In zgodi se v dneh Ahasvera (to je tisti Ahasver, ki je kraljeval od Indije do Etiopije nad sto in sedemindvajsetimi pokrajinami),

v tistih dneh, ko je sedel kralj Ahasver na kraljestva svojega prestolu, ki je bil v gradu Susanskem,

v tretjem letu vladanja svojega, da je napravil gostovanje vsem knezom in hlapcem svojim: vojaštvo Perzije in Medije, plemenitniki in pokrajinski poglavarji so bili zbrani pred njim,

ko jim je dal videti bogastvo slavnega kraljestva svojega in dragoceno sijajnost veličastva svojega mnogo dni, namreč sto in osemdeset dni.

In ko so se dopolnili ti dnevi, je kralj naredil gostovanje vsemu ljudstvu, ki je bilo navzočno v Susanu v gradu, velikim in malim, sedem dni, na dvorišču ob vrtu pri kraljevi palači.

Beli in škrlatnomodri bombaževi zastori so bili razobešeni z vrvicami iz bele tenčice in škrlata na srebrnih obročkih in na marmornih stebrih; počivalnice iz zlata in srebra so stale na tleh, vloženih z zelenim in belim marmorjem in z bisernjakom in s črnim marmorjem.

In piti so jim dajali iz zlatih posod, in posode so bile vselej druge in druge, in kraljevega vina je bilo obilo po kraljevi darežljivosti.

In pitje je bilo po redu, ne da bi bil kdo silil; zakaj tako je kralj naročil vsem upravnikom hiše svoje, da naj vsakemu store, kakor mu je všeč.

Tudi kraljica Vasti je napravila gostovanje ženam v kraljevi hiši, ki je bila kralja Ahasvera.

In sedmi dan, ko je bil kralj dobre volje od vina, je velel Mehumanu, Biztu, Harbonu, Bigtu, Abagtu, Zetarju in Karkasu, sedmim komornikom, ki so služili pred kraljem Ahasverom,

naj predenj pripeljejo kraljico Vasto s kraljevsko krono, da bi pokazal ljudstvom in knezom nje lepoto, zakaj lepa je bila.

Ali kraljica Vasti ni hotela priti po kraljevi besedi, ki so jo sporočili komorniki. Zato se kralj razsrdi in jeza se razvname v njem.

Tedaj veli kralj modrijanom, ki so bili vešči časom (kajti tako se je reševala vsaka stvar kraljeva vpričo vseh, ki so znali zakon in pravo;

in njemu najbližji so bili Karsena, Setar, Admata, Tarsis, Meres, Marsena in Memukan, sedmero vojvod Perzije in Medije, ki so gledali obličje kraljevo in na prvem mestu sedeli v kraljestvu):

Kaj je storiti po zakonu kraljici Vasti, ker ni izvršila povelja kralja Ahasvera, ki so ga sporočili komorniki?

In Memukan odgovori pred kraljem in vojvodami: Kraljica Vasti se ni pregrešila samo zoper kralja, ampak tudi zoper vse kneze in zoper vsa ljudstva, kar jih je v vseh pokrajinah kralja Ahasvera.

Kajti to dejanje kraljice se raznese do vseh žen in bodo prezirale svoje može, ko se bo pravilo: Kralj Ahasver je velel kraljici Vasti, naj pride predenj, ali ni prišla!

In še danes bodo kneginje v Perziji in Mediji, ki so slišale o kraljičinem dejanju, pravile isto vsem kraljevim knezom; odtod bode dosti zaničevanja in srda.

Ako se zdi kralju dobro, naj izide njegovo povelje in bodi zapisano v postave Peržanov in Medov nepremenljivo: Da ne sme Vasti priti več pred kralja Ahasvera. In kralj naj da njeno kraljevo dostojanstvo drugi, ki je boljša nego ona.

In ko se zasliši kraljev razglas, ki ga izda, po vsej kraljevini njegovi (kajti je velika), bodo spoštovale vse žene svoje može, od velikega do malega.

Ta nasvet se je videl dober kralju in knezom; in kralj je storil po besedi Memukanovi:kajti poslal je liste v vse kraljeve pokrajine, v vsako pokrajino po njenem pismu in vsakemu ljudstvu po njegovem jeziku, da naj bode vsak mož v hiši svoji gospodar in govori po jeziku ljudstva svojega.

kajti poslal je liste v vse kraljeve pokrajine, v vsako pokrajino po njenem pismu in vsakemu ljudstvu po njegovem jeziku, da naj bode vsak mož v hiši svoji gospodar in govori po jeziku ljudstva svojega.

Po teh dogodbah, ko se je pomiril srd kralja Ahasvera, se je spomnil Vaste in kar je bila storila in kar je bilo zanjo določeno.

Tedaj mu reko hlapci kraljevi, ki so mu stregli: Naj se kralju poiščejo mladenke, device, lepega obraza;

in kralj naj postavi pooblaščence v vseh pokrajinah kraljevine svoje, da naj zbero vse lepe mladenke, device, v grad Susan v žensko hišo pod roko Hegaja, kraljevega komornika, varuha žen, in naj se jim dado potrebščine za očiščevanje;

in katera devica se bo priljubila kralju, ta bodi kraljica namesto Vaste. Ta nasvet se je zdel dober kralju, in storil je tako.

Bil je v gradu Susanu neki Jud, njega ime Mardohej, sin Jaira, sinu Simeja, sinu Kisa, Benjaminec,

ki je bil odpeljan iz Jeruzalema z jetniki, kateri so bili na tuje odgnani z Jekonijem, kraljem Judovim, ki jih je peljal v ujetništvo Nebukadnezar, kralj babilonski.

Ta je redil Hadaso (ta je Estera), svojega strica hčer; zakaj ni imela ne očeta, ne matere. In ta mladenka je bila lepe postave in zalega obraza. In ko sta bila umrla njen oče in mati, si jo je Mardohej vzel za hčer.

In tako se zgodi, ko se je razglasila beseda kraljeva in njegova zapoved in ko so veliko deklic zbrali v grad Susan pod roko Hegajevo, da vzemo tudi Estero v kraljevo hišo pod varstvo Hegaja, varuha žen.

In deklica mu je ugajala in našla milost pred njim. In podvizal se je, da ji da njene potrebščine za očiščevanje in njene deleže in sedem deklet, ki so bile zanjo izbrane iz kraljeve hiše; in prestavil jo je ž njenimi deklicami v najboljši kraj ženske hiše.

Estera pa ni naznanila ljudstva svojega, ne rodovine svoje, zakaj Mardohej ji je bil zapovedal, naj tega ne pove.

In Mardohej se je vsak dan izprehajal pred dvoriščem ženske hiše, da bi zvedel, ali se dobro vede Esteri in kaj se ž njo godi.

Ko pa je prišla vrsta posamezni deklici, da bi šla noter h kralju Ahasveru, potem ko so ji bili delali po določilu za žene dvanajst mesecev (kajti tako so se dopolnjevali dnevi njih očiščevanja, namreč šest mesecev z mirovim oljem in šest mesecev z dišavami in s čistilnimi mazili za ženske),

tedaj je šla deklica h kralju; karkoli je želela, ji je bilo dano, da s tem odičena gre iz hiše ženske v hišo kraljevo.

Zvečer je šla in zjutraj se je vrnila v drugo žensko hišo pod roko Saasgaza, kraljevega komornika, ki je varoval priležnice; ni šla več h kralju, razen če si jo je kralj priljubil in je bila poklicana po imenu.

Ko pa je prišla vrsta na Estero, hčer Abihaila, strica Mardohejevega, ki si jo je bil vzel za hčer, ni zahtevala ničesar, samo kar je rekel Hegaj, komornik kraljev, varuh žen. In Estera si je pridobila milost v očeh vseh, ki so jo gledali.

Estera je bila torej vzeta h kralju Ahasveru, v njegovo hišo kraljevo, v desetem mesecu, ki je mesec Tebet, v sedmem letu njegovega kraljevanja.

In kralj je ljubil Estero mimo vseh žen, in pridobila si je naklonjenost in milost v očeh njegovih bolj nego vse device, tako da ji je bil posadil kraljičino krono na glavo in jo storil za kraljico namesto Vaste.

Tedaj je kralj napravil veliko gostovanje vsem svojim knezom in hlapcem svojim, Esterine gostí; in napravil je praznovanje po pokrajinah in delil darove s kraljevo darežljivostjo.

In ko so v drugič zbirali device, je sedel Mardohej med kraljevimi vrati.

Estera pa še ni naznanila rodovine svoje, ne ljudstva svojega, kakor ji je bil zapovedal Mardohej; kajti Estera se je ravnala po povelju Mardohejevem, kakor ko je bila v njegovi odgoji.

V tistih dneh, ko je Mardohej sedel med kraljevimi vrati, sta se ujezila dva kraljeva komornika, Bigtan in Teres, iz tistih, ki so čuvali vrata, in sta mislila položiti roke na kralja Ahasvera.

To je zvedel Mardohej in povedal kraljici Esteri, Estera pa je naznanila kralju v imenu Mardohejevem.In ko se je stvar preiskala in dokazala, so oba obesili na drevje, in zapisano je bilo v knjigo letopisov pred kraljem.

In ko se je stvar preiskala in dokazala, so oba obesili na drevje, in zapisano je bilo v knjigo letopisov pred kraljem.

Po teh dogodbah je kralj Ahasver velikega storil Hamana, sina Hamedata, Agagejca, in ga je povišal ter postavil stol njegov nad vse kneze, ki so bili pri njem.

In vsi hlapci kraljevi, ki so bili ob kraljevih vratih, so pripogibali kolena in padali na tla pred Hamanom, kajti tako je bil kralj zapovedal za njega. Ali Mardohej ni pripogibal kolen in ni padal na tla pred njim.

Tedaj reko kraljevi hlapci, ki so bili ob kraljevih vratih, Mardoheju: Zakaj prestopaš kraljevo zapoved?

In ko so mu tako vsak dan govorili in jih on ni slušal, naznanijo to Hamanu, da bi videli, bodo li obstale besede Mardohejeve; zakaj bil je jim povedal, da je Jud.

In ko je videl Haman, da Mardohej ne pripogiba kolen in se mu ne klanja do tal, se je ves razsrdil.

A zdelo se mu je premalo, da se loti Mardoheja samega; zakaj oznanili so mu, katerega ljudstva je Mardohej; zato je nameraval pokončati vse Jude, ki so bili po vsej kraljevini Ahasverovi, narod Mardohejev.

V prvem mesecu, ki je mesec Nisan, v dvanajstem letu kralja Ahasvera, so vrgli pur, to je žreb, pred Hamanom, vrgli so ga od dne do dne, od meseca do meseca, in zadeli so dvanajsti mesec, ki je mesec Adar.

In Haman reče kralju Ahasveru: Neko ljudstvo živi razkropljeno in zase ločeno med ljudstvi po vseh deželah kraljestva tvojega, in njega postave so drugačne nego vseh ljudstev, in po kraljevih postavah se ne ravna; zato ni kralju v prid, če ga trpi.

Ako je kralju ugodno, piši, da naj ga pogube; in jaz odtehtam deset tisoč talentov srebra v roke tistim, ki oskrbujejo kraljeva opravila, da ga neso v kraljevo zakladnico.

Tedaj si sname kralj prstan z roke ter ga da Hamanu, sinu Hamedata, Agagejcu, nasprotniku Judov.

In kralj reče Hamanu: Srebro bodi dano tebi, tudi tisto ljudstvo, da se ž njim stori, kar se ti dobro vidi.

Nato pokličejo kraljeve pisarje trinajsti dan v prvem mesecu, in napisalo se je po vsem, kakor je velel Haman, namestnikom kraljevim in oblastnikom, ki so bili nad vsako pokrajino, in knezom vsakega ljudstva, za vsako pokrajino po njeni pisavi in vsakemu ljudstvu v njegovem jeziku; v imenu kralju Ahasvera je bilo pisano in zapečateno s kraljevim prstanom.

In listi so bili poslani po hitrih slih v vse kraljeve pokrajine, da naj pokončajo, pomore in pogube vse Jude, mlade in stare, otročiče in žene, enega dne, na trinajsti dan dvanajstega meseca, ki je mesec Adar, in naj zaplenijo njih imetje.

In da bi se povelje izdalo v vsaki posamezni pokrajini, so objavili vsebino lista vsem ljudstvom, da naj bodo pripravljeni na ta dan.Brzi sli so hitro šli po besedi kraljevi, ko je bilo povelje izdano v Susanu v palači. Kralj in Haman pa sta sedla, da pijeta, mesto Susan pa je bilo zbegano.

Brzi sli so hitro šli po besedi kraljevi, ko je bilo povelje izdano v Susanu v palači. Kralj in Haman pa sta sedla, da pijeta, mesto Susan pa je bilo zbegano.

Ko je Mardohej zvedel, kaj se je zgodilo, raztrga svojo obleko in se ogrne z raševnikom in potrese s pepelom in gre ven v mesto ter vpije glasno in bridko.

In pride prav do vrat kraljevih; kajti nihče ni smel stopiti skozi vrata kraljeva, oblečen v raševnik.

In v vsaki pokrajini, kamorkoli je dospelo kraljevo povelje in njegov ukaz, je bila velika žalost med Judi, in postili so se in plakali in jadikovali ter mnogi so ležali na raševini in pepelu.

In Esterine dekle in njeni komorniki so prišli in so ji povedali o Mardoheju, in kraljica se je silno prestrašila. In pošlje oblačila, da bi se Mardohej vanje preoblekel in raševino dejal od sebe; on jih pa ni sprejel.

Tedaj pokliče Estera Hataha, enega kraljevih komornikov, ki ga ji je kralj dal v postrežbo, in mu naroči, naj gre k Mardoheju in zve, kaj je to in čemu tako dela?

Hatah torej gre ven k Mardoheju na mestni trg, ki je bil pred kraljevimi vrati.

In Mardohej mu pove vse, kar se mu je prigodilo, in število srebra, ki ga je Haman obljubil odtehtati v kraljevo zakladnico za Jude, da jih pogube.

Dal mu je tudi prepis lista s poveljem, ki je bilo izdano v Susanu, da se pokončajo, naj ga pokaže Esteri in ji to naznani ter naj ji veli, da gre noter h kralju in ga prosi usmiljenja ter pred obličjem njegovim milo prosi za ljudstvo svoje.

In Hatah pride in sporoči Esteri besede Mardohejeve.

Tedaj govori Estera s Hatahom ter mu da sporočilo za Mardoheja, rekoč:

Vsi kraljevi hlapci in ljudje kraljevih pokrajin vedo, da je ena postava za vsakega, bodisi mož ali žena, ki bi vstopil h kralju v notranji dvor, ne da bi bil poklican, da tak mora umreti, razen tistega, proti kateremu seže kralj z zlatim žezlom, da ostani živ. A jaz nisem bila pozvana, naj pridem noter h kralju, že trideset dni.

In sporoče Mardoheju besede Esterine.

Mardohej pa veli odgovoriti Esteri: Ne misli pri sebi, da se otmeš v kraljevi hiši sama mimo vseh Judov.

Kajti ako boš docela molčala v tem času, pride olajšava in rešitev Judom iz drugega kraja, ti pa in očeta tvojega hiša bosta pokončani. In kdo ve, ali nisi za tak čas, kakršen je sedaj, dosegla kraljestva?

Nato veli Estera odgovoriti Mardoheju:

Pojdi, zberi vse Jude, ki bivajo v Susanu, in postite se zame, da ne jeste in ne pijete tri dni, ne dan, ne noč; tudi jaz s svojimi deklami se bomo enako postile. In potem pojdem noter h kralju, dasi ni po postavi; in ako poginem, naj poginem!Odšel je torej Mardohej in storil vse, prav kakor mu je velela Estera.

Odšel je torej Mardohej in storil vse, prav kakor mu je velela Estera.

In zgodi se tretji dan, da se Estera obleče v svoje kraljevsko oblačilo in stopi v notranji dvor kraljeve hiše, nasproti hiši kraljevi; kralj pa je sedel na svojega kraljestva prestolu v kraljevi palači, proti vhodu v hišo.

In ko je kralj zagledal kraljico Estero na dvoru stoječo, je dobila milost v očeh njegovih; in kralj seže proti Esteri z zlatim žezlom, ki ga je imel v roki. In Estera pristopi in se dotakne žezla.

Tedaj ji kralj reče: Kaj ti je, kraljica Estera? in kaj je prošnja tvoja? Do polovice kraljestva ti bo dano.

In Estera reče: Ako je kralju všeč, naj pride kralj s Hamanom danes k obedu, ki sem ga zanj pripravila.

Nato veli kralj: Hitro poskrbite, da Haman stori, kakor je rekla Estera! Prideta torej kralj in Haman k obedu, ki ga je bila pripravila Estera.

Ko so potem pili vino, vpraša kralj Estero: Kaj je prošnja tvoja? ker dano ti bo. In česa želiš? Do polovice kraljestva, in zgodi se ti!

Nato odgovori Estera in reče: Moja prošnja in moja želja je:

Ako sem našla milost pred kraljem in ako kralj blagovoli uslišati prošnjo mojo ter izpolniti željo mojo, naj prideta kralj in Haman k obedu, ki ga jima pripravim, in jutri storim, kakor je kralj dejal.

In Haman odide tisti dan vesel in dobre volje. Ali ko vidi Haman Mardoheja med kraljevimi vrati, da ni vstal niti se zganil pred njim, se raztogoti zoper Mardoheja.

Ali vendar se zdrži, in ko pride domov, pošlje in skliče k sebi prijatelje svoje in Zereso, ženo svojo.

In Haman jim razklada slavo svojega bogastva in koliko ima sinov in vse, s čimer ga je kralj poveličal in kako ga je povzdignil nad kneze in služabnike kraljeve.

Dalje reče Haman: Tudi kraljica Estera ni pozvala nikogar s kraljem na obed, ki ga je pripravila, nego samo mene; pa tudi jutri sem s kraljem povabljen k njej!

A tega vsega mi ni zadosti, dokler vidim Mardoheja, tistega Juda, sedečega med kraljevimi vrati!Nato mu reče Zeresa, žena njegova, in vsi prijatelji njegovi: Naj se napravijo vislice, petdeset komolcev visoke, in zjutraj reci kralju, naj obesijo nanje Mardoheja; potem pojdeš vesel s kraljem k obedu! In to je ugajalo Hamanu, in velel je pripraviti vislice.

Nato mu reče Zeresa, žena njegova, in vsi prijatelji njegovi: Naj se napravijo vislice, petdeset komolcev visoke, in zjutraj reci kralju, naj obesijo nanje Mardoheja; potem pojdeš vesel s kraljem k obedu! In to je ugajalo Hamanu, in velel je pripraviti vislice.

Tisto noč ni mogel kralj spati, in ukaže, naj prineso spominsko knjigo letopisov; in brali so jo pred kraljem.

In najdejo zapisano, da je Mardohej ovadil Bigtana in Teresa, dva kraljevih komornikov, iz tistih, ki so čuvali vrata, kako sta hotela položiti roke na kralja Ahasvera.

In kralj reče: Kaka čast in odlika se je podelila za to Mardoheju? Nato odgovore kraljevi hlapci, ki so mu stregli: Nič se mu ni podelilo.

In kralj vpraša: Kdo je na dvoru? Haman pa je ravnokar prišel na zunanji dvor kraljeve palače, da ogovori kralja, naj obesijo Mardoheja na vislice, ki jih je pripravil zanj.

In kraljevi hlapci mu reko: Glej, Haman stoji na dvoru! Kralj veli: Naj stopi sem!

In ko Haman pristopi, mu kralj reče: Kaj naj se zgodi možu, ki ga kralj želi počastiti? Haman pa je mislil v srcu svojem: Koga bi sicer kralj želel počastiti nego mene?

In reče Haman kralju: Možu, ki ga kralj želi počastiti,

naj prineso kraljevsko oblačilo, ki ga kralj nosi, in privedo konja, na katerem jezdi kralj, in na glavo naj se mu posadi kraljev venec;

in oblačilo in konj naj se dasta v roko enemu najodličnejših knezov kraljevih, da ž njim oblečejo moža, ki ga kralj želi počastiti, in ga posade na konja in vodijo po mestnih ulicah ter kličejo pred njim: Tako se godi možu, ki ga kralj želi počastiti!

In kralj veli: Hiti, vzemi oblačilo in konja, kakor si rekel, in tako stori Mardoheju Judu, ki sedi ob kraljevih vratih. Ne opusti ničesar, kar si govoril!

Tedaj vzame Haman oblačilo in konja ter obleče Mardoheja in ga spremlja, jezdečega po mestnih ulicah, in kliče pred njim: Tako se godi možu, ki ga kralj želi počastiti!

In Mardohej se zopet vrne k vratom kraljevim; Haman pa hiti domov žalosten in z zakrito glavo.

In Haman pripoveduje Zeresi, ženi svoji, in vsem prijateljem svojim vse, kar se mu je prigodilo. Tedaj mu reko modrci njegovi in Zeresa, žena njegova: Ako je Mardohej, pred katerim si začel padati, iz semena Judov, ničesar ne premoreš zoper njega, temuč gotovo boš padel pred njim.Ko so še ž njim govorili, pridejo kraljevi komorniki, in mudi se jim, da odvedo Hamana k obedu, ki ga je Estera pripravila.

Ko so še ž njim govorili, pridejo kraljevi komorniki, in mudi se jim, da odvedo Hamana k obedu, ki ga je Estera pripravila.

Prideta torej kralj in Haman gostit se pri kraljici Esteri.

In kralj zopet vpraša Estero drugi dan, ko so pili vino: Kaj je prošnja tvoja, kraljica Estera? in dano ti bo. In česa želiš? Do polovice kraljestva, in zgodi se ti!

Tedaj odgovori kraljica Estera in reče: Ako sem našla milost v očeh tvojih, o kralj, in ako se kralju vzvidi: Dano mi bodi moje življenje za prošnjo mojo in moje ljudstvo za željo mojo.

Zakaj prodani smo, jaz in ljudstvo moje, da nas pokončajo, pomore in pogube. In ako bi nas bili prodali vsaj za sužnje in sužnice, bi molčala, dasi bi zatiralec ne mogel kralju povrniti škode.

In deje kralj Ahasver in reče kraljici Esteri: Kdo pa je ta in kje je ta, ki ga je obvladalo zlobno srce njegovo, da to stori?

In Estera reče: Zatiralec in sovražnik je tale hudobni Haman. Tedaj se Haman prestraši pred kraljem in pred kraljico.

In kralj vstane v jezi svoji od pitja vina in gre na vrt pri palači. Haman pa ostane, da prosi kraljico Estero za življenje svoje: zakaj videl je, da mu je že pripravljeno hudo od kralja.

V tem se vrne kralj z vrta pri palači v hišo, kjer so pili vino; Haman pa se je bil zgrudil na počivalnico, na kateri je sedela Estera. Tedaj veli kralj: Hoče li še kraljici silo delati pred menoj v hiši? Komaj je prišla ta beseda kralju iz ust, so Hamanu zagrnili obraz.

V tem reče Harbona, eden komornikov, ki so stali pred kraljem: Saj, glej, stoje pri hiši Hamanovi vislice, katere je Haman naredil za Mardoheja, ki je dobro govoril za kralja. In kralj veli: Obesite ga nanje!In obesili so Hamana na vislice, ki jih je bil pripravil za Mardoheja. In srd kraljev se je pomiril.

In obesili so Hamana na vislice, ki jih je bil pripravil za Mardoheja. In srd kraljev se je pomiril.

Tisti dan je podaril kralj Ahasver kraljici Esteri hišo Hamana, nasprotnika Judov. In Mardohej je prišel pred kralja, zakaj Estera je povedala, kaj je on bil njej.

In kralj je snel svoj prstan, ki ga je bil vzel Hamanu, in ga je dal Mardoheju. Estera pa je postavila Mardoheja nad hišo Hamanovo.

In Estera je zopet govorila pred kraljem ter je padla kralju pred noge in ga plakaje prosila, naj uniči zlobnost Hamana Agagejca in njegov naklep, ki ga je nasnoval zoper Jude.

Tedaj seže kralj proti Esteri z žezlom zlatim. In Estera vstane in stopi pred kralja

in reče: Ako je kralju všeč in ako sem našla milost v očeh njegovih in se stvar vidi kralju prikladna in ako sem mu mila, naj se napiše, da se prekličejo listi z naklepom Hamana, sinu Hamedata, Agagejca, ki jih je napisal, da bi pogubil Jude po vseh pokrajinah kraljevih.

Ker kako bi mogla gledati nesrečo, ki zadene ljudstvo moje? in kako bi mogla videti pogubo rodovine svoje?

Nato reče kralj Ahasver kraljici Esteri in Mardoheju Judu: Glej, dal sem Esteri hišo Hamanovo in njega so obesili na vislice, ker je položil roko svojo na Jude.

Pišita torej vidva za Jude, kakor se vama zdi prav, v kraljevem imenu in zapečatita s kraljevim prstanom; zakaj pisma, ki je pisano v kraljevem imenu in zapečateno s kraljevim prstanom, nihče ne more preklicati.

Tedaj so bili poklicani kraljevi pisarji tisti čas, v tretjem mesecu, ki je mesec Sivan, na triindvajseti dan; in bilo je pisano, prav kakor je velel Mardohej, Judom in namestnikom kraljevim in deželskim oblastnikom in knezom v pokrajinah, ki se raztezajo od Indije do Etiopije, stoinsedemindvajset pokrajin, vsaki pokrajini v njeni pisavi in vsakemu ljudstvu v njegovem jeziku, tudi Judom v njih pisavi in v njih jeziku.

In pisal je v imenu kralja Ahasvera in zapečatil s kraljevim prstanom in razposlal liste po brzih slih, jezdečih na gosposkih konjih, zrejenih v kraljevi kobilarni:

da je kralj dovolil Judom po vseh mestih, da se zbero in branijo življenje svoje, da pokončajo in pomore in pogube vso vojno moč ljudstva in pokrajin, ki bi napadla nje, njih otročiče in žene, in da zaplenijo njih imetje

enega dne po vseh pokrajinah kralja Ahasvera, namreč trinajstega dne dvanajstega meseca, ki je mesec Adar.

In da bi se povelje izdalo v vsaki posamezni pokrajini, se je objavila vsebina lista vsem ljudstvom, da naj bodo Judje pripravljeni na tisti dan, da se maščujejo nad sovražniki svojimi.

Brzi sli, ki so jezdili na kraljevih konjih, so odšli, podvizaje se po kraljevi zapovedi. In ukaz se je izdal na gradu Susanu.

In Mardohej je šel izpred obličja kraljevega v kraljevskem oblačilu iz modrega škrlata in belega bombaža in z velikim vencem zlatim in s plaščem iz tenčice in škrlata; in mesto Susan je ukalo in se veselilo.

Judom je nastala luč in veselje, radost in čast.In v vsaki pokrajini in po vseh mestih, kamorkoli je dospelo kraljevo povelje in njegova postava, so imeli Judje veselje in radost, gostijo in praznik. In mnogi izmed ljudstev dežele so postali Judje, kajti strah pred Judi jih je prevzel.

In v vsaki pokrajini in po vseh mestih, kamorkoli je dospelo kraljevo povelje in njegova postava, so imeli Judje veselje in radost, gostijo in praznik. In mnogi izmed ljudstev dežele so postali Judje, kajti strah pred Judi jih je prevzel.

V dvanajstem mesecu pa, ki je mesec Adar, trinajstega dne tega meseca, ko bi se bila imela izvršiti kraljeva beseda in njegovo povelje, tisti dan, ko so se sovražniki Judov nadejali, da jih bodo premogli, se je obrnilo, da so Judje premogli sovražilce svoje;

tedaj so se zbrali Judje v mestih svojih po vseh pokrajinah kralja Ahasvera, da polože roko na tiste, ki so iskali njih nesreče. In nihče ni mogel stati pred njimi, zakaj strah pred njimi je obvladal vsa ljudstva.

In vsi knezi pokrajin in kraljevi namestniki in deželski oblastniki in oskrbniki kraljevih opravil so podpirali Jude, kajti navdal jih je strah pred Mardohejem.

Zakaj Mardohej je bil velik v kraljevi hiši in glas o njem je šel po vseh deželah; kajti mož Mardohej je postajal čimdalje večji.

In pobili so Judje vse sovražnike svoje z udarci meča in so jih pomorili in pogubili, in po svoji volji so ravnali s sovražilci svojimi.

In v gradu Susanu so Judje pobili in pomorili petsto mož.

In Parsandata, Dalfona, Aspata,

Porata, Adalija, Aridata,

Parmasta, Arisaja, Aridaja in Vajzata,

desetero sinov Hamana, sinu Hamedata, sovražnika Judov, so pobili, ali po plenu niso segli s svojo roko.

Tisti dan so poročali število pomorjenih v gradu Susanu pred kraljem.

In reče kralj kraljici Esteri: Judje so pobili in pomorili petsto mož v gradu Susanu in desetero sinov Hamanovih, kaj so pač storili po drugih pokrajinah kraljevih! Pa kaj je prošnja tvoja? ker dano ti bo. In česa želiš še? ker se ti zgodi.

Tedaj reče Estera: Ako se vzvidi kralju, naj se dovoli Judom, ki so v Susanu, da delajo tudi jutri po današnjem ukazu, desetero sinov Hamanovih pa naj obesijo na vislice.

In kralj je velel, naj se tako zgodi, in ukaz je bil izdan v Susanu; in deset sinov Hamanovih so obesili.

In Judje, ki so bili v Susanu, so se zbrali na štirinajsti dan meseca Adarja in pomorili v Susanu tristo mož ali po plenu niso segli s svojo roko.

Drugi Judje pa, ki so živeli po kraljevih pokrajinah, so se zbrali in branili življenje svoje in si pridobili pokoj od svojih sovražnikov ter pobili petinsedemdeset tisoč sovražilcev svojih ali po plenu niso segli s svojo roko,

trinajsti dan meseca Adarja; in štirinajsti dan meseca so počivali in ga naredili za dan gostovanja in veselja.

Judje pa, ki so bili v Susanu, so se zbrali trinajsti in štirinajsti dan meseca, in petnajsti dan so počivali ter ga naredili za dan gostovanja in veselja.

Zato praznujejo Judje, ki stanujejo po deželi v neobzidanih mestih, štirinajsti dan meseca Adarja kot dan veselja in gostovanja in prazničen dan, in pošiljajo darila drug drugemu.

In Mardohej je spisal te zgodbe in poslal liste vsem Judom, ki so bili po vseh pokrajinah kralja Ahasvera, bližnjim in daljnim,

naročajoč jim, naj praznujejo štirinajsti dan meseca Adarja in petnajsti dan vsako leto

kot dneva, v katerih so Judje dosegli pokoj od sovražnikov svojih, in kot mesec, v katerem se jim je premenila žalost v veselje in plakanje v prazničen dan; in naj ju postavijo za dneva gostovanja in veselja in pošiljanja daril drug drugemu in podeljevanja ubogim.

In Judje so sprejeli v izpolnjevanje, kar so bili že začeli in kar jim je pisal Mardohej.

Kajti Haman, sin Hamedatov, Agagejec, nasprotnik vseh Judov, je skoval naklep zoper Jude, da jih pogube, in je vrgel pur, to je žreb, da jih zatro in pokončajo.

Ko pa je Estera prišla pred kralja, je zapovedal z listi, naj se mu povrne njegov hudobni naklep, ki ga je nasnoval zoper Jude, na glavo njegovo; in obesili so njega in sinove njegove na vislice.

Zato so imenovali tiste dni purim, po imenu pur. Zategadelj, zaradi vseh besed tega lista in zaradi tega, kar so sami videli iz te reči in kar jih je doletelo,

so Judje določili in vzeli nase in na seme svoje in na vse, ki se bodo k njim pridružili, kot neminljivo postavo: da bodo praznovali ta dva dneva, kakor je zanju predpisano in njiju čas določen, vsako leto;

in da se je spominjati teh dni in ju praznovati v slehernem rodu, v sleherni rodbini, v vsaki pokrajini in v vsakem mestu; in da ne smeta ta dneva purima izginiti izmed Judov niti njiju spomin nehati pri njih zarodu.

In kraljica Estera, hči Abihailova, in Mardohej Jud, sta pisala z vsem poudarkom, da se potrdi ta drugi list o purimu.

In poslali so se listi vsem Judom v sto in sedemindvajsetih pokrajinah kraljestva Ahasverovega z besedami miru in resnice,

da se potrdita ta dneva purima v njiju določenih časih, kakor sta jim ukazala Mardohej Jud in kraljica Estera in kakor so si ustanovili zase in za seme svoje, namreč določbo o postih in žalovanju.In ukaz Esterin je potrdil te zadeve purima in zapisano je bilo v knjigo.

In ukaz Esterin je potrdil te zadeve purima in zapisano je bilo v knjigo.

In kralj Ahasver je naložil davek zemlji in otokom na morju.

In vsa dejanja njegove oblasti in moči njegove in natančno poročilo o velikosti Mardohejevi, do katere ga je kralj povzdignil, ni li zapisano v knjigi letopisov kraljev Medije in Perzije?Zakaj Mardohej Jud je bil drugi za kraljem Ahasverom in velik med Judi in priljubljen množici bratov svojih, ker si je prizadeval za dobrine ljudstva svojega in govoril mir vsemu zarodu njegovemu.

Zakaj Mardohej Jud je bil drugi za kraljem Ahasverom in velik med Judi in priljubljen množici bratov svojih, ker si je prizadeval za dobrine ljudstva svojega in govoril mir vsemu zarodu njegovemu.