori vzet od nas: eden teh mož mora biti z nami vred priča vstajenja njegovega.

1:23b.ACT.001.023 In postavijo dva: Jožefa, ki se imenuje Barsaba, s priimkom Just, in Matija,

1:24b.ACT.001.024 molijo in reko: Ti, Gospod, ki poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izvolil,

1:25b.ACT.001.025 da prejme mesto te službe in apostolstva, ki je od njega odstopil Juda, da je šel v svoj kraj.In vržejo kocke zanju, in kocka pade na Matija; in prištet je bil enajsterim apostolom.

1:26b.ACT.001.026 In vržejo kocke zanju, in kocka pade na Matija; in prištet je bil enajsterim apostolom.

2

2:1b.ACT.002.001 In ko pride petdeseti dan, so bili vsi ene misli skupaj.

2:2b.ACT.002.002 Kar nastane šum z neba kakor piš silnega vetra in napolni vso hišo, kjer so sedeli.

2:3b.ACT.002.003 In se jim prikažejo razdeljeni jeziki kakor ognjeni, in sedejo na slehernega med njimi;

2:4b.ACT.002.004 in vsi se napolnijo svetega Duha in začno govoriti v drugih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

2:5b.ACT.002.005 Bivali so pa takrat v Jeruzalemu Judje, bogaboječi možje, iz vsakega naroda, ki je pod nebom.

2:6b.ACT.002.006 Ko je pa nastal ta šum, se snide množica, in groza jih obide: zakaj vsak izmed njih sliši, da govore v njegovem jeziku.

2:7b.ACT.002.007 In vsi se zavzemajo in čudijo ter govore: Glej, niso li vsi ti, ki govore, Galilejci?

2:8b.ACT.002.008 In kako mi slišimo vsak svoj jezik, ki smo se v njem rodili?

2:9b.ACT.002.009 Parčani in Medi in Elamljani, in ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadociji, Pontu in Aziji,

2:10b.ACT.002.010 Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v krajih Libije pri Cireni, in prišleci iz Rima, Judje in pojudenci,

2:11b.ACT.002.011 Krečani in Arabci: slišimo, da nam govore v naših jezikih velika dela Božja.

2:12b.ACT.002.012 In vsi se zavzemajo in strmé, drug drugemu govoreč: Kaj če to biti?

2:13b.ACT.002.013 A drugi se posmehujejo in govore: sladkega vinca so se napili.

2:14b.ACT.002.014 Tedaj se ustopi Peter z enajsterimi in povzdigne glas svoj in jih ogovori: Možje Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu, to vam bodi na znanje in poslušajte besede moje!

2:15b.ACT.002.015 Ti namreč niso pijani, kakor vi menite, ker je šele tretja ura dne;

2:16b.ACT.002.016 temuč to je, kar je rečeno po proroku Joelu:

2:17b.ACT.002.017 „In zgodi se v poslednjih dneh, pravi Bog: izlijem od Duha svojega na vse človeštvo, in prorokovali bodo sinovi vaši in hčere vaše; in mladeniči vaši bodo videli prikazni, in starcem vašim se bodo sanjale sanje;

2:18b.ACT.002.018 in tudi na hlapce svoje in na dekle svoje v tistih dneh izlijem od Duha svojega, in bodo prorokovali.

2:19b.ACT.002.019 In pokažem čudeže gori na nebu in znamenja doli na zemlji, kri in ogenj in kajenje dima;

2:20b.ACT.002.020 solnce se spremeni v temo in mesec v kri, preden pride dan Gospodov, veliki in preslavni.

2:21b.ACT.002.021 In zgodi se, da vsak, kdor bo klical ime Gospodovo, bo zveličan“.

2:22b.ACT.002.022 Možje Izraelci, poslušajte te besede: Jezusa Nazarečana, moža, ki ga je Bog potrdil za vas z močmi in čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem storil med vami, kakor sami veste,

2:23b.ACT.002.023 tega, izdanega po trdno določenem sklepu in previdnosti Božji, ste vzeli in po rokah krivičnikov na križ razpeli in umorili.

2:24b.ACT.002.024 Njega je Bog obudil, oprostivši ga bolečin smrti; ker tudi ni bilo mogoče, da bi ga bila ona držala.

2:25b.ACT.002.025 David namreč pravi glede njega: „Gledal sem Gospoda vedno pred seboj, ker je na desnici moji, da ne omahnem.

2:26b.ACT.002.026 Tega se je razveselilo srce moje in se je obradoval jezik moj, pa še tudi meso moje bo počivalo v upanju,

2:27b.ACT.002.027 ker ne pustiš duše moje v državi smrti [Grški: v hadesu.] in tudi ne daš, da bi Svetnik tvoj videl trohnenje.

2:28b.ACT.002.028 Naznanil si mi pota življenja, napolniš me z veseljem pred obličjem svojim“.

2:29b.ACT.002.029 Možje in bratje, naj bo dovoljeno, govoriti vam svobodno o očaku Davidu: da je umrl in bil pokopan, in grob njegov je pri nas do tega dne.

2:30b.ACT.002.030 Ker pa je bil prorok in je vedel, da se mu je s prisego zavezal Bog, da posadi enega iz plodu ledja njegovega na prestol njegov,

2:31b.ACT.002.031 je videl naprej in povedal o vstajenju Kristusovem, da se ni pustila duša njegova v državi smrti in tudi meso njegovo ni videlo trohnenja.

2:32b.ACT.002.032 Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče.

2:33b.ACT.002.033 Z desnico Božjo torej povišan in prejemši obljubo svetega Duha od Očeta, je izlil to, kar vi zdaj vidite in slišite.

2:34b.ACT.002.034 Kajti David ni šel gori v nebesa, nego sam pravi: „Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo,

2:35b.ACT.002.035 dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje.“

2:36b.ACT.002.036 Za gotovo vedi torej vsa hiša Izraelova, da je Bog i za Gospoda i za Kristusa postavil tega Jezusa, ki ste ga vi križali.

2:37b.ACT.002.037 Ko so pa to slišali, jih zbode v srce ter reko Petru in drugim apostolom: Kaj nam je storiti, možje in bratje?

2:38b.ACT.002.038 Peter jim pa reče: Izpokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje grehov svojih, in prejmete dar svetega Duha.

2:39b.ACT.002.039 Kajti za vas velja ta obljuba in za otroke vaše in za vse, ki so še daleč, kolikorkoli jih pokliče Gospod, Bog naš.

2:40b.ACT.002.040 In z mnogimi drugimi besedami pričuje in jih opominja, rekoč: Rešite se tega popačenega rodu!

2:41b.ACT.002.041 Kateri so torej besedo njegovo radi sprejeli, so bili krščeni; in pridružilo se jih je tisti dan kakih tri tisoč duš.

2:42b.ACT.002.042 Bili so pa stanovitni v nauku apostolov in v bratovski zvezi in v lomljenju kruha in v molitvah.

2:43b.ACT.002.043 Obšel je pa vsako dušo strah; in veliko čudežev in znamenj se je godilo po apostolih.

2:44b.ACT.002.044 Vsi pa, ki so bili sprejeli vero, so bili skupaj in vse so imeli skupno;

2:45b.ACT.002.045 in so prodajali lastnine in imetja ter jih razdeljevali vsem, kakor je kdo potreboval.

2:46b.ACT.002.046 In vsak dan so bili stanovitno ene misli v templju, in po hišah so lomili kruh in prejemali jed z veseljem in preprostim srcem,hvaleč Boga in imajoč milost pri vsem ljudstvu. Gospod pa jim je prideval vsak dan teh, ki so se zveličevali.

2:47b.ACT.002.047 hvaleč Boga in imajoč milost pri vsem ljudstvu. Gospod pa jim je prideval vsak dan teh, ki so se zveličevali.

3

3:1b.ACT.003.001 Peter in Janez pa sta šla gori v tempelj ob uri molitve, ob devetih.

3:2b.ACT.003.002 In nosili so nekega moža, ki je bil hrom od materinega telesa, in so ga pokladali vsak dan v templju pred vrata, ki se imenujejo Lepa, da je prosil miloščine teh, ki so hodili v tempelj.

3:3b.ACT.003.003 Ko ta vidi Petra in Janeza, da hočeta stopiti v tempelj, prosi, da bi mu dala miloščino.

3:4b.ACT.003.004 Pogleda pa Peter nanj z Janezom in veli: Poglej na naju!

3:5b.ACT.003.005 In on vpre oči vanju, misleč, da od nju kaj prejme.

3:6b.ACT.003.006 Peter pa veli: Srebra in zlata nimam; kar pa imam, to ti dam. V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi!

3:7b.ACT.003.007 In prime ga za desno roko in ga vzdigne: in takoj se utrde stopala njegova in gležnji.

3:8b.ACT.003.008 In poskočivši, stoji in začne hoditi, in gre ž njima v tempelj, hodeč in poskakujoč in hvaleč Boga.

3:9b.ACT.003.009 In vidi ga vse ljudstvo, da hodi in hvali Boga;

3:10b.ACT.003.010 in ga spoznajo, da je tisti, ki je zaradi miloščine sedel pri Lepih vratih templja: in prevzame jih groza in strmenje ob tem, kar se mu je prigodilo.

3:11b.ACT.003.011 Ko se je pa ta ozdravljenec držal Petra in Janeza, priteče k njim vse ljudstvo zelo prestrašeno v lopo, ki se imenuje Salomonova.

3:12b.ACT.003.012 Videč pa to, odgovori Peter ljudstvu: Možje Izraelci, kaj se čudite temu, ali kaj naju gledate, kakor da bi bila z lastno močjo ali pobožnostjo storila, da ta hodi?

3:13b.ACT.003.013 Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, očetov naših Bog, je oslavil Služabnika [Grška beseda pomeni tudi: Sin.] svojega Jezusa, ki ste ga vi izdali in zatajili pred obličjem Pilatovim, ko je on sodil, naj se izpusti.

3:14b.ACT.003.014 A vi ste Svetnika in Pravičnika zatajili in ste prosili, naj vam da ubijalca,

3:15b.ACT.003.015 Začetnika življenja pa ste umorili! Tega je Bog obudil iz mrtvih, čemur smo mi priče.

3:16b.ACT.003.016 In po veri v ime njegovo je tega, ki ga vidite in poznate, utrdilo ime njegovo; in vera, ki je po njem, mu je dala to popolno zdravje vpričo vseh vas.

3:17b.ACT.003.017 Ali sedaj, bratje, vem, da ste to storili iz nevednosti, kakor tudi poglavarji vaši.

3:18b.ACT.003.018 Bog pa je, kar je naprej oznanil z usti vseh prorokov, da bo njegov Maziljenec [Grški: Kristus.] trpel, tako dopolnil.

3:19b.ACT.003.019 Izpokorite se torej in izpreobrnite, da se izbrišejo grehi vaši, da tako pridejo časi poživljenja od obličja Gospodovega

3:20b.ACT.003.020 in pošlje za vas določenega Maziljenca Jezusa,

3:21b.ACT.003.021 ki ga sicer mora nebo sprejeti do časov preuredbe vsega, kar je Bog povedal z usti svetih prorokov svojih od nekdaj.

3:22b.ACT.003.022 Mojzes je že rekel: „Proroka vam zbudi Gospod, Bog vaš, izmed bratov vaših kakor mene; njega poslušajte v vsem, karkoli vam bo govoril.

3:23b.ACT.003.023 Zgodi se pa, da se vsaka duša, ki ne bo poslušala tega proroka, iztrebi izmed ljudstva“.

3:24b.ACT.003.024 Pa tudi vsi proroki od Samuela in poznejši, kolikorkoli jih je govorilo, so tudi oznanili te dni.

3:25b.ACT.003.025 Vi ste sinovi prorokov in zaveze, ki jo je Bog sklenil z očeti vašimi, govoreč Abrahamu: „In v semenu tvojem bodo blagoslovljene vse rodovine zemlje“.Vam najprej je zbudil Bog Služabnika svojega Jezusa in ga poslal blagoslavljat vas, da se sleherni izpreobrne od hudobij svojih.

3:26b.ACT.003.026 Vam najprej je zbudil Bog Služabnika svojega Jezusa in ga poslal blagoslavljat vas, da se sleherni izpreobrne od hudobij svojih.

4

4:1b.ACT.004.001 Ko sta pa govorila ljudstvu, pristopijo k njima duhovniki in poglavar templja in saduceji,

4:2b.ACT.004.002 ki jih je zelo peklo, da učita ljudstvo in oznanjujeta v Jezusu vstajenje iz mrtvih.

4:3b.ACT.004.003 In polože nanju roke in ju denejo v ječo do jutra; kajti bil je že večer.

4:4b.ACT.004.004 Mnogo teh pa, ki so slišali njun govor, je sprejelo vero; in število mož je naraslo na kakih pet tisoč.

4:5b.ACT.004.005 Zgodi se pa drugi dan, da se zbero njih poglavarji in starejšine in pismarji v Jeruzalemu,

4:6b.ACT.004.006 in Ana, veliki duhovnik, in Kajfa in Janez in Aleksander in kolikor jih je bilo iz višjega duhovskega rodu;

4:7b.ACT.004.007 in ko so ju postavili na sredo, vprašajo: S kakšno močjo ali v čigavem imenu sta vidva to storila?

4:8b.ACT.004.008 Tedaj jim Peter, napolnivši se svetega Duha, reče: Poglavarji naroda in starejšine!

4:9b.ACT.004.009 Če naju danes izprašujete za dobroto, ki sva jo storila bolnemu človeku, kako je on ozdravel:

4:10b.ACT.004.010 znano bodi vsem vam in vsemu ljudstvu Izraelovemu, da po imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, ki ga pa je Bog obudil iz mrtvih, po njem stoji ta pred vami zdrav.

4:11b.ACT.004.011 On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, pa je postal glava voglu.

4:12b.ACT.004.012 In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati.

4:13b.ACT.004.013 Ko pa vidijo srčnost Petrovo in Janezovo in zaznajo, da sta neučena in preprosta človeka, se začudijo; in ju spoznajo, da sta hodila z Jezusom.

4:14b.ACT.004.014 Videč tudi človeka, ki je ozdravel, da stoji ž njima, niso imeli kaj ugovarjati.

4:15b.ACT.004.015 Velé jima pa, naj gresta ven iz zbora, in se posvetujejo med seboj,

4:16b.ACT.004.016 govoreč: Kaj bomo storili tema človekoma? kajti da se je očividen čudež po njiju zgodil, je znano vsem, ki prebivajo v Jeruzalemu, in ne moremo utajiti.

4:17b.ACT.004.017 Ali da se to ne razglasi dalje med ljudstvom, jima zapretimo, naj nobenemu človeku nikoli več ne govorita o tem imenu.

4:18b.ACT.004.018 In ju pokličejo ter jima zapovedo, naj nikdar več ne zineta in ne učita o imenu Jezusovem.

4:19b.ACT.004.019 A Peter in Janez odgovorita in jim rečeta: Ali je prav pred Bogom, da vas bolj poslušava nego Boga, sodite sami.

4:20b.ACT.004.020 Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala.

4:21b.ACT.004.021 Oni pa jima še bolj zaprete in ju izpuste, ker niso našli, kako bi ju kaznovali, zavoljo ljudstva, ker so vsi hvalili Boga za to, kar se je zgodilo.

4:22b.ACT.004.022 Imel je namreč več nego štirideset let človek, na katerem se je zgodil ta čudež ozdravljenja.

4:23b.ACT.004.023 Ko so ju pa izpustili, prideta k svojim in jim sporočita, kar so jima rekli višji duhovniki in starejšine.

4:24b.ACT.004.024 Oni pa, ko so to slišali, povzdignejo ene misli glas k Bogu in reko: O Gospod, ti si Bog, ki si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih;

4:25b.ACT.004.025 ki si rekel po svetem Duhu z usti našega Očeta Davida, hlapca svojega: „Zakaj se togote pogani in ljudstva izmišljajo prazne reči?

4:26b.ACT.004.026 Postavljajo se kralji zemlje in poglavarji se zbirajo zoper Gospoda in zoper Maziljenca njegovega“.

4:27b.ACT.004.027 Kajti zbrali so se zares v tem mestu zoper svetega Služabnika tvojega, Jezusa, ki si ga pomazilil, Herod in Poncij Pilat s pogani in ljudstvom Izraelovim,

4:28b.ACT.004.028 da store, kar je naprej določila roka tvoja in sklep tvoj, da naj se zgodi.

4:29b.ACT.004.029 In sedaj, Gospod, poglej na njih pretenje in daj hlapcem svojim, da z vso srčnostjo govore besedo tvojo,

4:30b.ACT.004.030 s tem, da iztegneš roko svojo na ozdravljanje, in da se znamenja in čudeži gode po imenu svetega Služabnika tvojega, Jezusa.

4:31b.ACT.004.031 In ko so odmolili, se potrese mesto, ki so v njem bili zbrani, in vsi se napolnijo svetega Duha; in govorili so besedo Božjo srčno.

4:32b.ACT.004.032 Množica teh pa, ki so sprejeli vero, je bila enega srca in enega duha; tudi nihče ni govoril, da je kaj njegovega od tega, kar je imel, temuč vse jim je bilo skupno.

4:33b.ACT.004.033 In z veliko močjo so dajali apostoli pričevanje za vstajenje Gospoda Jezusa, in milost velika je bila na vseh njih.

4:34b.ACT.004.034 Ni ga bilo namreč ubožca med njimi: kajti koliko jih je bilo, ki so imeli njive ali hiše, ti so jih prodajali, in so prinašali izkupiček tega, kar so prodali,

4:35b.ACT.004.035 in pokladali apostolom pred noge: in oddelilo se je vsakemu, kolikor je potreboval.

4:36b.ACT.004.036 Jožef pa, ki so mu apostoli dali priimek Barnaba (kar se tolmači: Sin tolažbe), levit, s Cipra po rodu,je imel njivo, pa jo je prodal in prinesel denar in ga položil apostolom pred noge.

4:37b.ACT.004.037 je imel njivo, pa jo je prodal in prinesel denar in ga položil apostolom pred noge.

5

5:1b.ACT.005.001 A neki mož, Ananija po imenu, s Safiro, ženo svojo, je prodal posestvo,

5:2b.ACT.005.002 in nekaj od izkupila je utajil z vednostjo žene svoje; in prinese en del in ga položi apostolom pred noge.

5:3b.ACT.005.003 Peter pa reče: Ananija, zakaj je satan napolnil srce tvoje, da si lagal svetemu Duhu, in si utajil nekaj od izkupička njive?

5:4b.ACT.005.004 Ali ne bi bila, ko bi jo bil obdržal, tebi ostala? in ko je bila prodana, ali ni bila v tvoji oblasti? Kaj, da si to reč položil v srce svoje? Nisi lagal ljudem, ampak Bogu.

5:5b.ACT.005.005 Ko je pa Ananija slišal te besede, pade in izdahne. In velik strah obide vse, ki so to slišali.

5:6b.ACT.005.006 Mladeniči pa vstanejo ter ga pripravijo k pogrebu, odneso in pokopljejo.

5:7b.ACT.005.007 Zgodi se pa kake tri ure pozneje, da pride tudi žena njegova, ne vedoč, kaj se je zgodilo.

5:8b.ACT.005.008 Peter pa jo ogovori: Povej mi, ali sta za toliko prodala njivo? Ona pa reče: Da, za toliko.

5:9b.ACT.005.009 Peter ji pa reče: Zakaj sta se dogovorila, da bosta izkušala Duha Gospodovega? Glej, noge teh, ki so pokopali moža tvojega, so pred durmi in te poneso ven.

5:10b.ACT.005.010 In pri tej priči mu pade pred noge in izdahne. In ko mladeniči vstopijo, jo najdejo mrtvo in jo odneso ven in pokopljejo poleg moža njenega.

5:11b.ACT.005.011 In velik strah je obšel vso cerkev in vse, ki so to slišali.

5:12b.ACT.005.012 Po rokah apostolov pa se je godilo veliko znamenj in čudežev med ljudstvom; (in vsi so bili ene misli v lopi Salomonovi.

5:13b.ACT.005.013 A od drugih se jim ni upal nihče pridružiti; vendar pa jih je ljudstvo visoko čislalo.

5:14b.ACT.005.014 In čimdalje več jih je pristopalo, ki so verovali Gospodu, množice mož in žen;)

5:15b.ACT.005.015 da so celo nosili bolnike na ulice in jih pokladali na postelje in odre, da bi vsaj senca mimoidočega Petra obsenčila koga od njih.

5:16b.ACT.005.016 Shajala pa se je tudi množica iz sosednjih mest v Jeruzalem, in so prinašali bolnike in tiste, ki so jih mučili nečisti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni.

5:17b.ACT.005.017 Vstane pa veliki duhovnik in vsi njegovi pristaši (ki so ločina saducejev), in napolnijo se zavisti,

5:18b.ACT.005.018 in iztegnejo roke po apostolih in jih denejo v občno ječo.

5:19b.ACT.005.019 Toda angel Gospodov odpre po noči vrata in jih izpelje iz ječe, rekoč:

5:20b.ACT.005.020 Pojdite in ustopite se in govorite v templju ljudstvu vse besede tega življenja.

5:21b.ACT.005.021 Ko so pa to slišali, gredo zjutraj v tempelj ter učé. Pride pa veliki duhovnik in njegovi pristaši, ter skličejo veliki zbor in vse starejšine sinov Izraelovih in pošljejo v ječo, naj jih pripeljejo.

5:22b.ACT.005.022 A služabniki, prišedši v ječo, jih ne najdejo; in vrnejo se ter sporoče,

5:23b.ACT.005.023 rekoč: Ječo smo sicer našli z vso skrbjo zaprto in varuhe stoječe pred vrati; ko smo pa odprli, nismo nikogar notri našli.

5:24b.ACT.005.024 Ko pa slišijo te besede poglavar templja in višji duhovniki, pridejo v veliko zadrego zastran njih in vprašajo, kaj neki bo iz tega?

5:25b.ACT.005.025 Pa pride nekdo in jim sporoči, rekoč: Glej, možje, ki ste jih deli v ječo, stoje v templju in uče ljudstvo.

5:26b.ACT.005.026 Tedaj odide poglavar s služabniki ter jih pripelje, ne siloma, ker so se bali ljudstva, da jih ne bi kamenalo.

5:27b.ACT.005.027 In ko jih pripeljejo, jih postavijo pred zbor. In veliki duhovnik jih vpraša,

5:28b.ACT.005.028 rekoč: Ali vam nismo ostro naročili, da ne smete učiti o tem imenu? In glej, napolnili ste Jeruzalem z naukom svojim in hočete na nas spraviti kri tega človeka!

5:29b.ACT.005.029 Peter in apostoli odgovore in reko: Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.

5:30b.ACT.005.030 Bog očetov naših je obudil Jezusa, ki ste ga vi obesili na les in umorili.

5:31b.ACT.005.031 Tega je Bog z desnico svojo povišal za Kneza in Zveličarja, da dodeli Izraelu izpokorjenje in odpuščenje grehov.

5:32b.ACT.005.032 In mi smo mu priče teh reči in tudi sveti Duh, katerega je Bog dal tem, ki so pokorni njemu.

5:33b.ACT.005.033 Ko so pa to slišali, so se silno srdili, in mislili so jih umoriti.

5:34b.ACT.005.034 Pa vstane v zboru neki farizej, Gamaliel po imenu, učenik postave, spoštovan od vsega ljudstva, in ukaže, naj apostole malo odvedejo.

5:35b.ACT.005.035 In jim reče: Možje Izraelci, pazite nase pri teh ljudeh, kaj hočete storiti.

5:36b.ACT.005.036 Kajti pred temi dnevi je vstal Tevda, govoreč, da je on nekaj, in pridružilo se mu je število mož, kakih štiristo; on je bil ubit in vsi, ki so ga poslušali, so se razpršilii in so bili uničeni.

5:37b.ACT.005.037 Za tem je vstal Juda Galilejec, v dneh popisovanja, in je potegnil dosti ljudstva za seboj; tudi on je poginil in vsi, ki so ga poslušali, so se razkropili.

5:38b.ACT.005.038 In zato vam sedaj pravim: odstopite od teh ljudi in jih pustite! Zakaj, če je od ljudi ta naklep ali to delo, se razdere;

5:39b.ACT.005.039 če je pa od Boga, ga ne morete razdreti; da se morda ne pokažete Bogu nasprotnih.

5:40b.ACT.005.040 In poslušali so ga: in pokličejo apostole in jih pretepo ter jim naroče, naj ne govore o imenu Jezusovem, in jih izpuste.

5:41b.ACT.005.041 Oni gredo torej izpred velikega zbora in se vesele, da so bili spoznani za vredne, trpeti sramoto za ime njegovo.In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus.

5:42b.ACT.005.042 In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus.

6

6:1b.ACT.006.001 V teh dnevih pa, ko so se učenci množili, nastane godrnjanje grških Judov zoper Hebrejce, da se pri vsakdanji postrežbi zanemarjajo njih vdove.

6:2b.ACT.006.002 In dvanajsteri skličejo množico učencev in reko: To ne gre, da bi mi besedo Božjo opuščali in oskrbovali mize.

6:3b.ACT.006.003 Ozrite se torej, bratje, po sedmih možeh izmed sebe, ki so na dobrem glasu, polni svetega Duha in modrosti, da jih postavimo nad tem opravilom;

6:4b.ACT.006.004 a mi se bomo marljivo držali molitve in službe besede.

6:5b.ACT.006.005 In ta beseda je bila vsej množici pogodu; ter izvolijo Štefana, moža polnega vere in svetega Duha, in Filipa in Prohora in Nikanora, Timona in Parmena in Nikolaja, pojudenca iz Antiohije.

6:6b.ACT.006.006 Te postavijo pred apostole, in molijo in pokladajo nanje roke.

6:7b.ACT.006.007 In beseda Božja je rasla, in število učencev se je silno množilo v Jeruzalemu; tudi precejšnja množica duhovnikov je bila pokorna veri.

6:8b.ACT.006.008 Štefan pa, poln milosti in moči, je delal velike čudeže in znamenja med ljudstvom.

6:9b.ACT.006.009 In vstane jih nekaj iz takoimenovane shodnice Libertinov in Cirencev in Aleksandrijcev, in iz shodnice teh, ki so bili iz Cilicije in Azije, in se prepirajo s Štefanom.

6:10b.ACT.006.010 Ali niso se mogli upirati modrosti in Duhu, po katerem je govoril.

6:11b.ACT.006.011 Tedaj nahujskajo može, ki naj bi rekli: Slišali smo ga govoriti kletvine zoper Mojzesa in Boga.

6:12b.ACT.006.012 Ter razdražijo ljudstvo in starejšine in pismarje, ga napadejo in ga zgrabijo in pripeljejo v veliki zbor.

6:13b.ACT.006.013 In postavijo krive priče, ki izpričajo: Ta človek ne neha govoriti kletvin zoper ta sveti kraj in zoper postavo.

6:14b.ACT.006.014 Slišali smo ga namreč, da pravi: Ta Jezus Nazarečan razdene to mesto in premeni šege, ki nam jih je izročil Mojzes.In ostro ga pogledajo vsi, ki sede v velikem zboru, in vidijo obličje njegovo kakor obličje angela.

6:15b.ACT.006.015 In ostro ga pogledajo vsi, ki sede v velikem zboru, in vidijo obličje njegovo kakor obličje angela.

7

7:1b.ACT.007.001 In veliki duhovnik reče: Je li to tako?

7:2b.ACT.007.002 On pa reče: Možje, bratje in očetje, poslušajte! Bog slave se je prikazal očetu našemu Abrahamu, ko je bil v Mezopotamiji, preden se je nastanil v Haranu,

7:3b.ACT.007.003 in mu je rekel: Odidi iz zemlje svoje in od rodovine svoje, in pojdi v zemljo, ki ti jo pokažem.

7:4b.ACT.007.004 Tedaj je odšel iz zemlje Kaldejske in se je nastanil v Haranu. In odtod, ko je bil oče njegov umrl, ga je Bog preselil v to zemljo, v kateri vi sedaj prebivate.

7:5b.ACT.007.005 In ni mu dal dediščine v njej, še za stopinjo noge ne, in jo je obljubil dati njemu v posest in semenu njegovemu za njim, ko še ni imel sina.

7:6b.ACT.007.006 Rekel je pa Bog tako: „Seme tvoje bo priseljeno v tuji zemlji, in sužnosti ga podvržejo in hudo bodo ravnali ž njim štiristo let.

7:7b.ACT.007.007 Toda narod, ki mu bodo sužnjevali, bom sodil jaz, je dejal Bog; in potem izidejo in bodo meni služili na tem mestu“.

7:8b.ACT.007.008 In dal mu je zavezo obreze; in tako je rodil Izaka in ga je obrezal osmi dan, in Izak Jakoba, in Jakob dvanajstere očake.

7:9b.ACT.007.009 In očaki so iz nevoščljivosti prodali Jožefa v Egipt; a Bog je bil ž njim

7:10b.ACT.007.010 in ga je rešil iz vseh nadlog njegovih in mu dal milost in modrost pred Faraonom, kraljem egiptovskim, ki ga je postavil za poglavarja nad Egiptom in vso hišo svojo.

7:11b.ACT.007.011 Prišla pa je lakota nad vso zemljo Egiptovsko in Kanaansko in velika nadloga; in niso našli živeža očetje naši.

7:12b.ACT.007.012 Ko pa je slišal Jakob, da je žita v Egiptu, je poslal tja očete naše prvikrat;

7:13b.ACT.007.013 in v drugo so spoznali Jožefa bratje njegovi, in znana je postala Faraonu rodovina Jožefova.

7:14b.ACT.007.014 Pošlje pa Jožef in pokliče očeta svojega Jakoba in vse sorodstvo svoje, petinsedemdeset duš.

7:15b.ACT.007.015 In prišel je Jakob doli v Egipt, in tam je umrl on in očetje naši;

7:16b.ACT.007.016 in prinesli so jih v Sihem in položili v grob, ki ga je kupil Abraham za ceno v srebru od sinov Hemorjevih v Sihemu.

7:17b.ACT.007.017 Ko se je pa bližal čas obljube, ki jo je prisegel Bog Abrahamu, je raslo ljudstvo in se množilo v Egiptu,

7:18b.ACT.007.018 dokler ni začel vladati v Egiptu drug kralj, ki ni poznal Jožefa.

7:19b.ACT.007.019 Ta je zvijačno ravnal z rodom našim in zatiral očete naše, da so morali izpostavljati otroke svoje, da bi ne ostali živi.

7:20b.ACT.007.020 V tem času se je rodil Mojzes in je bil prijeten [Dobesedno: lep.] Bogu; in tri mesece so ga redili v hiši očeta njegovega.

7:21b.ACT.007.021 A ko je bil izpostavljen, ga je vzela hči Faraonova in ga je odgojila sebi za sina.

7:22b.ACT.007.022 In naučil se je Mojzes vse modrosti Egipčanov, in je bil mogočen v svojih besedah in dejanjih.

7:23b.ACT.007.023 Ko je pa dopolnil štirideset let, mu je prišlo na misel, obiskati brate svoje, sinove Izraelove.

7:24b.ACT.007.024 In ko je videl nekoga, da trpi krivico, ga je obranil in v maščevanje tega, ki je krivico trpel, je ubil Egipčana.

7:25b.ACT.007.025 Menil je pa, da njegovi bratje umejo, da jim hoče Bog po njegovi roki dati odrešenje; toda oni niso tega razumeli.

7:26b.ACT.007.026 A drugi dan je prišel k njim, ko so se prepirali, in jih je miril, rekoč: Možje, vi ste bratje; zakaj delate krivico drug drugemu?

7:27b.ACT.007.027 Tisti pa, ki je delal krivico bližnjemu, ga odpahne, rekoč: „Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami?

7:28b.ACT.007.028 Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?“

7:29b.ACT.007.029 Mojzes je pa pobegnil na to besedo in je bil tujec v zemlji Madianski, kjer je rodil dva sina.

7:30b.ACT.007.030 In ko se je dopolnilo štirideset let, se mu je prikazal v puščavi gore Sinajske angel v plamenu gorečega grma.

7:31b.ACT.007.031 Ko je pa Mojzes to videl, se je začudil prikazni; in ko pristopi, da bi pogledal, se mu oglasi glas Gospodov:

7:32b.ACT.007.032 „Jaz sem Bog očetov tvojih, Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov“. Mojzes pa strepeta in si ne upa tja pogledati.

7:33b.ACT.007.033 Reče pa mu Gospod: „Sezuj obuvalo z nog svojih; kajti mesto, ki na njem stojiš, je sveta zemlja.

7:34b.ACT.007.034 Dobro sem videl stisko ljudstva svojega, ki je v Egiptu, in njih zdihovanje sem slišal; in stopil sem doli, da jih rešim. In sedaj pridi, pošljem te v Egipt“.

7:35b.ACT.007.035 Tega Mojzesa, ki so se ga bili odrekli, rekoč: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? tega je Bog poslal kot poglavarja in odrešenika s pomočno roko angela, ki se mu je bil prikazal v grmu.

7:36b.ACT.007.036 Ta jih je izpeljal, delajoč čudeže in znamenja v Egiptu in na Rdečem morju in v puščavi štirideset let.

7:37b.ACT.007.037 Ta je tisti Mojzes, ki je rekel sinovom Izraelovim: „Proroka vam obudi Gospod Bog izmed bratov vaših kakor mene“.

7:38b.ACT.007.038 Ta je tisti, ki je bil pri zboru v puščavi z angelom, ki mu je govoril na gori Sinajski, in z očeti našimi; tisti, ki je prejel besede življenja, da nam jih da;

7:39b.ACT.007.039 ki mu pa niso hoteli biti pokorni očetje naši, ampak so ga zavrgli in obrnili srca svoja v Egipt,

7:40b.ACT.007.040 rekši Aronu: „Naredi nam bogove, ki naj hodijo pred nami; zakaj temu Mojzesu, ki nas je izpeljal iz zemlje Egiptovske, ne vemo, kaj se mu je zgodilo“.

7:41b.ACT.007.041 In ulili so tele tiste dni in so darovali daritev maliku in se veselili izdelka svojih rok.

7:42b.ACT.007.042 Bog pa se je odvrnil in jih je izdal, naj služijo zvezdam neba [Dobesedno: vojski nebeški.], kakor je pisano v knjigi prorokov: „Ali ste mi darovali klalne in žgalne daritve štirideset let v puščavi, hiša Izraelova?

7:43b.ACT.007.043 temuč nosili ste šator Molohov in boga Remfana zvezdo, podobe, ki ste jih naredili, da se jim poklanjate. Zato pa vas preselim onostran Babilona“.

7:44b.ACT.007.044 Šator pričevanja so imeli očetje naši v puščavi, kakor je ukazal ta, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki jo je videl.

7:45b.ACT.007.045 Ta šator so tudi prejeli očetje naši in so ga sem prinesli z Jozuetom, ko so posedli deželo poganov, ki jih je izgnal Bog izpred obličja očetov naših, do dni Davidovih;

7:46b.ACT.007.046 ki je našel milost pred Bogom in je prosil, da bi našel prebivališče Bogu Jakobovemu.

7:47b.ACT.007.047 A Salomon mu je sezidal hišo.

7:48b.ACT.007.048 Ali Najvišji ne prebiva v svetiščih, z rokami narejenih, kakor pravi prorok:

7:49b.ACT.007.049 „Nebo mi je stol, a zemlja podnožje nogam mojim. Kakšno hišo mi sezidate? pravi Gospod; ali katero naj bo mesto počivanju mojemu?

7:50b.ACT.007.050 Ni li roka moja vsega tega naredila?“

7:51b.ACT.007.051 Trdovratni in neobrezanih src in ušes! Vi se vedno upirate Duhu svetemu, kakor očetje vaši, tako vi.

7:52b.ACT.007.052 Katerega od prorokov niso preganjali očetje vaši? In pomorili so te, ki so naprej oznanjali prihod Pravičnika, čigar izdajalci in ubijalci ste sedaj postali vi,

7:53b.ACT.007.053 ki ste prejeli postavo po uredbi angelov, in je niste ohranili.

7:54b.ACT.007.054 Ko so pa to slišali, jih je zbodlo v srce, in škripali so z zobmi zoper njega.

7:55b.ACT.007.055 On pa, poln svetega Duha, se ozre na nebo in ugleda slavo Božjo in Jezusa, stoječega na desnici Božji,

7:56b.ACT.007.056 in reče: Glej nebesa vidim odprta in Sina človekovega, stoječega na desnici Božji.

7:57b.ACT.007.057 In zakriče z močnim glasom in si zamaše ušesa pa planejo ene misli nanj,

7:58b.ACT.007.058 in ga ženo ven iz mesta in lučajo kamenje vanj. In priče položé oblačila svoja pred noge mladeniču, ki mu je bilo ime Savel.

7:59b.ACT.007.059 In pobijajo s kamenjem Štefana, ki kliče h Gospodu in reče: Gospod Jezus, sprejmi Duha mojega!In poklekne in zavpije z močnim glasom: Gospod, ne štej jim tega greha! In rekši to, je zaspal.

7:60b.ACT.007.060 In poklekne in zavpije z močnim glasom: Gospod, ne štej jim tega greha! In rekši to, je zaspal.

8

8:1b.ACT.008.001 Savel pa se je ž njimi radoval njegove smrti. In nastalo je ta dan veliko preganjanje cerkve, ki je bila v Jeruzalemu; in vsi so se razkropili po judejskih in samarijskih krajih, razen apostolov.

8:2b.ACT.008.002 Pokopali pa so Štefana pobožni možje in so zelo plakali za njim.

8:3b.ACT.008.003 A Savel je zatiral cerkev, in je hodil po hišah in vlačil može in žene ter jih izročal v ječo.

8:4b.ACT.008.004 Tisti pa, ki so se bili razkropili, so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija.

8:5b.ACT.008.005 A Filip je šel doli v samarijsko mesto in jim je propovedoval Kristusa.

8:6b.ACT.008.006 In množica je pazila enega duha na to, kar je pravil Filip, poslušajoč in gledajoč znamenja, ki jih je delal.

8:7b.ACT.008.007 Kajti nečisti duhovi so izhajali iz mnogih obsedencev, vpijoč z močnim glasom; in veliko mrtvoudnih in hromih je ozdravelo.

8:8b.ACT.008.008 In nastala je velika radost v tem mestu.

8:9b.ACT.008.009 Bil je pa neki mož, po imenu Simon, že dokaj časa v mestu, ki se je pečal s čarovništvom in mamil ljudstvo samarijsko, govoreč, da je on nekaj velikega;

8:10b.ACT.008.010 katerega so vsi poslušali, od najmanjšega do največjega, govoreč: Ta je moč Božja, ki se imenuje velika.

8:11b.ACT.008.011 Poslušali so ga pa zato, ker jih je bil dolgo časa mamil s čarodejstvi.

8:12b.ACT.008.012 Ko so pa verovali Filipu, ki je oznanjeval evangelij o kraljestvu Božjem in o imenu Jezusa Kristusa, so se dali krstiti možje in žene.

8:13b.ACT.008.013 Tudi Simon sam je sprejel vero, in po svojem krstu se je držal Filipa; in videč znamenja in velike čudeže, ki so se godili, je strmel.

8:14b.ACT.008.014 Ko so pa apostoli v Jeruzalemu slišali, da je sprejela Samarija besedo Božjo, pošljejo k njim Petra in Janeza.

8:15b.ACT.008.015 In ko sta prišla doli, sta molila zanje, da bi prejeli svetega Duha.

8:16b.ACT.008.016 Zakaj na nobenega izmed njih še ni bil prišel, ampak bili so samo krščeni v ime Gospoda Jezusa.

8:17b.ACT.008.017 Tedaj sta pokladala roke nanje, in so prejemali svetega Duha.

8:18b.ACT.008.018 Videč pa Simon, da se po pokladanju rok apostolov daje sveti Duh, jima prinese denarja

8:19b.ACT.008.019 in reče: Dajta tudi meni to oblast, da prejme svetega Duha, na kogarkoli položim roke.

8:20b.ACT.008.020 Peter pa mu reče: Srebro tvoje naj s teboj vred pogine, ker meniš, da se more dar Božji dobiti za denar.

8:21b.ACT.008.021 Nimaš ga dela, ne deleža v tej reči, kajti srce tvoje ni odkrito proti Bogu [Ali: ravno (pošteno) pred Bogom.].

8:22b.ACT.008.022 Izpokori se torej od te hudobnosti svoje in prosi Gospoda, če bi se ti morda odpustila namera srca tvojega.

8:23b.ACT.008.023 Kajti vidim te, da si v žolču grenkobe in v zvezi krivice.

8:24b.ACT.008.024 Simon pa odgovori in reče: Prosita vidva zame Gospoda, da ne pride name nič tega, kar sta rekla.

8:25b.ACT.008.025 Ona torej, potem ko sta izpričala in govorila besedo Gospodovo, sta se vračala v Jeruzalem in mnogim vasem Samarijanov oznanjevala evangelij.

8:26b.ACT.008.026 Angel Gospodov pa je govoril Filipu in dejal: Vstani in pojdi proti poldnevu, na cesto, ki pelje iz Jeruzalema doli v Gazo; ona je pusta.

8:27b.ACT.008.027 In vstane ter odide. In glej, mož iz Etiopije, komornik [Dobesedno: skopljenec.] in oblastnik Kandake, kraljice etiopske, ki je bil nad vsemi njenimi zakladi in je bil prišel molit v Jeruzalem,

8:28b.ACT.008.028 se vrača domov, in sedeč na vozu svojem, prebira proroka Izaija.

8:29b.ACT.008.029 Duh pa reče Filipu: Pristopi in pridruži se temu vozu.

8:30b.ACT.008.030 Filip pa priteče in ga sliši, da bere proroka Izaija, ter reče: Ali pa umeš, kar bereš?

8:31b.ACT.008.031 On pa reče: Kako bi neki mogel, če me kdo ne napoti? In zaprosi Filipa, naj vstopi in sede k njemu.

8:32b.ACT.008.032 Vrsta pisma, ki jo je bral, pa je bila ta: „Pelje se kakor ovca na klanje, in kakor jagnje molči pred strižcem svojim, tako ne odpre ust svojih.

8:33b.ACT.008.033 V ponižanju njegovem se je preklicala sodba njegova. A rod njegov kdo razloži? kajti življenje njegovo se vzame od zemlje“.

8:34b.ACT.008.034 Izpregovori pa komornik in reče: Prosim te, o kom govori to prorok? o sebi ali o kom drugem?

8:35b.ACT.008.035 Filip pa odpre usta in, začenši od tega pisma, mu oznani blagovestje o Jezusu.

8:36b.ACT.008.036 Ko se pa tako peljeta po cesti, prideta k vodi; in komornik reče: Glej, voda! kaj brani, da bi bil krščen?

8:37b.ACT.008.037 Filip pa reče: Če veruješ iz vsega srca, smeš. In odgovori in reče: Verujem, da je Jezus Kristus Sin Božji.

8:38b.ACT.008.038 In ukaže ustaviti voz; in oba stopita v vodo, Filip in komornik, in ga krsti.

8:39b.ACT.008.039 Ko pa stopita iz vode, vzame Duh Gospodov Filipa; in ni ga več videl komornik, zakaj nadaljeval je vesel svojo pot.A Filip se je znašel v Azotu, in gredoč dalje, je oznanjeval evangelij vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo.

8:40b.ACT.008.040 A Filip se je znašel v Azotu, in gredoč dalje, je oznanjeval evangelij vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo.

9

9:1b.ACT.009.001 Savel pa, še vedno dihteč pretenje in morjenje zoper učence Gospodove, pristopi k velikemu duhovniku

9:2b.ACT.009.002 in izprosi od njega pisem v Damask do shodnic, če najde kake pristaše tega pota, bodisi može ali žene, da jih zvezane pripelje v Jeruzalem.

9:3b.ACT.009.003 Na poti pa, ko se je že bližal Damasku, se zgodi, da ga nagloma obsije svetloba z neba.

9:4b.ACT.009.004 In pade na zemljo in zasliši glas, da mu pravi: Savel, Savel, kaj me preganjaš?

9:5b.ACT.009.005 On pa reče: Kdo si, Gospod? A Gospod reče: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.

9:6b.ACT.009.006 Ali vstani in pojdi v mesto, in tam se ti pove, kaj ti je treba storiti.

9:7b.ACT.009.007 Možje pa, ki so ž njim šli, se ustavijo in strmé, ko glas sicer slišijo, pa nikogar ne vidijo.

9:8b.ACT.009.008 In Savel vstane s tal; ko pa odpre oči, ne vidi ničesar. Tedaj ga primejo za roko in pripeljejo v Damask.

9:9b.ACT.009.009 In tri dni ni videl, in ni jedel, ne pil.

9:10b.ACT.009.010 Bil je pa neki učenec v Damasku, po imenu Ananija; in Gospod mu veli v prikazni: Ananija! On pa reče: Tu sem, Gospod.

9:11b.ACT.009.011 A Gospod njemu: Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna, in vprašaj v hiši Judovi po nekem Taršanu, ki se imenuje Savel. Kajti glej, moli,

9:12b.ACT.009.012 in je videl v prikazni moža, po imenu Ananija, da vstopi in položi nanj roke, da bi izpregledal.

9:13b.ACT.009.013 Ananija pa odgovori: Gospod, slišal sem od mnogih o tem možu, koliko hudega je storil svetim tvojim v Jeruzalemu.

9:14b.ACT.009.014 In tu ima oblast od velikih duhovnikov zvezati vse, ki kličejo ime tvoje.

9:15b.ACT.009.015 Gospod pa mu veli: Pojdi; zakaj posoda izvoljena mi je on, da ponese ime moje pred pogane in kralje in sinove Izraelove.

9:16b.ACT.009.016 Jaz namreč mu pokažem, koliko mora trpeti za moje ime.

9:17b.ACT.009.017 In Ananija odide in pride v hišo, ter položivši nanj roke, reče: Savel, brat! Gospod me je poslal, Jezus, ki se ti je prikazal na poti, po kateri si šel, da izpregledaš in se napolniš svetega Duha.

9:18b.ACT.009.018 In precej padejo z oči njegovih kakor luskine, in takoj izpregleda. In vstane ter se da krstiti.

9:19b.ACT.009.019 In vzame jedi in se pokrepča. In bil je nekaj dni z učenci, ki so bili v Damasku.

9:20b.ACT.009.020 In precej je po shodnicah oznanjeval Jezusa, da je on Sin Božji.

9:21b.ACT.009.021 In zavzemali so se vsi, ki so ga slišali, in so govorili: Ni li ta tisti, ki je zatiral v Jeruzalemu te, ki so klicali to ime? in sem je bil prišel zato, da jih zvezane popelje k višjim duhovnikom!

9:22b.ACT.009.022 Savel pa je čimdalje prihajal močnejši in begal Jude, ki so bili v Damasku, trdno dokazujoč, da je ta Kristus.

9:23b.ACT.009.023 Ko je pa minilo dosti dni, se posvetujejo Judje, kako ga bodo umorili;

9:24b.ACT.009.024 ali Savel zve za njih zalezovanje. Stražijo pa tudi pri vratih noč in dan, da bi ga umorili;

9:25b.ACT.009.025 toda učenci njegovi ga vzemo po noči in ga spuste čez zid po vrvi v košu.

9:26b.ACT.009.026 Ko pa pride v Jeruzalem, se je poskušal pridružiti učencem; ali vsi so se ga bali, ker niso verjeli, da je učenec.

9:27b.ACT.009.027 Barnaba pa ga vzame in pripelje k apostolom in jim razloži, kako je bil na poti videl Gospoda in da je v Damasku srčno govoril v imenu Jezusovem.

9:28b.ACT.009.028 In bival je ž njimi, hodeč v Jeruzalemu ven in noter in srčno govoreč v imenu Gospodovem.

9:29b.ACT.009.029 Govoril je pa tudi in se prepiral z grškimi Judi; a oni so ga nameravali umoriti.

9:30b.ACT.009.030 Ko pa zvedo to bratje, ga odpeljejo doli v Cezarejo in ga pošljejo v Tars.

9:31b.ACT.009.031 Tako je zdaj cerkev po vsej Judeji in Galileji in Samariji imela mir in je napredovala; in ker je hodila v strahu Gospodovem in v tolažbi svetega Duha, se je razmnoževala.

9:32b.ACT.009.032 Zgodi se pa, ko je Peter obiskoval vse, da pride tudi k svetim, ki so prebivali v Lidi.

9:33b.ACT.009.033 In tu najde nekega človeka, po imenu Eneja, ki je že osem let ležal v postelji, ker je bil mrtvouden.

9:34b.ACT.009.034 In Peter mu veli: Eneja, Jezus Kristus te ozdravlja; vstani in postelji si sam! In precej vstane.

9:35b.ACT.009.035 In videli so ga vsi, ki so prebivali v Lidi in Saronu, in so se izpreobrnili h Gospodu.

9:36b.ACT.009.036 A v Jopi je bila neka učenka, po imenu Tabita (ki se imenuje, če raztolmačiš: Srna); ta je bila polna dobrih del in miloščin, ki jih je delila.

9:37b.ACT.009.037 Zgodi se pa tiste dni, da zboli in umrje; in omivši jo, jo polože v gornjo izbo.

9:38b.ACT.009.038 Ker je pa Lida blizu Jope in so učenci slišali, da je Peter tam, pošljejo k njemu dva moža, proseč, naj ne odlaša priti k njim.

9:39b.ACT.009.039 Peter pa vstane in gre ž njima. In ko pride, ga peljejo v gornjo izbo; in vse vdove ga obstopijo, jokajoč in kažoč suknje in oblačila, ki jim jih je delala Srna, dokler je bila ž njimi.

9:40b.ACT.009.040 Peter pa izžene vse ven ter poklekne in moli; nato se obrne k truplu in reče: Tabita, vstani! In ona odpre oči, in ko ugleda Petra, sede.

9:41b.ACT.009.041 In podavši ji roko, jo vzdigne; in pokliče svete in vdove ter jim jo pokaže živo.

9:42b.ACT.009.042 In to se razglasi po vsej Jopi, in veliko jih je sprejelo vero v Gospoda.Zgodi se pa, da je dosti dni prebil v Jopi pri nekem Simonu strojarju.

9:43b.ACT.009.043 Zgodi se pa, da je dosti dni prebil v Jopi pri nekem Simonu strojarju.

10

10:1b.ACT.010.001 Bil je pa neki mož v Cezareji, po imenu Kornelij, stotnik čete, ki se je imenovala Laška,

10:2b.ACT.010.002 pobožen in bogaboječ z vso hišo svojo, ki je dajal veliko miloščine ljudem in je molil k Bogu neprenehoma.

10:3b.ACT.010.003 Ta je videl v prikazni razločno, okoli devete ure po dnevi, angela Božjega, da je prišel k njemu in mu rekel: Kornelij!

10:4b.ACT.010.004 On pa pogleda nanj, se preplaši in reče: Kaj je, Gospod? On pa mu veli: Molitve tvoje in miloščine tvoje so prišle v spomin pred Bogom.

10:5b.ACT.010.005 In sedaj pošlji v Jopo mož in pokliči Simona, ki ima priimek Peter.

10:6b.ACT.010.006 On gostuje pri nekem Simonu strojarju, čigar hiša je pri morju.

10:7b.ACT.010.007 Ko pa odide angel, ki je govoril ž njim, pokliče dva domačih svojih in pobožnega vojaka izmed teh, ki so mu vedno služili,

10:8b.ACT.010.008 in razloživši jim vse, jih pošlje v Jopo.

10:9b.ACT.010.009 A drugi dan, ko so ti bili na potu in so se mestu bližali, gre Peter na streho molit, okoli šeste ure.

10:10b.ACT.010.010 Postane pa lačen in hoče kaj zaužiti; ko pa pripravljajo, se zamakne

10:11b.ACT.010.011 in ugleda nebo odprto in da prihaja navzdol nekaka posoda kakor velik prt, in se za četvere vogle spušča na zemljo;

10:12b.ACT.010.012 v njej so bili raznovrstni četveronožci in zveri in golazen zemlje in ptice nebeške.

10:13b.ACT.010.013 In veli mu glas: Vstani, Peter, kolji in jej!

10:14b.ACT.010.014 Peter pa reče: Nikakor ne, Gospod, kajti nikoli še nisem jedel kaj nagnusnega ali nečistega.

10:15b.ACT.010.015 In glas mu zopet v drugič veli: Kar je Bog očistil, ne imej ti za nečisto.

10:16b.ACT.010.016 To pa se je zgodilo trikrat; in takoj je bila posoda vzeta gori v nebo.

10:17b.ACT.010.017 Ko pa je Peter sam pri sebi preudarjal, kaj bi neki pomenila ta prikazen, ki jo je videl, glej, možje, ki jih je bil poslal Kornelij, so izprašali hišo Simonovo in so stali pred vrati.

10:18b.ACT.010.018 In pokličejo ter vprašajo, če Simon, s priimkom Peter, tu gostuje.

10:19b.ACT.010.019 Medtem pa, ko Peter še premišljuje o prikazni, mu veli Duh: Glej, trije možje te iščejo.

10:20b.ACT.010.020 Vstani torej, stopi doli in pojdi ž njimi brez pomišljevanja; zakaj jaz sem jih poslal.

10:21b.ACT.010.021 In Peter gre doli k možem in jim reče: Glejte, jaz sem, ki ga iščete. Kaj je vzrok, da ste prišli?

10:22b.ACT.010.022 Oni pa reko: Kornelij stotnik, mož pravičen in bogaboječ, ki je na dobrem glasu pri vsem ljudstvu judovskem, je prejel povelje od svetega angela, naj te pokliče v hišo svojo, da sliši besede od tebe.

10:23b.ACT.010.023 Pokliče jih torej noter in vzame pod streho. A drugi dan vstane in odide ž njimi, in nekaj bratov iz Jope gre ž njim.

10:24b.ACT.010.024 In drugega dne pridejo v Cezarejo. A Kornelij jih je pričakoval, ko je bil sklical sorodnike svoje in bližnje prijatelje.

10:25b.ACT.010.025 In zgodi se, ko gre Peter noter, da mu pride Kornelij naproti in mu pade k nogam ter ga moli.

10:26b.ACT.010.026 Peter pa ga vzdigne, rekoč: Vstani! Tudi jaz sem človek.

10:27b.ACT.010.027 In razgovarjaje se ž njim, stopi noter in jih najde veliko zbranih,

10:28b.ACT.010.028 in jim reče: Vi veste, da ni dovoljeno Judu, družiti se ali hoditi k ljudem drugega naroda; a meni je Bog pokazal, naj ne imenujem nikogar nagnusnega ali nečistega.

10:29b.ACT.010.029 Zato sem tudi brez ugovora prišel, ko sem bil poklican. Vprašam torej, iz katerega vzroka ste poslali pome?

10:30b.ACT.010.030 In Kornelij reče: Pred štirimi dnevi do te ure sem molil ob devetih v hiši svoji; in glej, mož se postavi pred menoj v svetlem oblačilu in veli:

10:31b.ACT.010.031 Kornelij, uslišana je molitev tvoja in miloščine tvoje so v spominu pred Bogom.

10:32b.ACT.010.032 Pošlji torej v Jopo in pokliči Simona s priimkom Peter; on gostuje v hiši Simona strojarja pri morju.

10:33b.ACT.010.033 Zato sem precej poslal k tebi, in ti si prav storil, da so prišel. Sedaj torej smo vsi mi tu pred obličjem Božjim, da slišimo vse, kar ti je ukazano od Gospoda.

10:34b.ACT.010.034 Tedaj odpre Peter usta in reče: V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice,

10:35b.ACT.010.035 temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično;

10:36b.ACT.010.036 po besedi, ki jo je poslal sinovom Izraelovim, oznanjujoč blagovestje o miru po Jezusu Kristusu – ta je vsem Gospod!

10:37b.ACT.010.037 Vi veste, kaj se je godilo po Judeji, počenši od Galileje, po krstu, ki ga je oznanjeval Janez,

10:38b.ACT.010.038 veste o Jezusu Kristusu iz Nazareta, kako ga je pomazilil Bog s svetim Duhom in z močjo; ki je hodil okrog, deleč dobrote in ozdravljajoč vse, ki so bili obvladani od hudiča, ker je bil Bog ž njim.

10:39b.ACT.010.039 In mi smo priče vsemu, kar je storil v deželi Judov in v Jeruzalemu; ki so ga tudi na les obesili in umorili.

10:40b.ACT.010.040 Tega je Bog obudil tretji dan in dal, da so ga videli,

10:41b.ACT.010.041 ne vse ljudstvo, nego priče, poprej izvoljene od Boga, mi, ki smo ž njim jedli in pili, potem ko je bil vstal iz mrtvih.

10:42b.ACT.010.042 In on nam je ukazal, naj propovedujemo ljudstvu in pričamo, da je on od Boga postavljeni sodnik živih in mrtvih.

10:43b.ACT.010.043 Temu pričajo vsi proroki, da prejme po imenu njegovem odpuščenje grehov vsak, kdor veruje vanj.

10:44b.ACT.010.044 Ko je Peter še govoril te besede, pride sveti Duh na vse, ki so poslušali besedo.

10:45b.ACT.010.045 In zavzemo se verniki iz obreze, ki so bili prišli s Petrom, da se je tudi na pogane izlil dar svetega Duha;

10:46b.ACT.010.046 kajti slišali so jih govoriti jezike in poveličevati Boga. Tedaj izpregovori Peter:

10:47b.ACT.010.047 Ali more kdo zabraniti vodo, da se ne bi krstili ti, ki so prejeli svetega Duha, kakor tudi mi?In ukaže jih krstiti v imenu Jezusa Kristusa. Tedaj ga zaprosijo, naj ostane pri njih nekoliko dni.

10:48b.ACT.010.048 In ukaže jih krstiti v imenu Jezusa Kristusa. Tedaj ga zaprosijo, naj ostane pri njih nekoliko dni.

11

11:1b.ACT.011.001 Zaslišijo pa apostoli in bratje, ki so bivali po Judeji, da so tudi pogani sprejeli besedo Božjo.

11:2b.ACT.011.002 Ko pa je prišel Peter v Jeruzalem, so se prepirali ž njim, ki so bili iz obreze,

11:3b.ACT.011.003 in so dejali: K možem neobrezanim si šel in si jedel ž njimi!

11:4b.ACT.011.004 Peter pa začne in jim razloži vse po vrsti, govoreč:

11:5b.ACT.011.005 Molil sem v mestu Jopi, in zamaknjen vidim prikazen: nekaka posoda, kakor velik prt, gre navzdol in se za štiri vogle spušča z neba, in pride do mene.

11:6b.ACT.011.006 In ko pogledam vanjo, opazim in ugledam četveronožce in zver in golazen zemlje in ptice nebeške.

11:7b.ACT.011.007 Zaslišim pa tudi glas, da mi pravi: Vstani, Peter, kolji in jej!

11:8b.ACT.011.008 In rečem: Nikakor ne, Gospod, kajti nič nagnusnega ali nečistega ni nikoli prišlo v usta moja.

11:9b.ACT.011.009 Odgovori mi pa glas z neba v drugič: Kar je Bog očistil, ne imej ti za nečisto.

11:10b.ACT.011.010 To pa se je zgodilo trikrat, in zopet je bilo vse vzeto v nebo.

11:11b.ACT.011.011 In glej, v tem trenutku stoje trije možje pred hišo, v kateri sem bil, poslani k meni iz Cezareje.

11:12b.ACT.011.012 In Duh mi veli, naj grem ž njimi brez pomišljevanja. Šlo je pa z menoj tudi tehle šest bratov, in vstopili smo v hišo moževo.

11:13b.ACT.011.013 In povedal nam je, kako je videl angela v hiši svoji, da je pristopil in rekel: Pošlji v Jopo in pokliči Simona s priimkom Peter,

11:14b.ACT.011.014 ki ti bo govoril besede, po katerih boš zveličan ti in vsa hiša tvoja.

11:15b.ACT.011.015 Ko pa jim začnem govoriti, pride sveti Duh nanje, kakor na nas v začetku.

11:16b.ACT.011.016 Tu sem se spomnil besede Gospodove, kakor je povedal: Janez sicer je krstil z vodo, ali vi boste krščeni s svetim Duhom.

11:17b.ACT.011.017 Ko jim je torej dal Bog prav ta dar kakor tudi nam, ko smo sprejeli vero v Gospoda Jezusa Kristusa: kdo pa sem bil jaz, da bi jaz mogel Bogu zabraniti?

11:18b.ACT.011.018 Ko so pa to slišali, so se pomirili, in slavili so Boga, rekoč: Torej tudi poganom je Bog dal izpokorjenje za življenje!

11:19b.ACT.011.019 Tisti pa, ki so se razkropili po stiski, ki je bila nastala spričo Štefana, so prehodili vse kraje prav do Fenicije in Cipra in Antiohije, nikomur ne oznanjujoč besede Božje, razen samo Judom.

11:20b.ACT.011.020 Bili so pa nekateri izmed njih Ciprani in Cirenci, ki so, prišedši v Antiohijo, govorili tudi Grkom in oznanjevali evangelij Gospoda Jezusa.

11:21b.ACT.011.021 In roka Gospodova je bila ž njimi; in veliko število se jih je, sprejemši vero, izpreobrnilo h Gospodu.

11:22b.ACT.011.022 In glas o njih pride do ušes cerkvi, ki je bila v Jeruzalemu: in odpošljejo Barnaba, naj gre v Antiohijo.

11:23b.ACT.011.023 Ko pride ta in vidi milost Božjo, se razveseli in opominja vse, naj s stanovitnim srcem vztrajajo pri Gospodu.

11:24b.ACT.011.024 Bil je namreč dober mož in poln svetega Duha in vere. In veliko ljudstva se tu pridruži Gospodu.

11:25b.ACT.011.025 Barnaba pa odide v Tars iskat Savla; in ko ga je našel, ga pripelje v Antiohijo.

11:26b.ACT.011.026 Zgodi se pa, da sta bila celo leto pri zborovanjih v cerkvi in sta učila precejšnjo množico, in da so učenci najprvo v Antiohiji bili imenovani Kristjani.

11:27b.ACT.011.027 V tej dneh so pa prišli iz Jeruzalema proroki v Antiohijo.

11:28b.ACT.011.028 In vstane eden izmed njih, po imenu Agab, ter oznani po Duhu, da nastane velika lakota po vsem svetu, ki je tudi prišla za Klavdija cesarja.

11:29b.ACT.011.029 Tedaj sklenejo učenci, vsak po zmožnosti svoji, poslati v pomoč bratom, ki so prebivali v Judeji;to so tudi storili, poslavši starejšinam po roki Barnabovi in Savlovi.

11:30b.ACT.011.030 to so tudi storili, poslavši starejšinam po roki Barnabovi in Savlovi.

12

12:1b.ACT.012.001 V ta čas pa dvigne Herod kralj roke, da bi mučil nekatere od cerkve.

12:2b.ACT.012.002 In umori Jakoba, brata Janezovega, z mečem.

12:3b.ACT.012.003 In videč, da je to pogodu Judom, seže dalje in ujame Petra. Bili so pa dnevi presnih kruhov.

12:4b.ACT.012.004 In ko ga ujame, ga posadi v ječo in izroči štirim četvoricam vojakov, naj ga stražijo; in po Veliki noči ga je hotel privesti pred ljudstvo.

12:5b.ACT.012.005 Petra so torej varovali v ječi; a cerkev je molila zanj k Bogu neprenehoma.

12:6b.ACT.012.006 Ko ga pa je hotel Herod privesti pred ljudstvo, tisto noč je spal Peter med dvema vojakoma, vkovan v dvojne verige; varuhi pred vrati pa so stražili ječo.

12:7b.ACT.012.007 In glej, angel Gospodov pristopi, in svetloba se zasveti v izbi; in udari Petra v bok in ga zbudi, rekoč: Vstani hitro! In verige mu padejo z rok.

12:8b.ACT.012.008 Angel mu pa veli: Opaši se in obuj opanke svoje. In storí tako. In mu veli: Ogrni si plašč in pojdi za menoj.

12:9b.ACT.012.009 In izide in gre za njim; in ni vedel, da je resnično, kar se je godilo po angelu, temuč menil je, da vidi prikazen.

12:10b.ACT.012.010 Ko pa preideta mimo prve straže in druge, dospeta do železnih vrat, ki so držala v mesto, in ta se jima odpro sama od sebe; ter stopita ven in preideta eno ulico, in precej se loči angel od njega.

12:11b.ACT.012.011 In Peter se zave in reče: Sedaj vem zares, da je poslal Gospod angela svojega in me je otel iz roke Herodove in vsega, kar je pričakovalo ljudstvo judovsko.

12:12b.ACT.012.012 In razmislivši to, pride do hiše Marije, matere Janeza s priimkom Marko, kjer jih je bilo veliko zbranih, ki so molili.

12:13b.ACT.012.013 Ko pa potrka Peter na vežna vrata, pristopi deklica, po imenu Roda, poslušat, kdo je.

12:14b.ACT.012.014 In spoznavši glas Petrov, od veselja ne odpre vrat, ampak zbeži noter in sporoči, da stoji Peter pred vrati.

12:15b.ACT.012.015 Oni ji pa reko: Meša se ti. Ali ona trdi, da je tako. Oni pa pravijo: Njegov angel je.

12:16b.ACT.012.016 A Peter čaka in trka. Ko pa odpro, ga ugledajo in ostrme.

12:17b.ACT.012.017 Namignivši pa z roko, naj molče, jim razloži, kako ga je Gospod izpeljal iz ječe, in reče: Sporočite to Jakobu in bratom. In izide in odrine v drug kraj.

12:18b.ACT.012.018 Ko se je pa zdanilo, ni bil majhen strah med vojaki, kaj da se je s Petrom zgodilo.

12:19b.ACT.012.019 Herod pa, ko ga je zahteval in ga ni našel, izpraša varuhe in jih ukaže odpeljati na smrt. In odide iz Judeje v Cezarejo, ter tu prebiva.

12:20b.ACT.012.020 Bil je pa jezen na Tirce in Sidonce; a oni ene misli pridejo k njemu in, pregovorivši zase Blasta, komornika kraljevega, prosijo miru, zato ker je njih dežela dobivala živež iz kraljevine.

12:21b.ACT.012.021 A v določeni dan obleče Herod kraljevsko oblačilo in sede na prestol in jim je govoril.

12:22b.ACT.012.022 Ljudstvo pa mu je vpilo: Božji glas je to, a ne človeški.

12:23b.ACT.012.023 Pri tej priči pa ga udari angel Gospodov, zato ker ni dal slave Bogu: in črvi so se ga lotili, in je umrl.

12:24b.ACT.012.024 A beseda Gospodova je rasla in se razširjala.Barnaba in Pavel pa sta se vrnila iz Jeruzalema, ko sta bila izvršila službo ljubezni, in sta privedla s seboj Janeza s priimkom Marko.

12:25b.ACT.012.025 Barnaba in Pavel pa sta se vrnila iz Jeruzalema, ko sta bila izvršila službo ljubezni, in sta privedla s seboj Janeza s priimkom Marko.

13

13:1b.ACT.013.001 Bili so pa v cerkvi, ki je bila v Antiohiji, proroki in učitelji: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, in Lucij Cirenc, in Manahem, ki je bil odgojen s Herodom četrtnikom, in Savel.

13:2b.ACT.013.002 Ko so pa oni opravljali službo Gospodu in se postili, veli sveti Duh: Odločite mi Barnaba in Savla za delo, na katero sem ju poklical.

13:3b.ACT.013.003 Tedaj so ju, ko so se bili postili in molili in položili nanju roke, odpustili.

13:4b.ACT.013.004 Ona pa, poslana od svetega Duha, gresta doli v Selevcijo, in odtod se peljeta po morju na Ciper.

13:5b.ACT.013.005 In ko prideta v Salamino, oznanjujeta besedo Božjo po shodnicah Judov; imela sta pa tudi Janeza s seboj za strežnika.

13:6b.ACT.013.006 In ko sta prešla ves otok do Pafa, najdeta nekega čarovnika, lažnivega proroka, ki je bil Jud in mu je bilo ime Barjezus;

13:7b.ACT.013.007 in bil je pri namestniku Sergiju Pavlu, pametnem možu. Ta je poklical Barnaba in Pavla in želel slišati besedo Božjo.

13:8b.ACT.013.008 Ali ustavljal se jima je Elima, čarovnik (tako namreč se tolmači ime njegovo), prizadevajoč si, da bi namestnika odvrnil od vere.

13:9b.ACT.013.009 Savel pa, ki se imenuje tudi Pavel, se napolni svetega Duha ter ga ostro pogleda

13:10b.ACT.013.010 in reče: O, poln vsakršne zvijače in vsakršne hudobije, sin hudičev, sovražnik vsake pravičnosti, ali ne boš nehal prevračati ravnih potov Gospodovih?

13:11b.ACT.013.011 In sedaj, glej, roka Gospodova je zoper tebe in oslepiš in ne boš videl solnca do nekaj časa. In pri tej priči se zgrneta nanj mrak in tema, in tipajoč okoli, išče, kdo bi ga za roko vodil.

13:12b.ACT.013.012 Tedaj je namestnik, videč, kaj se je zgodilo, sprejel vero in se je čudil nauku Gospodovemu.

13:13b.ACT.013.013 Ko se pa odpeljejo iz Pafa, pridejo Pavel in njegova sopotnika v Pergo v Pamfiliji. Janez pa se loči od njiju in se vrne v Jeruzalem.

13:14b.ACT.013.014 Ona pa gresta iz Perge naprej in prideta v Pisidijsko Antiohijo. In v sobotni dan gresta v shodnico in sedeta.

13:15b.ACT.013.015 Po branju postave in prorokov pa pošljejo načelniki shodnice k njima s tem poročilom: Moža in brata, če imata besedo opomina in tolažbe za ljudstvo, govorita!

13:16b.ACT.013.016 Vstane torej Pavel in pomigne z roko, naj umolknejo, ter reče: Možje Izraelci in kateri se bojite Boga, poslušajte!

13:17b.ACT.013.017 Bog tega naroda, Izraela, je izvolil očete naše in povišal ljudstvo, ko je prebivalo na tujem v zemlji Egiptovski, in s povzdignjeno roko jih je izpeljal iz nje.

13:18b.ACT.013.018 In okoli štirideset let je imel potrpljenje ž njih vedenjem v puščavi.

13:19b.ACT.013.019 In pokončavši sedem narodov v zemlji Kanaanski, jim je razdelil v dediščino njih zemljo

13:20b.ACT.013.020 za kakih štiristo in petdeset let. In potem jim je dajal sodnike do Samuela proroka.

13:21b.ACT.013.021 In odtlej so zahtevali kralja, in dal jim je Bog Savla, sinu Kisovega, moža iz rodu Benjaminovega, štirideset let.

13:22b.ACT.013.022 In ko je bil tega zavrgel, jim je za kralja obudil Davida, ki mu je tudi pričujoč rekel: Našel sem Davida, sina Jesejevega, moža po srcu svojem, ki bo delal vso voljo mojo.

13:23b.ACT.013.023 Iz njegovega semena je Bog po svoji obljubi privedel Izraelu Zveličarja, Jezusa,

13:24b.ACT.013.024 potem ko je Janez, nastopivši pred javnim prihodom njegovim, oznanil krst izpokorjenja vsemu ljudstvu Izraelovemu.

13:25b.ACT.013.025 Ko je pa Janez tek svoj dopolnjeval, je dejal: Nisem tisti, ki menite, da sem. Toda glejte, za menoj prihaja, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog.

13:26b.ACT.013.026 Možje in bratje, sinovi rodu Abrahamovega in kateri se med vami boje Boga: nam se je poslala beseda tega zveličanja.

13:27b.ACT.013.027 Zakaj prebivalci v Jeruzalemu in njih poglavarji ga niso spoznali in so s svojo sodbo izpolnili govore prorokov, ki se vsako soboto bero;

13:28b.ACT.013.028 in dasi niso našli nobene krivde za smrt, so vendar prosili Pilata, naj ga umori.

13:29b.ACT.013.029 In ko so dovršili vse, kar je bilo pisano o njem, so ga sneli z lesa in položili v grob,

13:30b.ACT.013.030 A Bog ga je obudil iz mrtvih.

13:31b.ACT.013.031 In prikazoval se je več dni tem, ki so bili ž njim vred prišli iz Galileje v Jeruzalem, ki so zdaj njegove priče pred ljudstvom.

13:32b.ACT.013.032 In mi vam oznanjujemo blagovestje o obljubi, ki je bila dana očetom, da jo je Bog izpolnil nam, njih otrokom, obudivši Jezusa,

13:33b.ACT.013.033 kakor je tudi pisano v drugem psalmu: „Sin moj si ti; jaz sem te danes rodil“.

13:34b.ACT.013.034 Da ga je pa obudil iz mrtvih, da se ne vrne več v trohnenje, o tem je rekel tako: „Dam vam obljube [Drugi tolmačijo: milosti.] Davidove, svete in zanesljive“.

13:35b.ACT.013.035 Zato pravi tudi na drugem mestu: „Ne daš, da bi Svetnik tvoj videl trohnenje“.

13:36b.ACT.013.036 David namreč, ko je bil ob svojem času poslužil volji Božji [Ali: svojemu rodu poslužil po volji Božji.], je zaspal in položili so ga k očetom njegovim in je videl trohnenje.

13:37b.ACT.013.037 Ta pa, ki ga je Bog obudil, ni videl trohnenja.

13:38b.ACT.013.038 Znano vam torej bodi, možje in bratje, da se vam po njem oznanjuje odpuščenje grehov;

13:39b.ACT.013.039 in vsega, česar se niste mogli opravičiti v Mojzesovi postavi, se v njem opraviči vsak, kdor veruje.

13:40b.ACT.013.040 Glejte torej, da ne pride na vas, kar je rečeno v prorokih:

13:41b.ACT.013.041 „Glejte, zaničevalci, in čudite se in izginite; zakaj jaz delam delo v dneh vaših, delo, ki ga ne boste verovali, če vam kdo natanko pove.“

13:42b.ACT.013.042 Ko sta pa šla iz shodnice, so ju prosili, naj bi jim še drugo soboto govorila te besede.

13:43b.ACT.013.043 In ko se je zbor razšel, gre veliko Judov in pobožnih pojudencev za Pavlom in Barnabom, ki ž njimi govorita in jih izpodbujata naj vztrajajo v milosti Božji.

13:44b.ACT.013.044 A drugo soboto se je skoro vse mesto zbralo, da bi slišali besedo Božjo.

13:45b.ACT.013.045 Videč pa Judje množice, se napolnijo zavisti in ugovarjajo temu, kar je pravil Pavel, nasprotujoč in preklinjajoč.

13:46b.ACT.013.046 In Pavel in Barnaba srčno rečeta: Vam se je morala najprej govoriti beseda Božja; toda ker jo zametujete in se sami za nevredne štejete večnega življenja, glej, obračava se do poganov.

13:47b.ACT.013.047 Kajti tako nam je zapovedal Gospod: „Postavil sem te za luč poganom, da bodeš v zveličanje vsem do konca zemlje“.

13:48b.ACT.013.048 Ko so pa pogani to slišali, so se veselili in slavili besedo Gospodovo; in sprejeli so vero, kolikor jih je bilo odločenih za večno življenje.

13:49b.ACT.013.049 Beseda Gospodova pa se je raznašala po vsej deželi.

13:50b.ACT.013.050 Judje pa naščujejo pobožne in odlične žene in mestne prvake, in provzročijo preganjanje zoper Pavla in Barnaba ter ju izženo iz svojih krajev.

13:51b.ACT.013.051 A ona sta otresla prah z nog svojih nanje, in prišla sta v Ikonijo.Učenci pa so se napolnjevali veselja in svetega Duha.

13:52b.ACT.013.052 Učenci pa so se napolnjevali veselja in svetega Duha.

14

14:1b.ACT.014.001 Zgodi se pa v Ikoniji, da sta skupno šla v judovsko shodnico in sta tako govorila, da je vero sprejela velika množica Judov in Grkov.

14:2b.ACT.014.002 Tisti Judje pa, ki niso verovali, naščujejo in nahujskajo duše poganov zoper brate.

14:3b.ACT.014.003 Ostala sta tam torej dosti časa, srčno govoreč v Gospodu, ki je pričeval za besedo milosti svoje in dajal, da so se znamenja in čudeži godili po njunih rokah.

14:4b.ACT.014.004 Mestna množica se pa razdeli, in eni so bili za Jude, drugi pa za apostola.

14:5b.ACT.014.005 Ko so se pa vzdignili pogani in Judje s poglavarji svojimi, da bi ju sramotili in kamenali,

14:6b.ACT.014.006 zvesta za to in pobegneta v likaonski mesti Listro in Derbo in v okolico;

14:7b.ACT.014.007 in tu sta oznanjevala evangelij.

14:8b.ACT.014.008 In v Listri je sedel neki mož, brez moči v nogah, hrom od materinega telesa, ki ni nikoli hodil.

14:9b.ACT.014.009 Ta posluša Pavla, ko govori; on pa vpre oči vanj in videč, da ima vero, da ozdravi,

14:10b.ACT.014.010 reče z močnim glasom: Stopi na noge svoje pokonci! In poskoči in začne hoditi.

14:11b.ACT.014.011 Ko pa vidi ljudstvo, kar je Pavel storil, povzdignejo glas in kličejo likaonski: Bogova sta v človeški podobi prišla doli k nam.

14:12b.ACT.014.012 In imenovali so Barnaba Jupitra, a Pavla Merkurja, ker je bil on prvi govornik.

14:13b.ACT.014.013 In duhovnik Jupitra, ki je imel tempelj pred mestom, pripelje juncev in prinese vencev k vratom ter jima hoče z ljudstvom darovati.

14:14b.ACT.014.014 Ko pa to zaslišita apostola, Pavel in Barnaba, si raztrgata oblačila in skočita med ljudstvo, kričeč

14:15b.ACT.014.015 in govoreč: Možje! kaj to delate? Tudi midva sva človeka, z vami enake narave, in vam oznanjujeva blagovestje, da se od teh ničevih reči obrnete k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih;

14:16b.ACT.014.016 ki je v preteklih časih pustil vse narode, da so hodili po svojih potih.

14:17b.ACT.014.017 Vendar pa sebe ni pustil brez pričevanja s tem, da je delil dobrote, dajal vam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval srca vaša z jedjo in veseljem.

14:18b.ACT.014.018 In tako govoreč, sta le s težavo ustavila ljudstvo, da jima ni darovalo.

14:19b.ACT.014.019 Pride pa tja nekaj Judov iz Antiohije in Ikonije, ki pregovore ljudstvo, da kamenajo Pavla in ga izvlečejo iz mesta, misleč, da je umrl.

14:20b.ACT.014.020 Ko pa ga učenci obstopijo, vstane in pride v mesto. In drugi dan odide z Barnabom v Derbo.

14:21b.ACT.014.021 In ko sta oznanila evangelij temu mestu in sta pridobila dosti učencev, sta se vrnila v Listro in Ikonijo in Antiohijo,

14:22b.ACT.014.022 potrjujoč duše učencev in jih opominjajoč, da naj vztrajajo v veri in da nam je treba po mnogih stiskah priti v kraljestvo Božje.

14:23b.ACT.014.023 In postavita [Ali: izvolita.] jim starejšine v vsaki cerkvi in jih v molitvi in s postom priporočita Gospodu, ki so bili vanj sprejeli vero.

14:24b.ACT.014.024 In prehodita Pisidijo in prideta v Pamfilijo,

14:25b.ACT.014.025 in ko sta govorila besedo v Pergi, gresta doli v Atalijo;

14:26b.ACT.014.026 in odtod se odpeljeta po morju v Antiohijo, odkoder sta bila izročena milosti Božji na delo, ki sta ga bila izvršila.

14:27b.ACT.014.027 Ko pa dojdeta tja in zbereta cerkev, sporočita, koliko reči je Bog ž njima storil in da je odprl poganom vrata vere.In prebila sta tu ne malo časa z učenci.

14:28b.ACT.014.028 In prebila sta tu ne malo časa z učenci.

15

15:1b.ACT.015.001 In pridejo nekateri iz Judeje in uče brate: Če se ne obrežete po šegi Mojzesovi, se ne morete zveličati.

15:2b.ACT.015.002 Ko je torej nastal razpor in sta se Pavel in Barnaba nemalo prepirala ž njimi, sklenejo, da naj gredo Pavel in Barnaba in nekateri drugi izmed njih gori k apostolom in starejšinam v Jeruzalem zaradi tega vprašanja.

15:3b.ACT.015.003 Ko jih je torej cerkev spremila, so šli skozi Fenicijo in Samarijo, pripovedujoč izpreobrnjenje poganov, in so s tem napravljali veliko radost vsem bratom.

15:4b.ACT.015.004 Ko so pa dospeli v Jeruzalem, so jih ljubeznivo sprejeli cerkev in apostoli in starejšine, in sporočili so, koliko reči je Bog ž njimi storil.

15:5b.ACT.015.005 Ali vstane jih nekaj od ločine farizejev, ki so bili vero sprejeli, in reko: Obrezovati se morajo, in naročiti se mora, naj izpolnjujejo postavo Mojzesovo.

15:6b.ACT.015.006 In apostoli in starejšine se zbero, da presodijo to reč.

15:7b.ACT.015.007 Ko so se pa že mnogo prepirali, vstane Peter in jim reče: Možje in bratje! Vi veste, da je od prvih dni Bog med vami izbral, da bi po mojih ustih slišali pogani besedo evangelija in sprejeli vero.

15:8b.ACT.015.008 In Bog, ki pozna srca, je izpričal zanje, davši jim svetega Duha, kakor tudi nam,

15:9b.ACT.015.009 in nobenega razločka ni postavil med nami in njimi, ko je po veri očistil njih srca.

15:10b.ACT.015.010 Sedaj torej, kaj izkušate Boga, da nakladate učencem jarem na vrat, ki ga ne očetje naši, ne mi nismo mogli prenašati?

15:11b.ACT.015.011 Temuč verujemo, da se po milosti Gospoda Jezusa Kristusa zveličamo prav tako, kakor tudi oni.

15:12b.ACT.015.012 Vsa množica pa umolkne; in poslušajo Barnaba in Pavla, ki pripovedujeta, kolika znamenja in čudeže je Bog storil po njiju med pogani.

15:13b.ACT.015.013 Ko sta pa umolknila, izpregovori Jakob in reče: Možje in bratje, čujte me!

15:14b.ACT.015.014 Simon je povedal, kako je Bog najprvo obiskal pogane, da bi izmed njih prejel ljudstvo imenu svojemu.

15:15b.ACT.015.015 In s tem se ujemajo besede prorokov, kakor je pisano:

15:16b.ACT.015.016 „Potem se vrnem in zopet zgradim dom Davidov, ki je padel: in razvaline njegove zopet sezidam in ga postavim,

15:17b.ACT.015.017 da ljudje, ki ostanejo, poiščejo Gospoda in vsi pogani, ki se je nad njimi klicalo ime moje:

15:18b.ACT.015.018 pravi Gospod, ki to, od vekomaj znano, izvršuje“.

15:19b.ACT.015.019 Zato sodim jaz, naj se ne nadlegujejo ti, ki se izmed poganov izpreobrnejo k Bogu;

15:20b.ACT.015.020 ali naj se jim piše, da naj se zdržujejo ognušenja z maliki in nečistosti in zadavljenega in krvi.

15:21b.ACT.015.021 Kajti Mojzes jih ima od starodavnih časov dosti po vseh mestih, ki ga oznanjujejo, ko se vsako soboto njegova postava čita po shodnicah.

15:22b.ACT.015.022 Tedaj so apostoli in starejšine z vso cerkvijo sklenili izvoliti može izmed sebe in poslati v Antiohijo s Pavlom in Barnabom: Juda, s priimkom Barsaba, in Sila, ki sta bila voditelja med brati.

15:23b.ACT.015.023 In poslali so po njih to pismo: apostoli in starejšine in bratje pozdravljajo brate izmed poganov, ki so po Antiohiji in Siriji in Ciliciji.

15:24b.ACT.015.024 Slišali smo, da so nekateri izmed nas izšli in so vas zbegali s svojim govorjenjem in zmotili duše vaše, katerim nismo ničesar naročili;

15:25b.ACT.015.025 zato smo sklenili, ene misli zbrani, izvoliti može in poslati k vam z ljubljenima našima Barnabom in Pavlom,

15:26b.ACT.015.026 človekoma, ki sta žrtvovala življenje svoje za ime Gospoda našega Jezusa Kristusa.

15:27b.ACT.015.027 Poslali smo torej Juda in Sila, ki bosta tudi sama ustno isto povedala.

15:28b.ACT.015.028 Vzvidelo se je namreč svetemu Duhu in nam, nobenega bremena vam več ne nakladati, razen teh potrebnih reči:

15:29b.ACT.015.029 da se zdržujte malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti. Če se boste tega varovali, boste prav delali. Zdravi!

15:30b.ACT.015.030 Poslanci so torej, ko so jih bili odpravili, prišli v Antiohijo; pa zbero množico in izroče pismo.

15:31b.ACT.015.031 Ko so ga pa prebrali, so se razveselili te tolažbe.

15:32b.ACT.015.032 A Juda in Sila, ki sta bila tudi proroka, sta tolažila in utrjevala brate z mnogimi besedami.

15:33b.ACT.015.033 In ko sta nekaj časa tu prebila, so ju odpustili bratje v miru k tem, ki so ju bili poslali. [

15:34b.ACT.015.034 Sklenil je pa Sila tam ostati.]

15:35b.ACT.015.035 A Pavel in Barnaba sta se pomudila v Antiohiji in sta učila in oznanjevala besedo Gospodovo še z mnogimi drugimi.

15:36b.ACT.015.036 Čez nekoliko dni pa reče Pavel Barnabu: Vrniva se in obiščiva brate po vseh mestih, ki sva v njih oznanila besedo Gospodovo, da vidiva, kako se jim godi.

15:37b.ACT.015.037 Barnaba je pa hotel, da bi vzela s seboj tudi Janeza, ki se je imenoval Marko.

15:38b.ACT.015.038 Pavlu pa se je bolje zdelo, da tega, ki se je ločil od njiju v Pamfiliji in ni šel ž njima na delo, ne bi jemala s seboj.

15:39b.ACT.015.039 In nastane razpor, tako da se ločita drug od drugega, in Barnaba vzame Marka in se odpelje po morju na Ciper.

15:40b.ACT.015.040 A Pavel si izbere Sila in odpotuje, priporočen milosti Božji od bratov.In hodil je po Siriji in Ciliciji in je utrjeval cerkve.

15:41b.ACT.015.041 In hodil je po Siriji in Ciliciji in je utrjeval cerkve.

16

16:1b.ACT.016.001 Pride pa v Derbo in Listro. In glej, neki učenec je bil tu, po imenu Timotej, sin žene Judinje, ki je verovala, očeta pa Grka;

16:2b.ACT.016.002 za njega so dobro pričali bratje, ki so bili v Listri in Ikoniji.

16:3b.ACT.016.003 Tega je hotel Pavel, da bi šel ž njim; in ga vzame in obreže zavoljo Judov, ki so bili v tistih krajih, kajti vsi so vedeli za očeta njegovega, da je bil Grk.

16:4b.ACT.016.004 Ko so pa hodili po mestih, so izročali bratom naredbe, ki so jih sklenili apostoli in starejšine v Jeruzalemu, naj se po njih ravnajo.

16:5b.ACT.016.005 Tako so se cerkve utrjevale v veri in njih število se je množilo vsak dan.

16:6b.ACT.016.006 In šli so skozi Frigijsko in Galacijsko deželo, ko jim je zabranil sveti Duh govoriti besedo Božjo v Aziji;

16:7b.ACT.016.007 in ko so prišli proti Miziji, so poskušali iti v Bitinijo: ali Duh Jezusov jim ni pustil.

16:8b.ACT.016.008 A ko so prešli mimo Mizije, pridejo doli v Troado.

16:9b.ACT.016.009 In prikaže se Pavlu po noči prikazen. Neki mož, Macedonec, je stal, proseč ga in govoreč: Pridi v Macedonijo in pomagaj nam.

16:10b.ACT.016.010 Ko je pa to prikazen videl, smo si prizadeli precej, da gremo naprej v Macedonijo, prepričani, da nas je Gospod poklical, da jim oznanimo evangelij.

16:11b.ACT.016.011 Ko smo se torej odpeljali iz Troade, smo prišli naravnost v Samotracijo, in drugi dan v Neapol,

16:12b.ACT.016.012 in odtod v Filipe, ki so prvo mesto te strani Macedonije in rimska naselbina. V tem mestu pa smo bivali nekoliko dni.

16:13b.ACT.016.013 A v sobotni dan smo šli ven za vrata k reki, kjer smo menili, da bo kraj molitve, in smo sedli, in govorili ženam, ki so se bile zbrale.

16:14b.ACT.016.014 In neka žena, po imenu Lidija, prodajalka škrlata, iz mesta Tiatir, ki je častila Boga, je nas poslušala; tej je Gospod odprl srce, da je pazila na to, kar je Pavel govoril.

16:15b.ACT.016.015 Ko pa je bila krščena in njena družina, nas je prosila, rekoč: Če ste sodili, da sem verna Gospodu, pridite v hišo mojo in tu ostanite; in nas je primorala.

16:16b.ACT.016.016 Zgodi se pa, ko smo šli na molitveni kraj, nas sreča neka deklica, ki je imela vedeževalnega duha in je veliko dobička donašala gospodarjem svojim z vedeževanjem.

16:17b.ACT.016.017 Ta je šla za Pavlom in za nami in vpila, govoreč: Ti ljudje so Boga Najvišjega služabniki, ki vam oznanjujejo pot zveličanja.

16:18b.ACT.016.018 A to je delala mnogo dni. Pavla je pa bolelo, in obrne se in veli temu duhu: Ukazujem ti po imenu Jezusa Kristusa, da odidi iz nje. In izšel je še tisto uro.

16:19b.ACT.016.019 Ko pa vidijo njeni gospodarji, da jim je minilo upanje do dobička, primejo Pavla in Sila in ju vlečejo na trg k poglavarjem mesta;

16:20b.ACT.016.020 ter ju pripeljejo k uradnikom in reko: Ti ljudje motijo naše mesto, ker so Judje

16:21b.ACT.016.021 in oznanjujejo šege, ki jih mi ne smemo sprejemati, ne izpolnjevati, ker smo Rimljani.

16:22b.ACT.016.022 In ljudstvo tudi vstane zoper njiju; in uradniki jima raztrgajo oblačila ter ju vele šibati.

16:23b.ACT.016.023 In ko so ju zelo pretepli, ju vržejo v ječo, naročivši ječarju, naj ju skrbno varuje.

16:24b.ACT.016.024 Prejemši tako zapoved, ju on vrže v notranjo ječi in jima dene noge v klado.

16:25b.ACT.016.025 Opolnoči pa sta Pavel in Sila molila in pela hvalnice Bogu, jetniki pa so ju poslušali.

16:26b.ACT.016.026 Kar nastane velik potres, tako da se zgane temelj jetnišnice; in pri tej priči se vsa vrata odpro in vsem jetnikom odpade železje.

16:27b.ACT.016.027 Ko se pa ječar prebudi in vidi vrata ječe odprta, izdere meč in se hoče umoriti, misleč, da so jetniki pobegnili.

16:28b.ACT.016.028 Pavel pa zakliče z močnim glasom, rekoč: Ne stori si nič žalega, saj smo vsi tu.

16:29b.ACT.016.029 On pa si veli luč, skoči noter in pade drhteč Pavlu in Silu pred noge,

16:30b.ACT.016.030 in izpelje ju ven in reče: Gospoda, kaj mi je treba storiti, da se zveličam?

16:31b.ACT.016.031 Ona pa rečeta: Veruj v Gospoda Jezusa, in zveličal se boš ti in hiša tvoja.

16:32b.ACT.016.032 In govorita mu besedo Gospodovo in vsem, ki so bili v hiši njegovi.

16:33b.ACT.016.033 In vzame ju s seboj še tisto nočno uro ter jima izmije rane, in pri tej priči je bil krščen on in vsi njegovi.

16:34b.ACT.016.034 In pelje ju gori v hišo svojo in jima pripravi večerjo in se raduje, ker je postal z vso hišo svojo veren Bogu.

16:35b.ACT.016.035 Ko se je pa zdanilo, pošljejo uradniki biriče, naj reko: Izpusti tista moža:

16:36b.ACT.016.036 Ječar pa sporoči te besede Pavlu: Poslali so uradniki, naj vaju izpustim. Sedaj torej odidita in potujta v miru.

16:37b.ACT.016.037 Ali Pavel jim reče: Šibali so naju, ki sva Rimljana, očitno brez pravde in sodbe ter vrgli v ječo, in sedaj naju hočejo skrivaj izgnati? Ne tako, marveč sami naj pridejo in naju izpeljejo!

16:38b.ACT.016.038 Biriči pa sporoče te besede uradnikom. A oni se preplašijo, ko slišijo, da sta Rimljana,

16:39b.ACT.016.039 ter pridejo in jima prijazno prigovarjajo; in ju izpeljajo in prosijo, naj zapustita mesto.Ko sta pa izšla iz ječe, stopita k Lidiji; in tu vidita brate ter jih potolažita in gresta naprej.

16:40b.ACT.016.040 Ko sta pa izšla iz ječe, stopita k Lidiji; in tu vidita brate ter jih potolažita in gresta naprej.

17

17:1b.ACT.017.001 In šla sta skozi Amfipol in Apolonijo in prišla v Solun, kjer je bila shodnica Judov.

17:2b.ACT.017.002 In Pavel gre po svoji navadi k njim in se razgovarja ž njimi tri sobote na podlagi pisem,

17:3b.ACT.017.003 razodevajoč in dokazujoč, da je moral Kristus trpeti in vstati iz mrtvih, in da ‚ta Jezus, ki ga vam jaz oznanjujem, je Kristus‘.

17:4b.ACT.017.004 In nekateri izmed njih so se dali prepričati in so se pridružili Pavlu in Sili, tudi pobožnih Grkov velika množica in imenitnih žen ne malo.

17:5b.ACT.017.005 Ali Jude je zavist prevzela, in ko so privzeli nekaj hudobnih mož izmed druhali in zbrali trumo, so napravili vstajo v mestu. In obstopijo hišo Jazonovo in ju iščejo, da bi ju pripeljali pred ljudstvo.

17:6b.ACT.017.006 Ko pa ju niso našli, privlečejo Jazona in nekatere brate pred mestne poglavarje, vpijoč: Ti, ki ves svet narobe prevračajo, ti so tudi sem prišli,

17:7b.ACT.017.007 in Jazon jih je sprejel; in ti vsi delajo zoper cesarjeve postave, govoreč, da je drug kralj, namreč Jezus.

17:8b.ACT.017.008 Tako vznemirijo ljudstvo in mestne poglavarje, ki so to poslušali.

17:9b.ACT.017.009 A ko so prejeli zadoščenje od Jazona in drugih, so jih pustili.

17:10b.ACT.017.010 Bratje pa naglo po noči odpravijo Pavla in Sila v Berejo. Ko prideta tja, gresta v shodnico Judov.

17:11b.ACT.017.011 Ti so bili blažji od Solunčanov; ti so sprejeli besedo z vsem poželenjem in so vsak dan preiskovali pisma, če je temu tako.

17:12b.ACT.017.012 In tako jih je veliko izmed njih sprejelo vero, tudi odličnih grških žen in mož ne malo.

17:13b.ACT.017.013 Ko so pa Judje v Solunu zvedeli, da oznanjuje Pavel besedo Božjo tudi v Bereji, pridejo tudi tja, da nahujskajo in vznemirijo ljudstvo.

17:14b.ACT.017.014 Ali bratje so tedaj Pavla naglo odpravili, da je šel v primorje; a Sila in Timotej sta ostala tam.

17:15b.ACT.017.015 Ti pa, ki so Pavla spremljali, so ga pripeljali do Aten; in ko so prejeli sporočilo od Sila in Timoteja, naj bi kar najhitreje prišla k njemu, so se vrnili.

17:16b.ACT.017.016 Ko ju je pa Pavel čakal v Atenah, se togoti duh njegov v njem, ko vidi, da je mesto polno malikov.

17:17b.ACT.017.017 Razgovarja se torej v shodnici z Judi in pobožnimi ter na trgu vsak dan s tistimi, na katere se je nameril.

17:18b.ACT.017.018 A tudi nekateri izmed epikurejskih in stoiških modrijanov so se prepirali ž njim; in nekateri so govorili: Kaj hoče ta kvasač povedati? A drugi: Zdi se, da je oznanjevalec tujih bogov - ker jim je oznanjeval evangelij o Jezusu in vstajenju.

17:19b.ACT.017.019 In ga vzemo in odpeljejo na Areopag [T. j. Arejev (Martov) grič, sodišče in občno shajališče.], govoreč: Moremo li zvedeti, kakšen je ta novi nauk, ki ga ti oznanjuješ?

17:20b.ACT.017.020 Kajti nekaj čudnega nam prinašaš v ušesa; zato hočemo zvedeti, kaj če to biti.

17:21b.ACT.017.021 Vsi Atenčani in tujci, ki so tam bivali, niso pa za nič drugega tolikanj marali, nego pripovedovati ali poslušati kaj novega.

17:22b.ACT.017.022 Ustopivši se pa sredi Areopaga, reče Pavel: Možje Atenčani, po vsem vidim, da ste nekako prebogaboječi.

17:23b.ACT.017.023 Ko sem se namreč izprehajal po mestu in ogledoval svetišča vaša, sem našel tudi oltar, ki je na njem bilo napisano: Nepoznanemu Bogu. Kar torej častite, dasi tega ne poznate, to vam jaz oznanjujem.

17:24b.ACT.017.024 Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, on, ki je neba in zemlje Gospodar, ne prebiva v svetiščih, ki so z rokami narejena;

17:25b.ACT.017.025 tudi se mu ne streže s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ko sam daje vsem življenje in dihanje in vse;

17:26b.ACT.017.026 in je naredil, da iz ene krvi ves rod človeški prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njih prebivanju:

17:27b.ACT.017.027 da bi iskali Boga, ne bi ga li kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas.

17:28b.ACT.017.028 Zakaj v njem živimo in se gibljemo in smo, kakor so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: Saj tudi rodu njegovega smo.

17:29b.ACT.017.029 Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamenu, obdelanemu po umetelnosti in iznajdljivosti človeški.

17:30b.ACT.017.030 Bog torej ukazuje sedaj, ne ozirajoč se na čase nevednosti, vsem ljudem povsod, naj se izpokore;

17:31b.ACT.017.031 zato ker je določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet v pravičnosti po možu, ki ga je za to odločil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil iz mrtvih.

17:32b.ACT.017.032 Ko so pa slišali o vstajenju mrtvih, so se nekateri posmehovali, a drugi so rekli: O tem te bomo v drugič slišali.

17:33b.ACT.017.033 In tako je Pavel odšel izmed njih.A nekateri možje so se mu pridružili in sprejeli vero; med njimi je bil tudi Dionizij Areopagit in žena po imenu Damara, in drugi ž njima.

17:34b.ACT.017.034 A nekateri možje so se mu pridružili in sprejeli vero; med njimi je bil tudi Dionizij Areopagit in žena po imenu Damara, in drugi ž njima.

18

18:1b.ACT.018.001 Potem se je Pavel ločil iz Aten in prišel v Korint.

18:2b.ACT.018.002 In tu je našel nekega Juda, po imenu Akvila, iz Ponta po rodu, ki je bil nedavno prišel s Priscilo, ženo svojo, iz Italije zato, ker je bil zapovedal Klavdij vsem Judom, naj odidejo iz Rima. In šel je k njima,

18:3b.ACT.018.003 in ker je bil istega rokodelstva, je ostal pri njiju, in delali so skupaj; bila sta namreč po rokodelstvu delavca šatorov.

18:4b.ACT.018.004 In razgovarjal se je v shodnici vsako soboto in prepričeval Jude in Grke.

18:5b.ACT.018.005 Ko sta pa prišla iz Macedonije Sila in Timotej, je bil Pavel ves navdušen za besedo Božjo in je pričeval Judom, da Jezus je Kristus.

18:6b.ACT.018.006 Ko so pa oni nasprotovali in preklinjali, si otrese oblačila in jim reče: Kri vaša vam pridi na glavo. Čist jaz odslej pojdem k poganom.

18:7b.ACT.018.007 In gre odtod in pride v hišo nekega Titija Justa po imenu, ki je častil Boga in čigar hiša je bila tik shodnice.

18:8b.ACT.018.008 Krisp pa, načelnik shodnice, je postal veren Gospodu z vso hišo svojo; in veliko Korinčanov, ki so poslušali, je verovalo in se dalo krstiti.

18:9b.ACT.018.009 Reče pa Gospod Pavlu po noči v prikazni: Ne boj se, temuč govori in ne molči;

18:10b.ACT.018.010 zakaj jaz sem s teboj, in nihče te ne napade, da ti stori kaj hudega; kajti imam veliko ljudstvo v tem mestu.

18:11b.ACT.018.011 In prebil je tu eno leto in šest mesecev, učeč besedo Božjo med njimi.

18:12b.ACT.018.012 Ko pa je bil Galion namestnik v Ahaji, so Judje ene misli napadli Pavla; in pripeljejo ga na sodišče,

18:13b.ACT.018.013 govoreč: Ta nagovarja ljudi, naj časte Boga zoper postavo.

18:14b.ACT.018.014 Ko pa hoče Pavel odpreti usta, reče Galion Judom: Ko bi bila kaka krivica ali hudobno dejanje, o Judje, bi vas poslušal po dolžnosti;

18:15b.ACT.018.015 ker so pa vprašanja za nauk in za imena in za vašo postavo, glejte sami; jaz nočem biti sodnik v teh rečeh.

18:16b.ACT.018.016 In odžene jih od sodišča.

18:17b.ACT.018.017 Tedaj zgrabijo vsi Sostena, načelnika shodnice, in ga bijejo pred sodiščem; ali Galion se ni nič zmenil za to.

18:18b.ACT.018.018 Pavel pa, ko je še dosti dni ostal tu, se poslovi z brati in se odpelje po morju v Sirijo in ž njim Priscila in Akvila, ko si je ostrigel glavo v Kenhrejah: imel je namreč obljubo.

18:19b.ACT.018.019 Pridejo pa v Efez, in onadva ostaneta tam. A on gre v shodnico in se razgovarja z Judi.

18:20b.ACT.018.020 Ko ga pa prosijo, naj ostane dalje časa ž njimi, ne privoli,

18:21b.ACT.018.021 ampak poslovi se ž njimi, rekoč: Vrnem se zopet k vam, če Bog hoče. In odpelje se iz Efeza,

18:22b.ACT.018.022 in ko pristane v Cezareji, gre gori in pozdravi cerkev; potem gre doli v Antiohijo.

18:23b.ACT.018.023 In ko se nekaj časa pomudi tu, odide in prehodi zapored Galacijsko stran in Frigijo, utrjujoč vse učence.

18:24b.ACT.018.024 Prišel pa je v Efez neki Jud, po imenu Apolo, Aleksandrijan po rodu, zgovoren mož; in bil je jako zveden v pismih.

18:25b.ACT.018.025 Ta je bil poučen v potu Gospodovem, in goreč v duhu je govoril in učil pridno to, kar zadeva Jezusa, dasi je poznal samo krst Janezov.

18:26b.ACT.018.026 In ta začne srčno oznanjevati v shodnici. Ko sta ga pa Akvila in Priscila slišala, ga vzameta k sebi in mu še natančneje razložita pot Božjo.

18:27b.ACT.018.027 Ko pa je hotel iti naprej v Ahajo, so ga izpodbujali bratje in pisali tamošnjim učencem, naj ga sprejmo. In ko je prišel tja, je po milosti veliko pripomogel tistim, ki so bili sprejeli vero.Kajti krepko je zavračeval Jude pred ljudstvom, dokazujoč iz pisem, da Jezus je Kristus.

18:28b.ACT.018.028 Kajti krepko je zavračeval Jude pred ljudstvom, dokazujoč iz pisem, da Jezus je Kristus.

19

19:1b.ACT.019.001 Zgodi se pa, ko je bil Apolo v Korintu, da pride Pavel, prehodivši gorenje strani, v Efez in tu najde nekaj učencev;

19:2b.ACT.019.002 in jim reče: Ali ste prejeli svetega Duha, ko ste postali verni? Oni mu pa reko: Saj še slišali nismo, da je sveti Duh.

19:3b.ACT.019.003 In reče: Na kaj torej ste bili krščeni? Oni pa reko: Na krst Janezov.

19:4b.ACT.019.004 Pavel pa reče: Janez je krstil s krstom izpokorjenja, govoreč ljudstvu, da naj verujejo v tega, ki prihaja za njim, to je Jezusa.

19:5b.ACT.019.005 Ko so pa to slišali, se dado krstiti v ime Gospoda Jezusa.

19:6b.ACT.019.006 In ko poklada Pavel nanje roke, pride sveti Duh nanje, in govore jezike in prorokujejo.

19:7b.ACT.019.007 Bilo jih je pa vseh skup kakih dvanajst mož.

19:8b.ACT.019.008 In ko pride v shodnico, srčno oznanjuje in govori tri mesece in prepričava o kraljestvu Božjem,

19:9b.ACT.019.009 Ko so se pa nekateri zakrknili in niso hoteli biti pokorni, hudo govoreč o potu Gospodovem pred množico, odstopi od njih in odloči učence, ter govori vsak dan v Tiranovi šoli.

19:10b.ACT.019.010 To pa je trpelo dve leti, tako da so slišali besedo Gospodovo vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki.

19:11b.ACT.019.011 In ne male čudeže je delal Bog po rokah Pavlovih;

19:12b.ACT.019.012 tako da so na bolnike pokladali celo potne prte ali predpasnike od života njegovega, in bolezni so jih puščale in hudobni duhovi so izhajali iz njih.

19:13b.ACT.019.013 Poskusili so pa tudi nekateri izmed Judov, ki so okrog hodili in hudiče rotili, klicati ime Gospoda Jezusa na tiste, ki so imeli hudobne duhove, govoreč: Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga Pavel oznanjuje.

19:14b.ACT.019.014 Bilo je pa sedem sinov nekega žida Skeve, višjega duhovnika, ki so to delali.

19:15b.ACT.019.015 Odgovori pa hudobni duh in reče: Jezusa poznam in za Pavla vem; vi pa, kdo ste?

19:16b.ACT.019.016 In skočivši nanje, premaga človek, v katerem je bil duh hudobni, dva izmed njih in ju zdela tako, da naga in ranjena ubežita iz tiste hiše.

19:17b.ACT.019.017 To pa je prišlo na znanje vsem, Judom in Grkom, ki so prebivali v Efezu; in strah jih je obšel vse, in ime Gospoda Jezusa se je poveličevalo.

19:18b.ACT.019.018 Mnogi tudi teh, ki so bili sprejeli vero, so prihajali ter priznavali in razodevali dela svoja.

19:19b.ACT.019.019 A mnogi tistih, ki so uganjali vraže, so znesli knjige in jih sežgali vpričo vseh; in ko so sešteli njih ceno, so našli, da so veljale petdeset tisoč srebrnikov.

19:20b.ACT.019.020 Tako je beseda Gospodova rasla z močjo in se utrjevala.

19:21b.ACT.019.021 A ko se je to dopolnilo, se nameni Pavel v duhu, da pojde, prehodivši Macedonijo in Ahajo, v Jeruzalem in reče: Potem, ko bom tam, moram videti tudi Rim.

19:22b.ACT.019.022 Pošlje pa v Macedonijo dva od tistih, ki so mu služili, Timoteja in Erasta; sam ostane še nekaj časa v Aziji.

19:23b.ACT.019.023 Nastane pa v ta čas ne majhen hrup zavoljo pota Gospodovega.

19:24b.ACT.019.024 Neki srebrar namreč, Demetrij po imenu, ki je delal srebrne tempeljčke Diani, je dajal umetnikom ne malo dobička.

19:25b.ACT.019.025 In skliče te in druge take delavce in reče: Možje, veste, da imamo od tega dela blagostanje svoje,

19:26b.ACT.019.026 in vidite in slišite, da ne samo v Efezu, temuč skoro po vsej Aziji je ta Pavel veliko ljudstva pregovoril in odvrnil, govoreč, da to niso bogovi, ki so z rokami narejeni.

19:27b.ACT.019.027 Ni pa samo nevarnost, da pride to delo naše na nič, ampak tudi, da se bo za nič štel velike boginje Diane tempelj in se skrajša veličastvo te, ki jo časti vsa Azija in vesoljni svet.

19:28b.ACT.019.028 Ko so pa to slišali, se napolnijo jeze in zakriče, rekoč: Velika je Diana Efežanov!

19:29b.ACT.019.029 In po vsem mestu zavlada zmešnjava; in zaženo se enodušno na gledališče in zgrabijo s seboj Gaja in Aristarha, Macedonca, sopotovalca Pavlova.

19:30b.ACT.019.030 Ko je pa Pavel hotel iti med ljudstvo, ga niso učenci pustili.

19:31b.ACT.019.031 Pa tudi nekateri azijskih poglavarjev, ki so mu bili prijatelji, so k njemu poslali in ga prosili, naj ne gre v gledališče.

19:32b.ACT.019.032 Vpili so pa eni to, drugi drugo; kajti bil je zbor poln zmešnjave, in največ jih je bilo, ki niso vedeli, zakaj so se sešli.

19:33b.ACT.019.033 A nekateri so izvlekli Aleksandra izmed množice, ko so ga tudi Judje naprej potiskali. Aleksander pa zamahne z roko, naj umolknejo, in hoče ljudstvu govoriti.

19:34b.ACT.019.034 Ko pa spoznajo, da je Jud, vzdignejo vsi en glas in vpijejo kaki dve uri: Velika je Diana Efežanov!

19:35b.ACT.019.035 Mestni pisar pa, ko je množico pomiril, reče: Možje Efežani! kateri človek je, ki bi ne vedel, da mesto Efežanov je varuh svetišču velike Diane in od Jupitra padle podobe?

19:36b.ACT.019.036 Ker se torej temu ne more ugovarjati, je treba, da se umirite in se v ničemer ne prenaglite.

19:37b.ACT.019.037 Kajti pripeljali ste sem ta moža, ki nista ne svetišča oropala, ne boginje naše preklinjala.

19:38b.ACT.019.038 Če imajo pa Demetrij in umetniki, ki so ž njim, tožbo zoper koga, sodišča so in namestniki so; naj tožijo drug drugega.

19:39b.ACT.019.039 Če pa zahtevate kaj drugega, se to obravna v postavnem zboru.

19:40b.ACT.019.040 Kajti v nevarnosti smo tudi, da bomo zatoženi zavoljo današnje vstaje, in nobenega nimamo vzroka, s katerim bi mogli dati odgovor za ta hrupni shod.In rekši to, je razpustil zbor.

19:41b.ACT.019.041 In rekši to, je razpustil zbor.

20

20:1b.ACT.020.001 Ko je pa ta hrup nehal, pokliče Pavel učence in jih potolaži, in poslovivši se odide, da potuje v Macedonijo.

20:2b.ACT.020.002 In prehodi te strani in opominja učence z mnogimi besedami, in pride v Grško.

20:3b.ACT.020.003 In prebivši tu tri mesece, sklene vrniti se skozi Macedonijo, ker so ga Judje zalezovali, ko se je hotel po morju odpeljati v Sirijo.

20:4b.ACT.020.004 Spremljali pa so ga do Azije: Sopater Pirijev iz Bereje, od Solunčanov pa Aristarh in Sekund, in Gaj iz Derbe in Timotej, od Azijcev pa Tihik in Trofim.

20:5b.ACT.020.005 Ti so bili šli naprej in nas čakali v Troadi.

20:6b.ACT.020.006 A mi smo se po dneh presnih kruhov odpeljali iz Filip, in prišli smo k njim v Troado v petih dneh; tu smo se pomudili sedem dni.

20:7b.ACT.020.007 A prvi dan po soboti, ko smo se zbrali, da bi lomili kruh, jim je govoril Pavel, ker je hotel drugi dan odpotovati, in je podaljšal govor svoj do polnoči;

20:8b.ACT.020.008 bilo je pa dosti svetilnic v gornji izbi, kjer smo bili zbrani.

20:9b.ACT.020.009 Sedel je pa neki mladenič, po imenu Evtih, na oknu, in ko je Pavel le še govoril, trdno zaspi; in premagan od spanja, pade s tretjega nadstropja doli, in vzdignejo ga mrtvega.

20:10b.ACT.020.010 Pavel pa gre doli in se skloni nanj ter ga objame in reče: Pomirite se; kajti duša njegova je v njem.

20:11b.ACT.020.011 Nato gre zopet gori, prelomi kruh in jé, govori ž njimi še mnogo, dokler se ne zdani, in tako odpotuje.

20:12b.ACT.020.012 A mladeniča so pripeljali živega, in bili so ne malo potolaženi.

20:13b.ACT.020.013 A mi smo že prej stopili na ladjo in se odpeljali v Ason, kjer smo imeli sprejeti Pavla; tako je bil namreč naročil, hoteč sam priti peš.

20:14b.ACT.020.014 Ko se je pa bil v Asonu k nam pridružil in smo ga vzeli na ladjo, smo prišli v Mitileno;

20:15b.ACT.020.015 in odpeljavši se odtod, smo prišli drugi dan Hiju nasproti, in dan pozneje smo pripluli k Samu, in ko smo v Trogiliji prenočili, smo prišli drugi dan v Milet.

20:16b.ACT.020.016 Odločil je bil namreč Pavel, da se bomo peljali mimo Efeza, da se ne bi v Aziji zamudil; kajti hitel je, da bi bil, ako bi mu bilo mogoče, Binkoštni dan v Jeruzalemu.

20:17b.ACT.020.017 Iz Mileta pa pošlje v Efez in pokliče starejšine cerkve.

20:18b.ACT.020.018 Ko pa pridejo k njemu, jim reče: Vi veste, kako sem od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, ves čas bil z vami,

20:19b.ACT.020.019 služeč gospodu z vso ponižnostjo in mnogimi solzami in med izkušnjami, ki so me zadele vsled zalezovanja Judov;

20:20b.ACT.020.020 kako nisem nič koristnega izpustil, da ne bi bil vam oznanil in vas učil očitno in po hišah,

20:21b.ACT.020.021 pričujoč Judom in Grkom izpreobrnjenje k Bogu in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa.

20:22b.ACT.020.022 In sedaj, glejte, zvezan v duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj se mi tam prigodi,

20:23b.ACT.020.023 razen da mi sveti Duh po vseh mestih priča in pravi, da me čakajo vezi in stiske.

20:24b.ACT.020.024 Ali življenja svojega ne štejem vrednega zase niti besede, da le dokončam tek svoj in službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da popričam evangelij milosti Božje.

20:25b.ACT.020.025 In sedaj, glejte, jaz vem, da ne boste več videli obličja mojega vi vsi, ki sem med vami hodil, propovedujoč kraljestvo Božje.

20:26b.ACT.020.026 Zato vam pričujem današnji dan, da sem čist krvi vseh;

20:27b.ACT.020.027 zakaj ničesar nisem zamolčal, da vam ne bi bil oznanil vse volje Božje.

20:28b.ACT.020.028 Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za škofe [Škof (grško: episkopos) pomeni: nadzornik, predstojnik.], da pasete cerkev Božjo, ki si jo je pridobil z lastno krvjo.

20:29b.ACT.020.029 Jaz vem, da pridejo po odhodu mojem med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi;

20:30b.ACT.020.030 in izmed vas samih vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj.

20:31b.ACT.020.031 Zato čuvajte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati slehernega iz vas.

20:32b.ACT.020.032 In sedaj vas, bratje, priporočam Bogu in besedi milosti njegove, ki more dovršiti vaš napredek in dati delež med vsemi posvečenimi.

20:33b.ACT.020.033 Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel;

20:34b.ACT.020.034 sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj.

20:35b.ACT.020.035 V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je on rekel: Veliko bolje je dati nego vzeti.

20:36b.ACT.020.036 In ko je to povedal, poklekne na kolena in moli ž njimi vsemi.

20:37b.ACT.020.037 In velik jok je nastal med vsemi, in oklenivši se vratu Pavlovega, so ga poljubovali,žalostni največ zavoljo besede, ki jo je rekel, da ne bodo več videli obličja njegovega. In spremili so ga na ladjo.

20:38b.ACT.020.038 žalostni največ zavoljo besede, ki jo je rekel, da ne bodo več videli obličja njegovega. In spremili so ga na ladjo.

21

21:1b.ACT.021.001 Ko smo se pa odtrgali od njih in se odpeljali, smo prišli naravnost v Kon, drugi dan v Rod in odtod v Pataro.

21:2b.ACT.021.002 In ko smo našli ladjo, ki je imela jadrati v Fenicijo, smo stopili nanjo in se peljali.

21:3b.ACT.021.003 Ko smo pa ugledali Ciper, smo ga pustili na levi strani in se peljali v Sirijo, in izkrcali smo se v Tiru; tu namreč je imela ladja iztovoriti blago.

21:4b.ACT.021.004 In ko smo našli učence, smo ostali tu sedem dni; ti so pravili Pavlu po Duhu, naj ne hodi gori v Jeruzalem.

21:5b.ACT.021.005 Ko smo pa te dni dopolnili, smo se odpravili, in spremljali so nas vsi z ženami in otroki ven za mesto; in pokleknivši na bregu, smo molili.

21:6b.ACT.021.006 In ko smo se poslovili drug od drugega, smo stopili na ladjo, a oni so se vrnili domov.

21:7b.ACT.021.007 Mi pa, ko smo vožnjo iz Tira dokončali, smo prišli v Ptolemajdo, in pozdravivši se z brati, smo ostali en dan pri njih.

21:8b.ACT.021.008 A drugi dan smo odrinili in prišli v Cezarejo; in šli smo v hišo Filipa evangelista, ki je bil eden izmed sedmerih, in ostali smo pri njem.

21:9b.ACT.021.009 Ta pa je imel štiri hčere device, ki so prorokovale.

21:10b.ACT.021.010 Ko smo se pa več dni mudili, pride iz Judeje neki prorok, po imenu Agab;

21:11b.ACT.021.011 ko pride ta k nam, vzame pas Pavlov in, zvezavši si roke in noge, reče: To veli sveti Duh: Moža, čigar je ta pas, zvežejo tako Judje v Jeruzalemu in ga izroče poganom v roke.

21:12b.ACT.021.012 Ko smo pa to slišali, smo ga prosili mi in ondišnji, naj ne hodi gori v Jeruzalem.

21:13b.ACT.021.013 Tedaj odgovori Pavel: Kaj delate, da jokate in mi trgate srce? Saj jaz sem pripravljen ne le biti zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa.

21:14b.ACT.021.014 In ko ga nismo mogli pregovoriti, smo umolknili, rekši: Volja Gospodova se zgódi!

21:15b.ACT.021.015 A po teh dneh smo se pripravili in šli gori v Jeruzalem.

21:16b.ACT.021.016 Šlo je pa z nami tudi nekaj učencev iz Cezareje, ki so peljali s seboj nekega Mnasona s Cipra, starega učenca, ki smo pri njem imeli gostovati.

21:17b.ACT.021.017 Ko smo pa prišli v Jeruzalem, so nas radostno sprejeli bratje.

21:18b.ACT.021.018 A drugi dan je šel Pavel z nami k Jakobu, kjer so se sešli vsi starejšine.

21:19b.ACT.021.019 In ko se je bil ž njimi pozdravil, je pripovedoval vse po vrsti, kaj je storil Bog med pogani po njegovi službi.

21:20b.ACT.021.020 Oni pa, ko so to slišali, so slavili Boga; in njemu reko: Vidiš, brat, koliko tisoč jih je med Judi, ki so sprejeli vero, in vsi so vneti za postavo.

21:21b.ACT.021.021 Slišali pa so zate, da učiš odstop od Mojzesa vse Jude, ki so med pogani, in praviš, naj ne obrezujejo sinov svojih in se tudi ne ravnajo po starih šegah.

21:22b.ACT.021.022 Kaj je torej storiti? Gotovo [se zbere množica, kajti] zaslišijo, da si prišel.

21:23b.ACT.021.023 To torej stóri, kar ti povemo: So pri nas štirje možje, ki imajo obljubo na sebi;

21:24b.ACT.021.024 te vzemi k sebi in očisti se ž njimi in plačaj zanje, da si ostrižejo glave, in vsi bodo zvedeli, da ni res, kar so o tebi slišali, ampak da tudi sam redno živiš in izpolnjuješ postavo.

21:25b.ACT.021.025 Glede tistih pa, ki so izmed poganov sprejeli vero, smo sklenili in pisali, da naj se varujejo malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti.

21:26b.ACT.021.026 Tedaj vzame k sebi Pavel može, in očistivši se ž njimi drugi dan, gre v tempelj in oznani, kdaj se dopolnijo dnevi očiščevanja, dokler se ni darovala daritev za vsakega od njih.

21:27b.ACT.021.027 Ko so se pa sedmeri dnevi skoro dokončali, ga ugledajo v templju Judje iz Azije, razdražijo vse ljudstvo ter polože nanj roke,

21:28b.ACT.021.028 kričeč: Možje Izraelci, pomagajte! Ta je tisti človek, ki povsod uči vse zoper naše ljudstvo in postavo in ta kraj, in vrhutega je tudi Grke pripeljal v tempelj in oskrunil ta sveti kraj.

21:29b.ACT.021.029 Videli so bili namreč poprej Trofima Efežana ž njim v mestu, in o njem so mislili, da ga je Pavel pripeljal v tempelj.

21:30b.ACT.021.030 In vse mesto se je vzdignilo in ljudstvo je drlo skupaj; in zgrabivši Pavla, so ga vlekli ven iz templja; in precej so zaprli vrata.

21:31b.ACT.021.031 Ko so ga pa že hoteli umoriti, pride glas do tisočnika vojaške trume, da se je vzdignil ves Jeruzalem.

21:32b.ACT.021.032 Ta vzame takoj vojakov in stotnikov in priteče nadnje. Ko pa ugledajo tisočnika in vojake, nehajo bíti Pavla.

21:33b.ACT.021.033 Tedaj se tisočnik približa in ga prime, in veli ga vkleniti v dve verigi, ter vpraša, kdo da je in kaj je storil.

21:34b.ACT.021.034 In eni vpijejo to, a drugi drugo med ljudstvom. Ko pa ni mogel nič gotovega zvedeti zavoljo hrupa, ga ukaže odpeljati v grad.

21:35b.ACT.021.035 In ko pride do stopnic, se prigodi, da ga morajo vojaki nesti zavoljo sile druhali;

21:36b.ACT.021.036 kajti šla je za njim množica ljudstva, kričeč: Pogubi ga!

21:37b.ACT.021.037 Ravno pa, ko hočejo Pavla peljati v grad, reče on tisočniku: Ali smem kaj govoriti s teboj? On pa reče: Znaš grški?

21:38b.ACT.021.038 Nisi li torej tisti Egipčan, ki je pred temi dnevi napravil upor in izpeljal v puščavo štiri tisoč razbojnikov?

21:39b.ACT.021.039 Pavel pa reče: Jaz sem Jud iz Tarsa, meščan ne neznatnega mesta v Ciliciji; prosim pa te, dovoli mi govoriti ljudstvu.In ko mu je dovolil, namigne Pavel, stoječ na stopnicah, z roko ljudstvu, naj umolknejo; in ko nastane velika tihota, govori k njim v hebrejskem jeziku takole:

21:40b.ACT.021.040 In ko mu je dovolil, namigne Pavel, stoječ na stopnicah, z roko ljudstvu, naj umolknejo; in ko nastane velika tihota, govori k njim v hebrejskem jeziku takole:

22

22:1b.ACT.022.001 Možje, bratje in očetje, poslušajte sedaj moj zagovor proti vam!

22:2b.ACT.022.002 Ko pa slišijo, da jim v hebrejskem jeziku govori, so še bolj tiho. In on reče:

22:3b.ACT.022.003 Jaz sem mož Jud, rojen v Tarsu v Ciliciji, odgojen pa v tem mestu pri nogah Gamalielovih, poučen po natančnosti postave naših očetov, in bil sem vnet za Boga, kakor ste vsi vi danes,

22:4b.ACT.022.004 ki sem preganjal ta pot celó do smrti, ko sem može in žene vezal in v ječo izročal,

22:5b.ACT.022.005 kakor mi to more izpričati tudi veliki duhovnik in vse starejšinstvo; od katerih sem prejel tudi pisem do bratov v Damasku in sem tja šel, da bi pripeljal tudi tiste, ki so tam bili, zvezane v Jeruzalem, da bi jih kaznovali.

22:6b.ACT.022.006 Zgodi se pa, ko grem in se bližam Damasku, da me okoli poldne nagloma obsije velika svetloba z neba;

22:7b.ACT.022.007 in padem na tla in slišim glas, da mi pravi: Savel, Savel, kaj me preganjaš?

22:8b.ACT.022.008 Jaz pa odgovorim: Kdo si, Gospod? In mi reče: Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.

22:9b.ACT.022.009 Tisti pa, ki so bili z menoj, so sicer videli svetlobo, ali glasu njega, ki mi je govoril, niso slišali.

22:10b.ACT.022.010 In rečem: Kaj naj storim, Gospod? Gospod pa mi veli: Vstani in pojdi v Damask, in tam se ti pove o vsem, kar ti je odločeno, da storiš.

22:11b.ACT.022.011 Ko pa nisem videl od bleščeče te svetlobe, so me peljali za roko, ki so bili z menoj, in sem prišel v Damask.

22:12b.ACT.022.012 Neki Ananija pa, mož pobožen po postavi, ki ima dobro pričevanje od vseh Judov, ki tam prebivajo,

22:13b.ACT.022.013 pride k meni, pristopi in mi reče: Savel, brat, izpregledaj! In tisto uro sem izpregledal in pogledal nanj.

22:14b.ACT.022.014 On pa reče: Bog očetov naših te je vnaprej določil, da spoznaš voljo njegovo in vidiš Pravičnega in slišiš glas iz ust njegovih;

22:15b.ACT.022.015 kajti priča mu boš pri vseh ljudeh o tem, kar si videl in slišal.

22:16b.ACT.022.016 In sedaj, kaj se obotavljaš? Vstani, daj se krstiti in operi grehe svoje, kličoč ime Gospodovo.

22:17b.ACT.022.017 Zgodi se pa, ko sem se bil vrnil v Jeruzalem in sem v templju molil, da sem se zamaknil,

22:18b.ACT.022.018 in videl sem ga, da mi pravi: Pohiti in odidi naglo iz Jeruzalema, ker ne sprejmo pričevanja tvojega o meni.

22:19b.ACT.022.019 In jaz rečem: Gospod, sami vedo, da sem jaz zapiral v ječe in tepel po shodnicah te, ki verujejo v tebe;

22:20b.ACT.022.020 in ko se je prelivala kri Štefana, pričevalca tvojega, sem tudi jaz stal zraven in sem se ž njimi veselil smrti njegove ter varoval oblačila tistih, ki so ga pobijali.

22:21b.ACT.022.021 In veli mi: Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane.

22:22b.ACT.022.022 In poslušali so ga do te besede, in tu povzdignejo glas in kriče: Proč z zemlje s takšnim! ker ni prav, da živi.

22:23b.ACT.022.023 Ko so pa vpili in raz sebe metali oblačila in prah lučali kvišku,

22:24b.ACT.022.024 ga ukaže tisočnik odpeljati v grad, rekši, naj ga mučijo z biči, da bi zvedel, kaj je vzrok, da tako vpijejo nad njim.

22:25b.ACT.022.025 Ko so ga pa z jermeni pritegnili, reče Pavel stotniku, ki je zraven stal: Smete li človeka Rimljana, in to še ne obsojenega bičati?

22:26b.ACT.022.026 Ko pa sliši to stotnik, pristopi in sporoči tisočniku, rekoč: Kaj boš storil? Ta človek namreč je Rimljan.

22:27b.ACT.022.027 Pristopi pa tisočnik in mu reče: Povej mi, če si ti Rimljan? On pa reče: Sem.

22:28b.ACT.022.028 In tisočnik odgovori: Jaz sem za veliko denarja pridobil to državljanstvo. A Pavel reče: Jaz sem se pa tudi rodil Rimljan.

22:29b.ACT.022.029 Tedaj precej odstopijo od njega, ki so ga imeli mučiti; pa tudi tisočnik se zboji, ko je zvedel, da je Rimljan in da ga je dal zvezati.Drugi dan pa, ker je hotel za gotovo zvedeti, za kaj ga Judje tožijo, ga oprosti vezi in ukaže priti višjim duhovnikom in vsemu velikemu zboru. In pripelje Pavla doli in ga postavi mednje.

22:30b.ACT.022.030 Drugi dan pa, ker je hotel za gotovo zvedeti, za kaj ga Judje tožijo, ga oprosti vezi in ukaže priti višjim duhovnikom in vsemu velikemu zboru. In pripelje Pavla doli in ga postavi mednje.

23

23:1b.ACT.023.001 Pavel pa smelo pogleda na veliki zbor in reče: Možje in bratje! Jaz sem z vso dobro vestjo živel pred Bogom do današnjega dne.

23:2b.ACT.023.002 Veliki duhovnik Ananija pa ukaže tistim, ki so stali pri njem, naj ga udarijo po ustih.

23:3b.ACT.023.003 Tedaj mu reče Pavel: Udaril te bo Bog, stena pobeljena! Ti tu sediš, da bi me sodil po postavi, in zoper postavo me veliš bíti?

23:4b.ACT.023.004 Tisti pa, ki so zraven stali, reko: Velikega duhovnika Božjega psuješ?

23:5b.ACT.023.005 Pavel pa reče: Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik; pisano je namreč: „Poglavarja naroda svojega ne preklinjaj“.

23:6b.ACT.023.006 Vedoč pa, da jih je nekaj saducejev, nekaj pa farizejev, zavpije Pavel v velikem zboru: Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zavoljo upanja in vstajenja od mrtvih sem na sodbi.

23:7b.ACT.023.007 Ko je pa to rekel, nastane razpor med farizeji in saduceji, in zbor se razdeli.

23:8b.ACT.023.008 Saduceji namreč pravijo, da ni vstajenja in tudi angela in duha ne, farizeji pa priznavajo oboje.

23:9b.ACT.023.009 In nastane velik krik; in nekateri pismarji od strani farizejske vstanejo, se prepirajo in reko: Nič hudega ne vidimo na tem človeku; kako pa, če mu je duh govoril ali angel?

23:10b.ACT.023.010 Ko je pa nastal velik razpor, se je bal tisočnik, da ne bi Pavla raztrgali, ter ukaže vojakom, naj pridejo doli in ga siloma potegnejo izmed njih ter odpeljejo v grad.

23:11b.ACT.023.011 Drugo noč pa pristopi Gospod k njemu in reče: Srčen bodi! Zakaj kakor si v Jeruzalemu pričal zame, tako moraš tudi v Rimu pričati.

23:12b.ACT.023.012 Ko se je pa zdanilo, se zbere nekaj Judov, in se zarote, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ne ubijejo Pavla.

23:13b.ACT.023.013 Bilo jih je pa več nego štirideset, ki so sklenili tako zaroto.

23:14b.ACT.023.014 Ti pristopijo k višjim duhovnikom in starejšinam in reko: S prisego smo se zakleli, da ne okusimo ničesar, dokler ne ubijemo Pavla.

23:15b.ACT.023.015 Sedaj torej vi z velikim zborom naznanite tisočniku, naj ga jutri pripelje doli k vam, kakor da bi hoteli natančneje preiskati njegovo zadevo; a mi smo pripravljeni, da ga ubijemo, preden se približa.

23:16b.ACT.023.016 Slišal je pa o tem zalezovanju sin sestre Pavlove, ter pride in stopi v grad in sporoči Pavlu.

23:17b.ACT.023.017 Pavel pa pokliče enega od stotnikov in reče: Tega mladeniča odpelji k tisočniku, ima mu namreč nekaj sporočiti.

23:18b.ACT.023.018 On ga torej vzame in pripelje k tisočniku ter reče: Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča popeljem k tebi, ki ima nekaj govoriti s teboj.

23:19b.ACT.023.019 In tisočnik ga prime za roko in odstopi ž njim na stran in vpraša: Kaj je, kar imaš povedati?

23:20b.ACT.023.020 In reče: Judje so se dogovorili, da te poprosijo, da bi jutri pripeljal Pavla v veliki zbor, kakor da bi hotel kaj natančnejšega izprašati zanj.

23:21b.ACT.023.021 Ti jih pa ne poslušaj: zalezuje ga namreč izmed njih več nego štirideset mož, ki so se zarotili, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ga ne umore; in sedaj so pripravljeni in čakajo obljube tvoje.

23:22b.ACT.023.022 Tedaj tisočnik odpusti mladeniča, naročivši mu: Naj nikomur ne poveš, da si mi to naznanil.

23:23b.ACT.023.023 In pokliče dva stotnika in veli: Pripravite dvesto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjikov in dvesto suličnikov po tretji uri v noči;

23:24b.ACT.023.024 ukaže tudi, naj imajo živino pripravljeno, da Pavla posade nanjo in ga zdravega pripeljejo k Feliksu, namestniku [Ali: deželnemu poglavarju.].

23:25b.ACT.023.025 In napiše pismo, ki se je takole glasilo:

23:26b.ACT.023.026 Klavdij Lizija pozdravlja častitega namestnika Feliksa.

23:27b.ACT.023.027 Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti; ali prišel sem z vojsko in ga otel, ko sem zvedel, da je Rimljan.

23:28b.ACT.023.028 Hoteč pa zvedeti vzrok, zakaj ga tožijo, sem ga peljal v njih veliki zbor;

23:29b.ACT.023.029 in našel sem, da ga tožijo za vprašanja svoje postave, da pa nima nobene krivice, za katero bi bil vreden smrti ali spon.

23:30b.ACT.023.030 Ko se mi je pa naznanil naklep, ki so ga kovali zoper tega moža, sem ga poslal zdajci k tebi, sporočivši tudi tožnikom, naj pred teboj povedo, kar imajo zoper njega. Zdrav!

23:31b.ACT.023.031 Tedaj so vojaki, kakor jim je bilo naročeno, vzeli Pavla in ga odpeljali po noči v Antipatrido.

23:32b.ACT.023.032 A drugi dan so se vrnili v grad, pustivši konjike, da so šli ž njim.

23:33b.ACT.023.033 Ko pridejo ti v Cezarejo, oddado pismo namestniku in postavijo tudi Pavla predenj.

23:34b.ACT.023.034 Ko pa prebere pismo, ga vpraša, iz katere pokrajine je, in zvedevši, da je iz Cilicije,reče: Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tožniki tvoji. In ukaže, naj ga varujejo v dvorcu Herodovem.

23:35b.ACT.023.035 reče: Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tožniki tvoji. In ukaže, naj ga varujejo v dvorcu Herodovem.

24

24:1b.ACT.024.001 Čez pet dni pa pride doli veliki duhovnik Ananija z nekaterimi starejšinami in z nekim govornikom Tertulom; ti pridejo pred namestnika s tožbo zoper Pavla.

24:2b.ACT.024.002 Ko pa je bil ta poklican, začne tožiti Tertul, govoreč: Da imamo veliko miru po tebi in da je tvoja previdnost dala temu narodu izvrstne izboljšave,

24:3b.ACT.024.003 to vselej in povsod, častiti Feliks, pripoznavamo z vso hvaležnostjo.

24:4b.ACT.024.004 Ali da te dalje ne nadlegujem, prosim, da bi nas poslušal ob kratkem po svoji dobroti.

24:5b.ACT.024.005 Našli smo namreč tega človeka, da je kakor kuga in snovač razporov med Judi po vsem svetu in prvoboritelj za krivoverstvo Nazarejcev,

24:6b.ACT.024.006 ki je tudi poskusil oskruniti tempelj. Njega smo tudi zgrabili in po svoji postavi hoteli soditi;

24:7b.ACT.024.007 toda prišel je Lizija tisočnik ter nam ga je z veliko silo iztrgal iz rok,

24:8b.ACT.024.008 ukazavši tožnikom njegovim, naj gredo k tebi. Od njega moreš sam, ko izprašaš, zvedeti vse to, za kar ga mi tožimo.

24:9b.ACT.024.009 In tej tožbi so se pridružili tudi Judje in pritrdili, da je res tako.

24:10b.ACT.024.010 Pavel pa odgovori, ko mu je namestnik namignil, da naj govori: Ker vem, da si že mnogo let sodnik temu narodu, se bom zagovarjal toliko srčneje:

24:11b.ACT.024.011 ko lahko zveš, da ni več nego dvanajst dni, kar sem prišel molit v Jeruzalem;

24:12b.ACT.024.012 in niso me našli v templju, da bi se bil s kom prepiral ali da bi bil napravljal hrup med ljudstvom, ne po shodnicah, ne po mestu;

24:13b.ACT.024.013 in tudi dokazati ti ne morejo, za kar me sedaj tožijo.

24:14b.ACT.024.014 To ti pa priznavam, da po poti, ki jo imenujejo krivoverstvo, tako služim Bogu naših očetov, da verujem vse, kar je pisano v postavi in v prorokih,

24:15b.ACT.024.015 in da imam upanje v Boga, ki se ga tudi ti sami držé, da bode vstajenje mrtvim, i pravičnim i nepravičnim.

24:16b.ACT.024.016 V tem si pa sam prizadevam, da bi vsekdar imel brezmadežno vest pred Bogom in ljudmi.

24:17b.ACT.024.017 Čez več let pa sem prišel, da donesem miloščine narodu svojemu in daritve;

24:18b.ACT.024.018 pri tem so me našli očiščenega v templju, ne z množico, ne s hrupom: bili so pa to neki Judje iz Azije,

24:19b.ACT.024.019 ki bi morali tu pred teboj stati in tožiti, če imajo kaj zoper mene.

24:20b.ACT.024.020 Ali naj ti sami povedo, če so našli krivico na meni, ko sem stal pred velikim zborom,

24:21b.ACT.024.021 razen menda tega edinega glasu, ki sem ga zavpil, stoječ med njimi: Zavoljo vstajenja mrtvih me danes sodite.

24:22b.ACT.024.022 Feliks pa odloži njih reč, natančno vedoč, za kaj gre pri tej poti, in reče: Kadar Lizija tisočnik pride doli, razsodim vašo stvar.

24:23b.ACT.024.023 In stotniku ukaže, da je Pavla varovati, in naj se mu polajša in se nikomur izmed njegovih ne brani mu streči.

24:24b.ACT.024.024 A čez nekaj dni pride Feliks z Druzilo, ženo svojo, ki je bila Judinja, in pokliče Pavla predse, in slišal ga je o veri v Kristusa Jezusa.

24:25b.ACT.024.025 Ko pa je govoril o pravičnosti in zdržljivosti in prihodnji sodbi, se prestraši Feliks in odgovori: Za sedaj pojdi; a kadar bom imel priličen čas, te zopet pokličem.

24:26b.ACT.024.026 Zraven se je pa tudi nadejal, da mu Pavel da denarja, zato ga je tudi pogosteje klical k sebi in se ž njim razgovarjal.Ko sta se pa dopolnili dve leti, dobi Feliks za naslednika Porcija Festa. Ker si je pa Feliks želel pridobiti hvaležnost Judov, je pustil Pavla zvezanega.

24:27b.ACT.024.027 Ko sta se pa dopolnili dve leti, dobi Feliks za naslednika Porcija Festa. Ker si je pa Feliks želel pridobiti hvaležnost Judov, je pustil Pavla zvezanega.

25

25:1b.ACT.025.001 Ko je bil torej Fest prišel v deželo, se napoti čez tri dni iz Cezareje v Jeruzalem.

25:2b.ACT.025.002 In oglasijo se pri njem višji duhovniki in prvaki Judov kot tožniki zoper Pavla in ga prosijo,

25:3b.ACT.025.003 zahtevajoč to milost zoper njega, da bi ga poslal v Jeruzalem; in so zalezovali, da bi ga umorili na poti.

25:4b.ACT.025.004 Toda Fest odgovori, da Pavla varujejo v Cezareji, in da pojde on sam kmalu zopet tja.

25:5b.ACT.025.005 Kateri so torej med vami pooblaščenci, reče, naj gredo z menoj, in če je kaj nepristojnega na tem možu, naj ga tožijo.

25:6b.ACT.025.006 In ko je prebil med njimi ne več kakor osem ali deset dni, odide v Cezarejo; in drugi dan sede na sodni stol in ukaže Pavla pripeljati.

25:7b.ACT.025.007 Ko ga pa pripeljejo, ga obstopijo Judje, ki so prišli iz Jeruzalema, in izrekajo zoper njega mnoge in hude dolžitve, ki jih ne morejo dokazati,

25:8b.ACT.025.008 ko se Pavel zagovarja: Nič se nisem pregrešil zoper postavo Judov, ne zoper tempelj, ne zoper cesarja.

25:9b.ACT.025.009 Fest pa, hoteč si pridobiti hvaležnost Judov, izpregovori k Pavlu in reče: Hočeš iti gori v Jeruzalem, da te bom tam sodil za te obtožbe?

25:10b.ACT.025.010 Pavel pa reče: Pred cesarjevim sodnim stolom stojim, kjer moram biti sojen. Judom nisem storil ničesar krivega, kakor tudi sam prav dobro veš.

25:11b.ACT.025.011 Če sem pa kriv in sem storil kaj smrti vrednega, se ne branim umreti; če pa ni nič tega, česar me tožijo, me ne more nihče njim izdati. Na cesarja se sklicujem.

25:12b.ACT.025.012 Tedaj se Fest pogovori s svetovalstvom in odgovori: Na cesarja si se sklical, k cesarju pojdeš.

25:13b.ACT.025.013 Ko je pa minilo nekoliko dni, prideta Agripa kralj in Bernika v Cezarejo pozdravljat Festa.

25:14b.ACT.025.014 Ko sta se pa več dni tam mudila, razloži Fest kralju Pavlovo zadevo, rekoč:

25:15b.ACT.025.015 Nekega moža je pustil Feliks v ječi, ki so ga, ko sem bil v Jeruzalemu, prišli tožit višji duhovniki in starejšine Judov, zahtevajoč, naj ga obsodim.

25:16b.ACT.025.016 Tem sem odgovoril, da ni navada pri Rimljanih, da bi se izdal kak človek na smrt, dokler obtoženec nima tožnikov pred licem in se mu ne da priložnost, zagovarjati se zoper obtožbo.

25:17b.ACT.025.017 Ko so se torej tukaj sešli, sem sedel brez vsega odlašanja drugi dan na sodni stol in ukazal moža pripeljati.

25:18b.ACT.025.018 Njegovi tožniki pa, ko so nastopili, mu niso očitali nobene take krivice, kakršne sem pričakoval jaz,

25:19b.ACT.025.019 ampak neka sporna vprašanja o svojem bogočastju so imeli zoper njega in o nekem Jezusu, ki je umrl in je Pavel o njem trdil, da živi.

25:20b.ACT.025.020 Jaz pa, ne vedoč, kako bi s preiskavo te pravde postopal, sem rekel, ako bi hotel iti v Jeruzalem in tam sojen biti za to.

25:21b.ACT.025.021 Toda ko se je Pavel oglasil, da naj ga varujemo do cesarjeve sodbe, sem ga ukazal varovati, dokler ga ne pošljem k cesarju.

25:22b.ACT.025.022 Agripa pa reče Festu: Rad bi tudi jaz slišal tega človeka. On reče: Jutri ga boš slišal.

25:23b.ACT.025.023 Drugi dan torej prideta Agripa in Bernika z velikim sijajem in vstopita v zasliševalno dvorano s tisočniki in najimenitnejšimi mestnimi možmi; in ko Fest ukaže, pripeljejo Pavla.

25:24b.ACT.025.024 In Fest reče: Kralj Agripa, in vsi možje, ki ste tu z nami! vidite tega, zavoljo katerega me je vsa množica Judov nadlegovala v Jeruzalemu in tu, kričeč, da ne sme več živeti.

25:25b.ACT.025.025 Jaz pa sem spoznal, da ni storil nič smrti vrednega; ker se je pa on sam sklical na cesarja, sem ga sklenil tja poslati.

25:26b.ACT.025.026 A nimam nič gotovega, kar bi za njega pisal gospodarju. Zato sem ga pripeljal pred vas, in zlasti pred tebe, kralj Agripa, da imam, ko se izpraša, kaj pisati.Neumno se mi namreč zdi poslati jetnika, ne da bi hkrati naznanil, česar ga tožijo.

25:27b.ACT.025.027 Neumno se mi namreč zdi poslati jetnika, ne da bi hkrati naznanil, česar ga tožijo.

26

26:1b.ACT.026.001 Agripa pa reče Pavlu: Dopušča se ti, da sam zase govoriš. Tedaj Pavel iztegne roko in se zagovarja:

26:2b.ACT.026.002 Srečnega se štejem, kralj Agripa, da se smem danes pred teboj zagovarjati za vse, česar me Judje dolže,

26:3b.ACT.026.003 zlasti ker vem, da poznaš vse šega in prepire pri Judih: zato te prosim, da bi me potrpežljivo poslušal.

26:4b.ACT.026.004 Kar se torej tiče življenja mojega od mladosti, kakšno je bilo od začetka med narodom mojim in v Jeruzalemu, vedo vsi Judje,

26:5b.ACT.026.005 ker me poznajo od začetka, če hočejo pričati, da sem živel po najostrejši ločini bogoslužja našega kot farizej.

26:6b.ACT.026.006 In sedaj stojim pred sodbo zavoljo upanja v obljubo, ki jo je Bog dal očetom našim,

26:7b.ACT.026.007 ki jo dvanajsteri rodovi naši upajo doseči, stanovitno služeč Bogu noč in dan. Zavoljo tega upanja sem, o kralj, tožen od Judov.

26:8b.ACT.026.008 Zakaj se vam zdi neverjetno, da Bog mrtve obuja?

26:9b.ACT.026.009 Tudi jaz sem sicer menil, da moram zoper ime Jezusa Nazarečana storiti veliko nasprotnega.

26:10b.ACT.026.010 To sem tudi storil v Jeruzalemu; in veliko svetih sem zaprl v ječe, ko sem bil prejel pooblastilo za to od višjih duhovnikov, in ko so jih morili, sem dajal svoj glas zoper nje.

26:11b.ACT.026.011 In po vseh shodnicah sem jih pogostoma mučil in silil preklinjati Jezusa; in neizmerno sem divjal zoper nje in jih preganjal celo v inostranskih mestih.

26:12b.ACT.026.012 In ko sem zategadelj šel v Damask z oblastjo in dovoljenjem od višjih duhovnikov,

26:13b.ACT.026.013 opoldne na potu sem videl, o kralj, z neba luč, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je obsijala mene in tiste, ki so šli z menoj.

26:14b.ACT.026.014 In ko smo vsi popadali na zemljo, sem slišal glas, da mi pravi v hebrejskem jeziku: Savel, Savel, kaj me preganjaš? Težko ti je proti ostnu brcati.

26:15b.ACT.026.015 Jaz sem pa rekel: Kdo si, Gospod? Gospod pa veli: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.

26:16b.ACT.026.016 Ali vstani in stopi na noge. Zato namreč sem se ti prikazal, da te postavim za služabnika in pričo tega, kar si videl, in tega, v čemer se ti bom pokazoval,

26:17b.ACT.026.017 ko te bom reševal od ljudstva judovskega in poganov, med katere te sedaj pošiljam,

26:18b.ACT.026.018 da jim odpreš oči, da se izpreobrnejo od teme k luči in od oblasti satanove k Bogu: da prejmo odpuščenje grehov in delež med posvečenimi po veri, ki je v mene.

26:19b.ACT.026.019 Zato, kralj Agripa, nisem bil nepokoren nebeški prikazni,

26:20b.ACT.026.020 ampak oznanjeval sem najprej tem, ki so bili v Damasku, potem v Jeruzalemu in po vsej deželi Judejski in tudi poganom, naj se izpokore in izpreobrnejo k Bogu, opravljajoč dela, vredna izpokorjenja.

26:21b.ACT.026.021 Zato so me Judje v templju zgrabili in poskusili svojeročno umoriti.

26:22b.ACT.026.022 Ali dobivši pomoč, ki je od Boga, stojim do današnjega dne in pričujem malim in velikim, ne govoreč ničesar drugega, nego kar so govorili proroki in Mojzes, da se bo zgodilo,

26:23b.ACT.026.023 namreč, da mora Kristus trpeti in kot prvi iz vstajenja mrtvih luč oznanjevati temu narodu in poganom.

26:24b.ACT.026.024 Ko se pa tako zagovarja, reče Fest z močnim glasom: Meša se ti, Pavel! Velika učenost tvoja ti jemlje um.

26:25b.ACT.026.025 Pavel pa reče: Ne meša se mi, vrli Fest, temuč besede resnice in razumnosti govorim.

26:26b.ACT.026.026 Saj ve za to stvar kralj, h kateremu tudi prostosrčno govorim; prepričan sem namreč, da mu ni nič tega neznanega, kajti to se ni godilo v zakotju.

26:27b.ACT.026.027 Veruješ, kralj Agripa, prorokom? Vem, da veruješ.

26:28b.ACT.026.028 Agripa pa reče Pavlu: Malo, pa me boš pregovoril, da postanem kristjan.

26:29b.ACT.026.029 Pavel pa reče: Želel bi od Boga, bodisi za malo ali za veliko, da ne bi samo ti, ampak tudi vsi, ki me danes poslušajo, bili taki, kakršen sem tudi jaz, izimši te spone.

26:30b.ACT.026.030 In vstanejo kralj in namestnik in Bernika in kateri so ž njim sedeli,

26:31b.ACT.026.031 ter odidejo na stran in se razgovarjajo in pravijo: Ta človek ne dela nič smrti ali spon vrednega.Agripa pa reče Festu: Lahko bi se bil izpustil ta človek, da se ni sklical na cesarja.

26:32b.ACT.026.032 Agripa pa reče Festu: Lahko bi se bil izpustil ta človek, da se ni sklical na cesarja.

27

27:1b.ACT.027.001 Ko je bilo pa sklenjeno, da se imamo po morju odpeljati v Italijo, so izročili Pavla in nekaj drugih jetnikov stotniku, po imenu Juliju, od cesarske trume.

27:2b.ACT.027.002 In stopivši na ladjo iz Adramita, ki je bila namenjena v primorska mesta v Aziji, smo odrinili, in z nami je bil Aristarh, Macedonec iz Soluna.

27:3b.ACT.027.003 In drugi dan smo prišli v Sidon. In Julij je priljudno ravnal s Pavlom in mu je dovolil iti k prijateljem in si dati postreči.

27:4b.ACT.027.004 In ko smo odrinili odtod, smo se peljali za Ciprom, ker so nam bili vetrovi nasprotni.

27:5b.ACT.027.005 In ko smo prepluli morje, ki je poleg Cilicije in Pamfilije, smo pripli v Miro v Liciji.

27:6b.ACT.027.006 In tu je našel stotnik ladjo iz Aleksandrije, ki je jadrala v Italijo, in nas je prestavil nanjo.

27:7b.ACT.027.007 Ko smo se bili po mnogo dni počasi vozili in dospeli s težavo proti Knidu, kjer nam je veter branil pristati, smo pluli pod Kreto proti Salmoni.

27:8b.ACT.027.008 In le s težavo se vozeč mimo nje, smo prišli v neki kraj, ki se imenuje Dobro pristanišče, blizu katerega je bilo mesto Laseja.

27:9b.ACT.027.009 Ko je bilo pa veliko časa prešlo in je bila vožnja že nevarna, ker je že tudi post minil, jih je Pavel opominjal

27:10b.ACT.027.010 in jim dejal: Možje, vidim, da hoče vožnja biti huda in silno nevarna ne le za blago in ladjo, ampak tudi za življenje naše.

27:11b.ACT.027.011 Ali stotnik je bolj verjel krmarju in gospodarju ladje nego temu, kar je pravil Pavel.

27:12b.ACT.027.012 In ker pristanišče ni bilo pripravno za zimovanje, so sklenili skoro vsi, odpeljati se odtod, ne bi li kako mogli dospeti do Fenike, ki je pristanišče na Kreti in leži proti jugu in zahodnemu severu, in tam prezimovati.

27:13b.ACT.027.013 Ko je pa potegnil jug, so odrinili, misleč, da dosežejo svoj namen, in so se peljali ob Kreti, bližje obrežja.

27:14b.ACT.027.014 Toda nedolgo potem zaveje od otoka hud veter, ki se imenuje vzhodni sever.

27:15b.ACT.027.015 Ko je pa zgrabilo ladjo in se ni mogla vetru upirati, smo jo izročili valovom, in nosili so nas.

27:16b.ACT.027.016 Ko nas pa je zaneslo pod neki otočič, po imenu Kavda, smo komaj mogli obdržati čolnič.

27:17b.ACT.027.017 In ko so ga vzdignili, so se poslužili pripomočkov in so ovili ladjo; in boječ se, da ne bi zadeli na kleče, so spustili jadra in so se tako peljali.

27:18b.ACT.027.018 In ker nas je vihar hudo metal, so drugi dan začeli izmetavati blago,

27:19b.ACT.027.019 in tretji dan so s svojimi rokami izmetali ladijno opravo.

27:20b.ACT.027.020 Ko se pa ne solnce, ne zvezde niso pokazale več dni in je silna burja na nas pritiskala, je že izginilo vse upanje, da bi se oteli.

27:21b.ACT.027.021 In ko že dolgo časa niso jedli, tedaj reče Pavel, stoječ sredi njih: Poslušali bi me bili, o možje, in ne odrinili od Krete in tako se obvarovali te nadloge in izgube.

27:22b.ACT.027.022 In sedaj vas opominjam, da bodite srčni: zakaj izgube ne bo nobenega življenja med vami, razen le ladje.

27:23b.ACT.027.023 Stal mi je namreč ob strani to noč angel Boga, čigar sem in ki mu služim,

27:24b.ACT.027.024 rekoč: Ne boj se, Pavel! pred cesarja moraš stopiti; in glej, Bog ti je podaril vse, kar se jih pelje s teboj.

27:25b.ACT.027.025 Zatorej bodite srčni, možje! Kajti verujem Bogu, da se res tako zgodi, kakor mi je bilo rečeno.

27:26b.ACT.027.026 Moramo se pa nameriti na neki otok.

27:27b.ACT.027.027 Ko je pa štirinajsta noč prišla in so nas valovi semterja gnali po Jadranskem morju, se je zdelo mornarjem okoli polnoči, da se bližajo neki zemlji.

27:28b.ACT.027.028 In izmerivši globočino, najdejo dvajset sežnjev; in ko pridejo malo dalje in izmerijo globočino, najdejo petnajst sežnjev.

27:29b.ACT.027.029 In boječ se, da ne bi naleteli na skalnata mesta, so vrgli s krme štiri mačke in so želeli, da bi se dan naredil.

27:30b.ACT.027.030 Ko so pa mornarji skušali pobegniti z ladje in so spustili čolnič v morje z izgovorom, da hočejo s prednjega konca mačke vreči,

27:31b.ACT.027.031 reče Pavel stotniku in vojakom: Ako ti ne ostanejo na ladji, se vi ne morete oteti.

27:32b.ACT.027.032 Tedaj odsekajo vojaki vrvi čolniču in ga spuste, da je odplul.

27:33b.ACT.027.033 Dokler bi se pa začelo daniti, prosi Pavel vse, naj vzemo jedi, rekoč: Štirinajsti dan je danes, kar čakate in ste brez jedi, ne uživši ničesar.

27:34b.ACT.027.034 Zato vas prosim, vzemite jedi, zakaj to je za vašo ohranitev. Nikomur od vas namreč se ne pogubi las z glave.

27:35b.ACT.027.035 In rekši to, vzame kruh in zahvali Boga pred vsemi, ter ga prelomi in začne jesti.

27:36b.ACT.027.036 Tedaj postanejo vsi srčnejši in vzemo tudi oni jedi.

27:37b.ACT.027.037 Bilo nas je pa vseh na ladji dvesto in šestinsedemdeset duš.

27:38b.ACT.027.038 In ko so se dositega najedli, so olajšali ladjo, izmetavši žito v morje.

27:39b.ACT.027.039 Ko se je pa zdanilo, niso poznali dežele; ugledajo pa neki zaliv, da ima raven breg, in nanj so mislili, ko bilo mogoče, izvleči ladjo.

27:40b.ACT.027.040 In odsekajo mačke in jih puste v morju, obenem pa odvežejo vrvi pri krmilih; in razpno prednje jadro po vetru ter se peljejo proti bregu.

27:41b.ACT.027.041 Ko pa jih je zagnalo na kraj, ki je imel po obeh straneh morje, so zadeli z ladjo ob tla; in prednji konec se je zasadil in trdno obtičal, a krma se je razbijala od sile valovja.

27:42b.ACT.027.042 Vojakov naklep pa je bil, da pomoré jetnike, da ne bi kdo odplaval in pobegnil.

27:43b.ACT.027.043 Toda stotnik hoteč ohraniti Pavla, prepreči njih naklep in ukaže, naj tisti, ki znajo plavati, najprej skočijo v vodo in se spravijo na suho,drugi pa nekateri na deskah, a nekateri na kosovih od ladje. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na suho.

27:44b.ACT.027.044 drugi pa nekateri na deskah, a nekateri na kosovih od ladje. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na suho.

28

28:1b.ACT.028.001 In ko smo se bili oteli, smo spoznali, da se otok imenuje Melita.

28:2b.ACT.028.002 Divjaki pa so nam izkazovali ne majhno ljudomilost: zažgali so namreč grmado in sprejeli so nas vse zavoljo dežja, ki je šel, in zavoljo mraza.

28:3b.ACT.028.003 Ko pa nabere Pavel kup hoste in jo dene na ogenj, se priplazi gad vsled vročine in se mu obesi na roko.

28:4b.ACT.028.004 Ko pa vidijo divjaki, da mu visi zver na roki, govore med seboj: Gotovo je ta človek ubijalec, ki ga, otetega iz morja, pravica maščevalka ne pusti živeti.

28:5b.ACT.028.005 Toda on otrese zver na ogenj, in nič hudega se mu ni zgodilo.

28:6b.ACT.028.006 Oni so pa čakali, da oteče ali se hkratu zgrudi in umre. Ko so pa dolgo čakali in videli, da se mu nič hudega ne zgodi, so premenili svoje misli in so dejali, da je bog.

28:7b.ACT.028.007 Okoli tega kraja pa so bile pristave poglavarja otoka, Publija po imenu, ki nas je sprejel in tri dni prijazno gostil.

28:8b.ACT.028.008 Zgodi se pa, da je oče Publijev ležal bolan za mrzlico in grižo: k temu gre Pavel in moleč položi nanj roke in ga ozdravi.

28:9b.ACT.028.009 In ko se je to zgodilo, so prihajali z otoka tudi drugi, ki so imeli bolezni, in so bili ozdravljeni.

28:10b.ACT.028.010 Ti so nam tudi izkazovali mnogotere časti, in ko smo odhajali, so nam naložili, kar je bilo potreba.

28:11b.ACT.028.011 A po treh mesecih smo se odpeljali na aleksandrijski ladji, ki je bila prezimila na otoku in je imela znamenje Dvojčkov.

28:12b.ACT.028.012 In pripeljali smo se v Sirakuz in ostali tu tri dni.

28:13b.ACT.028.013 Odtod smo se okoli peljali in dospeli v Regijo, in ko je en dan potem potegnil jug, smo prišli drugi dan v Puteole.

28:14b.ACT.028.014 Tu smo našli bratov, in prosili so nas, naj bi pri njih prebili sedem dni; in tako smo prišli v Rim.

28:15b.ACT.028.015 In odtod, ko so bratje slišali za nas, so nam prišli naproti do Apijevega trga in do Treh krčem; in ko jih je videl Pavel, je zahvalil Boga in se napolnil zaupanja.

28:16b.ACT.028.016 Ko smo pa prišli v Rim, [je izročil stotnik jetnike poveljniku cesarske straže, a] Pavlu se je dovolilo prebivati, kjer sam hoče, z vojakom, ki ga je varoval.

28:17b.ACT.028.017 Zgodi se pa po treh dneh, da skliče Pavel prvake Judov. In ko so se sešli, jim je rekel: Možje bratje! dasi jaz ničesar nisem storil zoper naše ljudstvo ali šege očetovske, vendar so me zvezanega iz Jeruzalema izdali v roke Rimljanom.

28:18b.ACT.028.018 Ti so me, ko so me bili zaslišali, hoteli izpustiti, zato ker ni bilo nobene smrtne krivice na meni.

28:19b.ACT.028.019 Ko so pa Judje ugovarjali, sem bil prisiljen, sklicati se na cesarja, ne kakor da bi imel narod svoj za kaj tožiti.

28:20b.ACT.028.020 Zavoljo tega razloga torej sem vas poklical, da bi vas videl in z vami govoril; zakaj zaradi upanja Izraelovega sem vkovan v to verigo.

28:21b.ACT.028.021 Oni mu pa reko: Mi nismo ne pisem zastran tebe prejeli iz Judeje in tudi nobeden izmed bratov ni prišel, da bi sporočil ali govoril kaj hudega o tebi.

28:22b.ACT.028.022 Želimo pa slišati od tebe, kaj misliš; kajti za to ločino nam je znano, da ji povsod ugovarjajo.

28:23b.ACT.028.023 In ko so mu odločili dan, jih je mnogo prišlo k njemu v stanovanje; in jim je razlagal vse ter pričeval o kraljestvu Božjem in jim služil k veri v to, kar se tiče Jezusa, iz postave Mojzesove in prorokov, od zore do mraka.

28:24b.ACT.028.024 In nekateri so verovali temu, kar jim je pravil, a nekateri niso verovali.

28:25b.ACT.028.025 In ker niso bili složni med seboj, so odhajali, ko je rekel Pavel to eno besedo: Dobro je povedal sveti Duh po Izaiju proroku očetom vašim,

28:26b.ACT.028.026 rekoč: „Pojdi k temu ljudstvu in reci: S sluhom boste slišali, a ne boste umeli, in z očmi boste gledali, a ne boste videli.

28:27b.ACT.028.027 Kajti okamenelo je srce temu ljudstvu, in z ušesi težko slišijo, in oči so si zatisnili: da ne bi kako z očmi videli in z ušesi slišali in s srcem umeli in se spreobrnili, ter bi jih ozdravil“.

28:28b.ACT.028.028 Bodi vam torej znano, da je poganom poslano to zveličanje Božje; oni bodo tudi poslušali. [

28:29b.ACT.028.029 In ko je to povedal, so odšli Judje, in so imeli mnogo prepira med seboj.]

28:30b.ACT.028.030 On pa je ostal celi dve leti v svojem najetem stanovanju in je sprejemal vse, ki so k njemu prihajali,oznanjujoč kraljestvo Božje in učeč to, kar je Gospoda Jezusa Kristusa, z vso srčnostjo, in nihče mu ni branil.

28:31b.ACT.028.031 oznanjujoč kraljestvo Božje in učeč to, kar je Gospoda Jezusa Kristusa, z vso srčnostjo, in nihče mu ni branil.