Pesem pesmi, ki je Salomonova.

O da bi me poljubil z ust svojih poljubom! ker ljubezen tvoja je boljša nego vino.

Mazila tvoja sladko diše, ime tvoje je kakor izlito mazilo; zato te ljubijo device.

Vleci me, in pohitimo za teboj! Vpeljal me je kralj v hrame svoje: radovati se hočemo in v tebi veseliti, hvaliti čemo ljubezen tvojo bolj nego vino. Iskreno te ljubijo.

Črna sem, ali ljubka, o hčere jeruzalemske, kakor kedarski šatori, kakor Salomonovi zastori.

Ne glejte me, ker sem začrnela, ker me je sonce opalilo. Matere moje sinovi so se srdili z mano, postavili so me za varuhinjo v vinogradih – a vinograda, ki je moj, nisem varovala!

Povej mi, o ti, ki ga ljubi duša moja, kje paseš čredo svojo? kje ji daješ počivati opoldne? ker čemu naj bi bila kakor tavajoča pri čredah tovarišev tvojih?

Ako ne veš, o najlepša med ženami, pojdi ven, po stopinjah ovac, in pasi kozliče svoje pri prebivališčih pastirjev.

Konju pri krasnem vozu Faraonovem te primerjam, o prijateljica moja!

Ljubka so lica tvoja med verižicami, vrat tvoj z nizom biserov.

Naredimo ti verižice zlate s srebrnimi kroglicami.

Dokler je kralj sedel pri omizju svojem, je vonjala narda moja vonjavo svojo.

Ljubi moj mi je kitica mire, ki leži med mojimi prsmi.

Ljubi moj mi je šopek ciprovih cvetlic iz vinogradov v Engedi.

Glej, lepa si, prijateljica moja, glej, lepa si, oči tvoje so kakor golobice.

Glej, lep si, ljubi moj, da, ljubezniv, tudi najino ležišče je mlado zelenje.Tramovje hiše najine je cedrovo in obložci najini cipresovi.

Tramovje hiše najine je cedrovo in obložci najini cipresovi.

Jaz sem roža saronska, lilija v dolinah.

Kakor lilija med trnjem, tako je prijateljica moja med hčerami.

Kakor jablan med drevjem v gozdu, tako je ljubi moj med sinovi. V senci njegovi sem želela sedeti in sedim, in sad njegov je sladak grlu mojemu.

Vpeljal me je v hišo, kjer se gostujejo, in zastava njegova nad menoj je ljubezen.

Okrepčajte me z grozdnimi gručami, poživite me z jabolki, ker sem bolna od ljubezni!...

Levica njegova je pod glavo mojo in z desnico svojo me objema.

Rotim vas, hčere jeruzalemske, pri gazelah in pri košutah poljskih, da ne prebudite in ne predramite ljubezni, dokler ji je drago.

Glas ljubega svojega čujem! glej, on prihaja, skače po gorah, poskakuje po hribih.

Ljubi moj je podoben gazeli ali mlademu jelenu. Glej, stoji za našim zidom, gleda skozi okno, zre skozi omrežje.

Izpregovoril je ljubi moj in mi veli: „Vstani, prijateljica moja, lepa moja, in pridi ven!

Zakaj, glej, zima je minila, deževje je prešlo, konec mu je.

Cvetje se prikazuje po zemlji, čas petja je prišel, in grlice glas se sliši v deželi naši;

smokovec rumeni zarodke smokev svojih, in vinske trte poganjajo očesca in vonjajo duh svoj. Vstani, prijateljica moja, lepa moja, in pridi ven!

Golobica moja v razpoklinah pečevja, v skrivališču skalnih sten, daj, da vidim tvoj obraz, daj mi slišati svoj glas, ker glas tvoj je sladak in obraz tvoj miloviden.“

Polovite nam lisice, male lisice, ki kvarijo vinograde, zakaj naši vinogradi so v cvetu!

Ljubi moj je moj in jaz sem njegova; on pase čredo svojo med lilijami.Ko se ohladi dan in sence zbeže, vrni se ljubi moj, in podoben bodi gazeli ali mlademu jelenu na razpokanih gorah.

Ko se ohladi dan in sence zbeže, vrni se ljubi moj, in podoben bodi gazeli ali mlademu jelenu na razpokanih gorah.

Na ležišču svojem po noči sem iskala njega, ki ga ljubi duša moja; iskala sem ga, a nisem ga našla.

Rečem: Naj vstanem in prehodim mesto, po ulicah in po trgih hočem iskati njega, ki ga ljubi duša moja. Iskala sem ga, a nisem ga našla.

Zalotili so me stražarji, ki hodijo po mestu; vprašam jih: Ste ga li videli, ki ga ljubi duša moja?

Le malo sem prešla mimo njih, ko sem ga našla, ki ga ljubi duša moja. Prijela sem ga in ga nisem pustila, dokler ga nisem vpeljala v matere svoje hišo in v hram porodnice svoje.

Rotim vas, hčere jeruzalemske, pri gazelah in pri košutah poljskih, da ne prebudite in ne predramite ljubezni, dokler ji je drago!

Kdo je ona, ki prihaja gori iz puščave, podobna stebru dima, polna vonja mire in kadila, vsakršnega dišečega prahu trgovčevega?

Glejte tu, prenosna postelja Salomonova: šestdeset junakov okoli nje, izmed Izraelovih junakov!

Vsi znajo sukati meč, so vešči vojni; slednji ima meč ob bedru svojem zaradi strahu po noči.

Nosilnico krasno si je napravil kralj Salomon iz lesa libanonskega.

Stebre njene je naredil iz srebra, slonilo iz zlata, sedalo iz škrlata, znotraj pa je umetno vezena z ljubeznijo od hčera jeruzalemskih.Pojdite ven, o hčere sionske, in glejte kralja Salomona v vencu, s katerim ga je ovenčala mati njegova v dan poroke njegove in v dan veselja njegovega srca.

Pojdite ven, o hčere sionske, in glejte kralja Salomona v vencu, s katerim ga je ovenčala mati njegova v dan poroke njegove in v dan veselja njegovega srca.

Glej, lepa si, prijateljica moja, glej, lepa si; oči tvoje so kakor golobice za pajčolanom tvojim; lasje tvoji so kakor čreda koz, ki leže po strmini gore Gileadske.

Zobje tvoji so kakor čreda ostriženih ovčic, ki stopajo gori iz kopeli, katerih vsaka ima dvojčeti in nerodovitne ni med njimi nobene.

Ustne tvoje so kakor karmezinasta vrvica in usta tvoja so ljubka; kakor odrezan kos margaranovega jabolka so senca tvoja izza pajčolana tvojega.

Vrat tvoj je kakor stolp Davidov, ki je zgrajen za orožnico, na njem visi tisoč ščitov, vsi ščiti junakov.

Prsi tvoje so kakor dve srnici, dvojčeti gazelini, ki se paseta med lilijami.

Dokler se ohladi dan in sence zbeže, pojdem h gori mirovi in k hribu kadila.

Vsa si lepa, prijateljica moja, in madeža ni na tebi.

Z menoj doli z Libanona, nevesta moja, z menoj prideš z Libanona; z vrha Amane boš gledala doli, z vrha Senirja in Hermona, od ležišč levov, od gorá leopardov.

Obvladala si mi srce, sestra moja, nevesta, obvladala si mi srce z enim pogledom svojih oči, z eno verižico na vratu svojem.

Kako je lepa ljubav tvoja, sestra moja, nevesta! koliko boljša je ljubav tvoja nego vino in mazil tvojih duh boljši nego vseh dišav!

Z usten tvojih, nevesta, kaplja strd, med in mleko sta pod jezikom tvojim, in oblačil tvojih duh je kakor Libanona vonj.

Zaklenjen vrt je sestra moja, nevesta, zaklenjen vrelec, zapečaten studenec.

Mladike tvoje so margaranov gaj z žlahtnim sadjem, s ciprovim cvetjem in z nardovimi rastlinami,

narda in žafran, kolmež in sladka skorjica, z vsakršnim kadilnim drevjem, mira in lopatika z vsemi najboljšimi dišavami.

Ti si studenec na vrtu, vodnjak žive vode in potoki, ki teko od Libanona.Vstani, severni veter, in pridi, jug, vej skozi moj vrt, da kapljajo njega dišave! Naj pride ljubi moj na vrt svoj in uživa sadove, njemu dragocene.

Vstani, severni veter, in pridi, jug, vej skozi moj vrt, da kapljajo njega dišave! Naj pride ljubi moj na vrt svoj in uživa sadove, njemu dragocene.

Prišel sem na vrt svoj, sestra moja, nevesta, trgal sem miro svojo in balzam svoj, jedel sem satovje svoje s svojim medom vred, pil sem vino svoje z mlekom svojim vred. Jejte, prijatelji, pijte in napijte se, ljubljeni!

Spala sem, ali moje srce je bedelo – v tem začujem glas! Ljubi moj trka: „Odpri mi, sestra moja, ljubav moja, golobica moja, popolna moja! Zakaj glava moja je polna rose, kodri moji nočnih srag.“

„Slekla sem suknjo svojo, kako bi jo spet oblekla? umila sem si noge, kako bi jih zopet oblatila?“

Ljubi moj seže z roko skozi luknjo v durih, in srce mi vztrepeta zaradi njega.

Vstala sem, da odprem ljubemu svojemu, in z rok mi je kapljala mira in s prstov tekoča mira na držaj ključalnice.

Odprla sem ljubemu svojemu; ali ljubi moj se je bil obrnil in odšel. Duša mi je ušla za njim, ko je govoril. Iskala sem ga, a nisem ga našla, klicala sem ga, a ni mi odgovoril.

Zalotili so me stražarji, ki hodijo po mestu, zbili so me, ranili so me, varuhi na zidu so mi vzeli moje ogrinjalo.

Rotim vas, hčere jeruzalemske, ako najdete ljubega mojega, kaj mu povejte? Da sem bolna od ljubezni.

Kaj je tvoj ljubi mimo drugih ljubovnikov, o najlepša med ženami, kaj je tvoj ljubi mimo drugih ljubovnikov, da nas tako rotiš?

Moj ljubi je bel in rdeč, odličnik med desetimi tisoči.

Glava njegova je kakor najčistejše zlato, kodri njegovi so valoviti, črni kakor vran.

Oči njegove so kakor golobice ob bistrih potokih, z mlekom umite, lepo posajene.

Lica njegova so kakor grede balzama, kakor lehe dišečih rastlin; usta njegova kakor lilije, s katerih kaplja tekoča mira.

Roke njegove so kakor valjci zlati, obloženi s topazi, telo njegovo kakor umotvor iz slonove kosti, pokrit s safiri.

Goleni njegove so kakor marmornati stebri, postavljeni na podstavkih iz čistega zlata, rast njegova kakor Libanon, odličen je kakor cedre.Usta njegova so sladka in ves je ljubezniv. Tak je ljubi moj, tak je prijatelj moj, o hčere jeruzalemske!

Usta njegova so sladka in ves je ljubezniv. Tak je ljubi moj, tak je prijatelj moj, o hčere jeruzalemske!

Kam je šel ljubi tvoj, o najlepša med ženami, kam se je obrnil ljubi tvoj? Iskati ga hočemo s teboj!

Ljubi moj je šel doli na vrt svoj, h gredicam balzamovim, da bi pasel po vrtih in trgal lilije.

Jaz sem ljubega svojega in ljubi moj je moj, on pase čredo svojo med lilijami.

Lepa si, prijateljica moja, kakor Tirza, milovidna kakor Jeruzalem, strašna kakor vojske z zastavami.

Obrni oči od mene, ker me premagujejo. Lasje tvoji so kakor čreda koz, ki ležé po strmini Gileadski.

Zobje tvoji so kakor čreda ovac, ki stopajo gori iz kopeli, katerih vsaka ima dvojčeti in nerodovitne ni med njimi nobene.

Senca tvoja so kakor odrezan kos margaranovega jabolka za pajčolanom tvojim.

Šestdeset je kraljic in osemdeset priležnic in mladenk brez števila.

A edina je golobica moja, popolna moja; edinica je materi svoji, izvoljenka porodnici svoji. Hčere so jo videle in so jo blagorovale, tudi kraljice in priležnice in so jo hvalile.

Kdo je ona, ki prisvitava kakor jutranja zarja, lepa kakor mesec, čista kakor sonce, strašna kakor vojske z zastavami?

Šel sem doli na orehov vrt, da si ogledam zelene mladike v dolini, da pogledam, če dela vinska trta popke, če cveto margaranova jabolka.

A preden sem zaznal, me je posadila duša moja na krasni voz mojega plemenitega ljudstva.Vrni se, vrni se, o Šulamljanka, vrni se, vrni se, da te bomo gledali! [6:14] Kaj hočete gledati Šulamljanko? kakor ples mahanaimski...

Vrni se, vrni se, o Šulamljanka, vrni se, vrni se, da te bomo gledali! [6:14] Kaj hočete gledati Šulamljanko? kakor ples mahanaimski...

Kako lepe so noge tvoje v opankah, o knežja hči! Pregibi tvojega bedra so kakor nakitne verižice, rok umetnikovih delo.

Popek tvoj je kakor lepo okrogla čašica, v kateri ne manjka mešanega vina; život tvoj je kakor kup pšenice, z lilijami obtaknjen.

Prsi tvoje so kakor dve srnici, dvojčeti gazelini.

Vrat tvoj je podoben stolpu iz slonove kosti, oči tvoje so kakor ribniki v Hesbonu, pri vratih ljudnatega mesta; nos tvoj kakor libanonski stolp, ki gleda proti Damasku.

Glava tvoja na tebi je podobna Karmelu, in lasje glave tvoje so kakor škrlat: kralj je v sponah kodrov tvojih.

Kako si ti lepa in mila, o ljubav, med vsemi radostmi!

Ta rast tvoja je podobna palmovemu drevesu in prsi tvoje grozdom.

Dejal sem: Zlesti hočem na palmovo drevo in prijeti za njegove mladice; in naj mi bodo prsi tvoje kakor grozdje na vinski trti in tvojega diha vonj kakor jabolka

in usta tvoja kakor najboljše vino... Ki mojemu ljubemu gladko teče, ki daje govor ustom spečih.

Jaz sem ljubega svojega, in poželenje njegovo je po meni.

Pridi, ljubi moj, pojdiva ven na polje, prenočujva v vaseh.

Zgodaj vstaneva in pojdiva k vinogradom, poglejva, če dela vinska trta popke in če se njen cvet odpira in če cveto margaranove jablani: tam ti dam ljubezni svoje.Ljubezenska jabolčka vonjajo svoj vonj in nad našimi durmi je vsakršnega sadja, novega in starega, ki sem ga prihranila tebi, ljubi moj.

Ljubezenska jabolčka vonjajo svoj vonj in nad našimi durmi je vsakršnega sadja, novega in starega, ki sem ga prihranila tebi, ljubi moj.

O da bi bil kakor moj brat, ki je sesal prsi matere moje! Ako bi te zalotila zunaj, bi te poljubila, in nihče bi me ne smel zaničevati.

Peljala bi te, privedla te v matere svoje hišo, ti bi me poučeval; jaz bi te napajala z dišečim vinom, s sokom svojih margaranovih jabolk.

Levica njegova je pod glavo mojo in z desnico svojo me objema.

Rotim vas, hčere jeruzalemske, da ne prebudite in ne predramite ljubezni, dokler ji je drago!

Kdo je ta, ki prihaja sem od puščave in se naslanja na ljubega svojega? Pod jablano sem te zbudil k ljubezni. Tam je bila v bolečinah s teboj mati tvoja, tam je trpela bolečine porodnica tvoja.

Deni me kakor pečat na srce svoje, kakor pečat na ramo svojo! Kajti ljubezen je silna kakor smrt, njena gorečnost trdna [Ali: stanovitna.] kakor grob [Hebr. šeol.]; njen žar je žar ognja, plamen GOSPODOV.

Velike vode ne morejo ugasiti ljubezni, ne reke je poplaviti. Ako bi hotel kdo dati vse imetje hiše svoje za ljubezen, le zaničevanje bi dobil!

Sestro imamo, majhno, ki še nima prsi: kaj bomo storili s sestro svojo v dan, ko jo bodo snubili?

Ako je zid, zgradimo na njej srebrn nadzidek v utrdbo; ako je ona duri, ogradimo jo z deskami cedrovimi.

Jaz sem zid, in prsi moje so kakor stolpi. Tedaj sem bila v očeh njegovih kakor ona, ki je našla mir.

Salomon je imel vinograd v Baal-hamonu; izročil je vinograd varuhom, da bi vsakteri prinesel za njegov sad tisoč srebrnikov.

Moj vinograd, ki je meni izročen, je pred menoj; tisoč bodi tebi, o Salomon, in dvesto varuhom sadov njegovih.

Ti, ki prebivaš na vrtih, tovariši poslušajo glas tvoj; daj mi ga slišati!Híti, ljubi moj, in bodi podoben gazeli ali mlademu jelenu v gorah balzamovih!

Híti, ljubi moj, in bodi podoben gazeli ali mlademu jelenu v gorah balzamovih!