Job (Slovene)

1

1:1b.JOB.001.001 Živel je mož v deželi Uzovi, ime mu je bilo Job, in ta mož je bil popoln in pošten, ki se je bal Boga in se varoval hudega.

1:2b.JOB.001.002 In rodilo se mu je sedem sinov in troje hčer.

1:3b.JOB.001.003 In imel je živine sedem tisoč ovac, tri tisoč velblodov, petsto jarmov volov in petsto oslic in zelo veliko družino. In ta mož je bil imenitnejši od vseh, ki so bivali na Jutrovem.

1:4b.JOB.001.004 In sinovi njegovi so hodili in prirejali gostije, vsak v hiši svoji na svoj dan, in so poslali in povabili tri sestre svoje, da bi jedle in pile ž njimi.

1:5b.JOB.001.005 In bilo je, ko so minili zaporedoma dnevi njih gostovanja, da je Job poslal ponje in jih posvečeval: vstal je zgodaj zjutraj in daroval žgalne daritve po njih vseh številu; zakaj Job je rekal: Morebiti so se pregrešili sinovi moji in se odrekli [Ali: preklinjali.] Boga v srcu svojem. Tako je delal Job vsekdar.

1:6b.JOB.001.006 In zgodi se nekega dne, da pridejo sinovi Božji postavit se pred GOSPODA, pa pride tudi satan [T. j. nasprotnik.] med njimi.

1:7b.JOB.001.007 GOSPOD pa reče satanu: Odkod si prišel? Satan odgovori GOSPODU in reče: Po zemlji sem letal semtertja in vseokrog jo obhajal.

1:8b.JOB.001.008 In GOSPOD reče satanu: Si li opazoval hlapca mojega Joba? Kajti njemu ni na zemlji enakega, mož je popoln in pošten, ki se boji Boga in varuje hudega.

1:9b.JOB.001.009 Tedaj odgovori satan GOSPODU in reče: Mar je brez plačila, da se Job boji Boga?

1:10b.JOB.001.010 Nisi li kroginkrog varno ogradil njega in hiše njegove in karkoli ima? Delo njegovih rok si blagoslovil in imetje njegovo se je razraslo po deželi!

1:11b.JOB.001.011 Pa le iztegni roko svojo in se dotakni vsega, kar ima, gotovo se ti v obraz tebe odreče!

1:12b.JOB.001.012 In GOSPOD veli satanu: Glej, vse, kar ima, v tvoji je roki, samo nanj ne sezi s svojo roko! In ven je šel satan izpred obličja GOSPODOVEGA.

1:13b.JOB.001.013 In zgodi se nekega dne, ko so jedli in pili vino sinovi njegovi in hčere njegove v prvorojenega brata hiši,

1:14b.JOB.001.014 da pride sel k Jobu in mu reče: Voli so orali in oslice so se pasle poleg njih;

1:15b.JOB.001.015 v tem so pridrli Sabejci in jih odgnali, hlapce pa pobili z ostrino meča, in zbežal sem sam edini, da ti to sporočim.

1:16b.JOB.001.016 Ta je še govoril, ko pride drugi in reče: Ogenj Božji je šinil z neba in zapalil ovce in hlapce ter jih požgal, in zbežal sem sam edini, da ti sporočim.

1:17b.JOB.001.017 Ta je še govoril, ko pride drugi in reče: Kaldejci so naredili tri čete ter naskočili velblode in so jih vzeli ter pobili hlapce z ostrino meča, in zbežal sem sam edini, da ti sporočim.

1:18b.JOB.001.018 Ta je še govoril, ko pride drugi ter reče: Sinovi tvoji in hčere tvoje so jedli in vino pili v prvorojenega brata svojega hiši,

1:19b.JOB.001.019 in glej, pritisne močan veter od puščave sem in butne ob štiri vogle hiše, da se je zrušila na mladino, in mrtvi so; in zbežal sem sam edini, da ti sporočim.

1:20b.JOB.001.020 Tedaj vstane Job in raztrga svoj plašč in si obrije glavo ter pade na zemljo in moli

1:21b.JOB.001.021 in reče: Gol sem prišel iz telesa matere svoje in gol se povrnem tja; GOSPOD je dal, GOSPOD je vzel, GOSPODOVO ime bodi hvaljeno!Pri vsem tem ni grešil Job in ni očital Bogu nič napačnega.

1:22b.JOB.001.022 Pri vsem tem ni grešil Job in ni očital Bogu nič napačnega.

2

2:1b.JOB.002.001 Zopet se zgodi nekega dne, da pridejo sinovi Božji postavit se pred GOSPODA, in pride tudi satan med njimi, da se postavi pred GOSPODA.

2:2b.JOB.002.002 In GOSPOD reče satanu: Odkod si prišel? Satan pa odgovori GOSPODU in reče: Po zemlji sem letal semtertja in vseokrog jo obhajal.

2:3b.JOB.002.003 In GOSPOD reče satanu: Si li opazoval hlapca mojega Joba? Kajti njemu ni na zemlji enakega, mož je popoln in pošten, ki se boji Boga in varuje hudega; in še se drži popolnosti svoje! Ti pa si me nadražil zoper njega, da ga uničim brez vzroka.

2:4b.JOB.002.004 A satan odgovori GOSPODU in reče: Kožo za kožo, in vse, kar ima človek, da za življenje svoje.

2:5b.JOB.002.005 Pa le iztegni roko svojo in se dotakni njegovega okostja in mesa, gotovo se ti v obraz tebe odreče!

2:6b.JOB.002.006 Nato veli GOSPOD satanu: Glej, v tvoji je roki, samo življenje mu ohrani!

2:7b.JOB.002.007 In ven je šel satan izpred obličja GOSPODOVEGA, in udaril je Joba s hudimi tvori od stopal do temena.

2:8b.JOB.002.008 In Job vzame čepinjo, da bi se ž njo praskal, in sede sredi pepela.

2:9b.JOB.002.009 Tedaj mu reče žena njegova: Ali se še držiš popolnosti svoje? Odpovej se Bogu in umri!

2:10b.JOB.002.010 On pa ji reče: Govoriš kakor nespametne ženske. Dobro smo li sprejeli od Boga, a ne sprejmemo naj tudi hudega? Pri vsem tem ni grešil Job z ustnicami svojimi.

2:11b.JOB.002.011 Ko so pa slišali trije prijatelji Jobovi o vsej tej nesreči, ki ga je bila zadela, pridejo vsak iz kraja svojega: Elifaz Temančan, Bildad Šuhec in Zofar Naamatec, in se dogovore, da ga pojdejo skupaj milovat in tolažit.

2:12b.JOB.002.012 In ko so oddaleč povzdignili oči, ga niso spoznali; in zaženo svoj glas ter plakajo, in vsak raztrga obleko svojo in si potrese prahu na glavo proti nebu.In sedeli so ž njim na tleh sedem dni in sedem noči, in nihče mu ni govoril besede, zakaj videli so, da je njegova bolest silno velika.

2:13b.JOB.002.013 In sedeli so ž njim na tleh sedem dni in sedem noči, in nihče mu ni govoril besede, zakaj videli so, da je njegova bolest silno velika.

3

3:1b.JOB.003.001 Potem odpre Job usta in kolne svoj dan.

3:2b.JOB.003.002 In izpregovori Job in reče:

3:3b.JOB.003.003 Izgine naj dan, ki sem v njem bil rojen, in noč, ki je rekla: Deček je spočet!

3:4b.JOB.003.004 Tisti dan – naj postane teman, ne vprašaj po njem Bog od zgoraj, svit mu ne zasij nikdar!

3:5b.JOB.003.005 Tema in senca smrti naj si ga prisvojita, mrak naj se ušatori nad njim, vse, kar temni dan, naj ga prestraši!

3:6b.JOB.003.006 Tista noč – tema jo prevzemi, naj se ne veseli med dnevi leta, naj ne pride v mesecev število!

3:7b.JOB.003.007 Da, tista noč bodi nerodovitna, veselega glasu ne bodi v njej!

3:8b.JOB.003.008 Prekolnite jo, čarovniki, ki preklinjate dan, ki ste zmožni zbuditi leviatana.

3:9b.JOB.003.009 Potemné naj zvezde njenega somraka, pričakuje naj svetlobe, pa je ne bodi, tudi utripanja jutranje zarje naj ne zagleda:

3:10b.JOB.003.010 zato ker mi ni zaprla materinega telesa, ni skrila nadloge mojim očem.

3:11b.JOB.003.011 Zakaj nisem umrl kar ob rojstvu, izpustil duše, ko sem prišel iz materinega telesa?

3:12b.JOB.003.012 Zakaj sem bil vzet na kolena in zakaj na prsi, da sem sesal?

3:13b.JOB.003.013 Kajti sedaj bi ležal in bi počival in spal – in imel bi pokoj

3:14b.JOB.003.014 s kralji in svetovalci zemlje, ki so si zgradili podrtine,

3:15b.JOB.003.015 ali s knezi, ki so imeli zlata, ki so napolnili hiše svoje s srebrom.

3:16b.JOB.003.016 Ali da bi me sploh ne bilo kakor ni izpovitka, ki so ga zagrebli, kakor otročiči, ki nikdar niso videli luči!

3:17b.JOB.003.017 Tam je nehalo krivičnikov divjanje, tam počivajo, ki jim je opešala moč;

3:18b.JOB.003.018 tam mirno ležé vkup vsi zasužnjenci, ne slišijo več glasu priganjalca.

3:19b.JOB.003.019 Mali in veliki – tam eno je in isto, in hlapec je prost gospodarja svojega.

3:20b.JOB.003.020 Čemu je dal Bog siromaku luč in življenje onim, ki so v bridkosti duše?

3:21b.JOB.003.021 ki čakajo smrti, pa je ni, in hrepene po njej bolj, nego kdor koplje zaklade,

3:22b.JOB.003.022 ki bi se silno veselili in radovali, ko bi našli grob?

3:23b.JOB.003.023 Čemu je luč možu, čigar pot je prikrita in ki ga je Bog ogradil s trnjem?

3:24b.JOB.003.024 Zakaj kadar bi imel jesti, mi je zdihovati, in stokanje moje se razliva kakor voda.

3:25b.JOB.003.025 Kajti česar sem se bal, to je prišlo nadme, česar me je bilo strah, to me je zadelo.Ni mi miru, ne pokoja, ne počitka, a nova prihaja bridkost!

3:26b.JOB.003.026 Ni mi miru, ne pokoja, ne počitka, a nova prihaja bridkost!

4

4:1b.JOB.004.001 In odgovori Elifaz Temančan in reče:

4:2b.JOB.004.002 Če poskusimo govoriti s teboj, morda ti bo nadležno? Ali kdo se more zdržati govora?

4:3b.JOB.004.003 Glej, mnoge si učil in trudne roke si krepčal.

4:4b.JOB.004.004 Besede tvoje so bodrile omahujoče, in šibeča se kolena si utrjeval.

4:5b.JOB.004.005 A ker je sedaj nad tebe prišlo, ti je bridko, in ker je tebe zadelo, si se prestrašil.

4:6b.JOB.004.006 Ni li tvoja bogaboječnost upanje tvoje in popolnost potov tvojih nada tvoja?

4:7b.JOB.004.007 Spomni se, prosim te, kdo je kdaj poginil nedolžen, kje so zatrli poštenjake?

4:8b.JOB.004.008 Kolikor sem videl jaz: tisti, ki orjejo krivico in sejejo nesrečo, jo tudi žanjejo.

4:9b.JOB.004.009 Od diha Božjega ginejo, in sapa jeze njegove jih pokončava.

4:10b.JOB.004.010 Rjovenje leva, glas ljutega leva utihne, in zobje levičevi bodo strti;

4:11b.JOB.004.011 krepek lev pogine, ker nima plena, in levinjina mladina se mora razkropiti.

4:12b.JOB.004.012 In mene je skrivoma došla beseda, uho moje je ujelo njeno šepetanje;

4:13b.JOB.004.013 v premišljevanju, ki ga sprožijo nočne prikazni, ko trdno spanje objema ljudi:

4:14b.JOB.004.014 strah me je obšel in trepet, in vse kosti moje so se pretresle;

4:15b.JOB.004.015 kajti duh je šel mimo mene – vstali so pokoncu lasje telesa mojega.

4:16b.JOB.004.016 Ustopil se je, a nisem mu spoznal obraza, podoba mi je bila pred očmi, šepet in glas sem začul:

4:17b.JOB.004.017 „Je li smrtnik pravičen pred Bogom ali mož čist pred Stvarnikom svojim?

4:18b.JOB.004.018 Glej, hlapcem svojim ne upa in angele svoje lahko okrivi zmote:

4:19b.JOB.004.019 koliko bolj one, ki prebivajo v ilovih hišah, ki jim je podlaga v prahu, ki jih je lahko zatreti kakor molje!

4:20b.JOB.004.020 Od jutra do večera se stro, in preden kdo opazi, izginejo za vekomaj.Ni li tako? Ko se jim izdere vrv, ki veže njih šator telesni, umirajo, in to brez modrosti.“

4:21b.JOB.004.021 Ni li tako? Ko se jim izdere vrv, ki veže njih šator telesni, umirajo, in to brez modrosti.“

5

5:1b.JOB.005.001 Kliči, pravim! Je li kdo, ki ti odgovori? in h kateremu iz svetnikov se obrneš?

5:2b.JOB.005.002 Kajti neumneža umori srd, in bedaka ubije goreča jeza.

5:3b.JOB.005.003 Sam sem videl neumneža, da se je ukoreninjeval, a precej sem proklel prebivališče njegovo.

5:4b.JOB.005.004 Daleč so ostali otroci njegovi od sreče in poteptani so bili med vrati, in nikogar ni bilo, ki bi jih bil rešil;

5:5b.JOB.005.005 njegovo žetev je pojedel lačnež, celó iz trnjeve ograje jo je pobral, in po imetju njegovem so hlastali žejni.

5:6b.JOB.005.006 Kajti nesreča ne prihaja iz prahu, in iz zemlje ne poganja nadloga,

5:7b.JOB.005.007 ampak človek se rodi za nadlogo, kakor iskre letajo kvišku.

5:8b.JOB.005.008 Jaz pa, do Boga mogočnega bi se proseč obrnil in poročil pravdo svojo Bogu,

5:9b.JOB.005.009 ki nareja reči velike, da jih ni doumeti, čudna dela brez števila;

5:10b.JOB.005.010 ki daje dežja na površje zemlje in vode pošilja na površino poljan,

5:11b.JOB.005.011 da bi postavil ponižne v višavo in da se žalostni povzdignejo v srečo.

5:12b.JOB.005.012 On uničuje zvijačnih naklepe, da njih roke ne morejo izvršiti, kar so začeli.

5:13b.JOB.005.013 On zasačuje modre v njih lastni zvijači, in premetencev namera se izvrne.

5:14b.JOB.005.014 Po dnevi nalete na temo in opoldne tavajo kakor po noči.

5:15b.JOB.005.015 On rešuje potrebnega od meča, ki gre iz njih ust, in iz pesti mogočneža.

5:16b.JOB.005.016 In tako vzklije ubožcu upanje, in nepravičnost mora stisniti usta svoja.

5:17b.JOB.005.017 Glej, blagor možu, ki ga Bog strahuje! Zato ne zaničuj kazni Vsegamogočnega.

5:18b.JOB.005.018 Kajti on napravi rano, pa jo tudi obveže, udari, a roke njegove zacelijo.

5:19b.JOB.005.019 Iz šestih stisk te otme, tudi v sedmerih se te ne dotakne nesreča.

5:20b.JOB.005.020 V lakoti te odreši smrti in v vojski oblasti meča.

5:21b.JOB.005.021 Skrit boš biču jezika in ne boš se bal pustošenja, kadar pride.

5:22b.JOB.005.022 Pustošenju in draginji se boš smejal in zverin zemlje se ne boš bal,

5:23b.JOB.005.023 kajti zavezo boš imel s kamenjem na polju, in zverina poljska se bo prijateljila s teboj.

5:24b.JOB.005.024 In spoznaš, da ima mir šator tvoj, in če pogledaš bivališče svoje, ne pogrešiš ničesar.

5:25b.JOB.005.025 Vedel boš tudi, da bo semena tvojega veliko in potomcev tvojih kakor trave zemeljske.

5:26b.JOB.005.026 Čvrst bodeš, še ko pojdeš v grob, kakor kopica snopja, ko se spravlja ob svojem času.Glej, to smo preiskovali, tako je; poslušaj to in dobro pomni!

5:27b.JOB.005.027 Glej, to smo preiskovali, tako je; poslušaj to in dobro pomni!

6

6:1b.JOB.006.001 In Job odgovori in reče:

6:2b.JOB.006.002 O da bi se stehtala nevolja moja in da bi na tehtnico položili nesrečo mojo vso!

6:3b.JOB.006.003 Kajti sedaj je težja nego morski pesek. Zato so bile nepremišljene besede moje.

6:4b.JOB.006.004 Zakaj pšice Vsemogočnega tiče v meni, katerih strup mora piti duh moj, Božje strahote so postavljene v boj zoper mene.

6:5b.JOB.006.005 Ali divji osel riga, kadar ima dosti trave, ali muka vol pri svoji krmi?

6:6b.JOB.006.006 Ali se more jesti neslastno in neslano? ali je okus v jajčjem beljaku?

6:7b.JOB.006.007 Česar se ni hotelo moji duši dotekniti, to mi je kakor gnusna jed sedaj.

6:8b.JOB.006.008 O da bi se zgodila prošnja moja, in da bi mi dal Bog, česar želim:

6:9b.JOB.006.009 da me Bog izvoli streti, da oprosti roko svojo in me odreže!

6:10b.JOB.006.010 Tako bi mi še ostala tolažba, in radoval bi se v bolečini, ki mi ne prizanaša, da nisem zatajil besede Svetega.

6:11b.JOB.006.011 Kaj je moja moč, da naj stanovitno čakam, in kaj konec moj, da naj ostanem potrpežljiv?

6:12b.JOB.006.012 Trdna li kot kamen je moja moč in meso moje je li iz brona?

6:13b.JOB.006.013 Ni li pač tako, da nimam pomoči v sebi nobene, in vsaka pospešitev rešenja je daleč od mene?

6:14b.JOB.006.014 Prijatelj mora kazati usmiljenje obupujočemu, sicer se odreče strahu Vsegamogočnega.

6:15b.JOB.006.015 Bratje moji so varali kakor hudournik, kakor struga hudournikov, ki se gubé,

6:16b.JOB.006.016 ki se kalé od ledu, v katere se zateka sneg.

6:17b.JOB.006.017 Ob času, ko solnce vanje pripeka, presihajo, in ko je vroče, izginejo s svojega kraja.

6:18b.JOB.006.018 Vijejo se semtertja poti njih toka, gredo v puščavo in se razgube.

6:19b.JOB.006.019 Gledale so tja karavane iz Teme, potne družbe iz Sabe so upale vanje:

6:20b.JOB.006.020 osramočene so bile, ker so se zanašale nanje, prišle so do tja, in rdečica jih je oblila.

6:21b.JOB.006.021 Res, tako ste mi postali v nič; strahoto ste zazrli in se preplašili.

6:22b.JOB.006.022 Ali sem morda rekel: Dajte mi, ali: Žrtvujte zame darilo od svojega blaga,

6:23b.JOB.006.023 ali: Oprostite me iz pesti zatiralčeve, ali: Odkupite me iz roke silovitnikove?

6:24b.JOB.006.024 Poučite me, in molčal bom, in v čem sem se motil, razodenite mi!

6:25b.JOB.006.025 Kako krepke so poštene besede! A kaj dokazuje karanje vaše?

6:26b.JOB.006.026 Mislite li grajati besede moje? Saj v veter gredo govori obupujočega!

6:27b.JOB.006.027 Še za siroto bi vi vrgli kocko in prodali prijatelja svojega!

6:28b.JOB.006.028 In sedaj se blagovolite ozreti vmé, kajti v lice vam vendar ne bom lagal.

6:29b.JOB.006.029 Povrnite se, ne zgodi naj se krivica, da, povrnite se, pravda moja je pravična!Je li nepravičnost na jeziku mojem? ali ne more okus moj razpoznati, kaj je pogubljivo?

6:30b.JOB.006.030 Je li nepravičnost na jeziku mojem? ali ne more okus moj razpoznati, kaj je pogubljivo?

7

7:1b.JOB.007.001 Ni li vojna služba človekovo življenje na zemlji in dnevi njegovi enaki dnevom najemnikovim?

7:2b.JOB.007.002 Kakor si suženj želi sence in kakor najemnik pričakuje mezde:

7:3b.JOB.007.003 tako sem dobil v delež mesece ničemurnosti in trudapolne noči so mi odmenjene.

7:4b.JOB.007.004 Kadar ležem, pravim: Kdaj vstanem? A večer se vleče prepočasno in dosita mi je premetavanja po postelji do svita.

7:5b.JOB.007.005 Moje meso je oblečeno s črvadjo in prašno skorjo, koža se mi grbanči in iznova prepušča gnoj.

7:6b.JOB.007.006 Dnevi moji so hitrejši nego tkalčev čolnek in minevajo brez nade.

7:7b.JOB.007.007 Pomni, da je življenje moje sapa! Ne bo zopet sreče gledalo moje oko.

7:8b.JOB.007.008 Ne bo me gledalo oko tistega, ki me vidi; obrneš li oči svoje vame, ne bo me več!

7:9b.JOB.007.009 Kakor oblak gine in izgine, tako ne pride več gori, kdor stopi v šeol [T. j. kraj, kjer bivajo duše mrtvih, država smrti, smrtno kraljestvo.];

7:10b.JOB.007.010 ne vrne se več v hišo svojo, ne pozna ga več kraj njegov.

7:11b.JOB.007.011 Zato ne morem tudi jaz braniti ustom svojim, govoril bom v duha svojega stiski, žaloval v duše svoje bridkosti.

7:12b.JOB.007.012 Sem li mar morje ali pošast morska, da si postavil stražo zoper mene?

7:13b.JOB.007.013 Kadar si rečem: Postelja moja me potolaži, ležišče moje mi pomore trpeti žalovanje:

7:14b.JOB.007.014 tedaj me strašiš s sanjami in s prikaznimi me spravljaš v trepet,

7:15b.JOB.007.015 da voli duša moja zadušenje in bi rajši bil mrtev nego suho okostje.

7:16b.JOB.007.016 Zamrzelo mi je življenje – ne hotel bi živeti vekomaj. Odnehaj! kajti kakor sapa so dnevi moji.

7:17b.JOB.007.017 Kaj je človek, da ga toliko ceniš in da ga imaš v mislih

7:18b.JOB.007.018 in ga vsako jutro obiskuješ in vsak hip izkušaš?

7:19b.JOB.007.019 Kako dolgo se ne ozreš stran od mene, ne odnehaš, da požrem svojo slino?

7:20b.JOB.007.020 Ako sem grešil, kaj morem storiti tebi, o opazovalec ljudi! Zakaj si me postavil za cilj svojim pšicam, da sem postal breme samemu sebi?Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.

7:21b.JOB.007.021 Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.

8

8:1b.JOB.008.001 Nato odgovori Bildad Šuhec in reče:

8:2b.JOB.008.002 Doklej še boš tako govoril in doklej bodo besede tvoje kakor silovit veter?

8:3b.JOB.008.003 Ali Bog mogočni prevrača sodbo in Vsegamogočni prevrača li pravičnost?

8:4b.JOB.008.004 Ako so grešili sinovi tvoji zoper njega, jih je izročil kazni za njih pregreho.

8:5b.JOB.008.005 Ako boš zgodaj iskal Boga mogočnega in milosti prosil pri Vsegamogočnem,

8:6b.JOB.008.006 če si čist in pošten: res se prebudi on tebi v prid in blagostanje povrne hiši pravičnosti tvoje;

8:7b.JOB.008.007 in prejšnja sreča tvoja bode majhna proti poslednji, ki silno vzraste.

8:8b.JOB.008.008 Kajti vprašaj, prosim, prejšnji rod in premisli, kar so preiskali njih očetje

8:9b.JOB.008.009 (zakaj mi smo od včeraj in ničesar ne vemo, ker so naši dnevi le senca na zemlji):

8:10b.JOB.008.010 te li ne bodo poučili in ti povedali, ne prineso li besed iz srca svojega?

8:11b.JOB.008.011 Kjer ni močvirja, zraste li trstičje? in brez vode obrodi li bičje,

8:12b.JOB.008.012 ki prej nego druge rastline, še neporezano, usahne?

8:13b.JOB.008.013 Take so poti vsakemu, ki zabi Boga mogočnega, in kdor Ga zaničuje, njemu izgine upanje;

8:14b.JOB.008.014 česar se nadeja, se mu izjalovi, pajčevinast je vsak njegov up.

8:15b.JOB.008.015 Nasloni se na hišo svojo, pa ne bo stala, trdno se je oprime, pa se ne bo vzdržala.

8:16b.JOB.008.016 Čvrst in sočnat na solncu se greje in po vsem vrtu razteza veje,

8:17b.JOB.008.017 po kupu kamenja razvija svoje korenine, navzgor se oklepa hiše kamenene.

8:18b.JOB.008.018 Ko ga pa iztrebi Gospodar, kraj njegov ga zataji: Nisem te videl nikdar!

8:19b.JOB.008.019 Glej, to je pota njegovega slast! In iz prahu za njim zrastejo drugi.

8:20b.JOB.008.020 Glej, Bog mogočni ne zavrže popolnega in ne bo podpiral roke hudobnežem.

8:21b.JOB.008.021 Kadar ti napolni usta s smehom in ustnice z radostnim ukanjem,bodo v sramoto oblečeni tvoji sovražilci, in šatora brezbožnikov ne bode več.

8:22b.JOB.008.022 bodo v sramoto oblečeni tvoji sovražilci, in šatora brezbožnikov ne bode več.

9

9:1b.JOB.009.001 Tedaj odgovori Job in reče:

9:2b.JOB.009.002 Resnično, vem, da je tako; a kako more smrtni človek biti pravičen pred Bogom mogočnim?

9:3b.JOB.009.003 Ako bi se hotel pravdati ž Njim, Mu ne more odgovoriti ene na tisoč.

9:4b.JOB.009.004 Modrega je srca in presilne moči – kdo Mu je kdaj kljuboval in ni škode imel?

9:5b.JOB.009.005 On premakne gore, in nihče ne zapazi, da jih je prevrnil v jezi svoji.

9:6b.JOB.009.006 On strese zemljo ž njenega mesta, in stebri njeni se pretresejo.

9:7b.JOB.009.007 On veli solncu, in ne vzide, in zapečati zvezde v temo.

9:8b.JOB.009.008 On razprostira nebo sam in hodi po valovih morja.

9:9b.JOB.009.009 On nareja voz na nebu in rimščice in gostosevce in ozvezdja na jugu.

9:10b.JOB.009.010 On nareja velike reči, ki se ne morejo preiskati, čudna dela, ki jim ni števila.

9:11b.JOB.009.011 Glej, on gre poleg mene, pa ga ne vidim, hodi mimo mene, pa ga ne zapazim.

9:12b.JOB.009.012 Če plen pograbi, kdo mu zabrani? kdo mu poreče: Kaj delaš?

9:13b.JOB.009.013 Bog ne odvrača jeze svoje. Pomočniki Rahaba [Rahab (t. j. prevzetnik) je ime Egiptu.] se pred Njim morajo ukloniti.

9:14b.JOB.009.014 Koliko manj bi Mu mogel jaz odgovarjati, kje naj dobim besed, da bi se prepiral ž Njim?

9:15b.JOB.009.015 Tudi ko bi prav imel, bi mu ne mogel odgovoriti – milosti bi rajši prosil sodnika svojega.

9:16b.JOB.009.016 Ko bi ga klical in bi mi odgovoril, jaz bi ne veroval, da je slišal moj glas,

9:17b.JOB.009.017 on, ki me streti hoče v viharju in množi rane moje brez vzroka,

9:18b.JOB.009.018 še sape mi ne da vase potegniti, a siti me z bridkostjo.

9:19b.JOB.009.019 Če gre za moč močnega, On reče: „Glej, tu sem!“ in če za sodbo: „Kdo si me upa pozvati?“

9:20b.JOB.009.020 Ako bi tudi prav imel, bi me vendar usta moja obsodila, ako bi bil popoln, bi On dokazal, da sem popačenec.

9:21b.JOB.009.021 Nedolžen sem! ne maram za dušo svojo, zaničujem življenje svoje –

9:22b.JOB.009.022 vse eno je! Zato pravim: I nedolžnega i brezbožnega uničuje!

9:23b.JOB.009.023 Ko bič nagloma ubije, smeje se On izkušnji nedolžnih.

9:24b.JOB.009.024 Zemlja je izročena oblasti krivičnikov, On zakriva obraz njenim sodnikom. Če On ne, kdo pa drugi?

9:25b.JOB.009.025 Dnevi moji teko h koncu hitreje nego tekač, beže, sreče ne vidijo nič.

9:26b.JOB.009.026 Lete naprej kakor čolni iz bičja, kakor orel, ko šine doli na plen.

9:27b.JOB.009.027 Ko rečem: Hočem pozabiti žalovanje svoje, opustim svoj tožni obraz in razvedrim si lice –

9:28b.JOB.009.028 groza me je vseh bolečin mojih; vem, da me ne spoznaš za nekrivega.

9:29b.JOB.009.029 Moram veljati za krivca – čemu bi se pa trudil zaman?

9:30b.JOB.009.030 Ko bi se umil s snežnico in z lugom si očistil roke,

9:31b.JOB.009.031 ti me vtakneš v mlakužo, in celo svoji obleki se bom gnusil!

9:32b.JOB.009.032 Zakaj On ni mož kakor jaz, da bi mu odgovarjal, da bi skupaj šla pred sodbo.

9:33b.JOB.009.033 Ni ga med nama razsodnika, ki bi smel na oba položiti roke.

9:34b.JOB.009.034 Naj umakne od mene šibo svojo in naj me ne plaši strah njegov,in govoril bom in ne bom se Ga bal; kajti nisem tak sam v sebi.

9:35b.JOB.009.035 in govoril bom in ne bom se Ga bal; kajti nisem tak sam v sebi.

10

10:1b.JOB.010.001 Duši moji se gnusi življenje; zato naj tožba moja teče, govoril bodem v bridkosti duše svoje.

10:2b.JOB.010.002 Rečem Bogu: Ne obsojaj me; povej mi, zakaj se prepiraš z menoj?

10:3b.JOB.010.003 Ti li dobro de, da tlačiš, da zametaš rok svojih delo, s svetlobo pa obsevaš namero brezbožnih?

10:4b.JOB.010.004 Imaš li oči mesene, ali pa vidiš, kakor človek vidi?

10:5b.JOB.010.005 So li dnevi tvoji kakor dnevi smrtnika, ali leta tvoja omejena kakor dnevi človeka?

10:6b.JOB.010.006 da vprašuješ tako po krivdi moji in greh moj zasleduješ,

10:7b.JOB.010.007 dasi veš, da nisem kriv in da nikogar ni, ki more oteti iz tvoje roke!

10:8b.JOB.010.008 Roke tvoje so me upodobile in naredile vsega, kakor sem kroginkrog – in sedaj me zatiraš?

10:9b.JOB.010.009 Spomni se vendar, da si me kakor glino napravil, in hočeš me zopet vrniti v prah?

10:10b.JOB.010.010 Me li nisi kakor mleko ulil in strdil kakor sir?

10:11b.JOB.010.011 S kožo in mesom si me oblekel, s kostmi in kitami si me prepletel.

10:12b.JOB.010.012 Življenje in milost si mi daroval in s svojo skrbjo mi duha varoval.

10:13b.JOB.010.013 A tole si skrival v srcu svojem, vem, da ti je bilo to v mislih:

10:14b.JOB.010.014 ako bom grešil, da name boš strogo pazil in krivde moje me ne boš oprostil.

10:15b.JOB.010.015 Ako sem krivično ravnal, gorje mi! in čeprav bi bil pravičen, si ne upam povzdigniti glave, nasičen sramote in zroč bedo svojo.

10:16b.JOB.010.016 In ako bi povzdignil glavo, podil me boš kakor lev in zopet izkazoval čudovito moč svojo na meni;

10:17b.JOB.010.017 vnovič postaviš priče svoje proti meni in pomnožiš nevoljo svojo zoper mene, vedno nova krdela in vojske boš pošiljal nadme.

10:18b.JOB.010.018 Zakaj si mi dal priti iz materinega telesa? Naj bi bil umrl in nobeno oko me ne bi bilo videlo!

10:19b.JOB.010.019 Naj bi bil, kakor bi ne bil živel nikdar, od materinega telesa naj bi bil prenesen v grob!

10:20b.JOB.010.020 Ni li dni mojih malo? Odnehaj, obrni se od mene, da se malo razvedrim,

10:21b.JOB.010.021 preden odidem, odkoder se ne vrnem, v deželo temine in smrtne sence,v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.

10:22b.JOB.010.022 v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.

11

11:1b.JOB.011.001 Tedaj odgovori Zofar Naamatec in reče:

11:2b.JOB.011.002 Mnogobesedje ali naj ostane brez odgovora, in jezičnik bo li opravičen?

11:3b.JOB.011.003 Govoričenje tvoje naj sapo zapre ljudem, da bi se posmehoval, ne da te kdo osramoti,

11:4b.JOB.011.004 in da bi dejal: „Čist je moj nauk in čist sem pred Tvojim obličjem“?!

11:5b.JOB.011.005 O da bi pa Bog govoril in usta svoja odprl zoper tebe!

11:6b.JOB.011.006 Da ti naznani skrivnosti prave modrosti, da je mnogotera v znanju; potem bi spoznal, da Bog tebi v prid mnogo pozablja iz krivde tvoje.

11:7b.JOB.011.007 Moreš li globokost Božjo z umom doseči, ali popolnosti Vsegamogočnega do dna priti?

11:8b.JOB.011.008 Višave so to nebeške – kaj hočeš početi? globočja je nego šeol – kaj moreš vedeti?

11:9b.JOB.011.009 daljša nego zemlja je mera njena in širša nego morje.

11:10b.JOB.011.010 Če gre On poleg koga in ga dene v zapor in skliče sodni zbor, kdo mu zabrani?

11:11b.JOB.011.011 Kajti On pozna ničemurne ljudi in vidi krivico, ne da bi mu bilo treba paziti.

11:12b.JOB.011.012 A puhloglavec dobi šele razum, kadar se divjega osla žrebe prerodi v človeka.

11:13b.JOB.011.013 Ako obrneš v pravo smer srce svoje in boš k Njemu razprostiral roke –

11:14b.JOB.011.014 če je krivica na roki tvoji, odpravi jo in nepravičnosti ne daj prebivati v šatorih svojih –

11:15b.JOB.011.015 res, tedaj boš smel vzdigniti obličje brez madeža in bodeš nepremakljiv in se ne boš bal.

11:16b.JOB.011.016 Kajti tedaj pozabiš nadlogo, spominjal se je boš kot vodá, ki so potekle mimo;

11:17b.JOB.011.017 in življenje ti zasije jasneje nego poldnevna svetloba, in zmrači li se kdaj, mine mrak kakor ob jutru.

11:18b.JOB.011.018 In boš upal, ker je nada zate, in ogledoval boš svoje, spaval brez skrbi.

11:19b.JOB.011.019 Počival boš in nihče te ne bo plašil, mnogi bodo pa prosili blagovoljnosti tvoje.Brezbožnikom pa bodo oči od koprnenja hirale, in pribežališče jim izgine in njih upanje bo, da izdahnejo dušo.

11:20b.JOB.011.020 Brezbožnikom pa bodo oči od koprnenja hirale, in pribežališče jim izgine in njih upanje bo, da izdahnejo dušo.

12

12:1b.JOB.012.001 In Job odgovori in reče:

12:2b.JOB.012.002 Zares, vi sami ste ljudje in z vami bo modrost umrla!

12:3b.JOB.012.003 Tudi jaz imam razum kakor vi, nisem nižji od vas; in kdo bi onega ne vedel?

12:4b.JOB.012.004 V posmeh moram biti prijatelju svojemu jaz, ki sem klical k Bogu in mi je odgovarjal, v posmeh sem – pravični, brezmadežni!

12:5b.JOB.012.005 Nesreči gre po mnenju lahkoživca preziranje; pripravljeno je tistim, ki jim omahuje noga.

12:6b.JOB.012.006 Pokojni ostajajo šatori razbojnikom, in varnost uživajo, kateri dražijo mogočnega Boga, ki nosijo boga v pesti svoji.

12:7b.JOB.012.007 Toda vprašaj, prosim, le živino, in nauči te, in ptice nebeške, pa ti povedo,

12:8b.JOB.012.008 ali ogovóri zemljo, in te pouči, in ribe morske naj ti pripovedujejo!

12:9b.JOB.012.009 Kdo bi ne spoznal iz vsega tega, da je roka GOSPODOVA storila to?

12:10b.JOB.012.010 V Njegovi roki je duša vsega, kar živi, in duh vseh človeških teles.

12:11b.JOB.012.011 Ali naj ne presoja uho besed kakor grlo okusa jedi?

12:12b.JOB.012.012 Pri osivelih je li modrost in dolgost življenja daje li razumnost?

12:13b.JOB.012.013 Pri Njem je modrost in moč, Njegov je svet in razumnost!

12:14b.JOB.012.014 Glej, kar On razdene, se več ne sezida, in kogar On zapre, se mu ne more odpreti.

12:15b.JOB.012.015 Glej, On zadrži vode, in se posuše, zopet jih izpusti, in razrujejo deželo.

12:16b.JOB.012.016 Pri Njem je moč in pravo znanje, Njegov je, kdor je varan in kdor vara.

12:17b.JOB.012.017 Svetovalce vodi oplenjene vstran in sodnike napravlja neumne.

12:18b.JOB.012.018 Gospostvo kraljev razdira, spone jim pripasuje na ledja.

12:19b.JOB.012.019 Duhovnike vodi oplenjene vstran in podira močno utrjene.

12:20b.JOB.012.020 Govor jemlje tistim, ki se nanje mnogi zanašajo, in starejšinam jemlje razumnost.

12:21b.JOB.012.021 Zaničevanje izliva nad plemenitnike in odpenja pas mogočnežem.

12:22b.JOB.012.022 On odkriva globoke reči izpod teme in smrtno senco prinaša v luč.

12:23b.JOB.012.023 On povečava narode in jih uničuje, razmnožuje narode in jih vodi v sužnost.

12:24b.JOB.012.024 On jemlje razum glavarjem narodov zemeljskih in dela, da tavajo po praznoti, ki je brez potov;tipljejo po temi brez luči, in On dela, da se opotekajo kakor pijanci.

12:25b.JOB.012.025 tipljejo po temi brez luči, in On dela, da se opotekajo kakor pijanci.

13

13:1b.JOB.013.001 Glejte, to vse je videlo moje oko, slišalo je moje uho in je razumelo.

13:2b.JOB.013.002 Kolikor vi veste, vem tudi jaz, nisem nižji od vas.

13:3b.JOB.013.003 Toda jaz hočem govoriti k Vsegamogočnemu, želja mi je, predložiti pravdo svojo Bogu mogočnemu.

13:4b.JOB.013.004 Saj vi ste kovači laži, ničevi zdravniki vi vsi!

13:5b.JOB.013.005 Da bi vendar docela molčali, ker štelo bi se vam v modrost!

13:6b.JOB.013.006 Čujte, prosim, pravičenje moje in poslušajte dokaze mojih ustnic!

13:7b.JOB.013.007 Boste li mogočnemu Bogu v prid govorili krivično, njemu na ljubav govorili prevaro?

13:8b.JOB.013.008 Boste se li potegovali za Njegovo stran? ali pa hočete biti pravdniki Bogu mogočnemu?

13:9b.JOB.013.009 Dobro li bo, če vas preišče? ali pa ga morete prekaniti, kakor se človek prekani?

13:10b.JOB.013.010 Gotovo vas bo kaznoval, ako postopate pristransko na skrivnem!

13:11b.JOB.013.011 Ne spravi li vas njegova visokost v trepet in strah njegov ne prešine li vas?

13:12b.JOB.013.012 Vaši modri izreki so prislovice iz pepela, vaši zagovori so okopi iz blata.

13:13b.JOB.013.013 Molčíte, pustíte mi, da jaz govorim, pridi name karkoli!

13:14b.JOB.013.014 Čemu naj vzamem meso svoje med zobe in nevarnosti izpostavim življenje svoje?

13:15b.JOB.013.015 Glej, čeprav me usmrti, čakal Ga bom; samo poti svoje bom zagovarjal Njemu v obraz.

13:16b.JOB.013.016 Tudi to mi bo služilo v rešenje, da ne sme bogapozabnik stopiti pred Njega.

13:17b.JOB.013.017 Čujte, čujte govor moj, in moje izrecilo pridi v ušesa vaša!

13:18b.JOB.013.018 Glejte vendar, pripravil sem pravdo svojo, vem, da se mi prizna pravičnost.

13:19b.JOB.013.019 Kdo je, ki se more z menoj prepirati? Kajti potem hočem molčati in preminiti.

13:20b.JOB.013.020 Samo dvojega mi ne stóri, tedaj se ne bom skrival obličju Tvojemu.

13:21b.JOB.013.021 Odtegni od mene roko svojo, in strah tvoj me ne plaši!

13:22b.JOB.013.022 Potem kliči, in odgovorim, ali jaz bom govoril, in ti mi odgovarjaj!

13:23b.JOB.013.023 Koliko je mojih krivic in grehov? pokaži mi prestopek moj in greh moj!

13:24b.JOB.013.024 Zakaj skrivaš obličje svoje in me šteješ za sovražnika sebi?

13:25b.JOB.013.025 Hočeš li plašiti list, ki ga že veter odnaša, in preganjati suho strn?

13:26b.JOB.013.026 Kajti prisojaš mi mnoge bridkosti in v dedino mi daješ grehe moje mladosti.

13:27b.JOB.013.027 Noge mi devaš v klado in paziš na vse steze moje, zaznamljaš mojih nog stopinje,dasi razpadam kakor črvojedina, kakor obleka, ki jo je razjedel molj.

13:28b.JOB.013.028 dasi razpadam kakor črvojedina, kakor obleka, ki jo je razjedel molj.

14

14:1b.JOB.014.001 Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog,

14:2b.JOB.014.002 je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka.

14:3b.JOB.014.003 In nad takim še odpiraš oko svoje, in mene vodiš v sodbo s seboj?

14:4b.JOB.014.004 O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega! Niti eden!

14:5b.JOB.014.005 Ker so torej določeni njegovi dnevi in meseci po številu pri tebi, ker si mu napravil meje, ki jih ne sme prestopiti:

14:6b.JOB.014.006 ozri se stran od njega, da dobi pokoj, dokler ne dokonča kakor najemnik dneva svojega.

14:7b.JOB.014.007 Kajti za drevo je upanje: če ga posekajo, zopet požene odrastke, in njegovo mladje ne prestane.

14:8b.JOB.014.008 Ko se v zemlji mu postara korenina in mu parobek umira v prahu,

14:9b.JOB.014.009 da le začuti duh vode, vnovič ozeleni in požene veje kakor mlada sajenica.

14:10b.JOB.014.010 Mož pa umre in leži strt, človek izpusti duha, in kje je?

14:11b.JOB.014.011 Kakor se voda razteče iz jezera in reka usahne in se posuši,

14:12b.JOB.014.012 tako leže človek in ne vstane; dokler bodo nebesa, se ne prebude in nič jih ne vzdrami iz spanja.

14:13b.JOB.014.013 O da bi me shranil v šeolu, da bi me skril, dokler ne mine jeza tvoja, mi določil rok, in potem se me spomnil!

14:14b.JOB.014.014 (Ko človek umre, bo li spet živel?) Vse dni, dokler sem v vojni službi, bi hotel čakati, dokler mi ne pride prememba.

14:15b.JOB.014.015 Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari.

14:16b.JOB.014.016 Kajti sedaj šteješ korake moje; ne paziš li na greh moj?

14:17b.JOB.014.017 Zapečatena je v zvezku pregreha moja, in še pridevaš h krivici moji.

14:18b.JOB.014.018 Saj še gora se sesuje in razdrobi in skalovje preperi z mesta svojega,

14:19b.JOB.014.019 vode prevotlijo kamene, njih nalivi odplavijo zemeljski prah: enako uničuješ smrtniku upanje.

14:20b.JOB.014.020 Ti ga ukrotiš za vselej, in odide; ko mu onespodobiš lice, ga pošlješ v grob.

14:21b.JOB.014.021 Ako so v časti otroci njegovi, on tega ne ve, in so li ponižani, tega ne zazna.Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.

14:22b.JOB.014.022 Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.

15

15:1b.JOB.015.001 Tedaj odgovori Elifaz Temančan in reče:

15:2b.JOB.015.002 Bo li moder mož odgovarjal z vetrovitim znanjem in napihoval notranjščino svojo z vzhodnim vetrom,

15:3b.JOB.015.003 prepirajoč se z govori, ki ničesar ne pospešujejo, in z besedami, s katerimi nič ne koristi?

15:4b.JOB.015.004 Res, v nič devaš bogaboječnost in kratiš molitev pred Bogom.

15:5b.JOB.015.005 Kajti krivičnost tvoja ti poučuje usta, in voliš govor prekanjencev.

15:6b.JOB.015.006 Tvoja usta te obsojajo, ne jaz, in ustne tvoje pričajo zoper tebe.

15:7b.JOB.015.007 Si li ti prvi človek, ki se je rodil, ali si bil ustvarjen, preden so bili hribi?

15:8b.JOB.015.008 Si li poslušal v tajnem svetu Božjem in zase pokupil vso modrost?

15:9b.JOB.015.009 Kaj ti veš, česar mi ne vemo, kaj razumeš, in nam ni znano?

15:10b.JOB.015.010 Med nami so i osiveli i starčki, številnejših dni nego tvoj oče!

15:11b.JOB.015.011 Ali so ti malovažne tolažitve Božje in pohlevna beseda do tebe ti je li ničvredna?

15:12b.JOB.015.012 Kaj ti je ujelo srce in zakaj se iskrijo oči tvoje?

15:13b.JOB.015.013 da obračaš zoper Boga mogočnega togoto svojo in take besede bruhaš iz svojih ust?

15:14b.JOB.015.014 Kaj je smrtnik, da bi bil čist, in rojeni od žene, da bi bil pravičen?

15:15b.JOB.015.015 Glej, svetnikom svojim ne upa in nebesa niso čista v njegovih očeh!

15:16b.JOB.015.016 Koliko manj ostudnež in popačenec, mož, ki pije krivico kakor vodo!

15:17b.JOB.015.017 Naj ti povem, poslušaj me, in kar sem videl, ti bom pripovedoval,

15:18b.JOB.015.018 kar so modri oznanjali in niso zakrivali, sprejemši to od očetov svojih,

15:19b.JOB.015.019 ki je njim samim bila izročena dežela in tujec ni prešel sredi njih –:

15:20b.JOB.015.020 Vse svoje žive dni se zvija brezbožnik v mukah in majhno število let je prihranjeno silovitežu.

15:21b.JOB.015.021 Groze glas mu doni po ušesih; ko je mir, prihruje naj pogubnik;

15:22b.JOB.015.022 nima nade, da se vrne iz temine, in namerjen nanj ga čaka meč.

15:23b.JOB.015.023 Blodi okrog zaradi kruha, govoreč: Kje ga dobim? Ve, da blizu njega je pripravljen dan teme.

15:24b.JOB.015.024 Bridkost in stiska ga plašita, premagujeta ga kakor kralj, ki je pripravljen za naskok.

15:25b.JOB.015.025 Ker je iztegnil roko zoper Boga mogočnega in je prevzetoval proti Vsegamogočnemu,

15:26b.JOB.015.026 zaletaval se je vanj z vzpetim vratom, z debelimi grbami ščitov svojih;

15:27b.JOB.015.027 ker se je obraz njegov pokril z mastjo, na ledjih se mu je nabrala tolšča,

15:28b.JOB.015.028 in prebival je v porušenih mestih, v hišah, v katerih bi se ne bilo smelo stanovati, ki zanje je določeno, da ostanejo v razvalinah:

15:29b.JOB.015.029 zato ne obogati, imetje njegovo ne ostane in posestvo njegovo se ne razširi v deželi.

15:30b.JOB.015.030 Ne uteče iz temine, plamen posuši mladike njegove, in on izgine od diha iz ust Njegovih. –

15:31b.JOB.015.031 Naj se ne zanaša na laž, prevaran bo, kajti prevara mu bo v povračilo.

15:32b.JOB.015.032 Še preden pride dan njegov, se to dopolni, in palmova mladika mu več ne ozeleni;

15:33b.JOB.015.033 bode kakor trta, ki trebi kislo grozdje svoje, in kakor oljka, ki stresa cvetje svoje.

15:34b.JOB.015.034 Kajti družina bogapozabnikova je nerodovitna, in ogenj pokonča podkupljivčev šator.Bogapozabniki nosijo nadlogo, rode krivico, njih srce pripravlja prevaro.

15:35b.JOB.015.035 Bogapozabniki nosijo nadlogo, rode krivico, njih srce pripravlja prevaro.

16

16:1b.JOB.016.001 In Job odgovori in reče:

16:2b.JOB.016.002 Enakih reči sem že slišal veliko; sitni ste vi tolažniki vsi!

16:3b.JOB.016.003 Je li že konec vetrovitim besedam? ali kaj te draži, da odgovarjaš?

16:4b.JOB.016.004 Lahko bi tudi jaz govoril kakor vi! Ako bi duša vaša bila na mojem mestu, lahko bi spletal besede zoper vas in zmajeval z glavo nad vami;

16:5b.JOB.016.005 rad bi vas krepčal z usti svojimi in usten mojih tolažba naj bi vam lajšala bol.

16:6b.JOB.016.006 Ako govorim, se ne ustavi bolečina moja, ako pa molčim, koliko pojemlje?

16:7b.JOB.016.007 Res me je že Bog trudnega storil; – opustošil si vso družino mojo.

16:8b.JOB.016.008 Trdo si me zgrabil, za pričo zoper mene; in postavila se je proti meni moja shiranost, pričujoč zoper mene.

16:9b.JOB.016.009 Raztrgal me je v jezi svoji in preganjal, škripal je z zobmi nad menoj; kot nasprotnik moj me ostro gleda z očmi svojimi.

16:10b.JOB.016.010 Razdrli so usta svoja zoper mene, zasramujoč so me bili v lice, v trumo se zbirajo zoper mene.

16:11b.JOB.016.011 Bog mogočni me je izročil malopridnežem, pahnil me je v roke brezbožnežem.

16:12b.JOB.016.012 Užival sem mir, pa me je strl, zgrabil me je za tilnik in me raztrupal, postavil me je za cilj svojim pšicam.

16:13b.JOB.016.013 Obkolili so me strelci njegovi, razklal mi je obisti nemilo, na tla je cedil žolč mojo.

16:14b.JOB.016.014 Vsekava mi rano za rano, zaganja se vame kakor vojni junak.

16:15b.JOB.016.015 Raševino sem sešil vrh kože svoje, onečedil sem v prahu rog svoj.

16:16b.JOB.016.016 Moj obraz gori od jokanja in na trepalnicah mi je senca smrti –

16:17b.JOB.016.017 dasi ni nasilstva na rokah mojih in je čista molitev moja.

16:18b.JOB.016.018 O zemlja, ne zakrij moje krvi, in vpitju mojemu ne bodi počivališča!

16:19b.JOB.016.019 Ali že sedaj, glej, v nebesih je priča moja in ta, ki zame pričuje, je na višavah.

16:20b.JOB.016.020 Moji prijatelji so mi zasmehovalci: moje oko se solzi k Bogu,

16:21b.JOB.016.021 da izvrši pravico za moža proti Bogu in razsodi med sinom človeškim in prijateljem njegovim!Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.

16:22b.JOB.016.022 Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.

17

17:1b.JOB.017.001 Duh moj je raztresen, dnevi mi dotekajo, grobovi me čakajo.

17:2b.JOB.017.002 Res zasmehljivci so pri meni, in oko moje mora gledati njih bridko žaljenje.

17:3b.JOB.017.003 Zastavi se, prosim, jamči zame pri sebi! kdo mi sicer v roko udari za poroštvo?

17:4b.JOB.017.004 Kajti njih srca si zaprl razumu, zato jim ne daš prevladovati.

17:5b.JOB.017.005 Če kdo ponuja prijatelje v plen, otrokom njegovim morajo oči shirati.

17:6b.JOB.017.006 On me je tudi postavil v prislovico ljudem, in obraz moj jim je v pljuvanje.

17:7b.JOB.017.007 In oko moje je potemnelo od nevolje, in kakor senca je slednji moj ud.

17:8b.JOB.017.008 Pošteni ostrme ob tem, in nedolžni se ujezi nad bogapozabnikom.

17:9b.JOB.017.009 A pravični bo vztrajal na poti svoji, in kdor je čistih rok, bo dobival vedno več moči.

17:10b.JOB.017.010 Ali vi vsi, le prihajajte zopet sem! modrega vendar ne najdem med vami.

17:11b.JOB.017.011 Dnevi moji so minili, načrti so se mi izjalovili, kar sem jih gojil v srcu svojem.

17:12b.JOB.017.012 Noč mi izpreminjajo v dan, svetloba, pravijo, je blizu tam, kjer je tema.

17:13b.JOB.017.013 Ako čakam, da dobim v šeolu dom, ako sem si v temoti postlal ležišče,

17:14b.JOB.017.014 ako sem dejal grobu: Oče moj si! in črvadi: Mati si moja in sestra moja!

17:15b.JOB.017.015 kje je potem nada moja? da, nada moja, kdo jo bo gledal?Zaide doli do zapahov šeola, ko bomo vsi vkup počivali v prahu.

17:16b.JOB.017.016 Zaide doli do zapahov šeola, ko bomo vsi vkup počivali v prahu.

18

18:1b.JOB.018.001 Tedaj odgovori Bildad Šuhec in reče:

18:2b.JOB.018.002 Doklej boste lovili besede? Hotite razumeti, in potem bomo govorili!

18:3b.JOB.018.003 Zakaj nas smatrate za živino? smo li toliko neumni v očeh vaših?

18:4b.JOB.018.004 Ti, ki sam sebe razmesarjaš v jezi svoji, meniš li, da naj bo zemlja zaradi tebe zapuščena? ali skala s svojega mesta prestavljena?

18:5b.JOB.018.005 A vendar brezbožniku luč ugasne, in ne bo svetil ognja njegovega plamen.

18:6b.JOB.018.006 Svetloba se pomrači v šatoru njegovem, in svetiljka njegova ugasne nad njim.

18:7b.JOB.018.007 Koraki njegove moči pridejo v tesnobo, in svet njegov ga pahne v pogubo.

18:8b.JOB.018.008 Kajti v mrežo ga vodijo noge njegove, in čez nastave bo hodil.

18:9b.JOB.018.009 Zadrga ga ujame za peto in tesno ga stisne zanka.

18:10b.JOB.018.010 Progla je zanj skrita v tleh in past ga čaka na stezi njegovi.

18:11b.JOB.018.011 Grozote ga strašijo z vseh strani in ga plašijo, dreveč mu za petami.

18:12b.JOB.018.012 Njegovo moč požira glad, poguba preti mu spred in zad.

18:13b.JOB.018.013 Pojeda ude telesa njegovega, pojeda mu jih smrti prvenec.

18:14b.JOB.018.014 Izrujejo mu iz šatora, na kar je stavil upanje, in stopati mora do kralja groze.

18:15b.JOB.018.015 Kar ni njegovo, bo prebivalo v šatoru njegovem, žveplo se bo sipalo na stan njegov.

18:16b.JOB.018.016 Odzdolaj usahnejo njegove korenine, odzgoraj mu uvene vejevje.

18:17b.JOB.018.017 Spomin njegov izgine z zemlje in po ulicah ne bodo imenovali njegovega imena.

18:18b.JOB.018.018 Pehnili ga bodo iz svetlobe v temo in pognali s sveta.

18:19b.JOB.018.019 Ne bo imel ne sina, ne potomstva med svojim ljudstvom, ne kakega ostanka po svojih selih.

18:20b.JOB.018.020 Ob dnu nesreče njegove ostrme, ki pridejo za njim, kakor je nje, ki so bili prej, zgrabila groza.Da, tako se godi prebivališčem nepravičnika in tako kraju tistega, ki ne spoznava Boga mogočnega.

18:21b.JOB.018.021 Da, tako se godi prebivališčem nepravičnika in tako kraju tistega, ki ne spoznava Boga mogočnega.

19

19:1b.JOB.019.001 A Job odgovori in reče:

19:2b.JOB.019.002 Doklej hočete žaliti dušo mojo in me tlačiti z besedami?

19:3b.JOB.019.003 Desetkrat ste me že zasramovali, in vas ni sram, da me tolikanj žalite!

19:4b.JOB.019.004 Ako sem pa res kriv, krivda moja ostaja pri meni.

19:5b.JOB.019.005 Če pa se res hočete veličati zoper mene in mi očitati sramoto mojo:

19:6b.JOB.019.006 vedite, da me je Bog okrivičil in me obdal z mrežo svojo.

19:7b.JOB.019.007 Glej, vpijem: Sila se mi godi! a nihče me ne sliši, kličem za pomoč, pa ni sodbe zame.

19:8b.JOB.019.008 Zagradil mi je pot, da ne morem preiti, in steze moje je zavil v temino.

19:9b.JOB.019.009 Slekel me je moje slave in venec mi je snel z glave.

19:10b.JOB.019.010 Na vseh straneh me je podrl, da ginem, in izruval je kakor drevo upanje moje.

19:11b.JOB.019.011 Storil je, da zoper mene plamti srd njegov in šteje me med nasprotnike svoje.

19:12b.JOB.019.012 Čete njegove so hkrati pridrle in napravile svojo pot zoper mene, in raztaborile so se okrog šatora mojega.

19:13b.JOB.019.013 Brate moje je oddalil od mene, in znanci moji so se mi docela odtujili.

19:14b.JOB.019.014 Odtegujejo se mi bližnji sorodniki moji in zaupniki moji so me pozabili.

19:15b.JOB.019.015 Gostači hiše moje in dekle moje me štejejo za tujca, inostranec sem postal v njih očeh.

19:16b.JOB.019.016 Kličem hlapca svojega, a ne da mi odgovora, z usti svojimi ga milo moram prositi.

19:17b.JOB.019.017 Dih moj se gnusi ženi moji in smrad moj matere moje otrokom.

19:18b.JOB.019.018 Celo deca me zaničuje; ko hočem vstati, govore zoper mene.

19:19b.JOB.019.019 Mrzé me vsi, ki sem se ž njimi srčno družil, in katere sem ljubil, so se obrnili zoper mene.

19:20b.JOB.019.020 Kosti mi lepé na koži in mesu, komaj zobrnice so mi ostale.

19:21b.JOB.019.021 Usmilite se me, usmilite se me, prijatelji moji, kajti roka Božja me je zadela.

19:22b.JOB.019.022 Zakaj me preganjate kakor Bog mogočni in se ne morete nasititi mesa mojega?

19:23b.JOB.019.023 O da bi se zapisale besede moje, o da bi se začrtale v knjigo!

19:24b.JOB.019.024 Da bi jih v skalo vsekali z železnim pisalom in s svincem zalili za vekomaj!

19:25b.JOB.019.025 A jaz vem, da živi Odrešenik moj, in On, ki je poslednji, se postavi nad prahom;

19:26b.JOB.019.026 in ko bo za kožo mojo to telo strto, vendar bom gledal iz svojega mesa Boga,

19:27b.JOB.019.027 ki ga jaz sam bom gledal sebi v dobro, in ga bodo videle moje oči, in ne bodem mu tujec. Obisti moje koprne v meni.

19:28b.JOB.019.028 Ako govorite, kako ga bomo preganjali! češ, da se je korenina hudobne stvari našla v meni,bojte se meča! kajti meč bo maščeval krivice, da bi vedeli, da je sodba.

19:29b.JOB.019.029 bojte se meča! kajti meč bo maščeval krivice, da bi vedeli, da je sodba.

20

20:1b.JOB.020.001 Tedaj odgovori Zofar Naamatec in reče:

20:2b.JOB.020.002 Zato mi odgovarjajo misli moje in zaradi tega sem znotraj razburjen.

20:3b.JOB.020.003 Svarilo, sebi v sramoto, mi je poslušati! A duh moj po razsodnosti svoji mi odgovarja.

20:4b.JOB.020.004 Ne veš li tega, kar je od vekomaj, odkar je bil človek postavljen na zemljo:

20:5b.JOB.020.005 da je zmagoslavje brezbožnih kratko in radost bogapozabnika le za trenotek?

20:6b.JOB.020.006 Najsi celó do neba stopa visokost njegova in glava njegova se dotika oblakov:

20:7b.JOB.020.007 kakor blato njegovo pogine za vselej; kateri so ga videli, poreko: Kje je?

20:8b.JOB.020.008 Kakor sen odleti, in ne bodo ga našli, izgubi se kakor ponočna prikazen.

20:9b.JOB.020.009 Oko ga je ugledalo, a ne bo ga videlo več, in nikdar več ga ne bo gledalo mesto njegovo.

20:10b.JOB.020.010 Njegovi otroci bodo iskali prijaznosti ubogih in njih roke bodo povračale oškodovancem imetje njegovo.

20:11b.JOB.020.011 Kosti so mu bile polne mladostne moči, ta pa zdaj leži ž njim v prahu.

20:12b.JOB.020.012 Čeprav mu je hudoba sladka v ustih in jo skriva pod jezikom svojim,

20:13b.JOB.020.013 jo slastno goji in je noče pustiti, ampak jo zadržuje v grlu svojem:

20:14b.JOB.020.014 vendar se izpremeni hrana v životu njegovem, kačji strup bode v notranjščini njegovi.

20:15b.JOB.020.015 Bogastvo je požrl, pa ga bo izbljuval, iz trebuha mu ga potegne Bog mogočni.

20:16b.JOB.020.016 Sesal je kačji strup: gadji jezik ga usmrti.

20:17b.JOB.020.017 Ne bo gledal veselja svojega v potokih, v tekočih rekah medu in smetane.

20:18b.JOB.020.018 Povrniti mora, kar je pridelal, ne sme tega uživati; primerno imetju, ki ga je pridobil, se ne more veseliti.

20:19b.JOB.020.019 Kajti potrl je in zapustil ubožce, hiše si je siloma vzel, a ne bo jih dozidal.

20:20b.JOB.020.020 Kajti pokoja ni poznal v osrčju svojem, zato ne ohrani ničesar, kar mu je drago.

20:21b.JOB.020.021 Nič ni ušlo njegovi požrešnosti, zato ne bode trpežno blagostanje njegovo.

20:22b.JOB.020.022 Ko bode v obilni obilosti, ga zadene stiska, roka vsakega trpina pride nanj.

20:23b.JOB.020.023 Ko si bo hotel napolniti trebuh, Bog spusti nanj jeze svoje togoto, in deževala bo nanj, njemu v jed.

20:24b.JOB.020.024 Bežal bo pred železnim orožjem, a prestreli ga bronasti lok.

20:25b.JOB.020.025 Izdere pšico, in pride ven iz telesa njegovega, svetlo jeklo iz žolči njegove, strahote ga objamejo.

20:26b.JOB.020.026 Zgolj nesreča je prihranjena za vse zaklade njegove, požre ga ogenj, ki ga človek ne podpihava, požge, kar je preostalo v šatoru njegovem.

20:27b.JOB.020.027 Nebesa razkrijejo njegovo krivico, in zemlja se vzdigne zoper njega.

20:28b.JOB.020.028 Dobiček hiše njegove se spravi vstran, povodenj ga odplavi v dan jeze Božje.To je človeku brezbožnemu delež od Boga in dediščina, prisojena mu od Boga mogočnega.

20:29b.JOB.020.029 To je človeku brezbožnemu delež od Boga in dediščina, prisojena mu od Boga mogočnega.

21

21:1b.JOB.021.001 Nato odgovori Job in reče:

21:2b.JOB.021.002 Pazljivo poslušajte govorjenje moje, in to bodi namesto vaših tolažb.

21:3b.JOB.021.003 Potrpite, in tudi jaz bom govoril, in ko dogovorim, se posmehujte.

21:4b.JOB.021.004 Mar tožba moja velja ljudem? ali kako naj ne bi bil žalosten duh moj?

21:5b.JOB.021.005 Obrnite se k meni in strmite in položite roko na usta svoja!

21:6b.JOB.021.006 Res, kadar se tega spomnim, se prestrašim in trepet prešine meso moje.

21:7b.JOB.021.007 Zakaj žive brezbožniki, dočakajo starosti, množe si tudi bogastvo?

21:8b.JOB.021.008 Njih seme stoji trdno ž njimi vred vpričo njih in njih zarod pred njih očmi.

21:9b.JOB.021.009 Njih hiše so v miru, brez straha, in Božje šibe ni nad njimi.

21:10b.JOB.021.010 Njih junci skačejo in ne neplodno, njih krave se lahko otele in ne izvržejo.

21:11b.JOB.021.011 Deco odpošiljajo kakor ovac krdelo in njih otroci plešejo veselo.

21:12b.JOB.021.012 Pevajo glasno z bobnicami in citrami in se vesele ob glasu piščali.

21:13b.JOB.021.013 V sreči prežive svoje dni, in v trenutku se pogreznejo v kraj mrtvih.

21:14b.JOB.021.014 In vendar govore Bogu mogočnemu: Pojdi od nas, ker spoznanja tvojih potov ne želimo!

21:15b.JOB.021.015 Kaj je Vsemogočni, da bi mu služili, ali kaj nam hasni, če se mu z molitvijo bližamo?

21:16b.JOB.021.016 Glej, njih sreča vendar ni v njih rokah. Svetovanje brezbožnih bodi daleč od mene!

21:17b.JOB.021.017 Kolikokrat se dogodi, da ugasne svetilo brezbožnikov in pridrevi nadnje njih poguba? da jim Bog podeli žalosti v srdu svojem?

21:18b.JOB.021.018 da so kakor rezanica pred vetrom in kakor pleve, ki jih razpiše vihar?

21:19b.JOB.021.019 Bog hrani, pravite, krivdo brezbožnikovo za otroke njegove. Njemu naj jo povrne, da jo on čuti!

21:20b.JOB.021.020 S svojimi očmi naj gleda svojo pogubo in pije naj od togote Vsegamogočnega!

21:21b.JOB.021.021 Kajti kaj bo maral za hišo svojo za seboj, ko se prestreže število mesecev njegovih? –

21:22b.JOB.021.022 More li kdo Boga mogočnega učiti spoznanja, ko vendar on sodi tiste, ki so na višavah?

21:23b.JOB.021.023 Tale umrje v obili moči svoji, ko je popolnoma brez skrbi in v miru;

21:24b.JOB.021.024 posode njegove so polne mleka in kosti njegove z mozgom pitane.

21:25b.JOB.021.025 Oni umrje v bridkosti duše, in nikdar ni okusil dobrega.

21:26b.JOB.021.026 Skupaj ležita v prahu, črvad ju oba pokriva.

21:27b.JOB.021.027 Glejte, jaz poznam misli vaše in naklepe, s katerimi me nadlegujete.

21:28b.JOB.021.028 Kajti pravite: Kje je hiša mogočneža in kje šator, ki so v njem prebivali brezbožni?

21:29b.JOB.021.029 Niste li vprašali popotnikov? in njih znamenita poročila boste pač pripoznali:

21:30b.JOB.021.030 da Bog hrani hudobneža do dne pogube, da ga odpravi v dan jeze.

21:31b.JOB.021.031 Kdo mu sme očitati v obraz pot njegovo? in kdo mu povrne, kar je storil?

21:32b.JOB.021.032 Prav njega spremijo s častjo do groba, in nad gomilo ga še čuvajo.

21:33b.JOB.021.033 Lahke mu so grude v dolini; in za njim pojdejo vsi ljudje, kakor jih je šlo brezštevilno pred njim.Kako me torej zaman tolažite? Od vaših odgovorov ostane le nezvestoba.

21:34b.JOB.021.034 Kako me torej zaman tolažite? Od vaših odgovorov ostane le nezvestoba.

22

22:1b.JOB.022.001 Tedaj odgovori Elifaz Temančan in reče:

22:2b.JOB.022.002 More li mož koristiti Bogu mogočnemu? Marveč sebi koristi razumnik.

22:3b.JOB.022.003 Hasni li Vsegamogočnemu, da si pravičen, ali pa ima kaj dobička, ko brezmadežne hraniš poti svoje?

22:4b.JOB.022.004 Je li zaradi tvoje bogaboječnosti, da te svari, s teboj hodi v pravdo?

22:5b.JOB.022.005 Ali ni velika tvoja hudobnost in krivic tvojih ni li brez konca?

22:6b.JOB.022.006 Brate svoje si rubil brez vzroka in polunagim si slekel obleko.

22:7b.JOB.022.007 Utrujenega nisi napojil z vodo in lačnemu si odrekel kruh.

22:8b.JOB.022.008 A siloviti mož si je lastil deželo, in imenitnik je prebival v njej.

22:9b.JOB.022.009 Vdove si pošiljal prazne od sebe, in rame sirot so bile strte.

22:10b.JOB.022.010 Zato je okrog tebe zadrga za zadrgo in plaši te nagel strah.

22:11b.JOB.022.011 Ali pa ne vidiš temine in povodnji, ki te zagrinja?

22:12b.JOB.022.012 Ni li Bog visok kakor nebesa? Poglej le najvišje zvezde, kako so vzvišene!

22:13b.JOB.022.013 A ti praviš: Kaj bi vedel Bog mogočni? more li skozi oblačno temino soditi?

22:14b.JOB.022.014 Oblačje Mu je ovoj, da ne vidi, in po okrožju nebes se izprehaja.

22:15b.JOB.022.015 Hočeš se li držati davnega veka steze, po kateri so hodili hudobni,

22:16b.JOB.022.016 ki so bili odpravljeni pred svojim časom? njih trdna tla so se razlila kakor reka –

22:17b.JOB.022.017 ki so rekali Bogu mogočnemu: Pojdi od nas! in: Kaj more pač Vsemogočni storiti za nas?

22:18b.JOB.022.018 In vendar je On napolnil njih hiše z blaginjo! – Toda svetovanje brezbožnih bodi daleč od mene!

22:19b.JOB.022.019 Pravični to vidijo in se vesele, in nedolžni jih zasmehuje,

22:20b.JOB.022.020 govoreč: Res, iztrebljeni so, ki so se vzpenjali zoper nas, in ogenj je požrl, kar je ostalo za njimi.

22:21b.JOB.022.021 Sprijazni se, pravim, ž Njim in imej mir, in blagostanje ti s tem pride.

22:22b.JOB.022.022 Sprejmi vendar pouk iz ust Njegovih in vtisni si besede Njegove v srce!

22:23b.JOB.022.023 Ako se obrneš k Vsemogočnemu, te zopet ustanovi, če odpraviš nepravičnost iz šatorov svojih.

22:24b.JOB.022.024 In vrzi v prah drago kovino in med kamenčke v potoku ofirsko zlato:

22:25b.JOB.022.025 potem bode Vsemogočni zaklad tvoj in drago srebro tebi.

22:26b.JOB.022.026 Kajti tedaj se boš razveseljeval Vsemogočnega in k Bogu povzdigneš obličje svoje.

22:27b.JOB.022.027 Molil boš k njemu, in te usliši, in obljube svoje boš opravljal.

22:28b.JOB.022.028 Ko ukreneš kako stvar, se ti uresniči, in luč ti bo sijala nad poti tvojimi.

22:29b.JOB.022.029 Ko bodo vodile doli, boš velel: Navzgor! in ponižanemu daje Bog pomoč.Rešil bo tudi njega, ki ni brez krivde, da, rešen bo po čistosti tvojih rok.

22:30b.JOB.022.030 Rešil bo tudi njega, ki ni brez krivde, da, rešen bo po čistosti tvojih rok.

23

23:1b.JOB.023.001 In Job odgovori in reče:

23:2b.JOB.023.002 Tudi danes še je kljubovalen odgovor moj; udarec moj je težji nego zdihovanje moje.

23:3b.JOB.023.003 O da bi vedel, kje Ga morem najti, da bi prišel prav do Njegovega stola!

23:4b.JOB.023.004 Razložil bi pravdo svojo pred Njim, usta svoja bi napolnil z dokazi.

23:5b.JOB.023.005 Hotel bi znati besede, ki mi jih odgovori, in poslušati, kar mi poreče.

23:6b.JOB.023.006 Ali bi se prepiral z menoj v veliki moči svoji? Ne; On bi samo pazil name.

23:7b.JOB.023.007 Tedaj bi se jaz poštenjak pravdal ž njim, in za večno bi se rešil sodnika svojega.

23:8b.JOB.023.008 Glej pa, če grem proti vzhodu, tam ga ni, in proti zahodu, ga ne zasledim;

23:9b.JOB.023.009 če proti severu, ko vrši delo, ga ne zagledam, zavije se proti jugu, in ga ne vidim.

23:10b.JOB.023.010 Kajti On pozna pot, katere se držim; ko bi me preizkušal, bi se izkazal kakor zlato.

23:11b.JOB.023.011 Koraka njegovega se je trdno držala noga moja, na pot njegovo sem pazil in nisem stopil ž nje;

23:12b.JOB.023.012 od zapovedi njegovih usten se nisem umaknil; bolj nego lastno postavo sem hranil ust njegovih besede.

23:13b.JOB.023.013 Ali on si je vedno enak, in kdo ga more odvrniti od njegovih misli? Česar želi duša njegova, to stori.

23:14b.JOB.023.014 Kajti on dopolni, kar je določeno zame; in takih reči je veliko pri njem.

23:15b.JOB.023.015 Zato se strašim pred njegovim obličjem; ko to premišljam, se ga bojim.

23:16b.JOB.023.016 Ker Bog mogočni mi je preplašil srce in Vsegamogočni me je prestrašil.Kajti nisem poginil od temine, tudi ne, ker mi je mrak zakril obraz.

23:17b.JOB.023.017 Kajti nisem poginil od temine, tudi ne, ker mi je mrak zakril obraz.

24

24:1b.JOB.024.001 Zakaj ni vnaprej določil Vsemogočni sodnih rokov? in zakaj ne vidijo, kateri ga poznajo, njegovih sodnih dni?

24:2b.JOB.024.002 Krivičniki prestavljajo mejnike, plenijo črede in jih sebi pasejo.

24:3b.JOB.024.003 Osle sirotam odganjajo in vdovam jemljejo v zastavo vole.

24:4b.JOB.024.004 Ubožce pehajo s cest, krotki, kar jih je v deželi, se morajo skrivati vsi.

24:5b.JOB.024.005 Glej, kakor divji osli v pustinji hodijo ubožci na delo svoje, marljivo iščoč plena: puščava jim daje hrane za njih otroke.

24:6b.JOB.024.006 Na polju žanjejo žito krivičnikovo in paberkujejo v njegovem vinogradu.

24:7b.JOB.024.007 Nagi leže vso noč, ker nimajo obleke, in nimajo odeje v mrazu.

24:8b.JOB.024.008 Lijak z gora jih premoči, in ker nimajo strehe, se oklepajo skalovja. –

24:9b.JOB.024.009 Siroto od prsi trgajo krivičniki, in kar ima na sebi ubožec, jemljejo v zastavo. –

24:10b.JOB.024.010 Goli hodijo, brez oblačila, in lačni nosijo bogatinom snope;

24:11b.JOB.024.011 v njih hramih jim morajo delati olje, tlačijo v tlačilnici in žeje se suše.

24:12b.JOB.024.012 Iz mesta se sliši ječanje umirajočih, in duša ranjencev vpije. A Bog tega ne šteje za nepristojnost!

24:13b.JOB.024.013 Drugi pa so sovražniki svetlobe: njenih potov ne poznajo, na njenih stezah ne ostajajo.

24:14b.JOB.024.014 Ob jutranjem svitu vstaja razbojnik, mori ubožca in potrebnega, in po noči je kakor tat.

24:15b.JOB.024.015 In oko prešeštnikovo čaka, da nastane mrak, češ: Nobeno oko me ne zagleda, in krinko si dene na obraz.

24:16b.JOB.024.016 V temi vdirajo v hiše; po dnevi se zapirajo, svetlobe ne poznajo.

24:17b.JOB.024.017 Kajti najbolj črna tema jim je vsem jutro, ker vsak izmed njih je vešč grozotam črne teme.

24:18b.JOB.024.018 Hiter je v teku svojem po površju vodá; njih delež je proklet na zemlji; ne hodi več po poti proti vinogradom.

24:19b.JOB.024.019 Suša in vročina odpravita snežnico: enako šeol tiste, ki so grešili.

24:20b.JOB.024.020 Mati pozabi takega, črvadi bo dobro teknil, ne bodo se ga več spominjali; tako bo strta kakor drevo nepravičnost

24:21b.JOB.024.021 tistega, ki je plenil nerodovitno, ki ni rodila, in vdovi ničesar ni storil dobrega.

24:22b.JOB.024.022 Bog pa z močjo svojo dolgo vzdržuje mogočneže; marsikateri še vstane, ko je že obupal nad življenjem.

24:23b.JOB.024.023 Bog mu daje varnosti, in on se naslanja nanjo; toda oči Njegove so nad njih poti.

24:24b.JOB.024.024 Stopijo visoko, a malo le, pa jih ni več; zvrnejo se, smrt jih pograbi kakor vse druge, posečeni bodo kakor dozoreli klasovi.Ni li tako? Kdo dokaže, da lažem, in dene v nič govor moj?

24:25b.JOB.024.025 Ni li tako? Kdo dokaže, da lažem, in dene v nič govor moj?

25

25:1b.JOB.025.001 In Bildad Šuhec odgovori in reče:

25:2b.JOB.025.002 Vladarstvo in strah je pri Njem; On napravlja mir na svojih višavah.

25:3b.JOB.025.003 Je li mogoče prešteti vojske Njegove? in Njegova luč nad kom se ne vzdiguje?

25:4b.JOB.025.004 Kako pa more smrtni človek biti pravičen pred mogočnim Bogom? in kakor bi mogel biti čist rojeni od žene?

25:5b.JOB.025.005 Glej, še mesec ne sveti jasno in zvezde niso čiste v očeh Njegovih:koliko manj smrtni človek, ki je črv, in sin človečji, ki je črvič!

25:6b.JOB.025.006 koliko manj smrtni človek, ki je črv, in sin človečji, ki je črvič!

26

26:1b.JOB.026.001 Job pa odgovori in reče:

26:2b.JOB.026.002 Kako lepo si podprl šibkega, kako si pomagal rami slabotnega,

26:3b.JOB.026.003 kako si izvrstno svetoval njemu, ki nima modrosti, in temeljitega znanja obilo pokazal!

26:4b.JOB.026.004 Komu si govoril besede, in čigav duh je šel iz tebe?

26:5b.JOB.026.005 Mrtvi strepetavajo pred Bogom globoko pod vodami in njih prebivalci.

26:6b.JOB.026.006 Smrtna država je odkrita pred Njim in peklenska globočina nima pokrova.

26:7b.JOB.026.007 On razteza severno nebo čez praznino in zemljo obeša na ničemer.

26:8b.JOB.026.008 Vkup veže vode v oblakih svojih, in oblačje se pod njimi ne razdere.

26:9b.JOB.026.009 Zastira lice prestola svojega, ko ob njem razgrinja oblake svoje.

26:10b.JOB.026.010 Zakrožil je mejo na površju vodá do zadnjega kraja, kjer mejita svetloba in tema.

26:11b.JOB.026.011 Stebrovi neba se stresajo in se groze od njegovega karanja.

26:12b.JOB.026.012 Po svoji moči razburja morje in po svoji previdnosti razbija morsko pošast.

26:13b.JOB.026.013 Duh njegov razvedruje nebo, roka njegova je prebodla bežečega zmaja.Glej, to je majhen obris dejanja Njegovega; in kako rahlo šepetanje, ki ga slišimo o Njem! A grmenje Njegove vsemogočnosti kdo more razumeti?

26:14b.JOB.026.014 Glej, to je majhen obris dejanja Njegovega; in kako rahlo šepetanje, ki ga slišimo o Njem! A grmenje Njegove vsemogočnosti kdo more razumeti?

27

27:1b.JOB.027.001 In Job je nadaljeval govor svoj in rekel:

27:2b.JOB.027.002 Kakor res živi Bog silni, ki mi je odvzel pravico, in Vsegamogočni, ki žali dušo mojo

27:3b.JOB.027.003 (kajti življenje moje je še v meni in duh Božji v nosnicah mojih):

27:4b.JOB.027.004 ustne moje ne govore krivičnega in jezik moj ne izreče prevare!

27:5b.JOB.027.005 Vam nikakor ne priznam pravičnosti; dokler ne umrem, ne dam si vzeti brezmadežnosti svoje.

27:6b.JOB.027.006 Pravičnosti svoje se držim in je ne pustim; srce mi ne očita ne enega mojih dni.

27:7b.JOB.027.007 Sovražnik moj naj se pokaže kot brezbožnik, in kdor se stavi zoper mene, kakor krivičnik.

27:8b.JOB.027.008 Kajti kaj je bogapozabnikova nada, če mu Bog prestriže življenje in vzame dušo?

27:9b.JOB.027.009 Bo li Bog mogočni slišal njegovo vpitje, ko pride stiska nadenj?

27:10b.JOB.027.010 More se li veseliti Vsemogočnega in klicati Boga vsakteri čas?

27:11b.JOB.027.011 Naj vas poučim o roki Boga silnega; kar je pri Vsegamogočnem, nočem utajiti.

27:12b.JOB.027.012 Glejte, sami ste to vsi videli, zakaj torej blebetate ničevo?

27:13b.JOB.027.013 To je delež krivičnega človeka pri Bogu mogočnem in silovitnikov dediščina, ki jo dobivajo od Vsemogočnega:

27:14b.JOB.027.014 Ko se mu množe otroci, množe se za meč, in potomci njegovi nimajo kruha dositega.

27:15b.JOB.027.015 Kar preostane njegovih, bodo pokopani v pomoru, in vdove njegove ne bodo žalovale.

27:16b.JOB.027.016 Ako si nakopiči srebra kakor prahu in si oblačil oskrbi kakor blata:

27:17b.JOB.027.017 pripravi si jih, a pravičnik jih bo oblekel, in nedolžni si med seboj razdele srebro.

27:18b.JOB.027.018 Zida si hišo, ki je kakor moljava in kakor koča, ki si jo napravi čuvaj.

27:19b.JOB.027.019 Bogat gre spat, a ne leže v drugič, odpre oči, in ni ga več.

27:20b.JOB.027.020 Grozote ga dohite kakor voda, po noči ga ugrabi vihar.

27:21b.JOB.027.021 Vzhodni veter ga vzame, da odide, in ga odnese z mesta njegovega.

27:22b.JOB.027.022 In Bog bo lučal vanj brez prizanašanja, roki Njegovi zaman bo poskušal ubežati.Ploskali bodo nad njim z rokami in izžvižgajo ga z mesta njegovega.

27:23b.JOB.027.023 Ploskali bodo nad njim z rokami in izžvižgajo ga z mesta njegovega.

28

28:1b.JOB.028.001 Kajti srebro ima svoje žile in zlato kraj, kjer se čisti.

28:2b.JOB.028.002 Železo se dobiva iz zemlje in iz kamenja izpuščajo s topljenjem bron.

28:3b.JOB.028.003 Temi napravljajo konec in preiskujejo do najskrajnejših mej kamene, skrite v temini in v smrtni senci.

28:4b.JOB.028.004 Navpik izkopljejo predor, koder popotnik ne hodi, po stezah, ki nanje noga ne stopi, se spuščajo doli in zibljejo semtertja daleč od ljudi.

28:5b.JOB.028.005 Iz zemlje raste kruh, a pod njo rijejo kakor ogenj.

28:6b.JOB.028.006 Med njenimi kameni se nahaja safir in gruče zlata so v njej.

28:7b.JOB.028.007 Te steze ropna ptica ni poznala in kraguljevo oko je ni videlo;

28:8b.JOB.028.008 ni po njej stopala ponosna zver in lev rjoveči ni po njej hodil.

28:9b.JOB.028.009 Trdega kamena se loti človek z roko svojo, izpodkopava gore od dna;

28:10b.JOB.028.010 prekope izsekava skozi skalovje in raznotere dragocenosti ugleda oko njegovo.

28:11b.JOB.028.011 Zajezuje struge, da ne solzé, in kar je skrito, prinaša na luč.

28:12b.JOB.028.012 Ali modrost, kje se nahaja? in kje je kraj razumnosti?

28:13b.JOB.028.013 Smrtni človek ne pozna njene cene, in v deželi živečih je ni najti.

28:14b.JOB.028.014 Brezno pravi: Ni je v meni, in morje govori: Ni je pri meni.

28:15b.JOB.028.015 Prečiščenega zlata ne moreš zanjo dati, ne dosti srebra odtehtati, da bi jo plačal.

28:16b.JOB.028.016 Ne more se ceniti s čistim zlatom ofirskim, z dragocenim oniksom ali safirjem.

28:17b.JOB.028.017 Zlato in steklo se ji ne moreta primerjati, ne posoda iz prečiščenega zlata zanjo zamenjati.

28:18b.JOB.028.018 Koraljev in kristala ni poleg nje omenjati, in pridobiti modrost je veliko dražje nego bisere.

28:19b.JOB.028.019 Ne more se ji enačiti topas iz Etiopije, ne da se oceniti s čistim zlatom.

28:20b.JOB.028.020 Odkod torej prihaja modrost, in kje je kraj razumnosti?

28:21b.JOB.028.021 Prikrita je očem vseh živih bitij in skrita pticam pod nebom.

28:22b.JOB.028.022 Pogubljenje in smrt pravita: Glas o njej smo čuli z ušesi svojimi.

28:23b.JOB.028.023 Bog ve pot do nje, in on pozna njen kraj.

28:24b.JOB.028.024 Zakaj on gleda do koncev zemlje in vidi vse, kar je pod nebom.

28:25b.JOB.028.025 Ko je vetru določal težo in vode tehtal in meril,

28:26b.JOB.028.026 ko je ustanavljal postavo dežju in pot blisku in gromu:

28:27b.JOB.028.027 tedaj jo je videl in jo naznanil, jo postavil, pa tudi preizkusil.In človeku je dejal: Glej, strah Gospodov je modrost, in ogibati se hudega je razumnost.

28:28b.JOB.028.028 In človeku je dejal: Glej, strah Gospodov je modrost, in ogibati se hudega je razumnost.

29

29:1b.JOB.029.001 In Job je nadaljeval govor svoj in rekel:

29:2b.JOB.029.002 O da bi bil še kakor v nekdanjih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,

29:3b.JOB.029.003 ko mi je svetilnica njegova sijala nad glavo in ko sem pri njegovi luči hodil po temi;

29:4b.JOB.029.004 kakor sem bil v dneh zrelosti svoje, ko je bilo prijateljstvo Božje nad šatorom mojim,

29:5b.JOB.029.005 ko je bil še Vsemogočni z menoj, otroci moji okoli mene;

29:6b.JOB.029.006 ko sem si umival noge v smetani in je skala poleg mene izlivala potoke olja!

29:7b.JOB.029.007 Ko sem šel skozi vrata v mesto, stol svoj si postavil na ulici,

29:8b.JOB.029.008 mladeniči so me videli in se skrili, in starci so se vzdignili in stali,

29:9b.JOB.029.009 knezi so zadrževali besede, položivši roko na usta svoja,

29:10b.JOB.029.010 plemenitnikov glas je onemel in jezik se jim je k nebesu prilepil.

29:11b.JOB.029.011 Ker ko je uho slišalo o meni, je blagrovalo mene, in ko me je oko videlo, je pričalo zame.

29:12b.JOB.029.012 Zakaj otel sem ubožca, ki je vpil za pomoč, in siroto, ki ji ni bilo pomočnika.

29:13b.JOB.029.013 Blagoslov tistega, ki bi bil skoro poginil, je prišel nadme, in srce vdove sem spravil v radostno petje.

29:14b.JOB.029.014 Oblačil sem pravičnost – bila mi je v obleko, in gorečnost za pravico mi je bila kakor plašč in venec.

29:15b.JOB.029.015 Slepcu sem bil oko in noga hromcu.

29:16b.JOB.029.016 Oče sem bil potrebnim in pravdo tistega, ki ga nisem poznal, sem preiskoval.

29:17b.JOB.029.017 Strl sem nepravičniku kočnike in zobom njegovim sem iztrgal plen.

29:18b.JOB.029.018 Zato sem dejal: V gnezdu svojem bom umrl in pomnožim kakor pesek dni svoje.

29:19b.JOB.029.019 Korenina moja se bo raztezala kraj vode in rosa bo nočevala na mojem vejevju;

29:20b.JOB.029.020 slava moja ostane vedno nova pri meni in lok moj se bo pomlajeval v roki moji.

29:21b.JOB.029.021 Mene so poslušali in čakali in molče na uho vlekli moj svet.

29:22b.JOB.029.022 Po mojih besedah ni nihče govoril, in govorjenje moje je nanje kapljalo.

29:23b.JOB.029.023 Čakali so me kakor dežja in odpirali usta svoja kakor zemlja, hrepeneč po poznem dežju.

29:24b.JOB.029.024 Nasmehljaval sem se jim, kadar so obupavali, in svetlobe obličja mojega niso mogli omračiti.Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava, in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče.

29:25b.JOB.029.025 Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava, in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče.

30

30:1b.JOB.030.001 Sedaj pa se mi smejejo mlajši od mene, ki njih očetov nisem maral pridružiti psom črede svoje.

30:2b.JOB.030.002 Kaj bi mi bila tudi koristila krepkost njih rok? saj jim je izginila mladostna čvrstost.

30:3b.JOB.030.003 Shujšani od stradanja in lakote, glojejo suho zemljo, ki je od nekdaj pusta in prazna.

30:4b.JOB.030.004 Trgajo lobodo ob grmeh, in korenina bodičevja je njih hrana.

30:5b.JOB.030.005 Izganjajo jih ljudje izmed sebe, vpijejo za njimi kakor za tatovi.

30:6b.JOB.030.006 Po strašnih prepadih morajo bivati, po jamah in skalnih votlinah.

30:7b.JOB.030.007 Izza grmovja vreščijo, med koprivami se zbirajo –

30:8b.JOB.030.008 otroci bedakov, da, otroci brezčastnežev, z bičem izgnani iz dežele!

30:9b.JOB.030.009 In tem sem sedaj v zabavljivo pesem, postal sem jim v prislovico!

30:10b.JOB.030.010 Gnusim se jim, stopajo daleč od mene in ne prizanašajo licu mojemu s pljuvanjem.

30:11b.JOB.030.011 Kajti Bog mi je razrešil vrv življenja in me ponižal, zato so si popustili uzdo pred menoj.

30:12b.JOB.030.012 Na desnici se mi postavlja tista zalega, noge mi odpahujejo stran, zoper mene napravljajo poti svoje, meni v pogubo.

30:13b.JOB.030.013 Razdirajo stezo mojo, pospešujejo mi pogubo, oni, ki sami so brez pomočnika.

30:14b.JOB.030.014 Kakor skozi širok predor se rinejo sem, lomasteč se vale nadme.

30:15b.JOB.030.015 Strahote so se obrnile proti meni. Čast moja se je razprhnila kakor v viharju, in sreča moja je minila kakor leteč oblak.

30:16b.JOB.030.016 In sedaj se razliva v meni duša moja; dohiteli so me bede polni dnevi.

30:17b.JOB.030.017 Noč mi vrta po kosteh, da se mi drobé, in glodajoče bolečine mi ne mirujejo.

30:18b.JOB.030.018 Vsled velike sile bolezni se mi grdo prilega obleka, oklepa me kakor telovnika mojega ovratnik.

30:19b.JOB.030.019 Pahnil me je v blato, da sem enak prahu in pepelu.

30:20b.JOB.030.020 Vpijem k tebi, a mi ne odgovarjaš, stojim proseč, pa me le strmo gledaš.

30:21b.JOB.030.021 Izpreobrnil si se v grozovitnega meni, z močjo roke svoje me preganjaš.

30:22b.JOB.030.022 Vzdiguješ me gori na veter, da bi odletel in se razrušil v šumu viharja.

30:23b.JOB.030.023 Kajti vem, da me odpelješ v smrt in v hišo, ki je določena vsem živečim.

30:24b.JOB.030.024 Toda ne iztegne li kdo roke svoje, ko pada? in če kdo gine, ne vpijejo li za pomoč?

30:25b.JOB.030.025 Ali nisem jokal nad njim, ki ga je zadela nesreča? ni li mi bilo v duši žal siromaka?

30:26b.JOB.030.026 Kajti čakal sem dobrega, a prišlo je hudo, nadejal sem se svetlobe, a prišla je tema.

30:27b.JOB.030.027 Osrčje moje v bridkosti kipi in ne miruje, zadeli so me mučni dnevi.

30:28b.JOB.030.028 Žalujoč hodim semtertja, brez solnca, stojim v zboru in vpijem za pomoč.

30:29b.JOB.030.029 Brat sem postal šakalom, nojem pa tovariš.

30:30b.JOB.030.030 Koža mi je očrnela in se lupi raz mene, kosti moje goré od vročine.In tako se je premenila harfa moja v žalostinko in piščal moja v jokanja glas.

30:31b.JOB.030.031 In tako se je premenila harfa moja v žalostinko in piščal moja v jokanja glas.

31

31:1b.JOB.031.001 Zavezo sem sklenil s svojimi očmi, in kako bi se bil smel ozirati po devici?

31:2b.JOB.031.002 A kaj mi je delež Božji odzgoraj in dediščina Vsemogočnega iz visokosti?

31:3b.JOB.031.003 Ni li poguba nepravičniku in nesreča njim, ki delajo krivico?

31:4b.JOB.031.004 Ne vidi li On potov mojih in ne šteje li vseh korakov mojih?

31:5b.JOB.031.005 Ako sem se pečal z ničemurnostjo in je noga moja hitela v prevaro

31:6b.JOB.031.006 (naj me pretehta na tehtnici pravičnosti, in spozna Bog brezmadežnost mojo!),

31:7b.JOB.031.007 ako je krenil korak moj s prave poti in mi je srce hodilo za očmi mojimi in se je madež prijel mojih rok:

31:8b.JOB.031.008 sejem naj, a drug uživaj, in kar sem zasadil, naj se s korenino izdere!

31:9b.JOB.031.009 Ako mi je znorelo srce za katero ženo in sem prežal pri vratih bližnjega svojega:

31:10b.JOB.031.010 naj žena moja melje drugemu in drugi naj se nadnjo sklanjajo!

31:11b.JOB.031.011 Kajti to je ostudnost, to je pregreha, ki jo morajo kaznovati sodniki.

31:12b.JOB.031.012 Kajti to je ogenj, ki požira do pogubljenja in ki bi s korenom izdrl vse, kar sem pridelal.

31:13b.JOB.031.013 Ako nisem spoštoval pravice hlapca svojega in dekle svoje, ko sta se prepirala z menoj:

31:14b.JOB.031.014 kaj si počnem, če vstane Bog mogočni, in ko bo preiskoval, kaj mu odgovorim?

31:15b.JOB.031.015 Ni li tudi njega Stvarnik moj naredil v materinem telesu, in ni li eden naju pripravil v materini otrobi?

31:16b.JOB.031.016 Ako sem ubožcem odrekel, kar so želeli, in povzročil, da so vdovine oči medlele,

31:17b.JOB.031.017 ali če sem jedel grižljaj svoj sam in ni tudi jedla od njega sirota

31:18b.JOB.031.018 (pač od mladosti moje je rasla pri meni kakor pri očetu in od materinega telesa sem bil vdovi vodnik);

31:19b.JOB.031.019 ako sem koga videl blizu pogina, ker ni imel oblačila, in potrebnega brez odeje,

31:20b.JOB.031.020 in če me ni blagoslavljalo ledje njegovo in če se z volno mojih ovac ni ogreval,

31:21b.JOB.031.021 ako sem vihtel roko proti siroti, ker sem videl, da mi je pomoč med vrati:

31:22b.JOB.031.022 odpadi mi pleče od lopatice svoje in rama moja se odlomi od njene cevi!

31:23b.JOB.031.023 Zakaj pogubljenje od Boga mogočnega mi je bilo v strah in vpričo Njegove vzvišenosti nisem mogel ničesar.

31:24b.JOB.031.024 Ako sem postavil zlato za nado svojo in čistemu zlatu rekel: Upanje moje!

31:25b.JOB.031.025 ako sem se veselil, da mi je bilo imetja veliko ter da je moja roka mnogo pridobila;

31:26b.JOB.031.026 ako sem gledal solnce, kako je sijalo, in v diki plavajoči mesec,

31:27b.JOB.031.027 in srce mi je bilo skrivaj omamljeno, da sem njima v čast poljubljal roko svojo:

31:28b.JOB.031.028 tudi to bi bila pregreha, kazni vredna pred sodniki, ker bi bil zatajil Boga mogočnega, ki je gori!

31:29b.JOB.031.029 Ako sem se veselil nesreče sovražilca svojega in se vzradoval, ko ga je zadelo zlo

31:30b.JOB.031.030 (a nikoli nisem dopustil grlu svojemu grešiti, da bi bil s kletvijo zahteval smrt njegovo!),

31:31b.JOB.031.031 ako niso rekali šatora mojega ljudje: Kdo bi se ne bil nasitil mesa njegove živine?

31:32b.JOB.031.032 na ulicah ni bilo treba prenočevati tujcu, duri svoje sem odprl popotniku –

31:33b.JOB.031.033 ako sem, kakor Adam, prikrival prestopke svoje, skrivaje v nedrijih krivdo svojo,

31:34b.JOB.031.034 ker sem se bal velike množice in me je strašilo zaničevanje rodovin, tako da sem molčal in nisem stopil ven iz duri...

31:35b.JOB.031.035 O da bi imel koga, ki bi me poslušal! (tu je moj podpis, Vsemogočni naj mi odgovori!) in da bi imel tožbenico, ki jo je pisal nasprotnik moj!

31:36b.JOB.031.036 Res, na rami svoji bi jo nosil in si jo navezal kakor venec!

31:37b.JOB.031.037 Korakov svojih število bi mu naznanil, pristopil bi k njemu kakor knez.

31:38b.JOB.031.038 Ako vpije nad menoj njiva moja in brazde njene vse vkup jokajo;

31:39b.JOB.031.039 ako sem užival njen pridelek, ne da bi bil plačal, in sem provzročil, da je njen posestnik izdahnil:tedaj mi rasti osatje namesto pšenice in namesto ječmena grd plevel! Konec je besedam Jobovim.

31:40b.JOB.031.040 tedaj mi rasti osatje namesto pšenice in namesto ječmena grd plevel! Konec je besedam Jobovim.

32

32:1b.JOB.032.001 In oni trije možje so nehali odgovarjati Jobu, ker je bil pravičen v svojih očeh.

32:2b.JOB.032.002 Tedaj se vname jeza Elihuju, sinu Barakela, Buzovcu, iz rodovine Ramove; zoper Joba se mu vname jeza, ker je sebe bolj opravičeval nego Boga.

32:3b.JOB.032.003 Tudi zoper tri prijatelje njegove se je razsrdil, zato ker niso našli odgovora in so vendar obsojali Joba.

32:4b.JOB.032.004 Elihu pa je čakal Joba z besedami, ker oni so bili starejši nego on.

32:5b.JOB.032.005 In ko je videl Elihu, da ni bilo odgovora v ustih tistih treh mož, tedaj se mu razvname jeza.

32:6b.JOB.032.006 In izpregovori Elihu, sin Barakelov, Buzovec, in reče: Mlad sem po letih, vi pa ste starci, zato me je bilo sram in sem se bal vam povedati svoje misli.

32:7b.JOB.032.007 Dejal sem: Naj leta govore in visoka starost naj oznani modrost.

32:8b.JOB.032.008 Toda duh v smrtnikih je in dih Vsemogočnega, ki jih dela razumne.

32:9b.JOB.032.009 Priletni niso vselej modri in starci ne umejo vsekdar, kar je prav.

32:10b.JOB.032.010 Zato pravim: Poslušaj mene, tudi jaz hočem povedati misli svoje.

32:11b.JOB.032.011 Glejte, čakal sem besed od vas, poslušal sem vašo razsodnost, dokler bi bili iznašli, kar je odgovoriti,

32:12b.JOB.032.012 in skrbno sem pazil na vas; a glejte, ni ga med vami, ki je prepričal Joba in odgovoril besedam njegovim.

32:13b.JOB.032.013 Nikar torej ne pravite: Našli smo modrost; Bog mogočni ga premore, ne človek!

32:14b.JOB.032.014 Kajti proti meni ni nameril besed; in z vašimi govori mu ne bom odgovarjal.

32:15b.JOB.032.015 Osupnili so, ne odgovarjajo več, pošle so jim besede.

32:16b.JOB.032.016 In jaz naj čakam, ker oni ne govore, ker tu stoje in ne odgovarjajo več?

32:17b.JOB.032.017 Odgovoril bom tudi jaz svoj del, tudi jaz povem mnenje svoje.

32:18b.JOB.032.018 Kajti poln sem besed, pritiska me duh moj v meni.

32:19b.JOB.032.019 Glej, život mi je kakor vino, ki nima duška, kakor novi sodi hoče počiti.

32:20b.JOB.032.020 Moram govoriti, da se oddahnem, odprem torej ustne svoje in odgovorim!

32:21b.JOB.032.021 Da bi le z nikomer pristranski ne potegnil! In nobenemu človeku se nočem prilizovati.Saj tudi ne poznam prilizovanja: sicer bi me v kratkem vzel Stvarnik moj.

32:22b.JOB.032.022 Saj tudi ne poznam prilizovanja: sicer bi me v kratkem vzel Stvarnik moj.

33

33:1b.JOB.033.001 Sedaj pa, o Job, prosim, poslušaj govore moje in sprejmi v ušesa vse besede moje.

33:2b.JOB.033.002 Glej, odprl sem usta svoja, jezik moj govori v ustih mojih.

33:3b.JOB.033.003 Besede moje bodo izrekale srca mojega poštenost, in kar vedo ustne moje, čisto povedo.

33:4b.JOB.033.004 Duh Boga mogočnega me je storil in dih Vsemogočnega me oživlja.

33:5b.JOB.033.005 Ako moreš, mi odgovori, pripravi si besede proti meni, postavi se!

33:6b.JOB.033.006 Glej, Boga mogočnega sem stvar kakor ti, iz ila sem narejen tudi jaz.

33:7b.JOB.033.007 Glej, strah do mene te ne spravi v trepet in pest moja ti ne bode pretežka.

33:8b.JOB.033.008 Zares, rekel si pred mojimi ušesi, in slišal sem glas besed:

33:9b.JOB.033.009 Čist sem, brez prestopka, nedolžen sem in krivice ni na meni.

33:10b.JOB.033.010 Glej, On išče prilike v nasprotovanju meni, šteje me sebi za sovražnika.

33:11b.JOB.033.011 Noge mi stiska v klado, pazi na vse steze moje.

33:12b.JOB.033.012 Glej, o tem ne sodiš prav, ti odgovarjam, zakaj Bog je višji nego smrtni človek.

33:13b.JOB.033.013 Čemu se prepiraš ž Njim? kajti On ni dolžen odgovoriti za nobeno svojih dejanj.

33:14b.JOB.033.014 Pač govori Bog mogočni enkrat ali dvakrat, a človek ne opazi tega.

33:15b.JOB.033.015 V sanjah, v nočni prikazni, kadar trdno spanje objema ljudi, ko dremljejo na ležišču:

33:16b.JOB.033.016 tedaj odpira uho ljudem in pritiska pečat na pouk, ki jim ga daje,

33:17b.JOB.033.017 da odvrne človeka od njegove nakane ter ga obvaruje napuha,

33:18b.JOB.033.018 da odtegne dušo njegovo izpred jame in življenje njegovo, da ne leti v strelo.

33:19b.JOB.033.019 Kaznovan je tudi z bolečinami na ležišču svojem in z neprestano borbo v kosteh svojih,

33:20b.JOB.033.020 tako da se mu studi kruh v življenju in duši njegovi najljubša jed.

33:21b.JOB.033.021 Meso mu gine, da ga ni videti, in gole so kosti njegove, ki jih prej ni bilo videti;

33:22b.JOB.033.022 in duša njegova se bliža jami in življenje njegovo pogubnikom.

33:23b.JOB.033.023 Ako se zanj potegne angel posredovalec, eden iz tisoč, da pokaže človeku pravo pot njegovo,

33:24b.JOB.033.024 tedaj mu bo On milostiv in poreče: Reši ga, da ne pade v jamo; našel sem zanj odkupnino!

33:25b.JOB.033.025 Potem bo meso njegovo bohotnejše nego otročje, povrne se k dnevom mladostne kreposti svoje.

33:26b.JOB.033.026 Prosil bo Boga, in On ga blagovoljno sprejme, da bo videl obličje Njegovo z veselim ukanjem; in Bog povrne človeku pravičnost njegovo.

33:27b.JOB.033.027 Pred ljudmi bo pel in govoril: „Grešil sem in izprevrnil, kar je bilo prav, a ni mi povrnil, kakor sem zaslužil.

33:28b.JOB.033.028 Odrešil je dušo mojo, da ne bi šla v jamo, in življenje moje z veseljem gleda svetlobo.“

33:29b.JOB.033.029 Glej, vse to stori Bog mogočni dvakrat, trikrat pri človeku,

33:30b.JOB.033.030 da odvrne dušo njegovo od jame, da bi bila razsvetljena z lučjo življenja.

33:31b.JOB.033.031 Pazi, Job, poslušaj me, molči, in jaz naj govorim!

33:32b.JOB.033.032 Ako imaš besede, odgovori mi, govóri, saj te želim opravičiti.Ako pa nimaš, poslušaj le mene, molči, in učil te bom modrosti.

33:33b.JOB.033.033 Ako pa nimaš, poslušaj le mene, molči, in učil te bom modrosti.

34

34:1b.JOB.034.001 Še izpregovori Elihu in reče:

34:2b.JOB.034.002 Poslušajte, modrijani, besede moje, in veščaki, naklonite mi posluh!

34:3b.JOB.034.003 Kajti uho presoja besede kakor grlo okus jedi.

34:4b.JOB.034.004 Izvolímo zase, kar je prav, spoznajmo med seboj, kar je dobro!

34:5b.JOB.034.005 Kajti Job je rekel: „Pravičen sem, in Bog mogočni mi je vzel pravico mojo.

34:6b.JOB.034.006 Vkljub svoji pravici veljam za lažnika; rana moja je nezaceljiva, dasi sem brez prestopka.“

34:7b.JOB.034.007 Kje je mož kakor Job, ki pije roganje kakor vodo

34:8b.JOB.034.008 in s hudodelniki hodi v družbi in občuje z brezbožnimi ljudmi?

34:9b.JOB.034.009 Zakaj dejal je: Nič ne hasni možu, če rad občuje z Bogom!

34:10b.JOB.034.010 Zato me poslušajte, možje razumni! Daleč bodi krivičnost od Boga silnega in od Vsemogočnega nepravičnost!

34:11b.JOB.034.011 Toda dejanje človekovo mu povrača in dela, da se mu godi po tem, kakor je živel.

34:12b.JOB.034.012 Da zares, Bog mogočni ne ravna krivično in Vsemogočni ne skrivi pravice.

34:13b.JOB.034.013 Kdo mu je poveril zemljo? in kdo je postavil ves zemeljski krog?

34:14b.JOB.034.014 Ako bi srce obrnil le na sebe, duha svojega in svoj dih potegnil nase,

34:15b.JOB.034.015 vse meso bi hkratu pomrlo in človek bi se povrnil v prah.

34:16b.JOB.034.016 Ako si torej pameten, poslušaj to, čuj besed mojih glas!

34:17b.JOB.034.017 More li tudi vladati, kdor sovraži pravico? ali hočeš obsoditi Njega, ki je pravičen in mogočen?

34:18b.JOB.034.018 Sme se li reči kralju: Belijal! plemenitnikom: Brezbožniki!?

34:19b.JOB.034.019 Koliko manj Njemu, ki se ne ozira na veljavo knezov in bogatina ne ceni više nego siromaka! Kajti vsi so rok Njegovih delo.

34:20b.JOB.034.020 V trenotku umirajo, kar sredi noči se pretrese ljudstvo in premine, in mogočne odpravljajo brez roke človeške.

34:21b.JOB.034.021 Kajti oči Njegove so obrnjene na poti človekove in vidi vse korake njegove.

34:22b.JOB.034.022 Ni teme, ni smrtne sence, da bi se v njej skrili, ki delajo krivico.

34:23b.JOB.034.023 Ker ni Mu treba dolgo opazovati človeka, da bi prišel pred Boga mogočnega na sodbo.

34:24b.JOB.034.024 On pokončava mogočneže brez preiskovanja in stavi druge na njih mesto.

34:25b.JOB.034.025 Tako pozna njih dejanja, in podere jih po noči, da so strti.

34:26b.JOB.034.026 Tepe jih kakor hudodelnike na očitnem mestu,

34:27b.JOB.034.027 zato ker so vstran stopili, ne hoteč hoditi za Njim, in se niso menili za nobenega potov Njegovih

34:28b.JOB.034.028 in so storili, da je k Njemu doletelo vpitje ubožcev, da je slišal trpinov krik.

34:29b.JOB.034.029 Ko On dodeli mir, kdo obsodi? in skriva li obličje svoje, kdo Ga more videti? Bodisi narod ali poedinec, vse enako vodi,

34:30b.JOB.034.030 da ne bi vladal človek bogapozabni, da nihče ne bo v zanko ljudstvu.

34:31b.JOB.034.031 Kajti rekel li je Job Bogu mogočnemu: „Trpim kazen, ne bom več napačno delal.

34:32b.JOB.034.032 Česar ne vidim, pokaži mi ti; ako sem krivico storil, ne storim je več“?

34:33b.JOB.034.033 Mar naj povrača po tvoji misli? Saj si zavrgel plačilo Njegovo; zato moraš voliti ti, in ne jaz. Govóri torej, kar veš!

34:34b.JOB.034.034 Možje razumni mi poreko in moder mož, ki me čuje:

34:35b.JOB.034.035 Job ne govori s spoznanjem in besede njegove so brez razsodnosti.

34:36b.JOB.034.036 Ah, da bi bil Job zopet in zopet izkušan zaradi svojih odgovorov po načinu krivičnikov!Zakaj grehu svojemu še prideva prestopek, ploska med nami zasmehljivo z rokami in množi besede zoper Boga mogočnega.

34:37b.JOB.034.037 Zakaj grehu svojemu še prideva prestopek, ploska med nami zasmehljivo z rokami in množi besede zoper Boga mogočnega.

35

35:1b.JOB.035.001 Še spregovori Elihu in reče:

35:2b.JOB.035.002 Meniš li, da je to prav? Rekel si: Pravičnost moja je večja nego Boga mogočnega.

35:3b.JOB.035.003 Kajti vprašuješ, kaj hasni tebi? „Kaj pridobim več, nego ko bi grešil?“

35:4b.JOB.035.004 Jaz ti odgovorim besede in tvojim tovarišem s teboj.

35:5b.JOB.035.005 Ozri se proti nebu in glej in ogleduj nebeški obok – višji je nego ti.

35:6b.JOB.035.006 Če grešiš, kaj Mu škodiš? in če se množe prestopki tvoji, kaj Mu prizadeneš?

35:7b.JOB.035.007 Če si pravičen, kaj Mu daješ? ali kaj prejemlje iz roke tvoje?

35:8b.JOB.035.008 Možu, kakor si sam, more škoditi tvoja brezbožnost in sinu človeškemu koristiti tvoja pravičnost.

35:9b.JOB.035.009 Zaradi mnogega nasilstva vpijejo, kriče za pomoč zaradi rame mogočnežev.

35:10b.JOB.035.010 A nihče ne pravi: Kje je Bog, Stvarnik moj, ki daje hvalospeve po noči,

35:11b.JOB.035.011 ki nas bolj poučuje nego živali zemeljske in nam več modrosti daje nego pticam nebeškim.

35:12b.JOB.035.012 Ondi vpijejo zaradi napuha hudobnih, a On ne odgovarja.

35:13b.JOB.035.013 Samo praznega vpitja ne sliši Bog silni in Vsegamogočni se nanje ne ozira.

35:14b.JOB.035.014 Če praviš tudi, da Ga ne vidiš – pravda tvoja je pred Njim, Ga le čakaj!

35:15b.JOB.035.015 In sedaj, ker še ni kaznoval srd njegov, ne pozna li dobro drzovitosti tvoje?Zatorej brezuspešno odpira Job usta svoja, množi besede brez spoznanja.

35:16b.JOB.035.016 Zatorej brezuspešno odpira Job usta svoja, množi besede brez spoznanja.

36

36:1b.JOB.036.001 Še je Elihu nadaljeval, govoreč:

36:2b.JOB.036.002 Počakaj še malo, in te poučim, kajti še imam besed za Boga.

36:3b.JOB.036.003 Prinesem znanje svoje iz daljave in pripoznam pravičnost Stvarniku svojemu.

36:4b.JOB.036.004 Kajti zares, besede moje niso lažnive; popoln v spoznanju je, ki stoji pred teboj!

36:5b.JOB.036.005 Glej, Bog je mogočen, vendar ne zaničuje nikogar; mogočen je v moči razuma.

36:6b.JOB.036.006 Brezbožnih ne hrani v življenju, trpinom pa pridobiva pravico.

36:7b.JOB.036.007 Ne odvrača oči svojih od pravičnih, ampak s kralji na prestolu jim da sedeti za vedno, da so povišani.

36:8b.JOB.036.008 In ko so zvezani v sponah in ujeti v vezeh revščine,

36:9b.JOB.036.009 tedaj jim oznani njih dejanje in njih prestopke, da so prevzetovali,

36:10b.JOB.036.010 in jim odpre uho za svarilo in veli, naj se preobrnejo od krivice.

36:11b.JOB.036.011 Ako poslušajo in se mu podvržejo, prežive dni svoje v blaginji in leta svoja v prijetnostih.

36:12b.JOB.036.012 Ako pa ne poslušajo, lete v strelo in mrjo v nerazumu.

36:13b.JOB.036.013 Kateri pa so bogapozabni v srcu, gojé jezo: ne kličejo za pomoč, kadar jih je zvezal.

36:14b.JOB.036.014 Njih duša umrje v mladosti in njih življenje pogine med nečistosti prodanimi.

36:15b.JOB.036.015 A trpina otimlje v trpljenju njegovem in po stiski jim odpira uho.

36:16b.JOB.036.016 Tudi tebe bi bil iz žrela stiske odpeljal v prostranost, kjer ni tesnobe, in kar se postavi na mizo tvojo, bi bilo polno tolščobe.

36:17b.JOB.036.017 Ali napolnjen si s sodbo brezbožnikovo: sodba in obsodba te zadeneta.

36:18b.JOB.036.018 Zato glej, da te togota ne zapelje v zasmehovanje Boga, in obilost podkupnine naj te ne prekani!

36:19b.JOB.036.019 Pomore ti li tvoje vpitje tja, kjer ni stiske, in vse napenjanje moči tvoje?

36:20b.JOB.036.020 Ne žéli si noči, v kateri bodo ljudstva iztrebljena z mesta svojega.

36:21b.JOB.036.021 Varuj se, ne obračaj se h krivici, kajti njo rajši voliš nego trpljenje.

36:22b.JOB.036.022 Glej, Bog mogočni ravna vzvišeno v moči svoji; kdo je tak učitelj kakor On?

36:23b.JOB.036.023 Kdo Mu je predpisal pot Njegovo in kdo sme reči: Nepravo si storil?

36:24b.JOB.036.024 Pomisli, da ti je poveličevati delo Njegovo, katero opevajo ljudje.

36:25b.JOB.036.025 Vsi ljudje je z veseljem gledajo, smrtnik je zagleda oddaleč.

36:26b.JOB.036.026 Glej, Bog mogočni je prevzvišen za naše spoznanje, število let Njegovih je nedoumno.

36:27b.JOB.036.027 Kajti On dviga gori kapljico vode; od sopare, ki jo napravlja, solzé kot dež,

36:28b.JOB.036.028 ki ga visoki oblaki izlivajo in kapljajo na človeka v obilosti.

36:29b.JOB.036.029 In ume li kdo razprostrtje oblakov, prasketanje šatora Njegovega?

36:30b.JOB.036.030 Glej, On razširja svetlobo svojo okoli sebe in s koreninami morja se ogrinja;

36:31b.JOB.036.031 kajti s tem sodi narode, s tem daje jedi v izobilju.

36:32b.JOB.036.032 Roke svoje odeva z bliskom in ga pošilja, da zadene protivnika.Njegovo grmenje Ga naznanja, celo živina čuti, da prihaja.

36:33b.JOB.036.033 Njegovo grmenje Ga naznanja, celo živina čuti, da prihaja.

37

37:1b.JOB.037.001 Da, ob tem mi srce trepeta in poskakuje s svojega mesta.

37:2b.JOB.037.002 Čujte, čujte glasu Njegovega hrum in šumljanje, ki prihaja iz ust Njegovih!

37:3b.JOB.037.003 Pod vsa nebesa ga pošilja in blisk svoj do robov zemlje.

37:4b.JOB.037.004 Za bliskom rjove grom; On grmi z veličastnim glasom svojim in ne zadržuje bliskov, ko se čuje glas Njegov.

37:5b.JOB.037.005 Bog mogočni grmi čudovito z glasom svojim, velike dela reči, ki jih ne razumemo.

37:6b.JOB.037.006 Zakaj snegu veli: Padaj na zemljo! enako nalivu in silnim ploham svojim.

37:7b.JOB.037.007 Vsakemu človeku zapečati roko, da bi vsi ljudje spoznali delo Njegovo.

37:8b.JOB.037.008 Tedaj gre zver v svoja skrivališča in ostaja v svojih brlogih.

37:9b.JOB.037.009 Iz hrama na jugu prihaja vihar, od severa pa mraz.

37:10b.JOB.037.010 Po dihu Boga mogočnega se naredi mraz in široke vode se stisnejo.

37:11b.JOB.037.011 Z množino mokrote obtežuje oblake, daleč razprostira oblake strelonosne.

37:12b.JOB.037.012 Pod Njegovim vodstvom se zasukajo, da opravijo, karkoli jim zapove, nad površjem obseljene zemlje,

37:13b.JOB.037.013 bodisi, da jim veli izprazniti se v šibo, če je treba zemlji Njegovi, ali v dokaz Njegove milosti.

37:14b.JOB.037.014 Čuj to, Job, stoj in opazuj čudovita dela Boga mogočnega!

37:15b.JOB.037.015 Veš li, kako Bog obtežava oblake svoje in veli sijati njih svetlobi?

37:16b.JOB.037.016 Umeš li plavanje in valovanje oblakov, čudovita dela tistega, ki je popoln v znanju?

37:17b.JOB.037.017 Ti, ki ti obleka postane gorka, kadar jug vleče po zemlji,

37:18b.JOB.037.018 moreš li ti kakor On razpeti nebeški obok, da trdno stoji kakor zlito zrcalo?

37:19b.JOB.037.019 Poúči nas, kaj naj Mu rečemo? Mi ne moremo urediti besed zaradi tmine.

37:20b.JOB.037.020 Ali naj se Mu oznani, da hočem govoriti? Kdo bo li želel, da bo uničen?

37:21b.JOB.037.021 Sedaj sicer ne vidimo luči, ki na oblake svetlo sije, a veter potegne in jih očisti.

37:22b.JOB.037.022 Od severa prihaja zlat lesk – okoli Boga je strašna veličast;

37:23b.JOB.037.023 Vsemogočnega ne moremo doseči, prevzvišen je v moči; a v sodbi in v obili pravičnosti nikomur ne dela sile.Zato se ga boje ljudje; on se ne ozira na nikogar, kakorkoli je modrega srca.

37:24b.JOB.037.024 Zato se ga boje ljudje; on se ne ozira na nikogar, kakorkoli je modrega srca.

38

38:1b.JOB.038.001 Tedaj spregovori GOSPOD iz viharja in reče Jobu:

38:2b.JOB.038.002 Kdo je ta, ki v mrak zavija Božje sklepe z besedami brez spoznanja?

38:3b.JOB.038.003 Opaši, pravim, kakor mož ledja svoja! jaz te bom vprašal, in ti me pouči!

38:4b.JOB.038.004 Kje si bil, ko sem postavljal temelje zemlji? Povej, če kaj imaš razuma!

38:5b.JOB.038.005 Kdo je določil mero njeno, če menda veš? ali kdo je čeznjo potegnil merno vrvico?

38:6b.JOB.038.006 V kaj so vtaknjeni podstavni stebri njeni? ali kdo je položil njen vogelni kamen,

38:7b.JOB.038.007 ko so pele vkup jutranje zvezde in vsi sinovi Božji radostno ukali?

38:8b.JOB.038.008 In kdo je zaprl morje z zatvornicami, ko je ven pridrlo kakor iz materinega telesa,

38:9b.JOB.038.009 ko sem mu naredil oblake za oblačilo in megleno tmino za plenice,

38:10b.JOB.038.010 in sem mu določil stalno mejo in postavil zapahe in vrata

38:11b.JOB.038.011 in velel: Dotod pojdeš in nikar naprej, in tu bodi mejnik kljubovalnim valovom tvojim!

38:12b.JOB.038.012 Ali si kdaj, odkar živiš, ukazal jutru se svitati, si li odkazal jutranji zarji mesto njeno,

38:13b.JOB.038.013 veleč, naj zgrabi robove zemlje in ž nje otrese brezbožnike?

38:14b.JOB.038.014 Kakor pečatna glina se premenjuje zemlja in vse na njej se kaže kakor v oblačilu;

38:15b.JOB.038.015 a brezbožnim se jemlje njih luč, in povzdignjena rama bo strta.

38:16b.JOB.038.016 Ali si stopil v studence morja, si li prehodil dno globočine?

38:17b.JOB.038.017 Odprla so se ti vrata smrti in videl si vrata smrtne sence?

38:18b.JOB.038.018 Si li prav pregledal širjavo zemlje? Povej, če vse to veš!

38:19b.JOB.038.019 Katera je pot do bivališča luči in kje je temi rodni kraj?

38:20b.JOB.038.020 da bi ju pripeljal do njiju mej in da bi znal steze k njiju hiši?

38:21b.JOB.038.021 Pač to veš? saj si bil takrat rojen in dni tvojih število je veliko!

38:22b.JOB.038.022 Si li dospel do skladišč snega in videl zaloge toče,

38:23b.JOB.038.023 ki sem jih prihranil za čas nadloge, za dan boja in vojske?

38:24b.JOB.038.024 Kateri je pot, ki se na njem svetloba delí, vzhodni veter se razširja nad zemljo?

38:25b.JOB.038.025 Kdo je razklal v oblakih lijaku tok in odpira pot blisku in grmenju,

38:26b.JOB.038.026 da bi deževalo na zemljo brez ljudi, na puščavo, kjer ni človeka,

38:27b.JOB.038.027 da se nasiti pušča in puščava in poganja zelena trava.

38:28b.JOB.038.028 Ima li dež očeta in kdo plodi rosne kapljice?

38:29b.JOB.038.029 Iz čigavega telesa prihaja led in kdo rodi slano nebeško?

38:30b.JOB.038.030 Vode se zgoščujejo, da so kakor kamen, in gladina globočine se stakne vkup.

38:31b.JOB.038.031 Moreš li zvezati zveze gostosevcev ali razdreti spojine rimščic?

38:32b.JOB.038.032 Storiš li, da se prikažejo znamenja zverokroga o svojem času, moreš li voditi medveda ž njegovimi mladiči?

38:33b.JOB.038.033 Poznaš li postave neba, ali pa urejaš vlado njegovo nad zemljo?

38:34b.JOB.038.034 Moreš li povzdigniti glas svoj do oblakov, da te množina vode pokrije?

38:35b.JOB.038.035 Moreš li bliske izpuščati, da švigajo, da ti reko: Tu smo!

38:36b.JOB.038.036 Kdo je del v notranjščino modrost, ali kdo je dal duhu razum?

38:37b.JOB.038.037 Kdo šteje najvišje oblake z modrostjo in kdo izliva nebeške mehove,

38:38b.JOB.038.038 ko se strdi prah, da je kakor ulitina, in se grude prilepijo druga drugi.

38:39b.JOB.038.039 Mar levinji loviš plen in tešiš mladih levov glad,

38:40b.JOB.038.040 ko čepe v brlogih svojih, v goščavi na preži sede?Kdo pripravlja vranu hrano njegovo, ko mladiči njegovi kriče k Bogu mogočnemu, letajo semtertja, ker nimajo živeža?

38:41b.JOB.038.041 Kdo pripravlja vranu hrano njegovo, ko mladiči njegovi kriče k Bogu mogočnemu, letajo semtertja, ker nimajo živeža?

39

39:1b.JOB.039.001 Veš li za čas, kdaj rode divje koze v skalah, ali si opazoval, kdaj so košute v porodnih bolečinah?

39:2b.JOB.039.002 Si li preštel njih mesece, katere jim je dopolniti, in veš li čas, kdaj rode?

39:3b.JOB.039.003 kako se zvijajo, mlade svoje izpuščajo, bolečin se oproščajo?

39:4b.JOB.039.004 Njih mladiči se ojačujejo, rastó pod milim nebom, jih zapuste in se k njim več ne povrnejo.

39:5b.JOB.039.005 Kdo je pustil divjega osla v prostost in vezi njegove kdo je razklenil,

39:6b.JOB.039.006 ki sem mu jaz naredil puščavo v hišo in solnato puščo za prebivališče?

39:7b.JOB.039.007 Njemu je v smeh mestni hrup, za krik gonjačev se ne meni.

39:8b.JOB.039.008 Gleda po gorah, kod je kaj paše, in išče povsod zelenja.

39:9b.JOB.039.009 Ali bo hotel divji bivol služiti tebi, bo li prenočeval pri jaslih tvojih?

39:10b.JOB.039.010 Ga li moreš v jarem vkleniti, da bi delal brazde, ali bo za teboj vlačil brano po dolini?

39:11b.JOB.039.011 Boš li mu zaupal, ker je velika moč njegova, in prepustiš mu li delo svoje?

39:12b.JOB.039.012 Moreš se li zanesti nanj, da spravi žetev tvojo in zbere žito na gumnu tvojem?

39:13b.JOB.039.013 Veselo fofota nojica s perutjo svojo: a je li je njeno perutje in perje kakor štorkljino?

39:14b.JOB.039.014 Kajti jajca svoja pušča na zemlji in jih ogreva v prahu,

39:15b.JOB.039.015 a zabi, da jih utegne noga poteptati in zverina poljska streti.

39:16b.JOB.039.016 Trdo ravna s svojimi mladiči, kakor da niso njeni, nič je ne skrbi, da se je trudila zaman.

39:17b.JOB.039.017 Kajti Bog ji je prikratil modrost in razumnosti ji ni podelil.

39:18b.JOB.039.018 Kadar se vzdigne, da leti, zasmehuje konja in jezdeca.

39:19b.JOB.039.019 Si li dal konju moč njegovo in mu vrat ogrnil z vihrajočo grivo?

39:20b.JOB.039.020 Naredil si, da skače kakor kobilica? Rezgetanje njegovo je krasno in strašno.

39:21b.JOB.039.021 Grebe tla s kopiti, veseli se moči svoje, dirja oborožencem naproti.

39:22b.JOB.039.022 Posmehuje se bojazni in se ne ustraši, in meču se ne umakne.

39:23b.JOB.039.023 Nad njim zvenči strelni tulec, bliska se kopje in sulica.

39:24b.JOB.039.024 Silovito jezno dirja naprej in ne da se udržati, ko se zglasi trobenta.

39:25b.JOB.039.025 Kadar zadoni tromba, kliče: huj! in oddaleč že čuje boj, grmeči glas poveljnikov in bojni krik.

39:26b.JOB.039.026 Tvoj li razum napravlja, da se jastreb dviga, razpenja peruti proti poldnevu?

39:27b.JOB.039.027 In zleti li orel visoko na tvoje povelje in postavi v višavi gnezdo svoje?

39:28b.JOB.039.028 V skalah prebiva in gnezdi po pečinah in planinskih vrheh.

39:29b.JOB.039.029 Odondod preži na živež, v daljavo gledajo oči njegove;in mladiči njegovi srebajo kri, in kjer je mrtvo truplo, je tudi on.

39:30b.JOB.039.030 in mladiči njegovi srebajo kri, in kjer je mrtvo truplo, je tudi on.

40

40:1b.JOB.040.001 In GOSPOD odgovori Jobu in reče:

40:2b.JOB.040.002 Pravdal se li bo grajač z Vsemogočnim? Kdor svari Boga, odgovóri na to!

40:3b.JOB.040.003 In Job odgovori GOSPODU in reče:

40:4b.JOB.040.004 Glej, premajhen sem, kaj naj odgovorim? Roko denem na usta svoja.

40:5b.JOB.040.005 Enkrat sem govoril, pa nočem izpregovoriti več, da, dvakrat, a ne bom zopet.

40:6b.JOB.040.006 Tedaj odgovori GOSPOD Jobu iz viharja in reče:

40:7b.JOB.040.007 Opaši, pravim, kakor mož ledja svoja; jaz te bom vprašal, in ti me pouči!

40:8b.JOB.040.008 Hočeš li celó ovreči mojo pravico, mene li obsoditi, da bodeš ti pravičen?

40:9b.JOB.040.009 Ali pa imaš ramo kakor Bog mogočni in moreš grmeti z glasom kakor on?

40:10b.JOB.040.010 Odeni se torej z močjo in visokostjo in obleci diko in veličastvo!

40:11b.JOB.040.011 Izlij reke jeze svoje, in poglej vsakega ošabneža in ga ponižaj!

40:12b.JOB.040.012 Poglej vsakega ošabneža in ga potlači, in pogazi brezbožnike na njih mestu!

40:13b.JOB.040.013 Skrij jih v prah vse vkup, njih obličja zakleni v skritost!

40:14b.JOB.040.014 Potem bom tudi jaz te hvalil, da te more rešiti desnica tvoja!

40:15b.JOB.040.015 Glej vendar behemota [Domnevno: povodni konj.], ki sem ga storil kakor tebe: travo muli kakor vol.

40:16b.JOB.040.016 Glej, pravim, moč svojo ima v ledjih in silo svojo v kitah podtrebušnih.

40:17b.JOB.040.017 Pregiblje rep kakor cedro, kite na bedru so mu gosto spletene.

40:18b.JOB.040.018 Kosti njegove so kakor piščali brončene, rebra njegova kakor palice železne.

40:19b.JOB.040.019 On je prvina tvornosti Boga mogočnega; On, ki ga je naredil, mu je oskrbel meč njegov.

40:20b.JOB.040.020 Kajti krmo mu prinašajo gore, koder se igrajo vse divje zveri.

40:21b.JOB.040.021 Pod lotosovo drevje leže počivat, v skrivališča trstja in močvirja;

40:22b.JOB.040.022 lotosovo drevje ga pokriva s senco svojo, vrbje ob potoku ga obdaja.

40:23b.JOB.040.023 Glej, reka močno narašča – ne zbeži plašno, dobre volje je, če pridere Jordan do žrela njegovega!Ulove ga njemu pred očmi, prevrta mu li kdo nas z lovilnimi vrvmi?

40:24b.JOB.040.024 Ulove ga njemu pred očmi, prevrta mu li kdo nas z lovilnimi vrvmi?

41

41:1b.JOB.041.001 Moreš li leviatana [T. j. krokodil.] potegniti iz reke s trnkom, stisneš mu li z vrvjo jezik?

41:2b.JOB.041.002 Moreš mu li potegniti ločkasto vrvco skozi nos in čeljust prebosti z obodcem?

41:3b.JOB.041.003 Bo te li veliko prosil ali sladke besede ti govoril?

41:4b.JOB.041.004 Sklene li s teboj zavezo, da ga sprejmeš za hlapca za vekomaj?

41:5b.JOB.041.005 Se li boš z njim igral kakor s ptičkom in ga privezal k deklam svojim?

41:6b.JOB.041.006 Ali ga bodo prodajali tovariši ribičev, ga razdelili med trgovce?

41:7b.JOB.041.007 Moreš mu li kožo napolniti s sulicami in glavo njegovo z ostvami?

41:8b.JOB.041.008 Položi le roko nanj – a pomni boj, ne boš tega storil v drugič!

41:9b.JOB.041.009 Glej, prazno je upanje, da ga dobiš; saj že njega pogled vrže človeka na tla.

41:10b.JOB.041.010 Ni ga človeka toliko drznega, da bi ga dražil. – In kdo je, ki bi se smel postaviti pred moje obličje?

41:11b.JOB.041.011 Kdo mi je dal kaj poprej, da bi mu moral povrniti? Kar je pod vesoljnim nebom, je moje.

41:12b.JOB.041.012 Ne bom molčal o udih njegovih, ne o veliki moči in lepoti rasti njegove.

41:13b.JOB.041.013 Kdo mu odgrne povrhnje oklopje in kdo se osmeli seči mu med dvojno ozobje?

41:14b.JOB.041.014 Kdo odpre vrata njegovega obličja? Okoli zob njegovih je groza.

41:15b.JOB.041.015 Ponos njegov so močni ščiti, ščit s ščitom sklenjen s trdnim pečatom.

41:16b.JOB.041.016 Drug z drugim se tesno skladajo, da še sapica ne pihne skozi nje;

41:17b.JOB.041.017 drug na drugem vise trdno, med sabo staknjeni se ne ločijo.

41:18b.JOB.041.018 Kihanje njegovo zažiga svetlobo, oči njegove so kakor trepalnice jutranje zarje.

41:19b.JOB.041.019 Iz ust mu pohajajo goreče bakle, ognjene iskre se sipljejo iz njih.

41:20b.JOB.041.020 Iz nozdrvi se mu vali dim kakor iz lonca, kipečega nad gorečim dračjem.

41:21b.JOB.041.021 Sapa njegova razžiga žerjavico, iz ust pa mu šviga plamen.

41:22b.JOB.041.022 Na vratu njegovem prebiva moč in strah skače pred njim.

41:23b.JOB.041.023 Podgrlje na telesu mu visi trdno, tesno se ga oklepa, se ne gane.

41:24b.JOB.041.024 Srce njegovo je trdo kakor kamen, trdo kakor spodnji kamen mlinski.

41:25b.JOB.041.025 Kadar se vzdigne, se boje močni, od osupnosti ne dosežejo namere svoje.

41:26b.JOB.041.026 Če ga kdo zadene z mečem, ne obtiči v njem, tudi ne kopje, ne strela, ne ostve.

41:27b.JOB.041.027 Za železo se toliko meni kakor za slamo in za bron kakor za gnil les.

41:28b.JOB.041.028 Nobena pšica ga ne požene v beg, kameni s prače so mu kakor pleve,

41:29b.JOB.041.029 kiji kakor bilke in svrčeči sulici se smeje.

41:30b.JOB.041.030 Spodnja stran njegova so ostre čepinje; kakor mlatilni voz gre čez blato.

41:31b.JOB.041.031 Napravlja, da vre v globočini kakor v loncu, da je morje kakor kotel z vročim mazilom.

41:32b.JOB.041.032 Svetlo stezo za sabo dela, da se kaže kakor glava osivela.

41:33b.JOB.041.033 Na zemlji mu ga ni para, njemu, ki je ustvarjen, da bodi brez strahu.Vse visoko smelo gleda, kralj je vsem zverem ponosnim.

41:34b.JOB.041.034 Vse visoko smelo gleda, kralj je vsem zverem ponosnim.

42

42:1b.JOB.042.001 Nato odgovori Job GOSPODU in reče:

42:2b.JOB.042.002 Spoznavam, da moreš vse in da ni mogoče zabraniti nobene namere tvoje.

42:3b.JOB.042.003 Kdo je, ki zagrinja Božje sklepe brez spoznanja? Zato sem govoril, česar nisem razumel, kar je prečudovito zame, česar nisem spoznal.

42:4b.JOB.042.004 Čuj, prosim, in bom govoril, jaz te bom vprašal, in ti me pouči!

42:5b.JOB.042.005 Le s sluhom ušesa sem slišal o tebi, a sedaj te oko moje vidi.

42:6b.JOB.042.006 Zato zaničujem sebe in kesam se v prahu in pepelu!

42:7b.JOB.042.007 In zgodi se, ko je bil GOSPOD govoril te besede Jobu, da veli GOSPOD Elifazu Temančanu: Srd moj je razvnet zoper tebe in zoper oba prijatelja tvoja, ker niste govorili o meni pravega kakor hlapec moj Job.

42:8b.JOB.042.008 In sedaj si vzemite sedem juncev in sedem ovnov in pojdite k hlapcu mojemu Jobu in darujte žgalno daritev za sebe. Job pa, hlapec moj, naj prosi za vas, zakaj nanj se milostno ozrem, da ne bom z vami ravnal po nespameti vaši, ker niste govorili o meni pravega kakor hlapec moj Job.

42:9b.JOB.042.009 Tedaj so šli Elifaz Temančan in Bildad Šuhec in Zofar Naamatec in so storili, kakor jim je velel GOSPOD; in GOSPOD se je milostno ozrl na Joba.

42:10b.JOB.042.010 In GOSPOD je obrnil ujetništvo Jobovo, ko je prosil za prijatelje svoje; in GOSPOD je dvojno pomnožil vse, kar je prej imel Job.

42:11b.JOB.042.011 Tedaj so prišli k njemu vsi bratje njegovi in vse sestre njegove in vsi prejšnji znanci njegovi in so jedli ž njim kruh v hiši njegovi ter ga milovali in tolažili zaradi vse nesreče, ki jo je bil nadenj dopustil GOSPOD, in vsak mu je dal zlatnik in zlat uhan.

42:12b.JOB.042.012 In GOSPOD je blagoslovil poslednje življenje Jobovo bolj nego prejšnje: dobil je štirinajst tisoč glav drobnice in šest tisoč velblodov in tisoč jarmov volov in tisoč oslic.

42:13b.JOB.042.013 Dobil je tudi sedem sinov in tri hčere.

42:14b.JOB.042.014 In prvo je imenoval Golobico, drugo pa Dišavko in tretjo Lepotico.

42:15b.JOB.042.015 In takih lepih devojk, kakor so bile hčere Jobove, ni bilo najti po vsej deželi. In njih oče jim je dal dediščino sredi njih bratov.

42:16b.JOB.042.016 Job pa je živel potem sto in štirideset let in videl je otroke svoje in svojih otrok otroke, štiri pokolenja.In Job je umrl, star in dni svojih sit.

42:17b.JOB.042.017 In Job je umrl, star in dni svojih sit.