Živel je mož v deželi Uzovi, ime mu je bilo Job, in ta mož je bil popoln in pošten, ki se je bal Boga in se varoval hudega.

In rodilo se mu je sedem sinov in troje hčer.

In imel je živine sedem tisoč ovac, tri tisoč velblodov, petsto jarmov volov in petsto oslic in zelo veliko družino. In ta mož je bil imenitnejši od vseh, ki so bivali na Jutrovem.

In sinovi njegovi so hodili in prirejali gostije, vsak v hiši svoji na svoj dan, in so poslali in povabili tri sestre svoje, da bi jedle in pile ž njimi.

In bilo je, ko so minili zaporedoma dnevi njih gostovanja, da je Job poslal ponje in jih posvečeval: vstal je zgodaj zjutraj in daroval žgalne daritve po njih vseh številu; zakaj Job je rekal: Morebiti so se pregrešili sinovi moji in se odrekli [Ali: preklinjali.] Boga v srcu svojem. Tako je delal Job vsekdar.

In zgodi se nekega dne, da pridejo sinovi Božji postavit se pred GOSPODA, pa pride tudi satan [T. j. nasprotnik.] med njimi.

GOSPOD pa reče satanu: Odkod si prišel? Satan odgovori GOSPODU in reče: Po zemlji sem letal semtertja in vseokrog jo obhajal.

In GOSPOD reče satanu: Si li opazoval hlapca mojega Joba? Kajti njemu ni na zemlji enakega, mož je popoln in pošten, ki se boji Boga in varuje hudega.

Tedaj odgovori satan GOSPODU in reče: Mar je brez plačila, da se Job boji Boga?

Nisi li kroginkrog varno ogradil njega in hiše njegove in karkoli ima? Delo njegovih rok si blagoslovil in imetje njegovo se je razraslo po deželi!

Pa le iztegni roko svojo in se dotakni vsega, kar ima, gotovo se ti v obraz tebe odreče!

In GOSPOD veli satanu: Glej, vse, kar ima, v tvoji je roki, samo nanj ne sezi s svojo roko! In ven je šel satan izpred obličja GOSPODOVEGA.

In zgodi se nekega dne, ko so jedli in pili vino sinovi njegovi in hčere njegove v prvorojenega brata hiši,

da pride sel k Jobu in mu reče: Voli so orali in oslice so se pasle poleg njih;

v tem so pridrli Sabejci in jih odgnali, hlapce pa pobili z ostrino meča, in zbežal sem sam edini, da ti to sporočim.

Ta je še govoril, ko pride drugi in reče: Ogenj Božji je šinil z neba in zapalil ovce in hlapce ter jih požgal, in zbežal sem sam edini, da ti sporočim.

Ta je še govoril, ko pride drugi in reče: Kaldejci so naredili tri čete ter naskočili velblode in so jih vzeli ter pobili hlapce z ostrino meča, in zbežal sem sam edini, da ti sporočim.

Ta je še govoril, ko pride drugi ter reče: Sinovi tvoji in hčere tvoje so jedli in vino pili v prvorojenega brata svojega hiši,

in glej, pritisne močan veter od puščave sem in butne ob štiri vogle hiše, da se je zrušila na mladino, in mrtvi so; in zbežal sem sam edini, da ti sporočim.

Tedaj vstane Job in raztrga svoj plašč in si obrije glavo ter pade na zemljo in moli

in reče: Gol sem prišel iz telesa matere svoje in gol se povrnem tja; GOSPOD je dal, GOSPOD je vzel, GOSPODOVO ime bodi hvaljeno!Pri vsem tem ni grešil Job in ni očital Bogu nič napačnega.

Pri vsem tem ni grešil Job in ni očital Bogu nič napačnega.

Zopet se zgodi nekega dne, da pridejo sinovi Božji postavit se pred GOSPODA, in pride tudi satan med njimi, da se postavi pred GOSPODA.

In GOSPOD reče satanu: Odkod si prišel? Satan pa odgovori GOSPODU in reče: Po zemlji sem letal semtertja in vseokrog jo obhajal.

In GOSPOD reče satanu: Si li opazoval hlapca mojega Joba? Kajti njemu ni na zemlji enakega, mož je popoln in pošten, ki se boji Boga in varuje hudega; in še se drži popolnosti svoje! Ti pa si me nadražil zoper njega, da ga uničim brez vzroka.

A satan odgovori GOSPODU in reče: Kožo za kožo, in vse, kar ima človek, da za življenje svoje.

Pa le iztegni roko svojo in se dotakni njegovega okostja in mesa, gotovo se ti v obraz tebe odreče!

Nato veli GOSPOD satanu: Glej, v tvoji je roki, samo življenje mu ohrani!

In ven je šel satan izpred obličja GOSPODOVEGA, in udaril je Joba s hudimi tvori od stopal do temena.

In Job vzame čepinjo, da bi se ž njo praskal, in sede sredi pepela.

Tedaj mu reče žena njegova: Ali se še držiš popolnosti svoje? Odpovej se Bogu in umri!

On pa ji reče: Govoriš kakor nespametne ženske. Dobro smo li sprejeli od Boga, a ne sprejmemo naj tudi hudega? Pri vsem tem ni grešil Job z ustnicami svojimi.

Ko so pa slišali trije prijatelji Jobovi o vsej tej nesreči, ki ga je bila zadela, pridejo vsak iz kraja svojega: Elifaz Temančan, Bildad Šuhec in Zofar Naamatec, in se dogovore, da ga pojdejo skupaj milovat in tolažit.

In ko so oddaleč povzdignili oči, ga niso spoznali; in zaženo svoj glas ter plakajo, in vsak raztrga obleko svojo in si potrese prahu na glavo proti nebu.In sedeli so ž njim na tleh sedem dni in sedem noči, in nihče mu ni govoril besede, zakaj videli so, da je njegova bolest silno velika.

In sedeli so ž njim na tleh sedem dni in sedem noči, in nihče mu ni govoril besede, zakaj videli so, da je njegova bolest silno velika.

Potem odpre Job usta in kolne svoj dan.

In izpregovori Job in reče:

Izgine naj dan, ki sem v njem bil rojen, in noč, ki je rekla: Deček je spočet!

Tisti dan – naj postane teman, ne vprašaj po njem Bog od zgoraj, svit mu ne zasij nikdar!

Tema in senca smrti naj si ga prisvojita, mrak naj se ušatori nad njim, vse, kar temni dan, naj ga prestraši!

Tista noč – tema jo prevzemi, naj se ne veseli med dnevi leta, naj ne pride v mesecev število!

Da, tista noč bodi nerodovitna, veselega glasu ne bodi v njej!

Prekolnite jo, čarovniki, ki preklinjate dan, ki ste zmožni zbuditi leviatana.

Potemné naj zvezde njenega somraka, pričakuje naj svetlobe, pa je ne bodi, tudi utripanja jutranje zarje naj ne zagleda:

zato ker mi ni zaprla materinega telesa, ni skrila nadloge mojim očem.

Zakaj nisem umrl kar ob rojstvu, izpustil duše, ko sem prišel iz materinega telesa?

Zakaj sem bil vzet na kolena in zakaj na prsi, da sem sesal?

Kajti sedaj bi ležal in bi počival in spal – in imel bi pokoj

s kralji in svetovalci zemlje, ki so si zgradili podrtine,

ali s knezi, ki so imeli zlata, ki so napolnili hiše svoje s srebrom.

Ali da bi me sploh ne bilo kakor ni izpovitka, ki so ga zagrebli, kakor otročiči, ki nikdar niso videli luči!

Tam je nehalo krivičnikov divjanje, tam počivajo, ki jim je opešala moč;

tam mirno ležé vkup vsi zasužnjenci, ne slišijo več glasu priganjalca.

Mali in veliki – tam eno je in isto, in hlapec je prost gospodarja svojega.

Čemu je dal Bog siromaku luč in življenje onim, ki so v bridkosti duše?

ki čakajo smrti, pa je ni, in hrepene po njej bolj, nego kdor koplje zaklade,

ki bi se silno veselili in radovali, ko bi našli grob?

Čemu je luč možu, čigar pot je prikrita in ki ga je Bog ogradil s trnjem?

Zakaj kadar bi imel jesti, mi je zdihovati, in stokanje moje se razliva kakor voda.

Kajti česar sem se bal, to je prišlo nadme, česar me je bilo strah, to me je zadelo.Ni mi miru, ne pokoja, ne počitka, a nova prihaja bridkost!

Ni mi miru, ne pokoja, ne počitka, a nova prihaja bridkost!

In odgovori Elifaz Temančan in reče:

Če poskusimo govoriti s teboj, morda ti bo nadležno? Ali kdo se more zdržati govora?

Glej, mnoge si učil in trudne roke si krepčal.

Besede tvoje so bodrile omahujoče, in šibeča se kolena si utrjeval.

A ker je sedaj nad tebe prišlo, ti je bridko, in ker je tebe zadelo, si se prestrašil.

Ni li tvoja bogaboječnost upanje tvoje in popolnost potov tvojih nada tvoja?

Spomni se, prosim te, kdo je kdaj poginil nedolžen, kje so zatrli poštenjake?

Kolikor sem videl jaz: tisti, ki orjejo krivico in sejejo nesrečo, jo tudi žanjejo.

Od diha Božjega ginejo, in sapa jeze njegove jih pokončava.

Rjovenje leva, glas ljutega leva utihne, in zobje levičevi bodo strti;

krepek lev pogine, ker nima plena, in levinjina mladina se mora razkropiti.

In mene je skrivoma došla beseda, uho moje je ujelo njeno šepetanje;

v premišljevanju, ki ga sprožijo nočne prikazni, ko trdno spanje objema ljudi:

strah me je obšel in trepet, in vse kosti moje so se pretresle;

kajti duh je šel mimo mene – vstali so pokoncu lasje telesa mojega.

Ustopil se je, a nisem mu spoznal obraza, podoba mi je bila pred očmi, šepet in glas sem začul:

„Je li smrtnik pravičen pred Bogom ali mož čist pred Stvarnikom svojim?

Glej, hlapcem svojim ne upa in angele svoje lahko okrivi zmote:

koliko bolj one, ki prebivajo v ilovih hišah, ki jim je podlaga v prahu, ki jih je lahko zatreti kakor molje!

Od jutra do večera se stro, in preden kdo opazi, izginejo za vekomaj.Ni li tako? Ko se jim izdere vrv, ki veže njih šator telesni, umirajo, in to brez modrosti.“

Ni li tako? Ko se jim izdere vrv, ki veže njih šator telesni, umirajo, in to brez modrosti.“

Kliči, pravim! Je li kdo, ki ti odgovori? in h kateremu iz svetnikov se obrneš?

Kajti neumneža umori srd, in bedaka ubije goreča jeza.

Sam sem videl neumneža, da se je ukoreninjeval, a precej sem proklel prebivališče njegovo.

Daleč so ostali otroci njegovi od sreče in poteptani so bili med vrati, in nikogar ni bilo, ki bi jih bil rešil;

njegovo žetev je pojedel lačnež, celó iz trnjeve ograje jo je pobral, in po imetju njegovem so hlastali žejni.

Kajti nesreča ne prihaja iz prahu, in iz zemlje ne poganja nadloga,

ampak človek se rodi za nadlogo, kakor iskre letajo kvišku.

Jaz pa, do Boga mogočnega bi se proseč obrnil in poročil pravdo svojo Bogu,

ki nareja reči velike, da jih ni doumeti, čudna dela brez števila;

ki daje dežja na površje zemlje in vode pošilja na površino poljan,

da bi postavil ponižne v višavo in da se žalostni povzdignejo v srečo.

On uničuje zvijačnih naklepe, da njih roke ne morejo izvršiti, kar so začeli.

On zasačuje modre v njih lastni zvijači, in premetencev namera se izvrne.

Po dnevi nalete na temo in opoldne tavajo kakor po noči.

On rešuje potrebnega od meča, ki gre iz njih ust, in iz pesti mogočneža.

In tako vzklije ubožcu upanje, in nepravičnost mora stisniti usta svoja.

Glej, blagor možu, ki ga Bog strahuje! Zato ne zaničuj kazni Vsegamogočnega.

Kajti on napravi rano, pa jo tudi obveže, udari, a roke njegove zacelijo.

Iz šestih stisk te otme, tudi v sedmerih se te ne dotakne nesreča.

V lakoti te odreši smrti in v vojski oblasti meča.

Skrit boš biču jezika in ne boš se bal pustošenja, kadar pride.

Pustošenju in draginji se boš smejal in zverin zemlje se ne boš bal,

kajti zavezo boš imel s kamenjem na polju, in zverina poljska se bo prijateljila s teboj.

In spoznaš, da ima mir šator tvoj, in če pogledaš bivališče svoje, ne pogrešiš ničesar.

Vedel boš tudi, da bo semena tvojega veliko in potomcev tvojih kakor trave zemeljske.

Čvrst bodeš, še ko pojdeš v grob, kakor kopica snopja, ko se spravlja ob svojem času.Glej, to smo preiskovali, tako je; poslušaj to in dobro pomni!

Glej, to smo preiskovali, tako je; poslušaj to in dobro pomni!

In Job odgovori in reče:

O da bi se stehtala nevolja moja in da bi na tehtnico položili nesrečo mojo vso!

Kajti sedaj je težja nego morski pesek. Zato so bile nepremišljene besede moje.

Zakaj pšice Vsemogočnega tiče v meni, katerih strup mora piti duh moj, Božje strahote so postavljene v boj zoper mene.

Ali divji osel riga, kadar ima dosti trave, ali muka vol pri svoji krmi?

Ali se more jesti neslastno in neslano? ali je okus v jajčjem beljaku?

Česar se ni hotelo moji duši dotekniti, to mi je kakor gnusna jed sedaj.

O da bi se zgodila prošnja moja, in da bi mi dal Bog, česar želim:

da me Bog izvoli streti, da oprosti roko svojo in me odreže!

Tako bi mi še ostala tolažba, in radoval bi se v bolečini, ki mi ne prizanaša, da nisem zatajil besede Svetega.

Kaj je moja moč, da naj stanovitno čakam, in kaj konec moj, da naj ostanem potrpežljiv?

Trdna li kot kamen je moja moč in meso moje je li iz brona?

Ni li pač tako, da nimam pomoči v sebi nobene, in vsaka pospešitev rešenja je daleč od mene?

Prijatelj mora kazati usmiljenje obupujočemu, sicer se odreče strahu Vsegamogočnega.

Bratje moji so varali kakor hudournik, kakor struga hudournikov, ki se gubé,

ki se kalé od ledu, v katere se zateka sneg.

Ob času, ko solnce vanje pripeka, presihajo, in ko je vroče, izginejo s svojega kraja.

Vijejo se semtertja poti njih toka, gredo v puščavo in se razgube.

Gledale so tja karavane iz Teme, potne družbe iz Sabe so upale vanje:

osramočene so bile, ker so se zanašale nanje, prišle so do tja, in rdečica jih je oblila.

Res, tako ste mi postali v nič; strahoto ste zazrli in se preplašili.

Ali sem morda rekel: Dajte mi, ali: Žrtvujte zame darilo od svojega blaga,

ali: Oprostite me iz pesti zatiralčeve, ali: Odkupite me iz roke silovitnikove?

Poučite me, in molčal bom, in v čem sem se motil, razodenite mi!

Kako krepke so poštene besede! A kaj dokazuje karanje vaše?

Mislite li grajati besede moje? Saj v veter gredo govori obupujočega!

Še za siroto bi vi vrgli kocko in prodali prijatelja svojega!

In sedaj se blagovolite ozreti vmé, kajti v lice vam vendar ne bom lagal.

Povrnite se, ne zgodi naj se krivica, da, povrnite se, pravda moja je pravična!Je li nepravičnost na jeziku mojem? ali ne more okus moj razpoznati, kaj je pogubljivo?

Je li nepravičnost na jeziku mojem? ali ne more okus moj razpoznati, kaj je pogubljivo?

Ni li vojna služba človekovo življenje na zemlji in dnevi njegovi enaki dnevom najemnikovim?

Kakor si suženj želi sence in kakor najemnik pričakuje mezde:

tako sem dobil v delež mesece ničemurnosti in trudapolne noči so mi odmenjene.

Kadar ležem, pravim: Kdaj vstanem? A večer se vleče prepočasno in dosita mi je premetavanja po postelji do svita.

Moje meso je oblečeno s črvadjo in prašno skorjo, koža se mi grbanči in iznova prepušča gnoj.

Dnevi moji so hitrejši nego tkalčev čolnek in minevajo brez nade.

Pomni, da je življenje moje sapa! Ne bo zopet sreče gledalo moje oko.

Ne bo me gledalo oko tistega, ki me vidi; obrneš li oči svoje vame, ne bo me več!

Kakor oblak gine in izgine, tako ne pride več gori, kdor stopi v šeol [T. j. kraj, kjer bivajo duše mrtvih, država smrti, smrtno kraljestvo.];

ne vrne se več v hišo svojo, ne pozna ga več kraj njegov.

Zato ne morem tudi jaz braniti ustom svojim, govoril bom v duha svojega stiski, žaloval v duše svoje bridkosti.

Sem li mar morje ali pošast morska, da si postavil stražo zoper mene?

Kadar si rečem: Postelja moja me potolaži, ležišče moje mi pomore trpeti žalovanje:

tedaj me strašiš s sanjami in s prikaznimi me spravljaš v trepet,

da voli duša moja zadušenje in bi rajši bil mrtev nego suho okostje.

Zamrzelo mi je življenje – ne hotel bi živeti vekomaj. Odnehaj! kajti kakor sapa so dnevi moji.

Kaj je človek, da ga toliko ceniš in da ga imaš v mislih

in ga vsako jutro obiskuješ in vsak hip izkušaš?

Kako dolgo se ne ozreš stran od mene, ne odnehaš, da požrem svojo slino?

Ako sem grešil, kaj morem storiti tebi, o opazovalec ljudi! Zakaj si me postavil za cilj svojim pšicam, da sem postal breme samemu sebi?Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.

Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.

Nato odgovori Bildad Šuhec in reče:

Doklej še boš tako govoril in doklej bodo besede tvoje kakor silovit veter?

Ali Bog mogočni prevrača sodbo in Vsegamogočni prevrača li pravičnost?

Ako so grešili sinovi tvoji zoper njega, jih je izročil kazni za njih pregreho.

Ako boš zgodaj iskal Boga mogočnega in milosti prosil pri Vsegamogočnem,

če si čist in pošten: res se prebudi on tebi v prid in blagostanje povrne hiši pravičnosti tvoje;

in prejšnja sreča tvoja bode majhna proti poslednji, ki silno vzraste.

Kajti vprašaj, prosim, prejšnji rod in premisli, kar so preiskali njih očetje

(zakaj mi smo od včeraj in ničesar ne vemo, ker so naši dnevi le senca na zemlji):

te li ne bodo poučili in ti povedali, ne prineso li besed iz srca svojega?

Kjer ni močvirja, zraste li trstičje? in brez vode obrodi li bičje,

ki prej nego druge rastline, še neporezano, usahne?

Take so poti vsakemu, ki zabi Boga mogočnega, in kdor Ga zaničuje, njemu izgine upanje;

česar se nadeja, se mu izjalovi, pajčevinast je vsak njegov up.

Nasloni se na hišo svojo, pa ne bo stala, trdno se je oprime, pa se ne bo vzdržala.

Čvrst in sočnat na solncu se greje in po vsem vrtu razteza veje,

po kupu kamenja razvija svoje korenine, navzgor se oklepa hiše kamenene.

Ko ga pa iztrebi Gospodar, kraj njegov ga zataji: Nisem te videl nikdar!

Glej, to je pota njegovega slast! In iz prahu za njim zrastejo drugi.

Glej, Bog mogočni ne zavrže popolnega in ne bo podpiral roke hudobnežem.

Kadar ti napolni usta s smehom in ustnice z radostnim ukanjem,bodo v sramoto oblečeni tvoji sovražilci, in šatora brezbožnikov ne bode več.

bodo v sramoto oblečeni tvoji sovražilci, in šatora brezbožnikov ne bode več.

Tedaj odgovori Job in reče:

Resnično, vem, da je tako; a kako more smrtni človek biti pravičen pred Bogom mogočnim?

Ako bi se hotel pravdati ž Njim, Mu ne more odgovoriti ene na tisoč.

Modrega je srca in presilne moči – kdo Mu je kdaj kljuboval in ni škode imel?

On premakne gore, in nihče ne zapazi, da jih je prevrnil v jezi svoji.

On strese zemljo ž njenega mesta, in stebri njeni se pretresejo.

On veli solncu, in ne vzide, in zapečati zvezde v temo.

On razprostira nebo sam in hodi po valovih morja.

On nareja voz na nebu in rimščice in gostosevce in ozvezdja na jugu.

On nareja velike reči, ki se ne morejo preiskati, čudna dela, ki jim ni števila.

Glej, on gre poleg mene, pa ga ne vidim, hodi mimo mene, pa ga ne zapazim.

Če plen pograbi, kdo mu zabrani? kdo mu poreče: Kaj delaš?

Bog ne odvrača jeze svoje. Pomočniki Rahaba [Rahab (t. j. prevzetnik) je ime Egiptu.] se pred Njim morajo ukloniti.

Koliko manj bi Mu mogel jaz odgovarjati, kje naj dobim besed, da bi se prepiral ž Njim?

Tudi ko bi prav imel, bi mu ne mogel odgovoriti – milosti bi rajši prosil sodnika svojega.

Ko bi ga klical in bi mi odgovoril, jaz bi ne veroval, da je slišal moj glas,

on, ki me streti hoče v viharju in množi rane moje brez vzroka,

še sape mi ne da vase potegniti, a siti me z bridkostjo.

Če gre za moč močnega, On reče: „Glej, tu sem!“ in če za sodbo: „Kdo si me upa pozvati?“

Ako bi tudi prav imel, bi me vendar usta moja obsodila, ako bi bil popoln, bi On dokazal, da sem popačenec.

Nedolžen sem! ne maram za dušo svojo, zaničujem življenje svoje –

vse eno je! Zato pravim: I nedolžnega i brezbožnega uničuje!

Ko bič nagloma ubije, smeje se On izkušnji nedolžnih.

Zemlja je izročena oblasti krivičnikov, On zakriva obraz njenim sodnikom. Če On ne, kdo pa drugi?

Dnevi moji teko h koncu hitreje nego tekač, beže, sreče ne vidijo nič.

Lete naprej kakor čolni iz bičja, kakor orel, ko šine doli na plen.

Ko rečem: Hočem pozabiti žalovanje svoje, opustim svoj tožni obraz in razvedrim si lice –

groza me je vseh bolečin mojih; vem, da me ne spoznaš za nekrivega.

Moram veljati za krivca – čemu bi se pa trudil zaman?

Ko bi se umil s snežnico in z lugom si očistil roke,

ti me vtakneš v mlakužo, in celo svoji obleki se bom gnusil!

Zakaj On ni mož kakor jaz, da bi mu odgovarjal, da bi skupaj šla pred sodbo.

Ni ga med nama razsodnika, ki bi smel na oba položiti roke.

Naj umakne od mene šibo svojo in naj me ne plaši strah njegov,in govoril bom in ne bom se Ga bal; kajti nisem tak sam v sebi.

in govoril bom in ne bom se Ga bal; kajti nisem tak sam v sebi.

Duši moji se gnusi življenje; zato naj tožba moja teče, govoril bodem v bridkosti duše svoje.

Rečem Bogu: Ne obsojaj me; povej mi, zakaj se prepiraš z menoj?

Ti li dobro de, da tlačiš, da zametaš rok svojih delo, s svetlobo pa obsevaš namero brezbožnih?

Imaš li oči mesene, ali pa vidiš, kakor človek vidi?

So li dnevi tvoji kakor dnevi smrtnika, ali leta tvoja omejena kakor dnevi človeka?

da vprašuješ tako po krivdi moji in greh moj zasleduješ,

dasi veš, da nisem kriv in da nikogar ni, ki more oteti iz tvoje roke!

Roke tvoje so me upodobile in naredile vsega, kakor sem kroginkrog – in sedaj me zatiraš?

Spomni se vendar, da si me kakor glino napravil, in hočeš me zopet vrniti v prah?

Me li nisi kakor mleko ulil in strdil kakor sir?

S kožo in mesom si me oblekel, s kostmi in kitami si me prepletel.

Življenje in milost si mi daroval in s svojo skrbjo mi duha varoval.

A tole si skrival v srcu svojem, vem, da ti je bilo to v mislih:

ako bom grešil, da name boš strogo pazil in krivde moje me ne boš oprostil.

Ako sem krivično ravnal, gorje mi! in čeprav bi bil pravičen, si ne upam povzdigniti glave, nasičen sramote in zroč bedo svojo.

In ako bi povzdignil glavo, podil me boš kakor lev in zopet izkazoval čudovito moč svojo na meni;

vnovič postaviš priče svoje proti meni in pomnožiš nevoljo svojo zoper mene, vedno nova krdela in vojske boš pošiljal nadme.

Zakaj si mi dal priti iz materinega telesa? Naj bi bil umrl in nobeno oko me ne bi bilo videlo!

Naj bi bil, kakor bi ne bil živel nikdar, od materinega telesa naj bi bil prenesen v grob!

Ni li dni mojih malo? Odnehaj, obrni se od mene, da se malo razvedrim,

preden odidem, odkoder se ne vrnem, v deželo temine in smrtne sence,v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.

v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.

Tedaj odgovori Zofar Naamatec in reče:

Mnogobesedje ali naj ostane brez odgovora, in jezičnik bo li opravičen?

Govoričenje tvoje naj sapo zapre ljudem, da bi se posmehoval, ne da te kdo osramoti,

in da bi dejal: „Čist je moj nauk in čist sem pred Tvojim obličjem“?!

O da bi pa Bog govoril in usta svoja odprl zoper tebe!

Da ti naznani skrivnosti prave modrosti, da je mnogotera v znanju; potem bi spoznal, da Bog tebi v prid mnogo pozablja iz krivde tvoje.

Moreš li globokost Božjo z umom doseči, ali popolnosti Vsegamogočnega do dna priti?

Višave so to nebeške – kaj hočeš početi? globočja je nego šeol – kaj moreš vedeti?

daljša nego zemlja je mera njena in širša nego morje.

Če gre On poleg koga in ga dene v zapor in skliče sodni zbor, kdo mu zabrani?

Kajti On pozna ničemurne ljudi in vidi krivico, ne da bi mu bilo treba paziti.

A puhloglavec dobi šele razum, kadar se divjega osla žrebe prerodi v človeka.

Ako obrneš v pravo smer srce svoje in boš k Njemu razprostiral roke –

če je krivica na roki tvoji, odpravi jo in nepravičnosti ne daj prebivati v šatorih svojih –

res, tedaj boš smel vzdigniti obličje brez madeža in bodeš nepremakljiv in se ne boš bal.

Kajti tedaj pozabiš nadlogo, spominjal se je boš kot vodá, ki so potekle mimo;

in življenje ti zasije jasneje nego poldnevna svetloba, in zmrači li se kdaj, mine mrak kakor ob jutru.

In boš upal, ker je nada zate, in ogledoval boš svoje, spaval brez skrbi.

Počival boš in nihče te ne bo plašil, mnogi bodo pa prosili blagovoljnosti tvoje.Brezbožnikom pa bodo oči od koprnenja hirale, in pribežališče jim izgine in njih upanje bo, da izdahnejo dušo.

Brezbožnikom pa bodo oči od koprnenja hirale, in pribežališče jim izgine in njih upanje bo, da izdahnejo dušo.

In Job odgovori in reče:

Zares, vi sami ste ljudje in z vami bo modrost umrla!

Tudi jaz imam razum kakor vi, nisem nižji od vas; in kdo bi onega ne vedel?

V posmeh moram biti prijatelju svojemu jaz, ki sem klical k Bogu in mi je odgovarjal, v posmeh sem – pravični, brezmadežni!

Nesreči gre po mnenju lahkoživca preziranje; pripravljeno je tistim, ki jim omahuje noga.

Pokojni ostajajo šatori razbojnikom, in varnost uživajo, kateri dražijo mogočnega Boga, ki nosijo boga v pesti svoji.

Toda vprašaj, prosim, le živino, in nauči te, in ptice nebeške, pa ti povedo,

ali ogovóri zemljo, in te pouči, in ribe morske naj ti pripovedujejo!

Kdo bi ne spoznal iz vsega tega, da je roka GOSPODOVA storila to?

V Njegovi roki je duša vsega, kar živi, in duh vseh človeških teles.

Ali naj ne presoja uho besed kakor grlo okusa jedi?

Pri osivelih je li modrost in dolgost življenja daje li razumnost?

Pri Njem je modrost in moč, Njegov je svet in razumnost!

Glej, kar On razdene, se več ne sezida, in kogar On zapre, se mu ne more odpreti.

Glej, On zadrži vode, in se posuše, zopet jih izpusti, in razrujejo deželo.

Pri Njem je moč in pravo znanje, Njegov je, kdor je varan in kdor vara.

Svetovalce vodi oplenjene vstran in sodnike napravlja neumne.

Gospostvo kraljev razdira, spone jim pripasuje na ledja.

Duhovnike vodi oplenjene vstran in podira močno utrjene.

Govor jemlje tistim, ki se nanje mnogi zanašajo, in starejšinam jemlje razumnost.

Zaničevanje izliva nad plemenitnike in odpenja pas mogočnežem.

On odkriva globoke reči izpod teme in smrtno senco prinaša v luč.

On povečava narode in jih uničuje, razmnožuje narode in jih vodi v sužnost.

On jemlje razum glavarjem narodov zemeljskih in dela, da tavajo po praznoti, ki je brez potov;tipljejo po temi brez luči, in On dela, da se opotekajo kakor pijanci.

tipljejo po temi brez luči, in On dela, da se opotekajo kakor pijanci.

Glejte, to vse je videlo moje oko, slišalo je moje uho in je razumelo.

Kolikor vi veste, vem tudi jaz, nisem nižji od vas.

Toda jaz hočem govoriti k Vsegamogočnemu, želja mi je, predložiti pravdo svojo Bogu mogočnemu.

Saj vi ste kovači laži, ničevi zdravniki vi vsi!

Da bi vendar docela molčali, ker štelo bi se vam v modrost!

Čujte, prosim, pravičenje moje in poslušajte dokaze mojih ustnic!

Boste li mogočnemu Bogu v prid govorili krivično, njemu na ljubav govorili prevaro?

Boste se li potegovali za Njegovo stran? ali pa hočete biti pravdniki Bogu mogočnemu?

Dobro li bo, če vas preišče? ali pa ga morete prekaniti, kakor se človek prekani?

Gotovo vas bo kaznoval, ako postopate pristransko na skrivnem!

Ne spravi li vas njegova visokost v trepet in strah njegov ne prešine li vas?

Vaši modri izreki so prislovice iz pepela, vaši zagovori so okopi iz blata.

Molčíte, pustíte mi, da jaz govorim, pridi name karkoli!

Čemu naj vzamem meso svoje med zobe in nevarnosti izpostavim življenje svoje?

Glej, čeprav me usmrti, čakal Ga bom; samo poti svoje bom zagovarjal Njemu v obraz.

Tudi to mi bo služilo v rešenje, da ne sme bogapozabnik stopiti pred Njega.

Čujte, čujte govor moj, in moje izrecilo pridi v ušesa vaša!

Glejte vendar, pripravil sem pravdo svojo, vem, da se mi prizna pravičnost.

Kdo je, ki se more z menoj prepirati? Kajti potem hočem molčati in preminiti.

Samo dvojega mi ne stóri, tedaj se ne bom skrival obličju Tvojemu.

Odtegni od mene roko svojo, in strah tvoj me ne plaši!

Potem kliči, in odgovorim, ali jaz bom govoril, in ti mi odgovarjaj!

Koliko je mojih krivic in grehov? pokaži mi prestopek moj in greh moj!

Zakaj skrivaš obličje svoje in me šteješ za sovražnika sebi?

Hočeš li plašiti list, ki ga že veter odnaša, in preganjati suho strn?

Kajti prisojaš mi mnoge bridkosti in v dedino mi daješ grehe moje mladosti.

Noge mi devaš v klado in paziš na vse steze moje, zaznamljaš mojih nog stopinje,dasi razpadam kakor črvojedina, kakor obleka, ki jo je razjedel molj.

dasi razpadam kakor črvojedina, kakor obleka, ki jo je razjedel molj.

Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog,

je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka.

In nad takim še odpiraš oko svoje, in mene vodiš v sodbo s seboj?

O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega! Niti eden!

Ker so torej določeni njegovi dnevi in meseci po številu pri tebi, ker si mu napravil meje, ki jih ne sme prestopiti:

ozri se stran od njega, da dobi pokoj, dokler ne dokonča kakor najemnik dneva svojega.

Kajti za drevo je upanje: če ga posekajo, zopet požene odrastke, in njegovo mladje ne prestane.

Ko se v zemlji mu postara korenina in mu parobek umira v prahu,

da le začuti duh vode, vnovič ozeleni in požene veje kakor mlada sajenica.

Mož pa umre in leži strt, človek izpusti duha, in kje je?

Kakor se voda razteče iz jezera in reka usahne in se posuši,

tako leže človek in ne vstane; dokler bodo nebesa, se ne prebude in nič jih ne vzdrami iz spanja.

O da bi me shranil v šeolu, da bi me skril, dokler ne mine jeza tvoja, mi določil rok, in potem se me spomnil!

(Ko človek umre, bo li spet živel?) Vse dni, dokler sem v vojni službi, bi hotel čakati, dokler mi ne pride prememba.

Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari.

Kajti sedaj šteješ korake moje; ne paziš li na greh moj?

Zapečatena je v zvezku pregreha moja, in še pridevaš h krivici moji.

Saj še gora se sesuje in razdrobi in skalovje preperi z mesta svojega,

vode prevotlijo kamene, njih nalivi odplavijo zemeljski prah: enako uničuješ smrtniku upanje.

Ti ga ukrotiš za vselej, in odide; ko mu onespodobiš lice, ga pošlješ v grob.

Ako so v časti otroci njegovi, on tega ne ve, in so li ponižani, tega ne zazna.Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.

Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.

Tedaj odgovori Elifaz Temančan in reče:

Bo li moder mož odgovarjal z vetrovitim znanjem in napihoval notranjščino svojo z vzhodnim vetrom,

prepirajoč se z govori, ki ničesar ne pospešujejo, in z besedami, s katerimi nič ne koristi?

Res, v nič devaš bogaboječnost in kratiš molitev pred Bogom.

Kajti krivičnost tvoja ti poučuje usta, in voliš govor prekanjencev.

Tvoja usta te obsojajo, ne jaz, in ustne tvoje pričajo zoper tebe.

Si li ti prvi človek, ki se je rodil, ali si bil ustvarjen, preden so bili hribi?

Si li poslušal v tajnem svetu Božjem in zase pokupil vso modrost?

Kaj ti veš, česar mi ne vemo, kaj razumeš, in nam ni znano?

Med nami so i osiveli i starčki, številnejših dni nego tvoj oče!

Ali so ti malovažne tolažitve Božje in pohlevna beseda do tebe ti je li ničvredna?

Kaj ti je ujelo srce in zakaj se iskrijo oči tvoje?

da obračaš zoper Boga mogočnega togoto svojo in take besede bruhaš iz svojih ust?

Kaj je smrtnik, da bi bil čist, in rojeni od žene, da bi bil pravičen?

Glej, svetnikom svojim ne upa in nebesa niso čista v njegovih očeh!

Koliko manj ostudnež in popačenec, mož, ki pije krivico kakor vodo!

Naj ti povem, poslušaj me, in kar sem videl, ti bom pripovedoval,

kar so modri oznanjali in niso zakrivali, sprejemši to od očetov svojih,

ki je njim samim bila izročena dežela in tujec ni prešel sredi njih –:

Vse svoje žive dni se zvija brezbožnik v mukah in majhno število let je prihranjeno silovitežu.

Groze glas mu doni po ušesih; ko je mir, prihruje naj pogubnik;

nima nade, da se vrne iz temine, in namerjen nanj ga čaka meč.

Blodi okrog zaradi kruha, govoreč: Kje ga dobim? Ve, da blizu njega je pripravljen dan teme.

Bridkost in stiska ga plašita, premagujeta ga kakor kralj, ki je pripravljen za naskok.

Ker je iztegnil roko zoper Boga mogočnega in je prevzetoval proti Vsegamogočnemu,

zaletaval se je vanj z vzpetim vratom, z debelimi grbami ščitov svojih;

ker se je obraz njegov pokril z mastjo, na ledjih se mu je nabrala tolšča,

in prebival je v porušenih mestih, v hišah, v katerih bi se ne bilo smelo stanovati, ki zanje je določeno, da ostanejo v razvalinah:

zato ne obogati, imetje njegovo ne ostane in posestvo njegovo se ne razširi v deželi.

Ne uteče iz temine, plamen posuši mladike njegove, in on izgine od diha iz ust Njegovih. –

Naj se ne zanaša na laž, prevaran bo, kajti prevara mu bo v povračilo.

Še preden pride dan njegov, se to dopolni, in palmova mladika mu več ne ozeleni;

bode kakor trta, ki trebi kislo grozdje svoje, in kakor oljka, ki stresa cvetje svoje.

Kajti družina bogapozabnikova je nerodovitna, in ogenj pokonča podkupljivčev šator.Bogapozabniki nosijo nadlogo, rode krivico, njih srce pripravlja prevaro.

Bogapozabniki nosijo nadlogo, rode krivico, njih srce pripravlja prevaro.

In Job odgovori in reče:

Enakih reči sem že slišal veliko; sitni ste vi tolažniki vsi!

Je li že konec vetrovitim besedam? ali kaj te draži, da odgovarjaš?

Lahko bi tudi jaz govoril kakor vi! Ako bi duša vaša bila na mojem mestu, lahko bi spletal besede zoper vas in zmajeval z glavo nad vami;

rad bi vas krepčal z usti svojimi in usten mojih tolažba naj bi vam lajšala bol.

Ako govorim, se ne ustavi bolečina moja, ako pa molčim, koliko pojemlje?

Res me je že Bog trudnega storil; – opustošil si vso družino mojo.

Trdo si me zgrabil, za pričo zoper mene; in postavila se je proti meni moja shiranost, pričujoč zoper mene.

Raztrgal me je v jezi svoji in preganjal, škripal je z zobmi nad menoj; kot nasprotnik moj me ostro gleda z očmi svojimi.

Razdrli so usta svoja zoper mene, zasramujoč so me bili v lice, v trumo se zbirajo zoper mene.

Bog mogočni me je izročil malopridnežem, pahnil me je v roke brezbožnežem.

Užival sem mir, pa me je strl, zgrabil me je za tilnik in me raztrupal, postavil me je za cilj svojim pšicam.

Obkolili so me strelci njegovi, razklal mi je obisti nemilo, na tla je cedil žolč mojo.

Vsekava mi rano za rano, zaganja se vame kakor vojni junak.

Raševino sem sešil vrh kože svoje, onečedil sem v prahu rog svoj.

Moj obraz gori od jokanja in na trepalnicah mi je senca smrti –

dasi ni nasilstva na rokah mojih in je čista molitev moja.

O zemlja, ne zakrij moje krvi, in vpitju mojemu ne bodi počivališča!

Ali že sedaj, glej, v nebesih je priča moja in ta, ki zame pričuje, je na višavah.

Moji prijatelji so mi zasmehovalci: moje oko se solzi k Bogu,

da izvrši pravico za moža proti Bogu in razsodi med sinom človeškim in prijateljem njegovim!Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.

Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.

Duh moj je raztresen, dnevi mi dotekajo, grobovi me čakajo.

Res zasmehljivci so pri meni, in oko moje mora gledati njih bridko žaljenje.

Zastavi se, prosim, jamči zame pri sebi! kdo mi sicer v roko udari za poroštvo?

Kajti njih srca si zaprl razumu, zato jim ne daš prevladovati.

Če kdo ponuja prijatelje v plen, otrokom njegovim morajo oči shirati.

On me je tudi postavil v prislovico ljudem, in obraz moj jim je v pljuvanje.

In oko moje je potemnelo od nevolje, in kakor senca je slednji moj ud.

Pošteni ostrme ob tem, in nedolžni se ujezi nad bogapozabnikom.

A pravični bo vztrajal na poti svoji, in kdor je čistih rok, bo dobival vedno več moči.

Ali vi vsi, le prihajajte zopet sem! modrega vendar ne najdem med vami.

Dnevi moji so minili, načrti so se mi izjalovili, kar sem jih gojil v srcu svojem.

Noč mi izpreminjajo v dan, svetloba, pravijo, je blizu tam, kjer je tema.

Ako čakam, da dobim v šeolu dom, ako sem si v temoti postlal ležišče,

ako sem dejal grobu: Oče moj si! in črvadi: Mati si moja in sestra moja!

kje je potem nada moja? da, nada moja, kdo jo bo gledal?Zaide doli do zapahov šeola, ko bomo vsi vkup počivali v prahu.

Zaide doli do zapahov šeola, ko bomo vsi vkup počivali v prahu.

Tedaj odgovori Bildad Šuhec in reče:

Doklej boste lovili besede? Hotite razumeti, in potem bomo govorili!

Zakaj nas smatrate za živino? smo li toliko neumni v očeh vaših?

Ti, ki sam sebe razmesarjaš v jezi svoji, meniš li, da naj bo zemlja zaradi tebe zapuščena? ali skala s svojega mesta prestavljena?

A vendar brezbožniku luč ugasne, in ne bo svetil ognja njegovega plamen.

Svetloba se pomrači v šatoru njegovem, in svetiljka njegova ugasne nad njim.

Koraki njegove moči pridejo v tesnobo, in svet njegov ga pahne v pogubo.

Kajti v mrežo ga vodijo noge njegove, in čez nastave bo hodil.

Zadrga ga ujame za peto in tesno ga stisne zanka.

Progla je zanj skrita v tleh in past ga čaka na stezi njegovi.

Grozote ga strašijo z vseh strani in ga plašijo, dreveč mu za petami.

Njegovo moč požira glad, poguba preti mu spred in zad.

Pojeda ude telesa njegovega, pojeda mu jih smrti prvenec.

Izrujejo mu iz šatora, na kar je stavil upanje, in stopati mora do kralja groze.

Kar ni njegovo, bo prebivalo v šatoru njegovem, žveplo se bo sipalo na stan njegov.

Odzdolaj usahnejo njegove korenine, odzgoraj mu uvene vejevje.

Spomin njegov izgine z zemlje in po ulicah ne bodo imenovali njegovega imena.

Pehnili ga bodo iz svetlobe v temo in pognali s sveta.

Ne bo imel ne sina, ne potomstva med svojim ljudstvom, ne kakega ostanka po svojih selih.

Ob dnu nesreče njegove ostrme, ki pridejo za njim, kakor je nje, ki so bili prej, zgrabila groza.Da, tako se godi prebivališčem nepravičnika in tako kraju tistega, ki ne spoznava Boga mogočnega.

Da, tako se godi prebivališčem nepravičnika in tako kraju tistega, ki ne spoznava Boga mogočnega.

A Job odgovori in reče:

Doklej hočete žaliti dušo mojo in me tlačiti z besedami?

Desetkrat ste me že zasramovali, in vas ni sram, da me tolikanj žalite!

Ako sem pa res kriv, krivda moja ostaja pri meni.

Če pa se res hočete veličati zoper mene in mi očitati sramoto mojo:

vedite, da me je Bog okrivičil in me obdal z mrežo svojo.

Glej, vpijem: Sila se mi godi! a nihče me ne sliši, kličem za pomoč, pa ni sodbe zame.

Zagradil mi je pot, da ne morem preiti, in steze moje je zavil v temino.

Slekel me je moje slave in venec mi je snel z glave.

Na vseh straneh me je podrl, da ginem, in izruval je kakor drevo upanje moje.

Storil je, da zoper mene plamti srd njegov in šteje me med nasprotnike svoje.

Čete njegove so hkrati pridrle in napravile svojo pot zoper mene, in raztaborile so se okrog šatora mojega.

Brate moje je oddalil od mene, in znanci moji so se mi docela odtujili.

Odtegujejo se mi bližnji sorodniki moji in zaupniki moji so me pozabili.

Gostači hiše moje in dekle moje me štejejo za tujca, inostranec sem postal v njih očeh.

Kličem hlapca svojega, a ne da mi odgovora, z usti svojimi ga milo moram prositi.

Dih moj se gnusi ženi moji in smrad moj matere moje otrokom.

Celo deca me zaničuje; ko hočem vstati, govore zoper mene.

Mrzé me vsi, ki sem se ž njimi srčno družil, in katere sem ljubil, so se obrnili zoper mene.

Kosti mi lepé na koži in mesu, komaj zobrnice so mi ostale.

Usmilite se me, usmilite se me, prijatelji moji, kajti roka Božja me je zadela.

Zakaj me preganjate kakor Bog mogočni in se ne morete nasititi mesa mojega?

O da bi se zapisale besede moje, o da bi se začrtale v knjigo!

Da bi jih v skalo vsekali z železnim pisalom in s svincem zalili za vekomaj!

A jaz vem, da živi Odrešenik moj, in On, ki je poslednji, se postavi nad prahom;

in ko bo za kožo mojo to telo strto, vendar bom gledal iz svojega mesa Boga,

ki ga jaz sam bom gledal sebi v dobro, in ga bodo videle moje oči, in ne bodem mu tujec. Obisti moje koprne v meni.

Ako govorite, kako ga bomo preganjali! češ, da se je korenina hudobne stvari našla v meni,bojte se meča! kajti meč bo maščeval krivice, da bi vedeli, da je sodba.

bojte se meča! kajti meč bo maščeval krivice, da bi vedeli, da je sodba.

Tedaj odgovori Zofar Naamatec in reče:

Zato mi odgovarjajo misli moje in zaradi tega sem znotraj razburjen.

Svarilo, sebi v sramoto, mi je poslušati! A duh moj po razsodnosti svoji mi odgovarja.

Ne veš li tega, kar je od vekomaj, odkar je bil človek postavljen na zemljo:

da je zmagoslavje brezbožnih kratko in radost bogapozabnika le za trenotek?

Najsi celó do neba stopa visokost njegova in glava njegova se dotika oblakov:

kakor blato njegovo pogine za vselej; kateri so ga videli, poreko: Kje je?

Kakor sen odleti, in ne bodo ga našli, izgubi se kakor ponočna prikazen.

Oko ga je ugledalo, a ne bo ga videlo več, in nikdar več ga ne bo gledalo mesto njegovo.

Njegovi otroci bodo iskali prijaznosti ubogih in njih roke bodo povračale oškodovancem imetje njegovo.

Kosti so mu bile polne mladostne moči, ta pa zdaj leži ž njim v prahu.

Čeprav mu je hudoba sladka v ustih in jo skriva pod jezikom svojim,

jo slastno goji in je noče pustiti, ampak jo zadržuje v grlu svojem:

vendar se izpremeni hrana v životu njegovem, kačji strup bode v notranjščini njegovi.

Bogastvo je požrl, pa ga bo izbljuval, iz trebuha mu ga potegne Bog mogočni.

Sesal je kačji strup: gadji jezik ga usmrti.

Ne bo gledal veselja svojega v potokih, v tekočih rekah medu in smetane.

Povrniti mora, kar je pridelal, ne sme tega uživati; primerno imetju, ki ga je pridobil, se ne more veseliti.

Kajti potrl je in zapustil ubožce, hiše si je siloma vzel, a ne bo jih dozidal.

Kajti pokoja ni poznal v osrčju svojem, zato ne ohrani ničesar, kar mu je drago.

Nič ni ušlo njegovi požrešnosti, zato ne bode trpežno blagostanje njegovo.

Ko bode v obilni obilosti, ga zadene stiska, roka vsakega trpina pride nanj.

Ko si bo hotel napolniti trebuh, Bog spusti nanj jeze svoje togoto, in deževala bo nanj, njemu v jed.

Bežal bo pred železnim orožjem, a prestreli ga bronasti lok.

Izdere pšico, in pride ven iz telesa njegovega, svetlo jeklo iz žolči njegove, strahote ga objamejo.

Zgolj nesreča je prihranjena za vse zaklade njegove, požre ga ogenj, ki ga človek ne podpihava, požge, kar je preostalo v šatoru njegovem.

Nebesa razkrijejo njegovo krivico, in zemlja se vzdigne zoper njega.

Dobiček hiše njegove se spravi vstran, povodenj ga odplavi v dan jeze Božje.To je človeku brezbožnemu delež od Boga in dediščina, prisojena mu od Boga mogočnega.

To je človeku brezbožnemu delež od Boga in dediščina, prisojena mu od Boga mogočnega.

Nato odgovori Job in reče:

Pazljivo poslušajte govorjenje moje, in to bodi namesto vaših tolažb.

Potrpite, in tudi jaz bom govoril, in ko dogovorim, se posmehujte.

Mar tožba moja velja ljudem? ali kako naj ne bi bil žalosten duh moj?

Obrnite se k meni in strmite in položite roko na usta svoja!

Res, kadar se tega spomnim, se prestrašim in trepet prešine meso moje.

Zakaj žive brezbožniki, dočakajo starosti, množe si tudi bogastvo?

Njih seme stoji trdno ž njimi vred vpričo njih in njih zarod pred njih očmi.

Njih hiše so v miru, brez straha, in Božje šibe ni nad njimi.

Njih junci skačejo in ne neplodno, njih krave se lahko otele in ne izvržejo.

Deco odpošiljajo kakor ovac krdelo in njih otroci plešejo veselo.

Pevajo glasno z bobnicami in citrami in se vesele ob glasu piščali.

V sreči prežive svoje dni, in v trenutku se pogreznejo v kraj mrtvih.

In vendar govore Bogu mogočnemu: Pojdi od nas, ker spoznanja tvojih potov ne želimo!

Kaj je Vsemogočni, da bi mu služili, ali kaj nam hasni, če se mu z molitvijo bližamo?

Glej, njih sreča vendar ni v njih rokah. Svetovanje brezbožnih bodi daleč od mene!

Kolikokrat se dogodi, da ugasne svetilo brezbožnikov in pridrevi nadnje njih poguba? da jim Bog podeli žalosti v srdu svojem?

da so kakor rezanica pred vetrom in kakor pleve, ki jih razpiše vihar?

Bog hrani, pravite, krivdo brezbožnikovo za otroke njegove. Njemu naj jo povrne, da jo on čuti!

S svojimi očmi naj gleda svojo pogubo in pije naj od togote Vsegamogočnega!

Kajti kaj bo maral za hišo svojo za seboj, ko se prestreže število mesecev njegovih? –

More li kdo Boga mogočnega učiti spoznanja, ko vendar on sodi tiste, ki so na višavah?

Tale umrje v obili moči svoji, ko je popolnoma brez skrbi in v miru;

posode njegove so polne mleka in kosti njegove z mozgom pitane.

Oni umrje v bridkosti duše, in nikdar ni okusil dobrega.

Skupaj ležita v prahu, črvad ju oba pokriva.

Glejte, jaz poznam misli vaše in naklepe, s katerimi me nadlegujete.

Kajti pravite: Kje je hiša mogočneža in kje šator, ki so v njem prebivali brezbožni?

Niste li vprašali popotnikov? in njih znamenita poročila boste pač pripoznali:

da Bog hrani hudobneža do dne pogube, da ga odpravi v dan jeze.

Kdo mu sme očitati v obraz pot njegovo? in kdo mu povrne, kar je storil?

Prav njega spremijo s častjo do groba, in nad gomilo ga še čuvajo.

Lahke mu so grude v dolini; in za njim pojdejo vsi ljudje, kakor jih je šlo brezštevilno pred njim.Kako me torej zaman tolažite? Od vaših odgovorov ostane le nezvestoba.

Kako me torej zaman tolažite? Od vaših odgovorov ostane le nezvestoba.

Tedaj odgovori Elifaz Temančan in reče:

More li mož koristiti Bogu mogočnemu? Marveč sebi koristi razumnik.

Hasni li Vsegamogočnemu, da si pravičen, ali pa ima kaj dobička, ko brezmadežne hraniš poti svoje?

Je li zaradi tvoje bogaboječnosti, da te svari, s teboj hodi v pravdo?

Ali ni velika tvoja hudobnost in krivic tvojih ni li brez konca?

Brate svoje si rubil brez vzroka in polunagim si slekel obleko.

Utrujenega nisi napojil z vodo in lačnemu si odrekel kruh.

A siloviti mož si je lastil deželo, in imenitnik je prebival v njej.

Vdove si pošiljal prazne od sebe, in rame sirot so bile strte.

Zato je okrog tebe zadrga za zadrgo in plaši te nagel strah.

Ali pa ne vidiš temine in povodnji, ki te zagrinja?

Ni li Bog visok kakor nebesa? Poglej le najvišje zvezde, kako so vzvišene!

A ti praviš: Kaj bi vedel Bog mogočni? more li skozi oblačno temino soditi?

Oblačje Mu je ovoj, da ne vidi, in po okrožju nebes se izprehaja.

Hočeš se li držati davnega veka steze, po kateri so hodili hudobni,

ki so bili odpravljeni pred svojim časom? njih trdna tla so se razlila kakor reka –

ki so rekali Bogu mogočnemu: Pojdi od nas! in: Kaj more pač Vsemogočni storiti za nas?

In vendar je On napolnil njih hiše z blaginjo! – Toda svetovanje brezbožnih bodi daleč od mene!

Pravični to vidijo in se vesele, in nedolžni jih zasmehuje,

govoreč: Res, iztrebljeni so, ki so se vzpenjali zoper nas, in ogenj je požrl, kar je ostalo za njimi.

Sprijazni se, pravim, ž Njim in imej mir, in blagostanje ti s tem pride.

Sprejmi vendar pouk iz ust Njegovih in vtisni si besede Njegove v srce!

Ako se obrneš k Vsemogočnemu, te zopet ustanovi, če odpraviš nepravičnost iz šatorov svojih.

In vrzi v prah drago kovino in med kamenčke v potoku ofirsko zlato:

potem bode Vsemogočni zaklad tvoj in drago srebro tebi.

Kajti tedaj se boš razveseljeval Vsemogočnega in k Bogu povzdigneš obličje svoje.

Molil boš k njemu, in te usliši, in obljube svoje boš opravljal.

Ko ukreneš kako stvar, se ti uresniči, in luč ti bo sijala nad poti tvojimi.

Ko bodo vodile doli, boš velel: Navzgor! in ponižanemu daje Bog pomoč.Rešil bo tudi njega, ki ni brez krivde, da, rešen bo po čistosti tvojih rok.

Rešil bo tudi njega, ki ni brez krivde, da, rešen bo po čistosti tvojih rok.

In Job odgovori in reče:

Tudi danes še je kljubovalen odgovor moj; udarec moj je težji nego zdihovanje moje.

O da bi vedel, kje Ga morem najti, da bi prišel prav do Njegovega stola!

Razložil bi pravdo svojo pred Njim, usta svoja bi napolnil z dokazi.

Hotel bi znati besede, ki mi jih odgovori, in poslušati, kar mi poreče.

Ali bi se prepiral z menoj v veliki moči svoji? Ne; On bi samo pazil name.

Tedaj bi se jaz poštenjak pravdal ž njim, in za večno bi se rešil sodnika svojega.

Glej pa, če grem proti vzhodu, tam ga ni, in proti zahodu, ga ne zasledim;

če proti severu, ko vrši delo, ga ne zagledam, zavije se proti jugu, in ga ne vidim.

Kajti On pozna pot, katere se držim; ko bi me preizkušal, bi se izkazal kakor zlato.

Koraka njegovega se je trdno držala noga moja, na pot njegovo sem pazil in nisem stopil ž nje;

od zapovedi njegovih usten se nisem umaknil; bolj nego lastno postavo sem hranil ust njegovih besede.

Ali on si je vedno enak, in kdo ga more odvrniti od njegovih misli? Česar želi duša njegova, to stori.

Kajti on dopolni, kar je določeno zame; in takih reči je veliko pri njem.

Zato se strašim pred njegovim obličjem; ko to premišljam, se ga bojim.

Ker Bog mogočni mi je preplašil srce in Vsegamogočni me je prestrašil.Kajti nisem poginil od temine, tudi ne, ker mi je mrak zakril obraz.

Kajti nisem poginil od temine, tudi ne, ker mi je mrak zakril obraz.

Zakaj ni vnaprej določil Vsemogočni sodnih rokov? in zakaj ne vidijo, kateri ga poznajo, njegovih sodnih dni?

Krivičniki prestavljajo mejnike, plenijo črede in jih sebi pasejo.

Osle sirotam odganjajo in vdovam jemljejo v zastavo vole.

Ubožce pehajo s cest, krotki, kar jih je v deželi, se morajo skrivati vsi.

Glej, kakor divji osli v pustinji hodijo ubožci na delo svoje, marljivo iščoč plena: puščava jim daje hrane za njih otroke.

Na polju žanjejo žito krivičnikovo in paberkujejo v njegovem vinogradu.

Nagi leže vso noč, ker nimajo obleke, in nimajo odeje v mrazu.

Lijak z gora jih premoči, in ker nimajo strehe, se oklepajo skalovja. –

Siroto od prsi trgajo krivičniki, in kar ima na sebi ubožec, jemljejo v zastavo. –

Goli hodijo, brez oblačila, in lačni nosijo bogatinom snope;

v njih hramih jim morajo delati olje, tlačijo v tlačilnici in žeje se suše.

Iz mesta se sliši ječanje umirajočih, in duša ranjencev vpije. A Bog tega ne šteje za nepristojnost!

Drugi pa so sovražniki svetlobe: njenih potov ne poznajo, na njenih stezah ne ostajajo.

Ob jutranjem svitu vstaja razbojnik, mori ubožca in potrebnega, in po noči je kakor tat.

In oko prešeštnikovo čaka, da nastane mrak, češ: Nobeno oko me ne zagleda, in krinko si dene na obraz.

V temi vdirajo v hiše; po dnevi se zapirajo, svetlobe ne poznajo.

Kajti najbolj črna tema jim je vsem jutro, ker vsak izmed njih je vešč grozotam črne teme.

Hiter je v teku svojem po površju vodá; njih delež je proklet na zemlji; ne hodi več po poti proti vinogradom.

Suša in vročina odpravita snežnico: enako šeol tiste, ki so grešili.

Mati pozabi takega, črvadi bo dobro teknil, ne bodo se ga več spominjali; tako bo strta kakor drevo nepravičnost

tistega, ki je plenil nerodovitno, ki ni rodila, in vdovi ničesar ni storil dobrega.

Bog pa z močjo svojo dolgo vzdržuje mogočneže; marsikateri še vstane, ko je že obupal nad življenjem.

Bog mu daje varnosti, in on se naslanja nanjo; toda oči Njegove so nad njih poti.

Stopijo visoko, a malo le, pa jih ni več; zvrnejo se, smrt jih pograbi kakor vse druge, posečeni bodo kakor dozoreli klasovi.Ni li tako? Kdo dokaže, da lažem, in dene v nič govor moj?

Ni li tako? Kdo dokaže, da lažem, in dene v nič govor moj?

In Bildad Šuhec odgovori in reče:

Vladarstvo in strah je pri Njem; On napravlja mir na svojih višavah.

Je li mogoče prešteti vojske Njegove? in Njegova luč nad kom se ne vzdiguje?

Kako pa more smrtni človek biti pravičen pred mogočnim Bogom? in kakor bi mogel biti čist rojeni od žene?

Glej, še mesec ne sveti jasno in zvezde niso čiste v očeh Njegovih:koliko manj smrtni človek, ki je črv, in sin človečji, ki je črvič!

koliko manj smrtni človek, ki je črv, in sin človečji, ki je črvič!

Job pa odgovori in reče:

Kako lepo si podprl šibkega, kako si pomagal rami slabotnega,

kako si izvrstno svetoval njemu, ki nima modrosti, in temeljitega znanja obilo pokazal!

Komu si govoril besede, in čigav duh je šel iz tebe?

Mrtvi strepetavajo pred Bogom globoko pod vodami in njih prebivalci.

Smrtna država je odkrita pred Njim in peklenska globočina nima pokrova.

On razteza severno nebo čez praznino in zemljo obeša na ničemer.

Vkup veže vode v oblakih svojih, in oblačje se pod njimi ne razdere.

Zastira lice prestola svojega, ko ob njem razgrinja oblake svoje.

Zakrožil je mejo na površju vodá do zadnjega kraja, kjer mejita svetloba in tema.

Stebrovi neba se stresajo in se groze od njegovega karanja.

Po svoji moči razburja morje in po svoji previdnosti razbija morsko pošast.

Duh njegov razvedruje nebo, roka njegova je prebodla bežečega zmaja.Glej, to je majhen obris dejanja Njegovega; in kako rahlo šepetanje, ki ga slišimo o Njem! A grmenje Njegove vsemogočnosti kdo more razumeti?

Glej, to je majhen obris dejanja Njegovega; in kako rahlo šepetanje, ki ga slišimo o Njem! A grmenje Njegove vsemogočnosti kdo more razumeti?

In Job je nadaljeval govor svoj in rekel:

Kakor res živi Bog silni, ki mi je odvzel pravico, in Vsegamogočni, ki žali dušo mojo

(kajti življenje moje je še v meni in duh Božji v nosnicah mojih):

ustne moje ne govore krivičnega in jezik moj ne izreče prevare!

Vam nikakor ne priznam pravičnosti; dokler ne umrem, ne dam si vzeti brezmadežnosti svoje.

Pravičnosti svoje se držim in je ne pustim; srce mi ne očita ne enega mojih dni.

Sovražnik moj naj se pokaže kot brezbožnik, in kdor se stavi zoper mene, kakor krivičnik.

Kajti kaj je bogapozabnikova nada, če mu Bog prestriže življenje in vzame dušo?

Bo li Bog mogočni slišal njegovo vpitje, ko pride stiska nadenj?

More se li veseliti Vsemogočnega in klicati Boga vsakteri čas?

Naj vas poučim o roki Boga silnega; kar je pri Vsegamogočnem, nočem utajiti.

Glejte, sami ste to vsi videli, zakaj torej blebetate ničevo?

To je delež krivičnega človeka pri Bogu mogočnem in silovitnikov dediščina, ki jo dobivajo od Vsemogočnega:

Ko se mu množe otroci, množe se za meč, in potomci njegovi nimajo kruha dositega.

Kar preostane njegovih, bodo pokopani v pomoru, in vdove njegove ne bodo žalovale.

Ako si nakopiči srebra kakor prahu in si oblačil oskrbi kakor blata:

pripravi si jih, a pravičnik jih bo oblekel, in nedolžni si med seboj razdele srebro.

Zida si hišo, ki je kakor moljava in kakor koča, ki si jo napravi čuvaj.

Bogat gre spat, a ne leže v drugič, odpre oči, in ni ga več.

Grozote ga dohite kakor voda, po noči ga ugrabi vihar.

Vzhodni veter ga vzame, da odide, in ga odnese z mesta njegovega.

In Bog bo lučal vanj brez prizanašanja, roki Njegovi zaman bo poskušal ubežati.Ploskali bodo nad njim z rokami in izžvižgajo ga z mesta njegovega.

Ploskali bodo nad njim z rokami in izžvižgajo ga z mesta njegovega.

Kajti srebro ima svoje žile in zlato kraj, kjer se čisti.

Železo se dobiva iz zemlje in iz kamenja izpuščajo s topljenjem bron.

Temi napravljajo konec in preiskujejo do najskrajnejših mej kamene, skrite v temini in v smrtni senci.

Navpik izkopljejo predor, koder popotnik ne hodi, po stezah, ki nanje noga ne stopi, se spuščajo doli in zibljejo semtertja daleč od ljudi.

Iz zemlje raste kruh, a pod njo rijejo kakor ogenj.

Med njenimi kameni se nahaja safir in gruče zlata so v njej.

Te steze ropna ptica ni poznala in kraguljevo oko je ni videlo;

ni po njej stopala ponosna zver in lev rjoveči ni po njej hodil.

Trdega kamena se loti človek z roko svojo, izpodkopava gore od dna;

prekope izsekava skozi skalovje in raznotere dragocenosti ugleda oko njegovo.

Zajezuje struge, da ne solzé, in kar je skrito, prinaša na luč.

Ali modrost, kje se nahaja? in kje je kraj razumnosti?

Smrtni človek ne pozna njene cene, in v deželi živečih je ni najti.

Brezno pravi: Ni je v meni, in morje govori: Ni je pri meni.

Prečiščenega zlata ne moreš zanjo dati, ne dosti srebra odtehtati, da bi jo plačal.

Ne more se ceniti s čistim zlatom ofirskim, z dragocenim oniksom ali safirjem.

Zlato in steklo se ji ne moreta primerjati, ne posoda iz prečiščenega zlata zanjo zamenjati.

Koraljev in kristala ni poleg nje omenjati, in pridobiti modrost je veliko dražje nego bisere.

Ne more se ji enačiti topas iz Etiopije, ne da se oceniti s čistim zlatom.

Odkod torej prihaja modrost, in kje je kraj razumnosti?

Prikrita je očem vseh živih bitij in skrita pticam pod nebom.

Pogubljenje in smrt pravita: Glas o njej smo čuli z ušesi svojimi.

Bog ve pot do nje, in on pozna njen kraj.

Zakaj on gleda do koncev zemlje in vidi vse, kar je pod nebom.

Ko je vetru določal težo in vode tehtal in meril,

ko je ustanavljal postavo dežju in pot blisku in gromu:

tedaj jo je videl in jo naznanil, jo postavil, pa tudi preizkusil.In človeku je dejal: Glej, strah Gospodov je modrost, in ogibati se hudega je razumnost.

In človeku je dejal: Glej, strah Gospodov je modrost, in ogibati se hudega je razumnost.

In Job je nadaljeval govor svoj in rekel:

O da bi bil še kakor v nekdanjih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,

ko mi je svetilnica njegova sijala nad glavo in ko sem pri njegovi luči hodil po temi;

kakor sem bil v dneh zrelosti svoje, ko je bilo prijateljstvo Božje nad šatorom mojim,

ko je bil še Vsemogočni z menoj, otroci moji okoli mene;

ko sem si umival noge v smetani in je skala poleg mene izlivala potoke olja!

Ko sem šel skozi vrata v mesto, stol svoj si postavil na ulici,

mladeniči so me videli in se skrili, in starci so se vzdignili in stali,

knezi so zadrževali besede, položivši roko na usta svoja,

plemenitnikov glas je onemel in jezik se jim je k nebesu prilepil.

Ker ko je uho slišalo o meni, je blagrovalo mene, in ko me je oko videlo, je pričalo zame.

Zakaj otel sem ubožca, ki je vpil za pomoč, in siroto, ki ji ni bilo pomočnika.

Blagoslov tistega, ki bi bil skoro poginil, je prišel nadme, in srce vdove sem spravil v radostno petje.

Oblačil sem pravičnost – bila mi je v obleko, in gorečnost za pravico mi je bila kakor plašč in venec.

Slepcu sem bil oko in noga hromcu.

Oče sem bil potrebnim in pravdo tistega, ki ga nisem poznal, sem preiskoval.

Strl sem nepravičniku kočnike in zobom njegovim sem iztrgal plen.

Zato sem dejal: V gnezdu svojem bom umrl in pomnožim kakor pesek dni svoje.

Korenina moja se bo raztezala kraj vode in rosa bo nočevala na mojem vejevju;

slava moja ostane vedno nova pri meni in lok moj se bo pomlajeval v roki moji.

Mene so poslušali in čakali in molče na uho vlekli moj svet.

Po mojih besedah ni nihče govoril, in govorjenje moje je nanje kapljalo.

Čakali so me kakor dežja in odpirali usta svoja kakor zemlja, hrepeneč po poznem dežju.

Nasmehljaval sem se jim, kadar so obupavali, in svetlobe obličja mojega niso mogli omračiti.Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava, in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče.

Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava, in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče.

Sedaj pa se mi smejejo mlajši od mene, ki njih očetov nisem maral pridružiti psom črede svoje.

Kaj bi mi bila tudi koristila krepkost njih rok? saj jim je izginila mladostna čvrstost.

Shujšani od stradanja in lakote, glojejo suho zemljo, ki je od nekdaj pusta in prazna.

Trgajo lobodo ob grmeh, in korenina bodičevja je njih hrana.

Izganjajo jih ljudje izmed sebe, vpijejo za njimi kakor za tatovi.

Po strašnih prepadih morajo bivati, po jamah in skalnih votlinah.

Izza grmovja vreščijo, med koprivami se zbirajo –

otroci bedakov, da, otroci brezčastnežev, z bičem izgnani iz dežele!

In tem sem sedaj v zabavljivo pesem, postal sem jim v prislovico!

Gnusim se jim, stopajo daleč od mene in ne prizanašajo licu mojemu s pljuvanjem.

Kajti Bog mi je razrešil vrv življenja in me ponižal, zato so si popustili uzdo pred menoj.

Na desnici se mi postavlja tista zalega, noge mi odpahujejo stran, zoper mene napravljajo poti svoje, meni v pogubo.

Razdirajo stezo mojo, pospešujejo mi pogubo, oni, ki sami so brez pomočnika.

Kakor skozi širok predor se rinejo sem, lomasteč se vale nadme.

Strahote so se obrnile proti meni. Čast moja se je razprhnila kakor v viharju, in sreča moja je minila kakor leteč oblak.

In sedaj se razliva v meni duša moja; dohiteli so me bede polni dnevi.

Noč mi vrta po kosteh, da se mi drobé, in glodajoče bolečine mi ne mirujejo.

Vsled velike sile bolezni se mi grdo prilega obleka, oklepa me kakor telovnika mojega ovratnik.

Pahnil me je v blato, da sem enak prahu in pepelu.

Vpijem k tebi, a mi ne odgovarjaš, stojim proseč, pa me le strmo gledaš.

Izpreobrnil si se v grozovitnega meni, z močjo roke svoje me preganjaš.

Vzdiguješ me gori na veter, da bi odletel in se razrušil v šumu viharja.

Kajti vem, da me odpelješ v smrt in v hišo, ki je določena vsem živečim.

Toda ne iztegne li kdo roke svoje, ko pada? in če kdo gine, ne vpijejo li za pomoč?

Ali nisem jokal nad njim, ki ga je zadela nesreča? ni li mi bilo v duši žal siromaka?

Kajti čakal sem dobrega, a prišlo je hudo, nadejal sem se svetlobe, a prišla je tema.

Osrčje moje v bridkosti kipi in ne miruje, zadeli so me mučni dnevi.

Žalujoč hodim semtertja, brez solnca, stojim v zboru in vpijem za pomoč.

Brat sem postal šakalom, nojem pa tovariš.

Koža mi je očrnela in se lupi raz mene, kosti moje goré od vročine.In tako se je premenila harfa moja v žalostinko in piščal moja v jokanja glas.

In tako se je premenila harfa moja v žalostinko in piščal moja v jokanja glas.

Zavezo sem sklenil s svojimi očmi, in kako bi se bil smel ozirati po devici?

A kaj mi je delež Božji odzgoraj in dediščina Vsemogočnega iz visokosti?

Ni li poguba nepravičniku in nesreča njim, ki delajo krivico?

Ne vidi li On potov mojih in ne šteje li vseh korakov mojih?

Ako sem se pečal z ničemurnostjo in je noga moja hitela v prevaro

(naj me pretehta na tehtnici pravičnosti, in spozna Bog brezmadežnost mojo!),

ako je krenil korak moj s prave poti in mi je srce hodilo za očmi mojimi in se je madež prijel mojih rok:

sejem naj, a drug uživaj, in kar sem zasadil, naj se s korenino izdere!

Ako mi je znorelo srce za katero ženo in sem prežal pri vratih bližnjega svojega:

naj žena moja melje drugemu in drugi naj se nadnjo sklanjajo!

Kajti to je ostudnost, to je pregreha, ki jo morajo kaznovati sodniki.

Kajti to je ogenj, ki požira do pogubljenja in ki bi s korenom izdrl vse, kar sem pridelal.

Ako nisem spoštoval pravice hlapca svojega in dekle svoje, ko sta se prepirala z menoj:

kaj si počnem, če vstane Bog mogočni, in ko bo preiskoval, kaj mu odgovorim?

Ni li tudi njega Stvarnik moj naredil v materinem telesu, in ni li eden naju pripravil v materini otrobi?

Ako sem ubožcem odrekel, kar so želeli, in povzročil, da so vdovine oči medlele,

ali če sem jedel grižljaj svoj sam in ni tudi jedla od njega sirota

(pač od mladosti moje je rasla pri meni kakor pri očetu in od materinega telesa sem bil vdovi vodnik);

ako sem koga videl blizu pogina, ker ni imel oblačila, in potrebnega brez odeje,

in če me ni blagoslavljalo ledje njegovo in če se z volno mojih ovac ni ogreval,

ako sem vihtel roko proti siroti, ker sem videl, da mi je pomoč med vrati:

odpadi mi pleče od lopatice svoje in rama moja se odlomi od njene cevi!

Zakaj pogubljenje od Boga mogočnega mi je bilo v strah in vpričo Njegove vzvišenosti nisem mogel ničesar.

Ako sem postavil zlato za nado svojo in čistemu zlatu rekel: Upanje moje!

ako sem se veselil, da mi je bilo imetja veliko ter da je moja roka mnogo pridobila;

ako sem gledal solnce, kako je sijalo, in v diki plavajoči mesec,

in srce mi je bilo skrivaj omamljeno, da sem njima v čast poljubljal roko svojo:

tudi to bi bila pregreha, kazni vredna pred sodniki, ker bi bil zatajil Boga mogočnega, ki je gori!

Ako sem se veselil nesreče sovražilca svojega in se vzradoval, ko ga je zadelo zlo

(a nikoli nisem dopustil grlu svojemu grešiti, da bi bil s kletvijo zahteval smrt njegovo!),

ako niso rekali šatora mojega ljudje: Kdo bi se ne bil nasitil mesa njegove živine?

na ulicah ni bilo treba prenočevati tujcu, duri svoje sem odprl popotniku –

ako sem, kakor Adam, prikrival prestopke svoje, skrivaje v nedrijih krivdo svojo,

ker sem se bal velike množice in me je strašilo zaničevanje rodovin, tako da sem molčal in nisem stopil ven iz duri...

O da bi imel koga, ki bi me poslušal! (tu je moj podpis, Vsemogočni naj mi odgovori!) in da bi imel tožbenico, ki jo je pisal nasprotnik moj!

Res, na rami svoji bi jo nosil in si jo navezal kakor venec!

Korakov svojih število bi mu naznanil, pristopil bi k njemu kakor knez.

Ako vpije nad menoj njiva moja in brazde njene vse vkup jokajo;

ako sem užival njen pridelek, ne da bi bil plačal, in sem provzročil, da je njen posestnik izdahnil:tedaj mi rasti osatje namesto pšenice in namesto ječmena grd plevel! Konec je besedam Jobovim.

tedaj mi rasti osatje namesto pšenice in namesto ječmena grd plevel! Konec je besedam Jobovim.

In oni trije možje so nehali odgovarjati Jobu, ker je bil pravičen v svojih očeh.

Tedaj se vname jeza Elihuju, sinu Barakela, Buzovcu, iz rodovine Ramove; zoper Joba se mu vname jeza, ker je sebe bolj opravičeval nego Boga.

Tudi zoper tri prijatelje njegove se je razsrdil, zato ker niso našli odgovora in so vendar obsojali Joba.

Elihu pa je čakal Joba z besedami, ker oni so bili starejši nego on.

In ko je videl Elihu, da ni bilo odgovora v ustih tistih treh mož, tedaj se mu razvname jeza.

In izpregovori Elihu, sin Barakelov, Buzovec, in reče: Mlad sem po letih, vi pa ste starci, zato me je bilo sram in sem se bal vam povedati svoje misli.

Dejal sem: Naj leta govore in visoka starost naj oznani modrost.

Toda duh v smrtnikih je in dih Vsemogočnega, ki jih dela razumne.

Priletni niso vselej modri in starci ne umejo vsekdar, kar je prav.

Zato pravim: Poslušaj mene, tudi jaz hočem povedati misli svoje.

Glejte, čakal sem besed od vas, poslušal sem vašo razsodnost, dokler bi bili iznašli, kar je odgovoriti,

in skrbno sem pazil na vas; a glejte, ni ga med vami, ki je prepričal Joba in odgovoril besedam njegovim.

Nikar torej ne pravite: Našli smo modrost; Bog mogočni ga premore, ne človek!

Kajti proti meni ni nameril besed; in z vašimi govori mu ne bom odgovarjal.

Osupnili so, ne odgovarjajo več, pošle so jim besede.

In jaz naj čakam, ker oni ne govore, ker tu stoje in ne odgovarjajo več?

Odgovoril bom tudi jaz svoj del, tudi jaz povem mnenje svoje.

Kajti poln sem besed, pritiska me duh moj v meni.

Glej, život mi je kakor vino, ki nima duška, kakor novi sodi hoče počiti.

Moram govoriti, da se oddahnem, odprem torej ustne svoje in odgovorim!

Da bi le z nikomer pristranski ne potegnil! In nobenemu človeku se nočem prilizovati.Saj tudi ne poznam prilizovanja: sicer bi me v kratkem vzel Stvarnik moj.

Saj tudi ne poznam prilizovanja: sicer bi me v kratkem vzel Stvarnik moj.

Sedaj pa, o Job, prosim, poslušaj govore moje in sprejmi v ušesa vse besede moje.

Glej, odprl sem usta svoja, jezik moj govori v ustih mojih.

Besede moje bodo izrekale srca mojega poštenost, in kar vedo ustne moje, čisto povedo.

Duh Boga mogočnega me je storil in dih Vsemogočnega me oživlja.

Ako moreš, mi odgovori, pripravi si besede proti meni, postavi se!

Glej, Boga mogočnega sem stvar kakor ti, iz ila sem narejen tudi jaz.

Glej, strah do mene te ne spravi v trepet in pest moja ti ne bode pretežka.

Zares, rekel si pred mojimi ušesi, in slišal sem glas besed:

Čist sem, brez prestopka, nedolžen sem in krivice ni na meni.

Glej, On išče prilike v nasprotovanju meni, šteje me sebi za sovražnika.

Noge mi stiska v klado, pazi na vse steze moje.

Glej, o tem ne sodiš prav, ti odgovarjam, zakaj Bog je višji nego smrtni človek.

Čemu se prepiraš ž Njim? kajti On ni dolžen odgovoriti za nobeno svojih dejanj.

Pač govori Bog mogočni enkrat ali dvakrat, a človek ne opazi tega.

V sanjah, v nočni prikazni, kadar trdno spanje objema ljudi, ko dremljejo na ležišču:

tedaj odpira uho ljudem in pritiska pečat na pouk, ki jim ga daje,

da odvrne človeka od njegove nakane ter ga obvaruje napuha,

da odtegne dušo njegovo izpred jame in življenje njegovo, da ne leti v strelo.

Kaznovan je tudi z bolečinami na ležišču svojem in z neprestano borbo v kosteh svojih,

tako da se mu studi kruh v življenju in duši njegovi najljubša jed.

Meso mu gine, da ga ni videti, in gole so kosti njegove, ki jih prej ni bilo videti;

in duša njegova se bliža jami in življenje njegovo pogubnikom.

Ako se zanj potegne angel posredovalec, eden iz tisoč, da pokaže človeku pravo pot njegovo,

tedaj mu bo On milostiv in poreče: Reši ga, da ne pade v jamo; našel sem zanj odkupnino!

Potem bo meso njegovo bohotnejše nego otročje, povrne se k dnevom mladostne kreposti svoje.

Prosil bo Boga, in On ga blagovoljno sprejme, da bo videl obličje Njegovo z veselim ukanjem; in Bog povrne človeku pravičnost njegovo.

Pred ljudmi bo pel in govoril: „Grešil sem in izprevrnil, kar je bilo prav, a ni mi povrnil, kakor sem zaslužil.

Odrešil je dušo mojo, da ne bi šla v jamo, in življenje moje z veseljem gleda svetlobo.“

Glej, vse to stori Bog mogočni dvakrat, trikrat pri človeku,

da odvrne dušo njegovo od jame, da bi bila razsvetljena z lučjo življenja.

Pazi, Job, poslušaj me, molči, in jaz naj govorim!

Ako imaš besede, odgovori mi, govóri, saj te želim opravičiti.Ako pa nimaš, poslušaj le mene, molči, in učil te bom modrosti.

Ako pa nimaš, poslušaj le mene, molči, in učil te bom modrosti.

Še izpregovori Elihu in reče:

Poslušajte, modrijani, besede moje, in veščaki, naklonite mi posluh!

Kajti uho presoja besede kakor grlo okus jedi.

Izvolímo zase, kar je prav, spoznajmo med seboj, kar je dobro!

Kajti Job je rekel: „Pravičen sem, in Bog mogočni mi je vzel pravico mojo.

Vkljub svoji pravici veljam za lažnika; rana moja je nezaceljiva, dasi sem brez prestopka.“

Kje je mož kakor Job, ki pije roganje kakor vodo

in s hudodelniki hodi v družbi in občuje z brezbožnimi ljudmi?

Zakaj dejal je: Nič ne hasni možu, če rad občuje z Bogom!

Zato me poslušajte, možje razumni! Daleč bodi krivičnost od Boga silnega in od Vsemogočnega nepravičnost!

Toda dejanje človekovo mu povrača in dela, da se mu godi po tem, kakor je živel.

Da zares, Bog mogočni ne ravna krivično in Vsemogočni ne skrivi pravice.

Kdo mu je poveril zemljo? in kdo je postavil ves zemeljski krog?

Ako bi srce obrnil le na sebe, duha svojega in svoj dih potegnil nase,

vse meso bi hkratu pomrlo in človek bi se povrnil v prah.

Ako si torej pameten, poslušaj to, čuj besed mojih glas!

More li tudi vladati, kdor sovraži pravico? ali hočeš obsoditi Njega, ki je pravičen in mogočen?

Sme se li reči kralju: Belijal! plemenitnikom: Brezbožniki!?

Koliko manj Njemu, ki se ne ozira na veljavo knezov in bogatina ne ceni više nego siromaka! Kajti vsi so rok Njegovih delo.

V trenotku umirajo, kar sredi noči se pretrese ljudstvo in premine, in mogočne odpravljajo brez roke človeške.

Kajti oči Njegove so obrnjene na poti človekove in vidi vse korake njegove.

Ni teme, ni smrtne sence, da bi se v njej skrili, ki delajo krivico.

Ker ni Mu treba dolgo opazovati človeka, da bi prišel pred Boga mogočnega na sodbo.

On pokončava mogočneže brez preiskovanja in stavi druge na njih mesto.

Tako pozna njih dejanja, in podere jih po noči, da so strti.

Tepe jih kakor hudodelnike na očitnem mestu,

zato ker so vstran stopili, ne hoteč hoditi za Njim, in se niso menili za nobenega potov Njegovih

in so storili, da je k Njemu doletelo vpitje ubožcev, da je slišal trpinov krik.

Ko On dodeli mir, kdo obsodi? in skriva li obličje svoje, kdo Ga more videti? Bodisi narod ali poedinec, vse enako vodi,

da ne bi vladal človek bogapozabni, da nihče ne bo v zanko ljudstvu.

Kajti rekel li je Job Bogu mogočnemu: „Trpim kazen, ne bom več napačno delal.

Česar ne vidim, pokaži mi ti; ako sem krivico storil, ne storim je več“?

Mar naj povrača po tvoji misli? Saj si zavrgel plačilo Njegovo; zato moraš voliti ti, in ne jaz. Govóri torej, kar veš!

Možje razumni mi poreko in moder mož, ki me čuje:

Job ne govori s spoznanjem in besede njegove so brez razsodnosti.

Ah, da bi bil Job zopet in zopet izkušan zaradi svojih odgovorov po načinu krivičnikov!Zakaj grehu svojemu še prideva prestopek, ploska med nami zasmehljivo z rokami in množi besede zoper Boga mogočnega.

Zakaj grehu svojemu še prideva prestopek, ploska med nami zasmehljivo z rokami in množi besede zoper Boga mogočnega.

Še spregovori Elihu in reče:

Meniš li, da je to prav? Rekel si: Pravičnost moja je večja nego Boga mogočnega.

Kajti vprašuješ, kaj hasni tebi? „Kaj pridobim več, nego ko bi grešil?“

Jaz ti odgovorim besede in tvojim tovarišem s teboj.

Ozri se proti nebu in glej in ogleduj nebeški obok – višji je nego ti.

Če grešiš, kaj Mu škodiš? in če se množe prestopki tvoji, kaj Mu prizadeneš?

Če si pravičen, kaj Mu daješ? ali kaj prejemlje iz roke tvoje?

Možu, kakor si sam, more škoditi tvoja brezbožnost in sinu človeškemu koristiti tvoja pravičnost.

Zaradi mnogega nasilstva vpijejo, kriče za pomoč zaradi rame mogočnežev.

A nihče ne pravi: Kje je Bog, Stvarnik moj, ki daje hvalospeve po noči,

ki nas bolj poučuje nego živali zemeljske in nam več modrosti daje nego pticam nebeškim.

Ondi vpijejo zaradi napuha hudobnih, a On ne odgovarja.

Samo praznega vpitja ne sliši Bog silni in Vsegamogočni se nanje ne ozira.

Če praviš tudi, da Ga ne vidiš – pravda tvoja je pred Njim, Ga le čakaj!

In sedaj, ker še ni kaznoval srd njegov, ne pozna li dobro drzovitosti tvoje?Zatorej brezuspešno odpira Job usta svoja, množi besede brez spoznanja.

Zatorej brezuspešno odpira Job usta svoja, množi besede brez spoznanja.

Še je Elihu nadaljeval, govoreč:

Počakaj še malo, in te poučim, kajti še imam besed za Boga.

Prinesem znanje svoje iz daljave in pripoznam pravičnost Stvarniku svojemu.

Kajti zares, besede moje niso lažnive; popoln v spoznanju je, ki stoji pred teboj!

Glej, Bog je mogočen, vendar ne zaničuje nikogar; mogočen je v moči razuma.

Brezbožnih ne hrani v življenju, trpinom pa pridobiva pravico.

Ne odvrača oči svojih od pravičnih, ampak s kralji na prestolu jim da sedeti za vedno, da so povišani.

In ko so zvezani v sponah in ujeti v vezeh revščine,

tedaj jim oznani njih dejanje in njih prestopke, da so prevzetovali,

in jim odpre uho za svarilo in veli, naj se preobrnejo od krivice.

Ako poslušajo in se mu podvržejo, prežive dni svoje v blaginji in leta svoja v prijetnostih.

Ako pa ne poslušajo, lete v strelo in mrjo v nerazumu.

Kateri pa so bogapozabni v srcu, gojé jezo: ne kličejo za pomoč, kadar jih je zvezal.

Njih duša umrje v mladosti in njih življenje pogine med nečistosti prodanimi.

A trpina otimlje v trpljenju njegovem in po stiski jim odpira uho.

Tudi tebe bi bil iz žrela stiske odpeljal v prostranost, kjer ni tesnobe, in kar se postavi na mizo tvojo, bi bilo polno tolščobe.

Ali napolnjen si s sodbo brezbožnikovo: sodba in obsodba te zadeneta.

Zato glej, da te togota ne zapelje v zasmehovanje Boga, in obilost podkupnine naj te ne prekani!

Pomore ti li tvoje vpitje tja, kjer ni stiske, in vse napenjanje moči tvoje?

Ne žéli si noči, v kateri bodo ljudstva iztrebljena z mesta svojega.

Varuj se, ne obračaj se h krivici, kajti njo rajši voliš nego trpljenje.

Glej, Bog mogočni ravna vzvišeno v moči svoji; kdo je tak učitelj kakor On?

Kdo Mu je predpisal pot Njegovo in kdo sme reči: Nepravo si storil?

Pomisli, da ti je poveličevati delo Njegovo, katero opevajo ljudje.

Vsi ljudje je z veseljem gledajo, smrtnik je zagleda oddaleč.

Glej, Bog mogočni je prevzvišen za naše spoznanje, število let Njegovih je nedoumno.

Kajti On dviga gori kapljico vode; od sopare, ki jo napravlja, solzé kot dež,

ki ga visoki oblaki izlivajo in kapljajo na človeka v obilosti.

In ume li kdo razprostrtje oblakov, prasketanje šatora Njegovega?

Glej, On razširja svetlobo svojo okoli sebe in s koreninami morja se ogrinja;

kajti s tem sodi narode, s tem daje jedi v izobilju.

Roke svoje odeva z bliskom in ga pošilja, da zadene protivnika.Njegovo grmenje Ga naznanja, celo živina čuti, da prihaja.

Njegovo grmenje Ga naznanja, celo živina čuti, da prihaja.

Da, ob tem mi srce trepeta in poskakuje s svojega mesta.

Čujte, čujte glasu Njegovega hrum in šumljanje, ki prihaja iz ust Njegovih!

Pod vsa nebesa ga pošilja in blisk svoj do robov zemlje.

Za bliskom rjove grom; On grmi z veličastnim glasom svojim in ne zadržuje bliskov, ko se čuje glas Njegov.

Bog mogočni grmi čudovito z glasom svojim, velike dela reči, ki jih ne razumemo.

Zakaj snegu veli: Padaj na zemljo! enako nalivu in silnim ploham svojim.

Vsakemu človeku zapečati roko, da bi vsi ljudje spoznali delo Njegovo.

Tedaj gre zver v svoja skrivališča in ostaja v svojih brlogih.

Iz hrama na jugu prihaja vihar, od severa pa mraz.

Po dihu Boga mogočnega se naredi mraz in široke vode se stisnejo.

Z množino mokrote obtežuje oblake, daleč razprostira oblake strelonosne.

Pod Njegovim vodstvom se zasukajo, da opravijo, karkoli jim zapove, nad površjem obseljene zemlje,

bodisi, da jim veli izprazniti se v šibo, če je treba zemlji Njegovi, ali v dokaz Njegove milosti.

Čuj to, Job, stoj in opazuj čudovita dela Boga mogočnega!

Veš li, kako Bog obtežava oblake svoje in veli sijati njih svetlobi?

Umeš li plavanje in valovanje oblakov, čudovita dela tistega, ki je popoln v znanju?

Ti, ki ti obleka postane gorka, kadar jug vleče po zemlji,

moreš li ti kakor On razpeti nebeški obok, da trdno stoji kakor zlito zrcalo?

Poúči nas, kaj naj Mu rečemo? Mi ne moremo urediti besed zaradi tmine.

Ali naj se Mu oznani, da hočem govoriti? Kdo bo li želel, da bo uničen?

Sedaj sicer ne vidimo luči, ki na oblake svetlo sije, a veter potegne in jih očisti.

Od severa prihaja zlat lesk – okoli Boga je strašna veličast;

Vsemogočnega ne moremo doseči, prevzvišen je v moči; a v sodbi in v obili pravičnosti nikomur ne dela sile.Zato se ga boje ljudje; on se ne ozira na nikogar, kakorkoli je modrega srca.

Zato se ga boje ljudje; on se ne ozira na nikogar, kakorkoli je modrega srca.

Tedaj spregovori GOSPOD iz viharja in reče Jobu:

Kdo je ta, ki v mrak zavija Božje sklepe z besedami brez spoznanja?

Opaši, pravim, kakor mož ledja svoja! jaz te bom vprašal, in ti me pouči!

Kje si bil, ko sem postavljal temelje zemlji? Povej, če kaj imaš razuma!

Kdo je določil mero njeno, če menda veš? ali kdo je čeznjo potegnil merno vrvico?

V kaj so vtaknjeni podstavni stebri njeni? ali kdo je položil njen vogelni kamen,

ko so pele vkup jutranje zvezde in vsi sinovi Božji radostno ukali?

In kdo je zaprl morje z zatvornicami, ko je ven pridrlo kakor iz materinega telesa,

ko sem mu naredil oblake za oblačilo in megleno tmino za plenice,

in sem mu določil stalno mejo in postavil zapahe in vrata

in velel: Dotod pojdeš in nikar naprej, in tu bodi mejnik kljubovalnim valovom tvojim!

Ali si kdaj, odkar živiš, ukazal jutru se svitati, si li odkazal jutranji zarji mesto njeno,

veleč, naj zgrabi robove zemlje in ž nje otrese brezbožnike?

Kakor pečatna glina se premenjuje zemlja in vse na njej se kaže kakor v oblačilu;

a brezbožnim se jemlje njih luč, in povzdignjena rama bo strta.

Ali si stopil v studence morja, si li prehodil dno globočine?

Odprla so se ti vrata smrti in videl si vrata smrtne sence?

Si li prav pregledal širjavo zemlje? Povej, če vse to veš!

Katera je pot do bivališča luči in kje je temi rodni kraj?

da bi ju pripeljal do njiju mej in da bi znal steze k njiju hiši?

Pač to veš? saj si bil takrat rojen in dni tvojih število je veliko!

Si li dospel do skladišč snega in videl zaloge toče,

ki sem jih prihranil za čas nadloge, za dan boja in vojske?

Kateri je pot, ki se na njem svetloba delí, vzhodni veter se razširja nad zemljo?

Kdo je razklal v oblakih lijaku tok in odpira pot blisku in grmenju,

da bi deževalo na zemljo brez ljudi, na puščavo, kjer ni človeka,

da se nasiti pušča in puščava in poganja zelena trava.

Ima li dež očeta in kdo plodi rosne kapljice?

Iz čigavega telesa prihaja led in kdo rodi slano nebeško?

Vode se zgoščujejo, da so kakor kamen, in gladina globočine se stakne vkup.

Moreš li zvezati zveze gostosevcev ali razdreti spojine rimščic?

Storiš li, da se prikažejo znamenja zverokroga o svojem času, moreš li voditi medveda ž njegovimi mladiči?

Poznaš li postave neba, ali pa urejaš vlado njegovo nad zemljo?

Moreš li povzdigniti glas svoj do oblakov, da te množina vode pokrije?

Moreš li bliske izpuščati, da švigajo, da ti reko: Tu smo!

Kdo je del v notranjščino modrost, ali kdo je dal duhu razum?

Kdo šteje najvišje oblake z modrostjo in kdo izliva nebeške mehove,

ko se strdi prah, da je kakor ulitina, in se grude prilepijo druga drugi.

Mar levinji loviš plen in tešiš mladih levov glad,

ko čepe v brlogih svojih, v goščavi na preži sede?Kdo pripravlja vranu hrano njegovo, ko mladiči njegovi kriče k Bogu mogočnemu, letajo semtertja, ker nimajo živeža?

Kdo pripravlja vranu hrano njegovo, ko mladiči njegovi kriče k Bogu mogočnemu, letajo semtertja, ker nimajo živeža?

Veš li za čas, kdaj rode divje koze v skalah, ali si opazoval, kdaj so košute v porodnih bolečinah?

Si li preštel njih mesece, katere jim je dopolniti, in veš li čas, kdaj rode?

kako se zvijajo, mlade svoje izpuščajo, bolečin se oproščajo?

Njih mladiči se ojačujejo, rastó pod milim nebom, jih zapuste in se k njim več ne povrnejo.

Kdo je pustil divjega osla v prostost in vezi njegove kdo je razklenil,

ki sem mu jaz naredil puščavo v hišo in solnato puščo za prebivališče?

Njemu je v smeh mestni hrup, za krik gonjačev se ne meni.

Gleda po gorah, kod je kaj paše, in išče povsod zelenja.

Ali bo hotel divji bivol služiti tebi, bo li prenočeval pri jaslih tvojih?

Ga li moreš v jarem vkleniti, da bi delal brazde, ali bo za teboj vlačil brano po dolini?

Boš li mu zaupal, ker je velika moč njegova, in prepustiš mu li delo svoje?

Moreš se li zanesti nanj, da spravi žetev tvojo in zbere žito na gumnu tvojem?

Veselo fofota nojica s perutjo svojo: a je li je njeno perutje in perje kakor štorkljino?

Kajti jajca svoja pušča na zemlji in jih ogreva v prahu,

a zabi, da jih utegne noga poteptati in zverina poljska streti.

Trdo ravna s svojimi mladiči, kakor da niso njeni, nič je ne skrbi, da se je trudila zaman.

Kajti Bog ji je prikratil modrost in razumnosti ji ni podelil.

Kadar se vzdigne, da leti, zasmehuje konja in jezdeca.

Si li dal konju moč njegovo in mu vrat ogrnil z vihrajočo grivo?

Naredil si, da skače kakor kobilica? Rezgetanje njegovo je krasno in strašno.

Grebe tla s kopiti, veseli se moči svoje, dirja oborožencem naproti.

Posmehuje se bojazni in se ne ustraši, in meču se ne umakne.

Nad njim zvenči strelni tulec, bliska se kopje in sulica.

Silovito jezno dirja naprej in ne da se udržati, ko se zglasi trobenta.

Kadar zadoni tromba, kliče: huj! in oddaleč že čuje boj, grmeči glas poveljnikov in bojni krik.

Tvoj li razum napravlja, da se jastreb dviga, razpenja peruti proti poldnevu?

In zleti li orel visoko na tvoje povelje in postavi v višavi gnezdo svoje?

V skalah prebiva in gnezdi po pečinah in planinskih vrheh.

Odondod preži na živež, v daljavo gledajo oči njegove;in mladiči njegovi srebajo kri, in kjer je mrtvo truplo, je tudi on.

in mladiči njegovi srebajo kri, in kjer je mrtvo truplo, je tudi on.

In GOSPOD odgovori Jobu in reče:

Pravdal se li bo grajač z Vsemogočnim? Kdor svari Boga, odgovóri na to!

In Job odgovori GOSPODU in reče:

Glej, premajhen sem, kaj naj odgovorim? Roko denem na usta svoja.

Enkrat sem govoril, pa nočem izpregovoriti več, da, dvakrat, a ne bom zopet.

Tedaj odgovori GOSPOD Jobu iz viharja in reče:

Opaši, pravim, kakor mož ledja svoja; jaz te bom vprašal, in ti me pouči!

Hočeš li celó ovreči mojo pravico, mene li obsoditi, da bodeš ti pravičen?

Ali pa imaš ramo kakor Bog mogočni in moreš grmeti z glasom kakor on?

Odeni se torej z močjo in visokostjo in obleci diko in veličastvo!

Izlij reke jeze svoje, in poglej vsakega ošabneža in ga ponižaj!

Poglej vsakega ošabneža in ga potlači, in pogazi brezbožnike na njih mestu!

Skrij jih v prah vse vkup, njih obličja zakleni v skritost!

Potem bom tudi jaz te hvalil, da te more rešiti desnica tvoja!

Glej vendar behemota [Domnevno: povodni konj.], ki sem ga storil kakor tebe: travo muli kakor vol.

Glej, pravim, moč svojo ima v ledjih in silo svojo v kitah podtrebušnih.

Pregiblje rep kakor cedro, kite na bedru so mu gosto spletene.

Kosti njegove so kakor piščali brončene, rebra njegova kakor palice železne.

On je prvina tvornosti Boga mogočnega; On, ki ga je naredil, mu je oskrbel meč njegov.

Kajti krmo mu prinašajo gore, koder se igrajo vse divje zveri.

Pod lotosovo drevje leže počivat, v skrivališča trstja in močvirja;

lotosovo drevje ga pokriva s senco svojo, vrbje ob potoku ga obdaja.

Glej, reka močno narašča – ne zbeži plašno, dobre volje je, če pridere Jordan do žrela njegovega!Ulove ga njemu pred očmi, prevrta mu li kdo nas z lovilnimi vrvmi?

Ulove ga njemu pred očmi, prevrta mu li kdo nas z lovilnimi vrvmi?

Moreš li leviatana [T. j. krokodil.] potegniti iz reke s trnkom, stisneš mu li z vrvjo jezik?

Moreš mu li potegniti ločkasto vrvco skozi nos in čeljust prebosti z obodcem?

Bo te li veliko prosil ali sladke besede ti govoril?

Sklene li s teboj zavezo, da ga sprejmeš za hlapca za vekomaj?

Se li boš z njim igral kakor s ptičkom in ga privezal k deklam svojim?

Ali ga bodo prodajali tovariši ribičev, ga razdelili med trgovce?

Moreš mu li kožo napolniti s sulicami in glavo njegovo z ostvami?

Položi le roko nanj – a pomni boj, ne boš tega storil v drugič!

Glej, prazno je upanje, da ga dobiš; saj že njega pogled vrže človeka na tla.

Ni ga človeka toliko drznega, da bi ga dražil. – In kdo je, ki bi se smel postaviti pred moje obličje?

Kdo mi je dal kaj poprej, da bi mu moral povrniti? Kar je pod vesoljnim nebom, je moje.

Ne bom molčal o udih njegovih, ne o veliki moči in lepoti rasti njegove.

Kdo mu odgrne povrhnje oklopje in kdo se osmeli seči mu med dvojno ozobje?

Kdo odpre vrata njegovega obličja? Okoli zob njegovih je groza.

Ponos njegov so močni ščiti, ščit s ščitom sklenjen s trdnim pečatom.

Drug z drugim se tesno skladajo, da še sapica ne pihne skozi nje;

drug na drugem vise trdno, med sabo staknjeni se ne ločijo.

Kihanje njegovo zažiga svetlobo, oči njegove so kakor trepalnice jutranje zarje.

Iz ust mu pohajajo goreče bakle, ognjene iskre se sipljejo iz njih.

Iz nozdrvi se mu vali dim kakor iz lonca, kipečega nad gorečim dračjem.

Sapa njegova razžiga žerjavico, iz ust pa mu šviga plamen.

Na vratu njegovem prebiva moč in strah skače pred njim.

Podgrlje na telesu mu visi trdno, tesno se ga oklepa, se ne gane.

Srce njegovo je trdo kakor kamen, trdo kakor spodnji kamen mlinski.

Kadar se vzdigne, se boje močni, od osupnosti ne dosežejo namere svoje.

Če ga kdo zadene z mečem, ne obtiči v njem, tudi ne kopje, ne strela, ne ostve.

Za železo se toliko meni kakor za slamo in za bron kakor za gnil les.

Nobena pšica ga ne požene v beg, kameni s prače so mu kakor pleve,

kiji kakor bilke in svrčeči sulici se smeje.

Spodnja stran njegova so ostre čepinje; kakor mlatilni voz gre čez blato.

Napravlja, da vre v globočini kakor v loncu, da je morje kakor kotel z vročim mazilom.

Svetlo stezo za sabo dela, da se kaže kakor glava osivela.

Na zemlji mu ga ni para, njemu, ki je ustvarjen, da bodi brez strahu.Vse visoko smelo gleda, kralj je vsem zverem ponosnim.

Vse visoko smelo gleda, kralj je vsem zverem ponosnim.

Nato odgovori Job GOSPODU in reče:

Spoznavam, da moreš vse in da ni mogoče zabraniti nobene namere tvoje.

Kdo je, ki zagrinja Božje sklepe brez spoznanja? Zato sem govoril, česar nisem razumel, kar je prečudovito zame, česar nisem spoznal.

Čuj, prosim, in bom govoril, jaz te bom vprašal, in ti me pouči!

Le s sluhom ušesa sem slišal o tebi, a sedaj te oko moje vidi.

Zato zaničujem sebe in kesam se v prahu in pepelu!

In zgodi se, ko je bil GOSPOD govoril te besede Jobu, da veli GOSPOD Elifazu Temančanu: Srd moj je razvnet zoper tebe in zoper oba prijatelja tvoja, ker niste govorili o meni pravega kakor hlapec moj Job.

In sedaj si vzemite sedem juncev in sedem ovnov in pojdite k hlapcu mojemu Jobu in darujte žgalno daritev za sebe. Job pa, hlapec moj, naj prosi za vas, zakaj nanj se milostno ozrem, da ne bom z vami ravnal po nespameti vaši, ker niste govorili o meni pravega kakor hlapec moj Job.

Tedaj so šli Elifaz Temančan in Bildad Šuhec in Zofar Naamatec in so storili, kakor jim je velel GOSPOD; in GOSPOD se je milostno ozrl na Joba.

In GOSPOD je obrnil ujetništvo Jobovo, ko je prosil za prijatelje svoje; in GOSPOD je dvojno pomnožil vse, kar je prej imel Job.

Tedaj so prišli k njemu vsi bratje njegovi in vse sestre njegove in vsi prejšnji znanci njegovi in so jedli ž njim kruh v hiši njegovi ter ga milovali in tolažili zaradi vse nesreče, ki jo je bil nadenj dopustil GOSPOD, in vsak mu je dal zlatnik in zlat uhan.

In GOSPOD je blagoslovil poslednje življenje Jobovo bolj nego prejšnje: dobil je štirinajst tisoč glav drobnice in šest tisoč velblodov in tisoč jarmov volov in tisoč oslic.

Dobil je tudi sedem sinov in tri hčere.

In prvo je imenoval Golobico, drugo pa Dišavko in tretjo Lepotico.

In takih lepih devojk, kakor so bile hčere Jobove, ni bilo najti po vsej deželi. In njih oče jim je dal dediščino sredi njih bratov.

Job pa je živel potem sto in štirideset let in videl je otroke svoje in svojih otrok otroke, štiri pokolenja.In Job je umrl, star in dni svojih sit.

In Job je umrl, star in dni svojih sit.